Slovenski IKT-razvoj - v primežu politike in lobijev

Odsotnost celovite razvojne politike, pomanjkanje ambicij na vseh ravneh ter prevelika vloga države in pomanjkanje poslovne etike v slovenskem gospodarstvu − to je nekaj bistvenih razlogov, da Slovenija ni izkoristila razvojnih potencialov na področju informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki jih je imela.

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so osrednja točka nacionalnih razvojnih strategij številnih držav. Na ravni EU-ja Lizbonska strategija in njena prenovljena različica postavljata IKT kot gonilno silo večje socialne vključenosti, kakovosti življenja, gospodarske rasti in konkurenčnosti. Zagotovo je to eden glavnih razlogov, da so podobne formulacije našle mesto tudi v osrednjih slovenskih strateških dokumentih.A slovenska vlada se je zadovoljila le z uvodnimi frazami, sicer pa je to področje prepustila posameznim lobijem. V vladni politiki, njenih reformnih dokumentih in dolgoročnih strateških projektih ni videti, da bi vlada področju IKT posvečala pretirano pozornost. Res je pripravila nekaj področnih strategij, ki obravnavajo IKT, vendar njihovo izvajanje kaže, da gre v glavnem za ljubiteljske in/ali promocijske dokumente brez posebne teže. Dokumenti so premalo ambiciozni in zanje v proračunu ni namenjeno dovolj denarja za razvojni preboj. Edina izjema je morda področje e-uprave. Tudi nova strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji daje občutek, da je nastala zgolj zato, ker jo kot članica EU-ja pač moramo imeti.Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih izražajo prepričanje, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor. Kje so razlogi za takšno dvoličnost? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, bi si morda morali zastaviti naslednji vprašanji. Prvo je vprašanje, ali je Slovenija informacijsko res tako razvita in njen sektor IKT tako konkurenčen, kot meni vlada. Drugo vprašanje je, ali vlada s svojo politiko ne promovira zgolj nacionalnih šampionov in posameznih lobijev ter hkrati zanemarja razvoja celotnega sektorja in informacijske družbe nasploh.

Ko resnica kazi idilo

Preden si ogledamo nekaj podatkov in primerjav, si poglejmo, kako se v slovenski javnosti podatki prikazujejo in razlagajo. Pred leti sem naletel na zanimiv fenomen. Javnost, vključno z glavnimi deležniki, je bila globoko prepričana, da smo Slovenci pri razširjenosti in uporabi neke storitve med vodilnimi, če ne kar vodilni v Evropi in svetu. Pri pripravljanju strategije pa sva s kolegom ugotovila, da temu ni tako. Resnica je bila povsem drugačna. Storitev je bila bolj priljubljena in razširjena celo v državah, ki jih Slovenci radi štejemo za manj razvite od nas. V najrazvitejših državah pa se je storitev povprečno uporabljala za velikostni razred več kot v Sloveniji. In kar je še huje, za velikostni razred hitreje kot pri nas se je povečevala njena uporaba. Podjetja v teh državah so bila prožna in inovativna. Nenehno so uvajala nove storitve in poslovne modele. Pomembno orodje uspeha je bila proaktivna, razvojno usmerjena cenovna politika, ki je sledila potrebam uporabnikov in spodbujala uporabo storitev. S kolegom sva tudi ugotovila, da so se ob prikazovanju razvitosti Slovenije nekateri indikatorji metodološko neustrezno primerjali z indikatorji EU-ja, da bi polepšali našo podobo.Ugotovitve sva predstavila kolegom. In kakšen je bil odziv? Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva doživela hladen tuš. Kolegi so bili skeptični in predstavljena dejstva niso spremenila njihovega prepričanja o idiličnem stanju v Sloveniji. Neomajni so bili še zlasti nekateri politično nastavljeni avtoritarni direktorji, ki ne sprejemajo drugačnih mnenj, kaj šele resnico. Sledili so različni pritiski in nazadnje zlonamerna podtikanja. Čeprav sva odgovorne seznanila z objektivnimi dejstvi, je bilo očitno, da je resnica kazila idilo in ni bila zaželena. Zato je ostala za zidovi in skrita javnosti. Znana je bila le ozkemu krogu posvečenih, ki so nanjo kmalu pozabili. Najbolj absurdno pri vsem skupaj je bilo, da pravih podatkov in primerjav niso poznali niti tisti, ki bi jih morali – nacionalni guruji, raziskovalci in strokovnjaki, ki so sooblikovali javno mnenje. Ti so še naprej ustvarjali idilično sliko naše zgodbe o uspehu. A javna podoba se ni skladala z realnostjo.Opisani primer ni osamljen, zato sem odtlej posebej pozoren na tovrstne pojave. Pa ne le zaradi pojavov samih, temveč zaradi posledic, ki jih imajo na razvoj podjetij, trga, gospodarstva in družbe nasploh. Razkorak med javno (samo)podobo in realnostjo namreč lahko negativno vpliva na razvoj. Problem pa se pojavi, ko je razkorak prevelik. Takrat politiki ali poslovodstva organizacij vzpostavijo dodatne nadzorne mehanizme, omejijo svobodo izražanja mnenj in dialog ter zatrejo ideje, ki odstopajo od uveljavljenih notranjih konceptov. Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. V razvitih državah dajejo prednost etiki in jo tudi zakonsko ščitijo. Slovenski voditelji in direktorji pa namesto etike in kompetenc zaposlenih poudarjajo njihovo lojalnost. Slednje pogosto pomeni poslušnost in vodi v negativni kadrovski izbor. S takšnim in podobnim ravnanjem poslovodstva povzročajo ogromno škodo in zavirajo razvoj ustrezne klime, ki bi spodbujala ustvarjalnost in inovativnost.

