Sezona lova na Telekom Slovenije odprta

Dan pred inavguracijo ameriškega predsednika Obame je Telekom Slovenije na spletnem portalu Ljubljanske borze objavil novico, ki bi lahko bila znanilka preobrata v odškodninskih tožbah proti Telekomu Slovenije. Vrhovno sodišče je 16. decembra 2008 zavrnilo revizijo Telekoma Slovenije proti sodbi upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo v upravnem sporu Telekoma Slovenije zoper odločbo urada za varstvo konkurence (UVK). Vrhovno sodišče je tako pritrdilo ugotovitvam UVK in upravnega sodišča, da je Telekom Slovenije, kot podjetje s prevladujočim položajem na trgu telekomunikacijske infrastrukture, v primeru družbe ABM informacijski inženiring, d.o.o., svoj položaj zlorabljal za vplivanje na odvisni trg nudenja storitev dostopa do interneta in oviral konkurenco v korist svojega Siola.

Judikat vrhovnega sodišča je precedenčen in tako vzpostavlja sodno prakso na področju varstva konkurence v Sloveniji, ki bo nedvomno vplivala na vse ostale spore Telekoma Slovenije z alternativnimi operaterji, kjer je Telekom Slovenije svoj prevladujoči položaj na trgu telekomunikacijske infrastrukture zlorabljal za vplivanje na trg nudenja storitev dostopa do interneta v škodo alternativnih operaterjev (gre za tako imenovani princip vzvodnega delovanja, ang. »leverage«). Vrhovno sodišča je pri presoji procesnih očitkov in v materialno pravnem preizkusu podrobno analiziralo sodbo upravnega sodišča in pri tem ugotovilo, da revizijski razlogi Telekoma Slovenije niso bili utemeljeni, podrobno pa je utemeljilo tudi materialno pravno pravilnost odločbe UVK.

Telekom Slovenije je že napovedal, da bo zoper sodbo vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, ki pa nima veliko možnosti za uspeh, saj so bili doslej trije organi soglasni, da je Telekom zlorabljal svoj prevladujoči tržni položaj, pa tudi praksa sodišč v članicah EU ni na njegovi strani. Vrhovno sodišče je Telekomovo zlorabo s paketno prodajo infrastrukture in storitev primerjalo z znano Microsoftovo zlorabo s paketno prodajo operacijskega sistema in programske opreme, o kateri se je leta 2004 negativno izrekla Evropska komisija, potem pa leta 2007 še sodišče evropskih skupnosti. Tako bo lahko Telekom v svoji ustavni pritožbi izpodbijal kvečjemu ustavnost zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, s čimer pa se bo prej ko slej osmešil, saj je varstvo konkurence ustavna kategorija, ki jo varuje celo isti člen ustave Republike Slovenije, kot svobodno gospodarsko pobudo.

Konkurenčni spor, ki je epilog dobil v letošnjih hladnih januarskih dneh, se je pričel pred natanko desetimi leti. Družba ABM je 28. januarja 1999 na Telekom Slovenije naslovila dopis s ponudbo za poslovno sodelovanje oziroma vključitev zgoščenke s programom za dostop do interneta v paket ISDN 3000. Telekom Slovenije je z dopisoma z dne 3. marca 1999 in 28. junija 1999, ter dodatno na sestankih dne 16. aprila 1999 in 8. julija 1999 ter nato tudi v nadaljnjih postopkih neutemeljeno zavračal ponudbo družbe ABM. Ker pa je Telekom Slovenije že prej v svoj paket ISDN 3000 vključil CD ROM Siola, takrat poslovne enote v sestavi Telekoma Slovenije, kasneje samostojne pravne osebe pod firmo SiOL, d.o.o., in leta 2007 ponovno vključene v matično družbo, je s tem neutemeljeno diskriminiral ABM in zlorabil prevladujoči položaj v smislu določb zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Telekom Slovenije je s svojim ravnanjem družbi ABM povzročil veliko poslovno škodo. ABM se zaradi omenjene zlorabe, kakor tudi zaradi nekaterih drugih težav v poslovnih odnosih s Telekomom Slovenije, ki jih je prav tako obravnaval UVK, ni mogel uveljaviti kot ponudnik dostopa do interneta. Po podatkih Ajpesa je družba ABM od lanskega septembra v prisilni poravnavi in je brez velikih možnosti za ponovni vzpon na trgu internetnih storitev. Podobna usoda je doletela številna druga slovenska internetna podjetja. Število ponudnikov dostopa do interneta se je v desetih letih dramatično zmanjšalo. Po informacijah alternativnih operaterjev in ponudnikov storitev so Telekom Slovenije in/ali njegove hčerinske družbe domnevno zlorabili svoj prevladujoči tržni položaj oziroma pomembno tržno moč v številnih primerih. Škoda, ki so jo domnevno utrpela podjetja, samo na osnovi trenutnih odškodninskih zahtevkov znaša 275 milijonov evrov (oziroma dobro tretjino borzne vrednosti celotnega Telekoma!). Pri tem pa je potrebno poudariti, da mnoga podjetja odškodninskih zahtevkov sploh niso vlagala, saj niso imela niti finančnih virov niti časa in pravnih služb, da bi si lahko privoščila dolgotrajne sodne spore s Telekomom Slovenije, le nekatera med njimi pa so se uspela poravnati.

Postopek pred UVK, ki ga je sprožil ABM, je epilog na najvišji sodni instanci torej doživel šele po desetih letih. Povsem ločeno od tega poteka odškodninska tožba proti Telekomu Slovenije, ki jo je ABM vložil že v oktobru 2002. Tožbeni zahtevek je 4,2 milijonov evrov, kar danes skupaj z obrestmi znaša preko 9 milijonov evrov. Nenavadno je, da se ABM doslej še ni uspel izvensodno poravnati s Telekomom Slovenije, kljub pravnomočni odločbi in vloženi tožbi, medtem ko se je Telekom na primer poravnal z mariborsko družbo Amis že kmalu potem, ko je UVK izdal odločbo o zlorabi in ko je Amis samo zagrozil s tožbo.

