Pages

Thursday, 21 June 2018

Nasprotovanje predlagani reformi evropske avtorske zakonodaje

Evropska komisija je septembra 2016 objavila predlog direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu. Direktiva je del svežnja predlaganih zakonov in je namenjena modernizaciji pravil avtorskega prava v luči razvoja novih digitalnih tehnologij. Dolgo pričakovano reformo avtorske zakonodaje EU čaka še odločanje v Evropskem parlamentu.

Predlog direktive vse od njene objave buri duhove. Predlagatelji pa najbrž niso pričakovali, da bo sprožil tako veliko nezadovoljstvo. Nasprotovanje spornim členom predloga direktive je doseglo nepredstavljive razsežnosti. Povezalo je strokovnjake, raziskovalce, znanstvenike, umetnike, pionirje interneta in programerje ter zagonska podjetja, digitalne platforme, knjižnice, raziskovalne centre, univerze in celo nekatere založnike iz vse Evrope.

Največ odpora so deležni 3. člen o besedilnem in podatkovnem rudarjenju, 11. člen o pravicah založnikov medijskih publikacij, znan kot člen o t. i. davku na spletne povezave, in 13. člen o vsebinah, ki jih naložijo uporabniki, znan kot člen o t. i. samodejnih »cenzorskih« filtrih. 

Evropska komisija je zaradi odločnega nasprotovanja omenjenim členom pripravila dodatna pojasnila in kompromisno besedilo predloga direktive, ki pa ničesar ne rešuje. Na majskem zasedanju pristojnega Sveta EU je šest držav članic kompromisnemu predlogu nasprotovalo. Rešitve iščejo tudi v Evropskem parlamentu, pri čemer so poslanci vložili skoraj tisoč amandmajev. Odbor za pravne zadeve je za osnutek svojega poročila izmed tisočih izglasoval več deset amandmajev, ki pa predloge najbolj spornih členih direktive le dodatno zapletajo. 

Kompromisno besedilo 13. člena direktive ponudnikom storitev informacijske družbe, ki shranjujejo in javnosti zagotavljajo dostop do obsežnih količin del ali drugih predmetov urejanja, ki jih naložijo njihovi uporabniki, nalaga, da v sodelovanju z imetniki pravic sprejmejo ustrezne in sorazmerne ukrepe, s katerimi v okviru svojih storitev preprečijo neupravičeno razpoložljivost avtorsko zaščitenih vsebin. 

Predlog direktive kot ustrezen ukrep navaja uporabo učinkovitih tehnologij za prepoznavanje vsebin, kot so video posnetki, glasba, fotografije, besedila in programska koda. Takšen ukrep predvideva proaktivno pregledovanje uporabniških vsebin, torej uporabo t. i. cenzorskih filtrov. Pri tem pa kriteriji za presojo primernosti in sorazmernosti ukrepov niso dovolj jasno določeni, kar odpira vrata za široko interpretacijo. 

Pravna negotovost glede ustreznosti in sorazmernosti ukrepov bi ponudnike spodbujala k uporabi tehnologij za prepoznavanje, s katerimi bi uporabniške vsebine samodejno pregledovali in filtrirali že pred njihovim nalaganjem. Uporaba tovrstnih tehnologij pa je sporna. Več študij je potrdilo, da današnje tehnologije za prepoznavanje vsebin niso ustrezne, saj ne morejo prepoznati konteksta, zaradi česar proaktivno filtriranje lahko omejujejo nalaganje povsem zakonitih vsebin ter omejuje celo znanstveno in kulturno delovanje.

Pravna negotovost glede ukrepov poraja dvom o morebitnem omejevanju svobode izražanja, ki mora biti določena z zakonom. Zagovorniki človekovih pravic izpostavljajo še možnost razširitve uporabe samodejnih filtrov za druge namene. Pobude za filtriranje uporabniških vsebin se namreč pojavljajo tudi v zvezi s sovražnim govorom in lažnimi novicami. Uporaba filtrov bi internet, ki je odprta platforma za deljenje informacij, znanja in inovacij, spremenila v orodje za samodejni nadzor in kontrolo uporabnikov. S tem bi bili le za korak oddaljeni od cenzure, kakršno danes že uporabljajo avtoritarni režimi. 