Velike priložnosti nismo izkoristili

Slovenija je imela pred desetimi leti priložnost, da se na področju IKT-ja povzpne med vodilne evropske države. Imela je dobro izhodišče. Sprejem nacionalnih programov sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je spodbudil informatizacijo šol, računalniško opismenjevanje ter izgradnjo akademske informacijske infrastrukture. Na prehodu v novo tisočletje je bila Slovenija vodilna med državami Srednje in Vzhodne Evrope po razširjenosti osebnih računalnikov, telefonije in spletnih predstavitev šol in knjižnic ter njihovega dostopa do interneta. (Vir: D. Caf, Evropski pregled informacijske družbe, Teleinfos, 2000.)Imeli smo izjemno dinamičen IKT-sektor. V obdobju med letoma 1995 in 2000 se je število IKT-podjetij povečalo za tri četrtine, število zaposlenih za polovico, poslovni prihodki in dobiček pa za štiri petine. Prihodki sektorja so rasli precej hitreje od bruto domačega proizvoda, ki se je v istem obdobju povečal za manj kot tretjino. Sektor je bil tudi izvozno usmerjen, čeprav je treba poudariti, da je eno samo podjetje ustvarilo 40 %, pet največjih izvoznikov pa dve tretjini vsega slovenskega izvoza IKT. (Vir: IDC, Slovenian ICT Industry Structural Features and SWOT Analysis, 2004.)

Napoved izdatkov za IT v letu 2007 (zgoraj) in Izdatki za IT v odstotku BDP. Grafa kažeta, da je Slovenija na IT-področju še zmeraj tranzicijska država, mnogo bližje državam jadranske regije, kot pa starim članicam EU-ja. Države jadranske regije: Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Hrvaška, Slovenija, Srbija.

Danes je povsem jasno, da priložnosti, ki smo jo imeli, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Vzrokov za to je veliko. Prvi razlog so zagotovo premajhna vlaganja v IKT. Na področju telekomunikacij smo še nekako sledili in dosegli 60 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Drugačna je slika pri IT-ju, kjer smo pod 40 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Delež izdatkov za IT glede na BDP je v Sloveniji leta 1997 znašal 1,3 %, v EU-15 pa 2,3 %. Deset let kasneje je delež v Sloveniji 1,9 % v EU-15 pa 2,7 %. (Vir: IDC, 2007.) Še zlasti je pomenljiv podatek, da so bili povprečni izdatki za IT na prebivalca v EU-15 v zadnjih desetih letih trikrat višji kot v Sloveniji. Ob upoštevanju kupne moči, Slovenija zaostaja tudi za nekaterimi novimi članicami EU. Poleg nizke ravni izdatkov za IT skrb zbuja tudi njihova struktura. Medtem ko je v EU-15 in globalno poudarek na storitvah, ki so sredstvo za izkoriščanje poslovne vrednosti IT, so vlaganja v Sloveniji osredotočena na kupovanje strojne opreme.