Med slovenskimi podjetji je bila zavest o vlogi konkurenčnega in regulativnega znanja ter veščin pri poslovanju zmeraj podcenjena. Manjša podjetja za tovrstne svetovalne storitve praviloma niso bila pripravljena plačati, večja pa so stavila predvsem na razne lobiste ali strokovnjake iz katerega od telekomunikacijskih lobijev. Zadnje čase se na tem področju vendarle dogajajo premiki, saj se je izkazalo, da so politične povezave za dolgoročni uspeh premalo. Zato lahko pričakujemo, da bodo konkurenti sprožili nove postopke proti Telekomu Slovenije in njegovim hčerinskim družbam pred UVK ter vložili nove odškodninske tožbe. Razlog, da se število odškodninskih zahtevkov proti Telekomu Slovenije povečuje, je v veliki meri posledica negativne poslovne kulture poslovodstva družbe, katerega ravnanje do konkurence so državni organi v preteklosti praviloma nagrajevali s svojo neaktivnostjo ali izjemno počasnostjo. Značilna za poslovno kulturo Telekoma Slovenije v zadnjih dvanajstih letih in pol je javna izjava enega izmed članov poslovodstva družbe v začetku leta 2001 (ko so se ob sprostitvi telekomunikacijskih trgov začeli pojavljati prvi alternativni operaterji), da se Telekom nima kaj pogajati z njimi (o.p. z alternativnimi operaterji), da naj kar tožijo, če jim kaj ni prav, da ima Telekom odlične odvetnike, pa da bodo potem videli, kdo ima več denarja, da bo vzdržal sodne postopke.

Predstavniki države ravnanje članov poslovodstva Telekoma Slovenije, ki mu konkurenca očita domnevno protikonkurenčno delovanje, komentirajo kot »delo v korist podjetja« in s tem v korist države kot njegovega lastnika. Takšno razmišljanje in stanje duha državnih uradnikov in politikov pa ni le neetično, ampak skrajno sprevrženo in zaskrbljujoče. Protikonkurenčno delovanje je namreč nezakonito in lahko tudi kaznivo. Poleg tega država koristi nima le od podjetij v svoji lasti, pač pa tudi od ostalih podjetij, ki predstavljajo vir prihodkov za državni proračun in zaposlovanje. Kot je pokazala analiza telekomunikacijskih in informacijskih podjetij, so bila mala in srednje velika podjetja tudi pomemben generator rasti in zaposlovanja. K takšnemu stanju duha in poslovne kulture v državnih podjetij je največ prispevala država sama z nedelovanjem svojih institucij, ki spornega in nezakonitega ravnanja državnih podjetij niso sankcionirala. S tem je država omogočala, da so nadzor nad državnimi podjetji prevzeli vplivni lobiji, ki so imeli velik vpliv na kadrovanje in nabave, s čimer je bila državi povzročena ogromna finančna škoda. V kolikor bi državna podjetja morala plačevati visoke globe ali odškodnine, bi bil položaj povsem drugačen.

Tako pa sta regulatorja, UVK in Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), razmeroma pozno pričela opravljati svoje poslanstvo. UVK je na področju telekomunikacij od leta 1997 do danes izdal le pet odločb o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma Slovenije, od katerih so le tri pravnomočne. UVK je sicer dobil številne prijave ali informacije o zlorabah prevladujočega položaja s strani Telekoma Slovenije ali njegovih hčerinskih družb, a nikoli ni uvedel postopka ugotavljanja domnevne zlorabe ex-officio, kar mu sicer nalaga zakonodaja. Direktor se je izgovarjal na zahtevnost postopkov in pomanjkanje denarja. Značilna za delo UVK je druga odločba o Telekomovi zlorabi v škodo družbe ABM (pri telefonskih številkah), za katero je UVK potreboval celih osem let. »Temeljito delo« pri tej odločbi (spis je v resnici sedem let ležal v predalu) je bila kaplja čez rob, ki je konec leta 2007 odplaknila Andreja Plahutnika z mesta direktorja UVK. Počasno delo UVK pa je Telekom Slovenije zagotovo obvarovalo pred še eno odškodninsko tožbo v podobni višini s strani družbe ABM.

Telekom Slovenije zaradi zlorab protikonkurenčnih pravil doslej ni plačal še niti ene globe, zahvaljujoč dolgotrajnim sodnim postopkom na sodiščih pa njegovim tožnikom še ni bila dosojena niti ena odškodnina. Doslej je plačal le zanemarljive odškodnine v izvensodnih poravnavah s podjetji, ki so denar nujno potrebovala in so se bila pripravljena pogoditi za bagatelne vsote. ABM bi lahko bil prvi primer, ki bi iztožil, v primerjavi z ostalimi tožniki sicer simbolično odškodnino na sodišču. V sodnem postopku dosojena odškodnina Telekomu Slovenije pa bi bil precedenčni primer za vse ostale, mnogo višje odškodninske zahtevke, zato je še kako pomembno, da bi ABM svoj postopek nekoč pripeljal do konca. Trenutno mu ne kaže preveč dobro, saj so se v dobrih šestih letih v postopku na prvostopenjskem sodišču po pisanju Financ zamenjale že tri sodnice in iz objav obravnav na Okrožnem sodišču v Ljubljani je videti, da se na sodišču že 18 mesecev ni zgodilo nič. So zamenjave sodnikov in dolgotrajnost postopka rezultat neodvisnosti sodne veje oblasti ali česa drugega?

V kolikor bi ABM ali kdorkoli drug od alternativnih operaterjev oziroma ponudnikov storitev iztožil odškodnino od Telekoma Slovenije, bi se sprožil plaz, ki bi lahko v času finančne krize dodobra načel finančno zdravje Telekoma Slovenije in še dodatno zmanjšal vrednost državnega deleža v družbi, ogrozil pa bi tudi proračunske prihodke iz naslova dividend. To dejstvo vsekakor predstavlja dovolj visoko tveganje za državo kot lastnika, da bi morala vlada sprejeti ustrezne ukrepe in zaščititi državno premoženje.

