Pages

Monday 12 May 2008

Štiri ločena omrežja UMTS niso smiselna

Intervju: Dušan Caf, strokovnjak za informacijsko družbo


LJUBLJANA – Dušan Caf je zagotovo ena najvidnejših oseb pri oblikovanju slovenske informacijsko-komunikacijske tehnologije zadnjega desetletja. Sodeloval je pri številnih mednarodnih projektih in med drugim vodil Evropski pregled informacijske družbe za Slovenijo, kjer je analiziral razvoj informacijske družbe z regulativnega, tehnološkega in ekonomskega vidika.

Zaradi neuspele privatizacije Telekoma Slovenije po besedah Dušana Cafa za uporabnike kratkoročno ne bo kakih posledic, saj noben od končnih ponudnikov, niti islandski Skipti niti konzorcij Bain Capital, v Telekom Slovenije ne bi prinesel posebne dodane vrednosti. »Dolgoročno bi Telekom Slovenije s primernim strateškim partnerjem lahko veliko pridobil. Če presojamo med prodajo državljanom in prodajo strateškemu partnerju, je slednji model zagotovo boljši, če bi želeli zmanjšati vpliv politike v podjetju,« je dodal.

Kot član Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo je odigral ključno vlogo pri podpisu nekaj pomembnih mednarodnih multilateralnih pogodb in deklaracij, ki so omogočile hitrejši razvoj informacijske družbe v regiji. Do nedavna je bil zaposlen v Telekomu Slovenije, kjer je svetoval poslovodstvu družbe in bil odgovoren za projekte strategije razvoja podjetja, informatike in regulative.

Slovenija po razvitosti telekomunikacij zaostaja za evropskim povprečjem.

Res je. Zaostanek je še posebno presenetljiv na področju mobilne telefonije, kjer je Slovenija v skupini petih držav z najnižjo gostoto naročnikov in nizko rastjo. Zdaj so najbolj aktualne primerjave razvitosti širokopasovnega dostopa, ki kažejo na uspešnost nacionalnih politik in učinkovitost regulacije trgov. Na tem področju je Slovenija v zadnjih letih relativno dobro napredovala. Kljub temu se zaostanek Slovenije za najrazvitejšimi članicami EU povečuje.

Se je z razvitimi državami realno primerjati?

Ob uvajanju storitev mobilne telefonije druge generacije smo dokazali, da se lahko primerjamo tudi z najrazvitejšimi. Pri izgradnji mobilnih omrežij tretje generacije smo bili celo med prvimi. Žal pa sama izgradnja infrastrukture še ne pomeni nujno, da jo uporabniki tudi dejansko uporabljajo. Prav to je največji slovenski problem na skoraj vseh področjih informacijske družbe. Tudi na področju širokopasovnega dostopa, kjer ima Slovenija vse možnosti, da bi se hitreje razvijala. Operaterji so imeli v lanskem letu precej težav z realizacijo načrtovane prodaje, ki je bila daleč od visokoletečih napovedi.

Tušmobil bo gradil že četrto omrežje UMTS pri nas. V čem je smisel gradnje toliko mobilnih omrežij?

Gradnja štirih ločenih omrežij UMTS v Sloveniji zagotovo ni smiselna. Proti temu govorijo številni razlogi, od ekonomskih do tehnoloških in okoljskih. Gradnja visokotehnoloških omrežij operaterje finančno izčrpava. Sledenje tehnološkemu razvoju in kratki amortizacijski cikli ter zagotavljanje geografske pokritosti in kakovosti storitev od operaterjev zahtevajo nenehna visoka vlaganja. Zato danes operaterji, regulatorji in politiki v svetu iščejo načine skupne rabe infrastrukture, s katero bi zmanjšali finančna bremena operaterjev in okoljske obremenitve ter povečali kakovost storitev za uporabnike. Obstajajo pa seveda vplivni lobiji, ki temu nasprotujejo, ker imajo od gradnje ločenih omrežij ekonomsko korist.

So možne prave odločitve regulatorja za vzpostavitev konkurenčnega trga?

Pri vzpostavljanju konkurenčnega trga imata ključno vlogo nedvomno oba regulatorja - sektorski in varuh konkurence. Danes smo priče brezkompromisni in ponekod neracionalni tekmi med operaterji pri gradnji širokopasovnega krajevnega in dostopovnega omrežja. Dogaja se, da se v stanovanjskih naseljih, pa tudi v stanovanjskih blokih, gradijo tri ločene infrastrukture za širokopasovni dostop. Dogaja se tudi, da v enem mesecu dva ali celo trije operaterji prekopavajo iste ulice. Z ustrezno zakonodajo in nacionalno politiko bi te stvari lahko spremenili in izboljšali.

Urad za varstvo konkurence (UVK) je nedavno Telekomu izdal odločbo o zlorabi monopolnega položaja pri ISDN-ADSL. So še zlorabe na trgu?

Mislim, da so se odnosi med posameznimi igralci na trgu v zadnjem času izboljšali. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) je postala bolj aktivna in postavila konkurenci kar solidne temelje. Seveda se dogaja, da med operaterji prihaja do nesoglasij, ki pa se vse pogosteje rešujejo s pomočjo dialoga. Če se ne morejo dogovoriti, se obrnejo na pristojne organe. Tožbe, ki so trenutno aktualne, izhajajo iz preteklosti, je pa res, da se napovedujejo nove tožbe.

Se strinjate z oceno, da je Apek bolj učinkovit regulator trga telekomunikacij pri nas kot UVK?