Premajhna vlaganja v IKT niso edini razlog, da slovenski sektor IKT po letu 2000 ni zmogel razvojnega preboja. Slovenska politika v zadnjih desetih letih na področju tehnološkega razvoja ni imela pravega recepta. Poleg tega poslovno okolje ni naklonjeno podjetništvu in tehnološkemu razvoju, kar dokazujejo razmeroma slabe uvrstitve Slovenije na mednarodnih lestvicah (npr. Indeks poslovati Svetovne Banke, www.doingbusiness.org; ali Indeksa nacionalne konkurenčnosti po IMD, www.imd.ch/research/publications/wcy/index.cfm, oziroma WEF, www.weforum.org/en/initiatives/gcp/index.htm). Zato so visokotehnološka podjetja pri nas redka. Po številu visokotehnoloških in IKT-patentov je Slovenija na repu EU-ja. Leta 2003 je na Evropski patentni urad (EPO) iz Slovenije prispelo le 9 vlog za visokotehnološke patente. Najuspešnejše države vložijo letno več sto ali tisoč vlog. Podobno je na področju IKT patentov, kjer je bila Slovenija leta 2003 s 17 prijavami ponovno na repu držav EU. (Vir: High-technology patent applications to the European Patent Office, Statistics in Focus, Eurostat, 20/2007.) Zato ne preseneča, da je delež visokotehnoloških produktov v slovenskem izvozu zanemarljiv in pomeni le 5 % izvoza. (Vir: Science, technology and Innovation in Europe, Panorama of the European Union, European Communities, 2006)

Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih trdijo, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor.

Imamo nekaj uspešnih nišnih podjetij, to pa je tudi vse. Potem ko se je vlada praktično odpovedala reformam, ni nobenih možnosti, da bi se stanje v kratkem izboljšalo. Poslovno okolje se prepočasi spreminja, težave imamo s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Naš visokošolski sistem je med najbolj zaprtimi v EU – tako na ravni predavateljev kot študentov. Neustrezna struktura študentov in diplomantov nam ne omogoča razvojnega preboja. V Sloveniji je bilo leta 2004 med vsemi diplomanti na stopnjah ISCED 5 in 6 le 3,8 % diplomantov s področja naravoslovja, matematike in računalništva, kar je najmanj med vsemi članicami EU-27. Upada tudi delež diplomantov na inženirskih študijskih programih (Viri: Science, technology and Innovation in Europe, Eurostat, 2007; Indikatorji za izobraževanje in usposabljanje, Eurostat, 2007, epp.eurostat.ec.europa.eu).

Politika duši gospodarstvo

Velik problem je tudi prevelika vloga politike v gospodarstvu. Slovenija je v zadnjih desetih letih zgradila solidno informacijsko infrastrukturo, a ta ni povsem primerljiva z najrazvitejšimi evropskimi državami. Poleg tega je bil razvoj preveč osredotočen na naložbe v infrastrukturo, premalo pa na nove poslovne modele in spodbujanje uporabe storitev. Enako je bilo z uvajanjem IKT-ja v podjetjih. Naložbe so bile razmeroma visoke, učinki pa ne. Presenetljivo je, da tudi sama podjetja pogosto niso zadovoljna z učinki IKT-ja. V podjetjih, kjer je država lastniško prisotna, imajo dobavitelji prek politike prevelik vpliv na poslovne in tehnološke odločitve. Dobavitelji pomembno vplivajo na kadrovanje poslovodstev, pa tudi na nižjih ravneh, kjer potrebujejo lojalne sogovornike. Politika vse od osamosvojitve ni bila sposobna vzpostaviti prostega trga in zdrave konkurence. Tega si najbrž niti ni želela. Potem ko so morali postati postopki v javni upravi pregledni, je politika poskrbela, da so bila iz državnega nadzora izvzeta podjetja, v katerih je bila država lastniško prisotna.

Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. Priložnosti, da se na področju IKT-ja povzpnemo med vodilne evropske države, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Prvi razlog so premajhna vlaganja v IKT.