Zlorabljanje prevladujočega položaja Telekomu Slovenije se je doslej morda res izplačalo. Razmere pa se danes na srečo vendarle spreminjajo. Slovenija je že in bo še morala prevzeti pravni red in tudi prakso EU na področju varstva konkurence ter pohitriti reševanje sodnih sporov s področja varstva konkurence. Vse to pa bo povečalo finančna tveganja zaradi morebitnih visokih odškodninskih tožb, pa tudi visokih kazni, ki jih lahko Telekomu Slovenije izreče UVK po lani sprejeti noveli zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Evropska komisija je lansko leto sprejela Belo knjigo priporočil o odškodninskih tožbah, v kateri državam članicam priporoča izboljšanje učinkovitosti postopkov v odškodninskih tožbah, ki jih vlagajo oškodovanci zaradi omejevalnih ravnanj, to je omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja. Zagotavljanje pravičnih odškodninskih sistemov bi po mnenju Evropske komisije samo po sebi imelo tudi koristne učinke za preprečevanje prihodnjih kršitev in večje spoštovanje konkurenčnih pravil. Evropska komisija je priporočila oblikovala na podlagi sodne prakse sodišča evropskih skupnosti in po opravljeni diskusiji v državah članicah bo predvidoma že letos sprejela direktive, ki bodo za države članice zavezujoče. Bistveni je del Bele knjige, ki govori o temeljni pravici žrtev protikonkurenčnih ravnanj do polne odškodnine. Po mnenju evropske komisije je Bela knjiga pomemben dokument, ki naj bi olajšal varstvo konkurence v zasebnem interesu in poenostavil odškodninske postopke, da bodo imele vse žrtve kršitev konkurenčnega prava Evropskih skupnosti dostop do učinkovitih mehanizmov pravnih sredstev in tako prejele polno odškodnino za škodo, ki so jo utrpele.

Kaj lahko naredi vlada Boruta Pahorja? Predvsem ne sme dovoliti, da se nadaljuje sprevržena logika državnih funkcionarjev in politikov, ki so ali še zagovarjajo ravnanje poslovodstva Telekoma Slovenije, češ da ravna v dobro družbe in s tem države. Na osnovi izkušenj iz drugih držav bi morala imenovati kompetenten, politično neodvisen nadzorni svet in poskrbeti za spremembe v načinu vodenja Telekoma Slovenije. Smiselno bi bilo izvesti tudi izredno revizijo poslovanja družbe za obdobje zadnjih petih let, ko so bile vložene najvišje odškodninske tožbe, in preveriti smotrnost nekaterih poslovnih potez. Nekateri pokazatelji že kažejo na neuspešen telekomunikacijski razvoj Slovenije, ki bi prav lahko bil posledica neustreznega vodenja državnega Telekoma Slovenije. Pri morebitnih kadrovskih menjavah pa država ne bi smela podleči pritiskom lobijev, ki so zadnjih dvajset let iz ozadja obvladovali Telekom Slovenije in njegove hčerinske družbe ter trenutno brez sramu silijo v ospredje. Če bi imela vlada resen namen spremeniti sedanje stanje, bi morala v poslovodstvo pripeljati ugledne tuje menedžerje, ki bi poskrbeli za kadrovsko prevetritev družbe in zagotovili njen nadaljnji razvoj ter ki bi, ne nazadnje, znali prebrati kaj pravzaprav piše v zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence in bi prebrano tudi razumeli.

(Prva objava: razgledi.net, 26. januar 2009)

Zakaj Slovenija ni dobila svoje Nokie?

Iskra Delta je legenda slovenske informacijske tehnologije. Zgodbe, povezane z njeno usodo, so bile zmeraj zavite v tančico skrivnosti. Del skrivnosti v svoji knjigi »Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo« razkriva nekdanji direktor Iskre Delte Janez Škrubej. Avtor nas popelje skozi presenetljiva zgodovinska dogajanja v razvoju informacijske tehnologije, ki so se odvijala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podrobno opisuje nastanek Iskre Delte, njen bliskoviti vzpon ter nenadni in nerazumljiv konec.

Iskra Delta je bila svojevrsten fenomen. Njenemu vodstvu je s podjetniško pobudo in znanjem v socialističnem času uspelo ustvariti eno najperspektivnejših slovenskih podjetij na področju informacijske in komunikacijske tehnologije. Z današnje perspektive lahko ocenimo, da je imela Iskra Delto dobro strategijo. Vzpostavila je pomembna globalna strateška partnerstva s proizvajalci informacijske tehnologije. Z aktivnim učenjem je usvajala tehnološka znanja in je bila razmeroma hitro sposobna proizvajati najzahtevnejše izdelke informacijske tehnologije. Vrhunec njenih razvojnih ambicij je projekt vzporednega superračunalnika PARSYS.

Prek Kitajske v svetovni vrh

Leta 1986, na vrhuncu hladne vojne, je Iskra Delta kljub ameriškemu embargu na izvoz izdelkov informacijske tehnologije uspela postaviti eno do tedaj največjih računalniških omrežij na svetu, omrežje za kitajsko policijo. O takšnih poslih slovenska podjetja s področja informacijske in komunikacijske tehnologije danes lahko le sanjajo.

Z uspešno izvedenim projektom za kitajsko policijo je Iskra Delta vzbudila pozornost največjih držav. Skupaj z razvojnim potencialom, ki ga je ustvarila, je Slovenijo umestila med vodilne tehnološke države tistega časa. V kratkem času so jo obiskali predsedniki Indije, Kitajske in Sovjetske zveze. Vsi trije so se zavedali, da postaja informacijska tehnologija vse pomembnejši dejavnik političnega in gospodarskega vpliva. Iskra Delta je imela odprta vrata na danes najprivlačnejše trge. Bila je na pragu sanjskega uspeha.

Pomena informacijske tehnologije pa so se premalo zavedali slovenski politiki. Iskra Delta je v času največjega vzpona postala žrtev političnih spletk in končala na smetišču zgodovine. Podjetje je bilo brezobzirno uničeno. Hitra in popolna likvidacija podjetja s takšnim razvojnim potencialom je nedoumljiva in odpira številna vprašanja.

Strmoglavljenje v stečaj 

Ob koncu hladne vojne se je Iskra Delta znašla v navzkrižju interesov vodilnih svetovnih sil in njenih obveščevalnih služb, a med njimi si vse vendarle niso prizadevale za njeno uničenje. Zaradi spleta okoliščin se je podjetje takrat znašlo v likvidnostnih težavah, ki bi lahko bile razlog za njegovo likvidacijo. Vprašanje pa je, zakaj je Iskra Delta sploh zabredla v likvidnostne težave? So bile te posledica napačnih poslovnih potez, zunanjih okoliščin ali organiziranega pritiska tujih obveščevalnih služb in njihovih agentov v Sloveniji?