Apek je za razvoj telekomunikacijskega trga zagotovo naredil mnogo več kot UVK. Pokriva ožje področje in je kadrovsko močnejši. Sta se pa v preteklosti oba regulatorja soočala z določenimi težavami. Oba sta imela kadrovske težave in bila ujetnika aktualne politike. UVK je tako za izvedbo določenih postopkov potreboval celo do osem let, kar je absolutno nesprejemljivo in tudi v svetovnem merilu velja za izjemno dolgo. Če k temu dodamo še dolgotrajno reševanje upravnih in sodnih sporov, ki običajno sledijo odločbam UVK, je bil položaj za konkurenco poguben.

Kdo je bil odgovoren za takšne razmere?

Odgovorna za to je bila izključno politika, ki ni želela urediti razmer na trgu. Zato ni zagotovila pogojev za organizacijsko samostojnost UVK in ustreznega proračuna, ki bi omogočil učinkovito strokovno delo urada. V zadnjem letu od menjave direktorja je vendarle prišlo do izdaje odločb, ki so pred tem vrsto let čakale na rešitev. Pričakujemo lahko, da se bo z uveljavitvijo novega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence položaj še izboljšal.

Ima politika vpliv na delo obeh regulatorjev?

O neposrednem vplivu politike je težko govoriti, saj je tovrstne zadeve zelo težko dokazati brez ustreznih preiskovalnih postopkov. Zato pa je politika v preteklosti sama večkrat dokazala, da si ne želi neodvisnih regulatorjev. S svojim ravnanjem je politika posredno vplivala na neučinkovitost varuha konkurence in je odgovorna za dolgotrajne postopke, od katerih so imele največjo korist predvsem gospodarske družbe, v katerih je oziroma je bila država lastniško prisotna.

So vsaj sklepi in odločbe neodvisni od politike?

Tako v primeru Apeka kot UVK bi lahko našli sporne odločitve. Bi pa, kot sem že omenil, težko dokazali neposredni vpliv politike. V nekaterih spornih odločitvah, ki so dvignile veliko prahu, je UVK odgovornost za vsebino prenesel na zunanje t.i. neodvisne strokovnjake. Direktor UVK je omenjal tudi grožnje in pritisk na zaposlene, ki so ga izvajale stranke v postopku. Zato je seveda vprašanje, koliko je to vplivalo na vsebino posamičnih odločitev. V zvezi z neodvisnostjo je zanimiva tudi izjava generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije, ki je izjavil, da so regulatorji sicer neodvisni od politike, da pa bi regulatorji bolj neodvisno odločali, če vodilni operater ne bi bil v državni lasti.

Kakšne bi bile pozitivne in negativne posledice funkcionalne ločitve? Bi se lahko nadejali podobnih učinkov kot pri British Telecomu?

Zadevo bi postavil v neki drug okvir, v iskanje učinkovitejših poslovnih modelov gradnje in trženja infrastrukture. V švedskem glavnem mestu Stockholm so že leta 1993 ustanovili neodvisno javno podjetje, ki je zgradilo optično omrežje in optična vlakna nato oddajalo operaterjem. Podjetje je v petih letih doseglo točko preloma in je vse od takrat dobičkonosno. Ključno pri tem je, da si je nediskriminatorno prizadevalo pridobiti čim več operaterjev. In kot vidimo danes, je Švedska med vodilnimi državami po razširjenosti širokopasovnih povezav.

Kaj pa druge države?

Ponekod prihaja do velikih napetosti med bivšimi nacionalnimi operaterji in alternativnimi ponudniki, ki so pred kratkim vstopili na trg. Bivši monopolisti namreč alternativnim operaterjem ponujajo infrastrukturo v zakup pod neenakimi pogoji in po pretiranih cenah. Slednjim se zato bolj splača graditi lastna omrežja, pri čemer lahko uporabnikom pogosto ponudijo storitve po nižjih cenah, kot bi morali sami plačati prevladujočemu operaterju za zakup. S funkcionalno ločitvijo bi lahko dosegli bolj enakopravno obravnavanje alternativnih operaterjev. Obstaja pa še vrsta drugih koristi funkcionalne ločitve.

Je čas za uvedbo te rešitve v Sloveniji že mimo?

Mislim, da ni. Res pa se je stanje na trgu v zadnjem času izboljšalo, saj so alternativni operaterji med drugim pridobili veliko razvezanih zank. O funkcionalni ločitvi razmišljajo tudi v razvitejših državah. Zato so presenetljiva stališča slovenskih vladnih predstavnikov in Apeka glede smiselnosti funkcionalne ločitve v Sloveniji. Oboji to možnost odločno zavračajo. O alternativnih modelih se ne bi smeli pogovarjati ideološko, ampak bi bilo treba pogledati konkretne argumente za ali proti ter ovrednotiti koristi in stroške.

Zakaj so skandinavski telekomi v državni lasti tako učinkoviti? Je razlog v drugačnem pristopu in miselnosti?

Na Finskem in Švedskem je način upravljanja družb, v katerih ima država večinski delež, zagotovo drugačen kot v drugih državah. Kar se tega tiče, Slovenija ni ravno zgledna, saj ima politika v državnih podjetjih prevelik vpliv. V skandinavski družbi Telia Sonera sta lastniško prisotni dve državi - Finska in Švedska, kar je že samo po sebi garancija za večjo transparentnost. Obstaja še drug pogled na državna podjetja, ne samo čisto ekonomski. Zato imamo nekatere uspešne operaterje, v katerih je država pomemben lastnik. Država zagotovo poskuša slediti določenim nacionalnim interesom in ohranjati število zaposlenih ter razvoj doma. Prav tako skuša zagotavljati poslovanje na področjih, ki niso dobičkonosna, na primer na manj razvitih ruralnih območjih.

Avtor: Tomaž Modic

(Prva objava: Dnevnik, Znanost in tehnologija, 12. maj 2008)