V podjetjih, kjer je država pomemben lastnik, znanje nima prave veljave. Tragični, a resnični so primeri, ko zaposleni na podiplomskem študiju delajo naloge, v katerih preučujejo postopke in kriterije za izbor dobaviteljev na področju IKT-ja. Njihovi šefi pa se, brez poglobljenega razmisleka in vključevanja stroke, o nabavah z dobavitelji dogovorijo kar na poslovnih kosilih ali golfu. Znani so tudi primeri, ko so podjetja najela svetovalce, da so pregledali stanje v podjetju, pripravili zahteve za nove rešitve ter pripravili postopke in kriterije za odločanje pri izboru dobaviteljev. Nato pa je politika s svojim izborom podjetju olajšala odločanje in skrajšale nabavne postopke.

Vmešavanje politike in prek njih dobaviteljev v poslovne in tehnološke odločitve podjetij ima zelo negativne posledice tako na uvajanje kot na potencialne učinke IKT-ja za podjetja in gospodarstvo nasploh. Podjetja, v katerih ima politika velik vpliv, so odlična, ko je treba zapravljati denar, mnogo slabše pa se odrežejo, ko je treba kupljeno opremo izkoristiti za doseganje poslovnih koristi. Takšna podjetja ne razvijajo notranjih virov. Potencialni poslovni učinki uvajanja IKT-ja se dodatno zmanjšajo zaradi predolgih rokov uvajanja novih tehnologij. Podjetja ne obvladujejo načrtovanja, projektov in poslovnih procesov. A v politično vodenih podjetjih vse to ni problem, saj poslovodstva za zamude, visoke stroške nakupov in uvajanja ter nedoseganje pričakovanih učinkov ne odgovarjajo. Čeprav ravnanje marsikaterega poslovodstva opisujejo določbe kazenskega zakonika, lahko člani uprav, direktorji in nadzorniki mirno spijo, saj so si zagotovili imuniteto z izbiro pravih dobaviteljev. Kako dolgo bo še trajala slovenska tranzicija?

Na hitrejši razvoj področij, ki temeljijo na znanju, lahko računamo šele po dejanskem zaključku tranzicije. V podjetjih, v katerih ima država pomemben delež, četudi le 10 %, se bodo poslovne, kadrovske in druge odločitve ter procesi vedno odvijali netransparentno, neučinkovito z vidika podjetja in dolgoročno zelo škodljivo.

Slovenska podjetja bodo najbrž še naprej veliko vlagala v izgradnjo infrastrukture. Vendar slednja sama po sebi ne zagotavlja preboja. Za razvojni preboj bo treba spremeniti miselnost v politiki in marsikaterem podjetju. Znanje bo moralo končno dobiti večjo veljavo. Predvsem pa bo morala politika poskrbeti, da se bo slovenska tranzicija že enkrat zaključila. Dokler pa bo politika prisotna v gospodarstvu, bo ostala agent posameznih lobijev in ne bo sposobna vleči potez, ki bi lahko zagotovili razvoj visokotehnološkega podjetništva – naj si bo to na področju IKT ali katerem drugem področju.

(Prva objava: Moj mikro, april 2007)

Skrivni računi, podkupnine, aretacije

Korupcija

Pretres v Siemensu, enem največjih evropskih koncernov

Siemens je ta teden pretresla šokantna aretacija člana njegove uprave Johannesa Feldmayerja. Obtožen je večletnega podkupovanja vodje nemškega sindikata AUB Wilhelma Schelskyja, ki so ga aretirali februarja. Ta je prek različnih svetovalnih pogodb prejel od 15 do 20 milijonov evrov. Vodstvo Siemensa naj bi s tem vplivalo na podporo delavskih organov in predstavnikov v organih upravljanja pri korporativnih odločitvah. Preiskava v zvezi s tem poteka tudi proti Siemensovemu nekdanjemu finančnemu direktorju in članu nadzornega sveta Karlu Hermannu Baumannu in še nekaterim direktorjem.