Likvidnostne težave so bile sprva obvladljive, po odstopu vodstva Iskre Delte in imenovanju začasnega vodstva pa so se razmere v podjetju močno poslabšale. Finančna sredstva za pokrivanje stroškov tekočega poslovanja je podjetje pridobivalo z zadolževanjem pri Iskri Banki. Interna banka združene Iskre (SOZD Iskra) je imela ključno vlogo pri likvidnostnih težavah in stečaju Iskre Delte. Zelo verjetno je bila ravno Iskra Banka tista, ki je s svojo poslovno politiko Iskro Delto pahnila čez rob, od koder ni bilo več vrnitve. Vodstvo združene Iskre je prek Iskre Banke začelo razprodajo premoženja Iskre Delte in na koncu zahtevalo njen stečaj, ki naj bi bil po mnenju njenega nekdanjega direktorja celo nezakonit.

Odgovorni niso naredili dovolj za rešitev Iskre Delte, ampak so s svojim ravnanjem krizo v podjetju najbrž le poglobili. V časih visoke inflacije so se z likvidnostnimi težavami srečevala tudi druga hitro rastoča in izvozno usmerjena slovenska podjetja. Mnoga med njimi še danes poslujejo. Če pri poslovanju Iskre Delte ni šlo zgolj za likvidnostne težave, bi pred uvedbo stečajnega postopka ali v njem v soglasju s pristojnimi političnimi in upravnimi organi lahko poiskali ustreznega strateškega partnerja ali podjetje v celoti prodali.

Zatrtje nadaljnjega razvoja

S stečajem Iskre Delte je bila povzročena neprecenljiva škoda za nadaljnji razvoj slovenske industrije informacijske in komunikacijske tehnologije. Glede na pomen, ki ga je imela Iskra Delta v jugoslovanskih in slovenskih mednarodnih gospodarskih odnosih, je bil stečaj zelo verjetno dogovorjen s tedanjim slovenskim političnim vodstvom. Zato ne preseneča, da se s preiskovanjem morebitnega oškodovanja družbenega premoženja ni nihče ukvarjal, saj pristojni državni organi, ki so bili pod nadzorom republiške politike, niso smeli ukrepati. Zaradi razmer, ki so takrat vladale v Jugoslaviji, zavezniki Iskre Delte na zvezni ravni niso več imeli ustreznih vzvodov, da bi podjetje lahko rešili.

Iskra Delta je imela močne nasprotnike v vodstvih združene Iskre in podjetij v njeni sestavi. V navzkriž s slovenskim političnim vodstvom in njegovimi obveščevalci je morda prišla zaradi svoje podjetniške naravnanosti in samosvojosti. Iskra Delta bi s svojim izvoznim potencialom lahko ogrozila vpliv direktorjev v združeni Iskri. Z zavezniki na državni ravni pa bi lahko bila moteč dejavnik za republiške interese. Vedeti namreč moramo, da so imela izvozna podjetja v nekdanji Jugoslaviji pomembno vlogo pri financiranju obveščevalnih dejavnosti. Pri tem so aktivnosti najbrž potekale ločeno na državni in republiških ravneh.

Medsebojna prepletenost vodstva združene Iskre in politike je morda eden ključnih razlogov, zakaj Republika Slovenija, ki je bila najrazvitejša na področju informacijske tehnologije med vsemi socialističnimi državami, ni uspelo postaviti svoje »Nokie«. Združena Iskra je imela leta 1989 več zaposlenih kot finska Nokia in imela je Iskro Delto.

Domači in tuji nasprotniki z roko v roki

Namesto s krepitvijo domačega razvoja in konsolidacijo združenega podjetja, se je Iskrino vodstvo preveč ukvarjalo s krepitvijo politične moči. Pri tem je prišlo po prepričanju nekdanjega direktorja Iskre Delte pod vpliv agentov obveščevalnih služb in predstavnikov mednarodnih korporacij, ki so nasprotovali močnemu domačemu razvoju industrije informacijske tehnologije.

Tuje obveščevalne službe in mednarodne korporacije svojih agentov in somišljenikov niso imele le v združeni Iskri, ampak po mnenju nekdanjega direktorja Iskre Delte tudi v najožjem republiškem vodstvu in v strokovnih krogih. Ti so po osamosvojitvi ohranili svoj vpliv. Zato ne preseneča, da vse od uničenja Iskre Delte slovenska politika ni aktivno podpirala domačega razvoja na področju informacijske tehnologije, kot to že vrsto let počno najrazvitejše države, pa tudi mnoge nove članice Evropske unije.

Premalo vlaganj v razvoj in raziskave

Zaradi nenaklonjenosti domačemu razvoju informacijske, pa tudi komunikacijske tehnologije, Slovenija danes razvojno krepko zaostaja za vodilnimi državami, kar se med drugim odraža v nizkih vlaganjih v razvoj in nizkem deležu raziskovalcev v podjetniškem sektorju ter nizkem številu patentnih prijav v primerjavi z drugimi razvitimi državami. Nekonkurenčnost slovenskega znanja je tudi posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov.

V Mojem mikru smo že pisali, da država in podjetja premalo vlagajo v razvoj in temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi lahko voz premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla. Zato ne preseneča, da se mnoga (nekoč) vodilna slovenska podjetja danes srečujejo z velikimi težavami.

Poznavanje zgodovine Iskre Delte je pomembno za razumevanje današnjega stanja v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije. Zato smo lahko hvaležni Janezu Škrubeju za podroben opis dogodkov zgodovinskih dejstev. Da so imele obveščevalne službe v tistih časih pomembno vlogo pri oblikovanju Slovenije, vidimo tudi danes, ko na številnih vodilnih mestih v gospodarstvu, ne nazadnje tudi v informacijskih in telekomunikacijskih podjetjih, sedijo posamezniki (ali njihovi sorodniki), povezani z obveščevalnimi, vojaškimi in policijskimi službami, ki so imele ključno vlogo v času osamosvajanja.

