Pages

Monday 26 February 2007

Koga briga UMTS

V začetku tisočletja so evropski mobilni operaterji plačali preko 100 milijard evrov za licence za 3. generacijo (3G) mobilnih omrežij. Njihova pričakovanja so bila ogromna. Investitorjem so obljubljali, da bodo mobilni telefoni 3G postali nepogrešljiv del našega vsakdanjega življenja. Uporabnikom so obljubljali storitve, ki naj bi jim popolnoma spremenile življenje. Napovedovali so izjemen uspeh storitev mobilnega elektronskega poslovanja, spletnega nakupovanja ter multimedijskih storitev. Po sedmih letih se nobena od napovedi ni uresničila.

Evropski uporabniki mobilne telefone še zmeraj največ uporabljajo za telefoniranje in pošiljanje kratkih sporočil. Leto 2006 je za evropske mobilne operaterje le prineslo nekaj upanja. Lani je na trg prvič prišlo dovolj zanesljivih in cenovno dostopnejših mobilnih telefonov 3G. A zapletena uporaba in visoke cene so za uporabnike še zmeraj visoka vstopna ovira. Medtem ko je na Japonskem in v Južni Koreji že okoli 50% uporabnikov 3G, se bo Evropa po napovedih raziskovalne družbe Forrester tej številki približala šele konec desetletja.

Posedovanje mobilnih telefonov je eno, uporaba storitev drugo. Evropski mobilni operaterji še zmeraj niso našli primernih storitev in vsebin, ki bi spodbudile večjo uporabo storitev 3G. Glavna ovira, da bi se obstoječe storitve prijele, je predvsem njihova visoka cena.  Pomembno vlogo ima tudi kultura. Na Japonskem, kjer se ljudje z vlaki vozijo na delo tudi po uro ali dve na dan, se je uporaba storitev 3G prijela. Ljudje med vožnjo deskajo po internetu ali igrajo 3G igrice.

Mnenja o uspehu in neuspehu 3G so danes deljena. Upamo pa lahko, da je bil UMTS dobra lekcija za vodstva telekomunikacijskih koncernov, proizvajalce, politike in nenazadnje uporabnike. Mobilni operaterji so bili pred sedmimi leti pripravljeni plačati astronomske vsote za licence 3G. Ponekod so bili v to prisiljeni, ker so reševali državne proračune in so jih vlade v to milo rečeno prisilile. Nenavadno pa je, da so visoke cene plačali tudi na licitacijah, kjer jih v to nihče ni silil.

Osnovna težava 3G pa ni v visokih cenah licenc. Vodilni predstavniki telekomunikacijske industrije so iskreno verjeli v 3G. Izkazalo se je, kar je bila takrat prepovedana tema, da so njegovo donosnost in potencial močno precenjevali. Pričakovanja so gradili na velikanskem uspehu GSM, ki predstavlja težko ponovljiv fenomen. K temu lahko dodamo še internetno evforijo, ki je zajela svet ob koncu prejšnjega tisočletja. Spregledali so preprosto dejstvo, da je bil GSM prebojna tehnologija, s svojimi govornimi in SMS storitvami naravnost pisana na kožo današnjemu mobilnemu človeku. UMTS tega prebojnega naboja nima.

Drage licence so evropske operaterje silile v izgradnjo še dražjih omrežij. Počasen razvoj trga storitev 3G marsikje postavlja pod vprašaj povrnitev visokih naložb. V nekaterih državah operaterji licence celo vračajo ali pa obveznosti preprosto ne izpolnjujejo. Dodatno tveganje bi lahko predstavljal uspeh novih, cenejših in odprtih brezžičnih širokopasovnih tehnologij in poslovnih modelov, kot so digitalna radiodifuzija in WiMax.

Pojav novih tehnologij, storitev in poslovnih modelov daje industriji jasen signal, da gre v primeru ponujanja dostopa oziroma omrežja na eni in storitev na drugi strani za povsem različni poslovni dejavnosti z različnimi zakonitostmi delovanja. Zato njihovo uspešno sobivanje znotraj enega podjetja zahteva popolnoma drugačen pristop od tistih, ki smo jih poznali doslej, večinoma pa se izkaže kot nemogoče – vsaj na daljši rok. Telekomunikacijski operaterji se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da je za razvoj trga pomembna ustrezna delitev dejavnosti. Zagotoviti morajo aplikativno odprta okolja ter spodbujati razvoj novih aplikacij, storitev in poslovnih modelov, ki bodo gonilo večjega povpraševanja. Evropski operaterji se lahko tudi na tem področju zgledujejo po azijskih.


(Prva objava: Finance, 26. februar 2007)