Siemens že vse od lanskega leta pretresajo številne afere. Najodmevnejša med njimi je razkritje korupcije v njegovem telekomunikacijskem delu, ki se je bohotila več let. Na skrivne račune, namenjene podkupovanju pri prodaji telekomunikacijske opreme, je bilo prenesenih okoli 200 milijonov evrov. Skupaj je sumljivih 420 milijonov evrov plačil za različne dvomljive storitve.

Kriza evropske korporacijske kulture

Poslovodstvo Siemensa ves čas zanika kakršnokoli vpletenost ali védenje o podkupovanju v telekomunikacijskem delu. Krog vpletenih se kljub temu širi in dviga po hierarhični lestvici. Afera je s položajev že odnesla nekatere vplivne akterje. Med osumljenci sta nekdanji član uprave, odgovoren za informacijsko in komunikacijsko področje, Thomas Ganswindt ter nekdanji glavni finančni direktor in drugi človek Siemensa Heinz Joachim Neubürger. Oba sta kot člana uprave odstopila že pred izbruhom afere, prvi septembra in drugi aprila 2006.

Korupcijska afera v telekomunikacijskem delu se je poglobila z zaslišanjem glavnih osumljencev in prič, med njimi nekdanjega finančnega direktorja Siemensove telekomunikacijske enote Michaela Kutschenreuterja. Po poročanju The Wall Street Journala Kutschenreuter in priče trdijo, da je bilo podkupovanje v Siemensu del vsakdanjega poslovanja in dobro organizirano. S podkupovanjem naj bi bilo seznanjeno tudi poslovodstvo Siemensa, vključno s sedanjima prvima človekoma.

Pomembno vlogo v aferi ima korporacijsko komuniciranje. Vodstvo koncerna s spretnim komuniciranjem in časovnim odmerjanjem objave informacij zmanjšuje negativne učinke afere. Pred burno januarsko redno letno skupščino mu je uspelo utišati pozive vplivnih nemških združenj delničarjev po odstopu prvega človeka koncerna Klausa Kleinfelda ter nekdanjega šefa koncerna in sedanjega predsednika nadzornega sveta Heinricha von Piererja.

Že prvi dan po januarski skupščini je afera dobila nove razsežnosti. Interna preiskava, opravljena pred skupščino, je pokazala, da je bila korupcija razširjena še v treh drugih delih koncerna. Informacije o korupciji so začele prihajati tudi iz drugih držav in preiskovalci so začeli plesti vse tesnejšo mrežo okoli poslovodstva koncerna. Po skupščini so v javnost prišle tudi obremenilne informacije za prva človeka koncerna, ki naj bi bila že od leta 2004 seznanjena s korupcijskimi aktivnostmi. Afera se je še poglobila z razkritjem podkupovanja sindikatov in delavskih predstavnikov v organih upravljanja.

Dogajanje v Siemensu postavlja pod vprašaj kompetentnost, kredibilnost in neodvisnost nemške podružnice revizijske hiše KPMG. Kutschenreuter je na zaslišanju izjavil, da naj bi izkušeni revizorji KPMG zavestno spregledali sumljive finančne transakcije in pomagali prikrivati sporne dejavnosti. Povedal je še, da naj bi leta 2004 mlajši uslužbenec KPMG sicer odkril nekatere nepravilnosti in z njimi seznanil vodstvo Siemensa, vendar je vodstvo KPMG po posredovanju finančnega direktorja koncerna Neubürgerja opozorilo umaknilo in se koncernu celo opravičilo za nevšečnosti. Kutschenreuterjeve izjave potrjujejo izjave drugih prič.

Odkriti primeri korupcije so le vrh ledene gore. Poznavalci so prepričani, da je korupcija prisotna v številnih evropskih koncernih. Nekatere dejavnosti so še posebej izpostavljene. Močnejši kot je kupec in večji kot je relativni obseg posla glede na skupne prihodke prodajalca, večja je verjetnost korupcije. Prav zaradi tega je ta pogostejša pri prodaji drage visokotehnološke opreme.

Srž problema je v negativni korporacijski kulturi, ki korupcijo omogoča in spodbuja. Po mnenju poslovnega dnevnika Handelsblatt se v gospodarskih družbah, ki delujejo etično ter spoštujejo načela odprtosti, poštenosti in korektnosti, strukture, podobne mafijskim, ne morejo razviti. Vendar je odkrivanje korupcije težavno. Glavni akterji so običajno predstavniki vodstva. Poleg članov poslovodstva in direktorjev poslovnih področij so bili v razkritih aferah najpogosteje udeleženi finančni, nabavni in kadrovski direktorji ter, najbrž ne presenetljivo, predstavniki zaposlenih v organih upravljanja.