(Prva objava: Moj mikro, julij-avgust 2008)

Vzgoja ‘nacionalnih šampionov’ jamči tehnološko povprečnost

Pred petimi leti je upravni odbor Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije sprožil pobudo za pripravo strategije razvoja sektorja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Po obsežni analizi, ki jo je opravila mednarodna korporacija IDC, je bil v letu 2004 pripravljen predlog strategije, ki pa se zaradi nesoglasij v upravnem odboru združenja ni nikoli izvajala. Trg IKT se je kljub temu razvijal naprej s svojim dotedanjim tempom in sledil globalnim trendom. Povsem drugače je v gospodarstvu. Pogoji, v katerih delujejo in se razvijajo slovenska podjetja IKT, se v zadnjih petih letih niso izboljšali. Ozrimo se nekoliko v zgodovino.

Obdobje velikih priložnosti

V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela Slovenija odlične možnosti za razvoj močnega sektorja IKT. Med srednje in vzhodnoevropskimi državami je veljala za najbolj perspektivno na področju IKT. Raziskovalci, ki so preučevali potencial majhnih držav za tehnološki preboj, so stavili nanjo. Smelo so jo postavljali ob bok Finski in azijskim tigrom – Singapurju, Hongkongu in Tajvanu. A prednosti Slovenija ni izkoristila. Propad podjetja Iskra Delta in razpad poslovnega sistema Iskra je nakazal kasnejše težave. Pogledi na vzroke propada Iskre Delte in razpada poslovnega sistema Iskra so različni. Pomembno vlogo pri tem so imele napačne strateške in politične presoje ter odločitve, v ozadju katerih je bil spopad vplivnih lobijev in parcialnih interesov, ki je onemogočal konsenz med ključnimi akterji.

Slovenija je bila med vsemi srednje in vzhodnoevropskimi državami gospodarsko najbolj razvita in vpeta v globalne gospodarske tokove. Slovenski paradni konj, SOZD Iskra, n.sol.o., je bil najpomembnejše podjetje slovenske in jugoslovanske elektroindustrije ter eno največjih v Evropi. Njegova proizvodnja je med drugim obsegala telekomunikacijske naprave, računalnike, merilne in regulacijske instrumente, sisteme za industrijsko avtomatizacijo, elektronske komponente in belo tehniko. SOZD Iskra je svojo moč krepil s številnimi povezavami in dolgoročnim sodelovanjem z velikimi mednarodnimi korporacijami.

SOZD Iskra je leta 1980 zaposloval 29.000 delavcev – skoraj devet tisoč več, kot jih je tedaj zaposlovala finska Nokia skupaj s podružnicami v tujini. Pred preoblikovanjem v holding leta 1989 je imel okoli 35.000 zaposlenih (le nekoliko več od Nokije). Leta 1989 so se iz SOZD-a Iskra odcepila nekatere podjetja (Iskra Ero, Iskratel, Iskraemeco, Iskra Rotomatika, danes koncern Hidria, Iskra Elektromotorji, danes Domel, Iskra Elektrooptika, danes Fotona, in drugi) in nadaljevala samostojno pot. Preostalih več deset podjetij se je preoblikovalo v Iskra Holding, d.d, ki je leta 1991 zaposloval 31.700 ljudi – okoli pet tisoč več od Nokije, ki se je v tistem času spopadala z velikimi finančnimi težavami. Iz Holdinga Iskra so se v procesu privatizacije odcepila še nekatera podjetja, med njimi tudi Iskra Avtoelektrika, d.d.

V Iskrinih podjetjih so ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajali lastne računalnike, med njimi modele 1680 (Iskra Data), ter 800 in Partner (Iskra Delta). Zgodba z razvojem računalnikov se je klavrno končala z modelom Triglav (Iskra Delta) in s stečajem Iskre Delte. V poslovnem sistemu Iskra je bila razvojno močna tudi proizvodnja telekomunikacijskih naprav, ki je Slovenijo uvrščala med redke države v svetu, v katerih so bili sposobni razvijati kompleksne telekomunikacijske naprave. V podjetju Iskra Kranj, predhodniku današnjega Iskratela, so prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000 razvili že daljnega leta 1979 in jo predstavili na konferenci ISS’79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov iz vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na konferenci World Telecom v Ženevi. Zaradi nespretnosti tedanjega poslovodstva svojih konkurenčnih prednosti niso izkoristili.

Usodno drobljenje razvojne dejavnosti

Vodilni direktorji, strategi in politiki so v osemdesetih letih napačno ocenili razvojne možnosti na področju IKT. Dejavnost v podjetjih znotraj sistema Iskra je bila že ves čas preveč razpršena. S tem so se kratkoročno sicer lahko zmanjševala operativna in poslovna tveganja, dolgoročno pa so se zmanjšale predvsem možnosti za razvojni preboj in preživetje sploh. Usodno je bilo razbitje poslovnega sistema Iskra, po katerem so nekatera podjetja nadaljevala povsem samostojne poti. S tem je bil zadan odločilni udarec razvojni dejavnosti, slovenska IKT podjetja pa so izgubila kritično maso, potrebno za razvoj globalno konkurenčnih celovitih tehnoloških produktov. Posledice za slovenski sektor IKT so bile dramatične, razmere pa so se še poslabšale z razpadom nekdanje skupne države. Zgovoren je podatek, da je število zaposlenih v celotnem slovenskem sektorju IKT danes polovico manjše od števila zaposlenih v sistemu Iskra ob koncu osemdesetih let.

Razvoj slovenskega sektorja IKT je močno zaznamoval propad Iskre Delte. Številni zaposleni, ki so morali zapustiti potapljajočo se ladjo, so danes na vodilnih mestih v slovenskih podjetjih IKT. Imeli so znanje, vpliv in povezave z mednarodnimi korporacijami. Bili so prisiljeni tvegati in večina je preživela viharne razmere. Toda podjetja , ki so zmogla razvojni preboj, lahko preštejemo na prste ene roke. Le redka podjetja IKT zaposlujejo več kot sto ljudi in so mednarodno prepoznavna. Zdi se, da je v slovenskem sektorju IKT še zmeraj močno prisoten duh propadle Iskre Delte. Svetli izjemi sta Iskra Avtoelektrika in Hidria, ki se razvijata v uspešni mednarodni korporaciji. Manj gotova je usoda kranjskega Iskratela, ki deluje na izjemno konkurenčnem ter razvojno in raziskovalno intenzivnem področju. Kljub nekaterim odličnim produktom, ki jih je razvil v preteklosti, so njegove možnosti za nadaljnjo uspešno samostojno pot pičle.