Enako ogorčena nasprotovanja je zbudil 11. člen, ki predvideva uvedbo nove sorodne avtorske pravice za izdajatelje medijskih publikacij. Z njo bi izdajatelji del pridobili pravico do nadomestila za vsakršno rabo novic ali zgolj delov teh novic (npr. za objavo obogatene spletne povezave do določene novice s kratkim odlomkom iz samega besedila, ki se običajno celo samodejno izpiše kot del opisa spletne povezave).  

Uvedba nove sorodne avtorske pravice ne podpira kakovostnega novinarstva in ne krepi medijske svobode, ki sta ključni za zagotavljanje kakovostnega novinarstva in uveljavljanje pravice do obveščenosti. Z njo bi se krnila  svoboda izražanja na spletu in neodvisno novinarstvo. Spodbudila bi se uporaba nepreverjenih virov informacij in s tem širjenje lažnih novic. Poleg tega pa bi običajne načine komuniciranja na spletu, kot sta uporaba in deljenje spletnih povezav, pomaknila v pravno sivo območje. 

V nasprotju s trditvami založnikov kompromisno besedilo 11. člena predloga direktive ne bi ustvarilo novih prihodkovnih tokov. Namesto tega bi plačilo nadomestil obremenilo novinarje, fotografe in mnoge neinstitucionalne izdajatelje novic. Višje stroške bi imele tudi knjižnice in druge javne ustanove.

Po izkušnjah iz Nemčije in Španije bi uvedba nove sorodne avtorske pravice povzročila veliko kolateralno škodo, pri čemer bi bila na slabšem večina deležnikov. Študije potrjujejo, da bi njena uvedba nesorazmerno negativno vplivala na inovacije in nove gospodarske dejavnosti, ki se šele vzpostavljajo, in omejila konkurenco pri novicah ter na trgu spletnih storitev. Predvsem pa bi okrepila vlogo velikih akterjev na medijskem trgu na škodo novih podjetij in manjših založnikov, kar bi vodilo v krnitev medijske pluralnosti. 

Nasprotniki 11. in 13. člena se zavzemajo za njuno črtanje. Manj ostre so zahteve glede 3. člena, ki besedilno in podatkovno rudarjenje omejuje zgolj na raziskovalne organizacije in za namen znanstvenega raziskovanja, kar pa ni smiselno. Izjemo glede besedilnega in podatkovnega rudarjenja bi morali razširiti na vse, vključno s podjetji in družbo nasploh, ki imajo zakonit dostop do vsebin. 

Kampanjo proti spornim določbam predloga direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu spremlja za nekatere radikalna retorika. Narekuje jo potreba po angažiranju aktivistov in nevladnih organizacij, ki lahko pritegnejo večje število podpornikov. Njih ne bi pritegnile zapletene strokovne in pravne razlage. Tako kot ne pritegnejo pozornosti zakonodajalcev, ki namesto pravicam in svoboščinam ter javnemu interesu dajejo prednost kapitalu, velikim založnikom in kolektivnim organizacijam.

Odločno nasprotovanje direktivi je posledica odsotnosti odprtega in enakopravnega dialoga. Povsem drugače bi bilo, če bi zakonodajalci prisluhnili strokovnim argumentom in nanje odgovorili z argumenti. Namesto tega pa prikrivajo dejanski namen direktive, zavajajo javnost in sledijo interesu kapitala ter velikih akterjev na medijskem trgu. Prikriti skušajo dejstvo, da bi uveljavitev direktive pomenila razkroj interneta kot ga poznamo.


Opomba: Besedilo je bilo prvotno objavljeno v revija Pravna praksa kot uvodnik pod naslovom Krasni novi avtorskopravni svet, stran 3, številka 24–25, 21. junij 2018.

No comments:

Post a Comment