V nekaterih gospodarskih družbah je prejemanje plačil in drugih koristi od tretjih oseb samoumevno. Na krizo evropske korporacijske kulture kažejo še zlasti primeri, ko uslužbenci izvajajo kriminalna dejanja izključno v korist gospodarske družbe. Po pisanju The Financial Timesa je takšno ravnanje mogoče razložiti le, če družba posameznike za kriminalna dejanja nagrajuje z napredovanjem in različnimi bonusi.

Negativna korporacijska kultura gospodarskim družbam povzroča nepopravljivo škodo. Zaradi nje se kratijo svoboščine in trpijo temeljne vrednote. Vsi, ki opozarjajo na nepravilnosti, najsi bodo delavci ali člani vodstva, so šikanirani, stigmatizirani, izločeni. V skrajnih primerih jih poslovodstvo utiša z grožnjami. Spremljevalci negativne kulture so psihično nasilje na delovnem mestu, negativna kadrovska selekcija in mediokracija. Vse to slabo vpliva na delovno vzdušje ter zavzetost, produktivnost in ustvarjalnost zaposlenih.

Kriza upravljanja gospodarskih družb

Razkrite korupcijske afere kažejo na neučinkovitost upravljanja gospodarskih družb. V dvotirnih sistemih je sporna pogosta prepletenost ali odvisnost nadzornih svetov od poslovodstva. Med najbolj sporne spada uveljavljeno prehajanje upokojenih ali razrešenih članov poslovodstva gospodarskih družb v njihove nadzorne svete. Zato v Nemčiji že pripravljajo zakonodajo, s katero bodo to prakso prekinili in postavili dodatne omejitve za člane nadzornih svetov.

V družbah z negativno korporacijsko kulturo šepa notranji nadzor. Niso redki primeri, ko poslovodstva postavijo slamnate nadzorne mehanizme in poskrbijo, da nepravilnosti ostanejo prikrite - tudi nadzornim svetom. Še bolj zbujajo skrb razkriti primeri, ko so bili nadzorni sveti seznanjeni z nepravilnostmi v družbi, a niso ukrepali. Izgovori, da ni bilo dovolj dokazov, so absurdni. Člani nadzornih svetov, če so seznanjeni z nepravilnostmi, morajo sprožiti ustrezne revizijske postopke ali zadeve predati organom pregona. V nasprotnem primeru so soodgovorni za ravnanje poslovodstva družbe in morebitno oškodovanje gospodarske družbe.

V zadnjih letih so v evropskem gospodarstvu namenili veliko pozornost oblikovanju različnih kodeksov vladanja in upravljanja ter družbeni odgovornosti. Razkriti primeri pa kažejo, da se za lepimi besedami korporacijskega komuniciranja in pod podpisi vodilnih mož marsikje skrivajo sporne poslovne prakse in kriminal.

Siemens je v javnosti veljal za urejeno in zgledno vodeno gospodarsko družbo. Dosegal je dobre poslovne rezultate in se uspešno preusmerjal na nova, perspektivna področja. Veljal je za enega vodilnih nemških zagovornikov preglednega upravljanja gospodarskim družbam. Dobra poslovna pravila, standarde in izkušnje je promoviral celo v tujini, ironično, tudi v državah, kjer se je sam zapletel v korupcijske škandale. Razkritje korupcije pri pridobivanju poslov in podpore predstavnikov zaposlenih v organih upravljanja meče temno senco na celoten sistem Siemensovega korporativnega upravljanja, vrsto ključnih poslovnih odločitev in njegove poslovne rezultate. Odločenost nemških pravosodnih organov, ki so korupcijo v zadnjih letih razkrili še v dveh nemških ikonah, Volkswagnu in DaimlerChryslerju, je pomemben signal, da so v Nemčiji odločeni izkoreniniti razbohoteno korupcijo, ki ogroža konkurenčnost nemškega gospodarstva

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 31. marec 2007)