Odsotnost jasne razvojne politike

Slovenski direktorji, strategi in politiki v osemdesetih letih niso imeli dovolj znanja in vpogleda v prebojne tehnologije, da bi lahko zagotovili nadaljnjo krepitev in rast slovenskega sektorja IKT. Najeli so najboljšo globalno svetovalno družbo McKinsey, a njenih nasvetov niso upoštevali. Zgodba se danes ponavlja s paradnimi konji, kot so Iskraemeco, Iskratel in nenazadnje Telekom Slovenije.

Podjetja nimajo kritične mase, ki bi jim omogočila razvojni preboj. Prav tako nimajo zadosti tehnološkega, razvojnega in upravljavskega znanja. Medtem ko vodilna tuja podjetja IKT znanje iščejo v centrih znanja po svetu, se slovenska podjetja navezujejo, če sploh se, na slovenske »centre znanja«, ki so v svetovnem merilu na ravni manjših laboratorijev. V petnajstih letih na tem področju nismo dosegli nobenega premika. Namesto koncentracije znanja visokošolska in raziskovalna politika spodbujata nastajanje novih vrtičkov, kar dodatno slabi slovenski razvojni potencial.

Dovolj zgovoren je podatek, da se nobena mednarodna korporacija ni odločila, da bi pri nas postavila razvojni center. Sicer pa, kako bi se? Slovenija ne premore resnega razvojnega centra na področju IKT. Imeli smo nekaj izjemnih posameznikov, nismo pa uspeli izoblikovati velikih in homogenih raziskovalnih skupin, ki so potrebne za razvoj in raziskave na področju visokih tehnologij. Ob nizkih vlaganjih v raziskave in razvoj na področju IKT, še zlasti v podjetjih, ter razpršenosti podjetij in raziskovalnih potencialov ne preseneča zanemarljivo nizko število patentnih prijav. Poglejmo si nekaj podatkov o prijavah na evropski patentni urad. Slovenija je imela leta 2003 6,6 patentnih prijav na milijon prebivalcev (po začasnih podatkih za leto 2004 le 1,0). Povprečje EU-27 leta 2003 je znašalo 26,2 (EU-15 33,0; Finska 123,6; Švedska 62,3; Nizozemska 89,2; Avstrija 30,6; Madžarska 2,3). Po začasnih podatkih za leto 2004 so podatki naslednji: EU-27 18,2; EU-15 23,0; Finska 88,8; Švedska 45,9; Nizozemska 50,3; Avstrija 19,9; Madžarska 2,5.

Med glavnimi razlogi, da Sloveniji ni uspel razvojni preboj na področju IKT, je nekonkurenčnost slovenskega znanja, ki je posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov. Država in podjetja premalo vlagajo tako v razvoj kot v temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi voz lahko premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla.

Vzpon tehnološkega podjetništva?

Nekdanji voditelji iz poslovnega sistema Iskre so imeli velik vpliv na politiko. Mnogi med njimi so ga ohranili vse do danes. Zato ne preseneča, da je Slovenija, navkljub propadu največjega koncerna IKT v regiji, obdržala miselnost zaščite nacionalnih šampionov. Slovenski gospodarstveniki in politiki bi se morali končno zavedati, da v Sloveniji nismo bili sposobni ustvariti pogojev za razvoj velike mednarodne korporacije in da smo zamudili enkratno zgodovinsko priložnost. Kar pa ne pomeni, da kljub temu ne moremo imeti uspešnega sektorja IKT.

Podatki iz analize sektorja IKT kažejo, da njegova gonilna sila danes niso »nacionalni šampioni« ampak majhna, dinamična in inovativna podjetja. Tudi ta podjetja so lahko mednarodno uspešna – seveda v tržnih nišah. Njim bi morali podrediti gospodarsko in tehnološko politiko ter spodbujati razvoj tehnološkega podjetništva. Žal pa je zaradi napačnih gospodarskih in političnih prioritet ter prevelike zaščite »nacionalnih šampionov« Slovenija mednarodno nekonkurenčna tudi na področju podjetništva. Zato bi morala biti prioriteta gospodarske politike oblikovanje spodbudnega podjetniškega in konkurenčnega okolja. Na osnovi izkušenj iz tehnološko vodilnih držav bi morali spodbuditi sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, okrepiti vlaganje v raziskave in razvoj ter povezovanje razvojnih potencialov in osredotočanje na skupne cilje. S tem bi spodbudili gospodarsko rast in zaposlovanje ter hkrati ustvarili možnosti za povezovanje in rast podjetij.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2008; članek je bil objavljen z nekoliko drugačnimi naslovi in podnaslovi)

Zakaj Slovenija ni tehnološki svetilnik sveta

Sredi decembra, ko je Evropska komisija v Bruslju javnosti predstavljala rezultate lizbonske strategije, sem se s kolegi mudil na obisku v enem največjih nemških inštitutov, Nemškem letalskem in vesoljskem centru (DLR), ki ima pomembno vlogo pri projektih Evropske vesoljske agencije (ESA). Osrednji temi naših pogovorov sta bili sodelovanje na raziskovalnem področju ter nemške izkušnje in sistemski temelji sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij.

Osupljivo je, kako učinkovito na tehnološko najzahtevnejših projektih sodelujejo ekipe več sto ljudi iz različnih organizacij. Njihovi rezultati so izjemni. Še bolj sem bil presenečen nad temeljnimi načeli, ki določajo vlogo in sodelovanje med univerzami, inštituti in gospodarstvom. Vsem sogovornikom so bila načela kristalno jasna. Čeprav se zdijo preprosta, so dobro domišljena, kot nekakšne naravne zakonitosti, ki spodbujajo razvoj univerz in inštitutov na eni strani ter novih podjetij in celotnega gospodarstva na drugi strani.

Jasna opredelitev poslanstva in vlog posameznih podsistemov omogoča vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja izobraževanja in usposabljanja vrhunskih kadrov, vlaganja v temeljne in aplikativne raziskave ter nastajanja visokotehnoloških podjetjih, ki znanje prenašajo v nove produkte in storitve ter ga tržijo. V Sloveniji mehanizmi in ukrepi za prenos znanja iz akademske in raziskovalne sfere niso učinkoviti. Zaostajamo pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij. Na medsebojno odtujenost med akademsko sfero znanosti in gospodarstvom nas vsako leto spomni poročilo IMD [1]. Pripravljavci Resolucije o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 [2] so temeljito preučili dobre prakse, predvsem v državah članicah EU, ter jih vključili v program. Glavna težava slovenske razvojne in tehnološke politike pa je, da se sprejeti nacionalni raziskovalni in razvojni program ne izvaja.

Citatov veliko, koristi nobene

Slovenija se po odmevnosti svojih raziskav, merjeni po številu objav in citatov na prebivalca uvršča na 17. oziroma 23. mesto v svetu [3]. Po številu citatov na bruto družbeni produkt je na 20. mestu. Na področju nekaterih matematično naravoslovnih ved (matematika, materiali in fizika) ter tehniških ved se po odmevnosti objav, merjeni s številom citatov na bruto družbeni produkt, uvršča celo v sam svetovni vrh – na 2. do 5. mesto.

Povsem drugačna je slika na področju inovacij in novih tehnologij. Po številu prijav evropskih visokotehnoloških patentov je bila Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev leta 2004 krepko pod povprečjem EU-27 (12,1) (povprečje EU-15 je bilo 15,2; Avstrija 10,4; Finska 69,5; Madžarska 2,1) [4]. V dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva, je število patentnih prijav prav tako skrb zbujajoče nizko. Leta 2004 je Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev krepko zaostajala za povprečjem EU-27, ki je znašalo 18,2 (povprečje EU-15 je bilo 23,0; Avstrija 19,9; Finska 88,8; Madžarska 2,5). V zadnjih treh letih se je že tako izjemno nizek delež visokotehnoloških proizvodov v slovenskem izvozu še zmanjšal, in sicer s 5,8% v letu 2003 na 4,5% v letu 2006 (povprečje EU-27 je znašalo 16,7%). Med novimi članicami EU-27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež – Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. V preostalih 7 novih članic je bil delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu višji kot v Sloveniji (Malta 54,6%; Ciper 21,4%; Madžarska 20,2%; Češka 12,7%; Estonija 8,1%; Slovaška 5,4%; Litva 4,7%) [4].

Kontrast med svetovno odmevnostjo raziskav in njihovim izjemno nizkim doprinosom h gospodarski rasti ter blaginji državljank in državljanov je slovenski fenomen. V tem negativnem razkoraku se z nami ne more »kosati« nobena izmed najrazvitejših držav sveta. Slovenija je med razvitimi najmanj uspešna pri sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij, pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij.

Univerzitetni profesorji ali podjetniki?

Vzroki za takšno stanje so sistemski. Slovenska visokošolska in raziskovalna politika bi morala na novo opredeliti razmerja med univerzami in inštituti. Možni so različni modeli. V sedanjih razmerah se bodo težko razvile močne, raziskovalno usmerjene univerze. Prav zaradi tega je ključno dobro sodelovanje med univerzami in inštituti. Za uspešen gospodarski razvoj potrebujemo odlično osnovno infrastrukturo, raziskovalne inštitute in univerze. Hkrati pa moramo spodbujati medsebojno sodelovanje med vsemi akterji, akademsko in raziskovalno sfero ter gospodarstvom, kar je osnova za boljše znanje, njegovo uporabo in širjenje.

V Nemčiji so inštituti nosilci večjih raziskovalnih in razvojnih projektov, medtem ko univerze izvajajo manjše, predvsem raziskovalne projekte. Domena univerz je tudi izobraževanje. Niti inštituti niti univerze pa ne izvajajo podjetniških aktivnosti. V omejenem obsegu lahko izvajajo na primer svetovanje ali raziskave po naročilu. Projekti, katerih cilj je trženje znanja, se odvijajo v podjetjih. Pravzaprav je v interesu univerz in inštitutov, da se komercialni projekti izločijo in se odvijajo neodvisno, kar je, če dobro premislimo, tudi razumljivo. Pretirana komercialna usmerjenost lahko zmanjšuje avtonomijo institucij, še zlasti avtonomijo profesorjev in raziskovalcev, ki lahko postanejo žrtve interesov in orodje v rokah korporacij. Pretirana komercializacija lahko znižuje tudi kakovost izobraževanja in s tem krni ugled univerz. Zato imajo v Nemčiji vzpostavljene programe za ustanavljanje visokotehnoloških podjetij in pomoč pri njihovem zagonu. Ključno pa je odlično sodelovanje med vsemi akterji – raziskovalnimi inštituti, univerzami in gospodarstvom. Zelo pomembno je tudi, da država financira velike raziskovalne in razvojne projekte, ki zmanjšujejo prej omenjena tveganja, povezana z avtonomijo.

Pri nas se teh problemov zavedamo, a ker temelji niso ustrezno postavljeni, nobena inovacijska in tehnološka politika doslej ni bila učinkovita. Na univerzah imamo primere velikih laboratorijev, ki delajo predvsem za gospodarstvo ter ne ustvarjajo konkurenčnega znanja in rezultatov, ki bi jih objavljali v vrhunskih mednarodnih revijah. V interesu univerz bi moralo biti, da takšne skupine izločijo v tehnološke parke. Na slovenskih javnih univerzah in inštitutih pa je prisoten še fenomen, ko posamezniki hkrati nastopajo v vlogi profesorja, raziskovalca in podjetnika. Takšna vloga je lahko dobrodošla, po mnenju uglednega in mednarodno uveljavljenega profesorja iz tujine, s katerim sem nekoč sodeloval na mednarodnem projektu in dobro pozna razmere v Sloveniji, pa lahko vodi v konflikt interesov in oškodovanje javnih univerz in inštitutov. Zato bi morali zelo jasno opredeliti pravila delovanja profesorjev in raziskovalcev, ki so zaposleni na javnih raziskovalnih inštitutih in univerzah ter hkrati aktivni v gospodarstvu. V nasprotju s dosedanjo prakso bi morale univerze v svoje predavateljske vrste pritegniti tudi več sposobnih raziskovalcev iz gospodarstva, še zlasti iz visokotehnoloških, mednarodno uspešnih podjetij.

Javna sredstva za zasebne projekte

Kaj je narobe s podjetnostjo na naših univerzah in inštitutih? Sedanji sistem omogoča in spodbuja krepitev osebne moči in materialnega statusa vplivnih profesorjev in raziskovalcev na račun kakovosti dela s študenti, raziskovanja in podjetništva. Sistem bi moral onemogočati, da se pod pretvezo visokotehnološkega podjetništva ustanavljajo obvodna podjetja, ki služijo za pridobivanje komercialnih projektov, ki se potem izvajajo na javnih inštitutih ali univerzah.

Obvodna podjetja omogočajo nenadzorovano uporabo intelektualne lastnine, blagovnih znamk in sredstev v lasti javnih univerz in inštitutov za zasebne interese. Ker so iste skupine, zaposlene v javnih univerzah oziroma inštitutih, hkrati nosilke in izvajalke projektov v lastnih zasebnih podjetjih, obstaja velika možnost, da te skupine za svoje zasebne projekte uporabljajo javna sredstva.

S sistemskega vidika so lahko obvodna podjetja velika ovira za razvoj visokotehnološkega podjetništva in predstavljajo nelojalno konkurenco podjetnikom, ki prevzemajo podjetniško tveganje. Enako velja tudi za svetovalno dejavnost na univerzah in inštitutih, če ta preraste normalne okvire. Tovrstne prakse povzročajo malim podjetjem težave zaradi nelojalne konkurence s strani profesorjev in raziskovalcev z univerz oziroma inštitutov. Rešitev je, da se ekipe, ki projekte izvajajo mimo matičnih institucij v lastnih podjetjih ali imajo podjetniške ambicije, spodbudi k prezaposlitvi v njihova zasebna podjetja.

Ob nedavnem razkritju podjetniških aktivnosti nekaterih profesorjev na eni od članic Univerze v Ljubljani so študenti v forumih opozorili, da podjetni profesorji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in imajo do študentov podcenjujoč odnos. Študenti morajo profesorje cele dneve ponižno čakati, da lahko opravijo izpite. Še huje je pri konzultacijah, kjer bi študenti profesorje potrebovali še pogosteje kot za izpite. Ker imam sam pozitivne izkušnje iz tujine, lahko rečem, da je nekorekten odnos profesorjev do študentov nezaslišan in bi moral biti odločno sankcioniran. Če redno zaposleni profesor daje prednost zasebnim poslovnim aktivnostim pred delom s študenti, bi ga morala univerza opozoriti na njegove obveznosti do študentov oziroma v skrajnem primeru odsloviti.

Reformnega Petra Klepca pa ni

Pomembno vlogo v sistemskem okviru ima financiranje. Slovenija je v letu 2006 izdatke za raziskave in razvoj dvignila na 1,59%, ni pa bistveno spremenila strukture teh izdatkov [4]. Leta 2004 je več kot 50% celotnih sredstev za raziskave in razvoj namenila naravoslovju in matematiki. Področju tehnologij je istega leta namenila manj kot 20% [5]. Takšno razmerje ni zdržno, če želimo okrepiti tehnološki razvoj in uresničiti cilje lizbonske strategije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je prenizek tudi skupni delež izdatkov za R&R v bruto družbenem produktu, ki je daleč od lizbonskega cilja (3%). Zaradi tega odstopanja je Evropska komisijo Slovenijo opozorila, da mora planirati bolj realistično.

Slovenija je v zadnjih letih uvedla ali uvaja številne ukrepe za spodbujanje sodelovanja med akademsko in raziskovalno sfero in gospodarstvom. A ukrepi niso dovolj učinkoviti. Celotna sredstva za tehnološki razvoj in inovacije se že tretje leto zapored prerazporejajo za potrebe akademskih raziskav brez vpliva na gospodarsko rast Slovenije [5].

Pri izvajanju reform in prenovljene lizbonske strategije ima Slovenija še precej za postoriti. Zato nas dobrohotna ocena Evropske komisije o izvajanju reform ne sme uspavati [6]. Poročilo je namreč pisano uglajeno in daje naši državi kratke diplomatske napotke, kaj mora izboljšati. Težave z izvajanjem lizbonske strategije imajo tudi druge članice, zato je Evropska komisija že odstopila od prvotnih ciljev. Naivno bi bilo pričakovati, da bi Bruselj Slovenijo glasno kritiziral, saj je v času samostojnosti naredila velik razvojni korak. Na veliko področjih je med vodilnimi novimi članicami, z novim letom pa bo prevzela predsedovanje EU. Odsotnost ostre kritike Bruslja pa seveda ne pomeni, da smo lahko z razmerami doma zadovoljni. Že branje poročila med vrsticami pokaže, kje bi lahko imeli probleme. Nekateri med njimi, ki so izpostavljeni v članku, bi lahko imeli usodne posledice, če bi jih politika zanemarila. Ne smemo si zatiskati oči. Za hitrejši gospodarski in tehnološki razvoj, ki je osnova za večjo blaginjo državljank in državljanov, potrebujemo korenite gospodarske in socialne reforme, za katere politiki doslej niso zbrali dovolj poguma. Kot prvi korak bi morali pričeti izvajati že sprejete nacionalne programe.

Viri:

[1] IMD World Competitiveness Yearbook 2006, 2007. Lausanne: Institute for Management Development

[2] Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010, Uradni list RS 3/2006, 10. 1. 2006, s. 210, http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20063&dhid=80293

[3] Der Wettbewerb der Nationen – oder wie weit die österreichische Forschung von der Weltspitze entfernt ist, FWF Der Wissenschaftsfonds, Dunaj, Oktober 2007;

http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/der_wettbewerb_der_nationen.pdf; http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/FWF-Zitationsanalyse_1997-2006.pdf

[4] Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal

[5] Kos, Marko: Inovacijska strategija EU se Slovenije še ni dotaknila, Delo, 16. 8. 2007

[6] Strateško poročilo Evropske komisije o gospodarskih reformah v Evropi, 11. 12. 2007, http://ec.europa.eu/growthandjobs/european-dimension/200712-annual-progress-report/index_en.htm

(Prva objava: razgledi.net, 19. december 2007)

Brez inovacij gremo v katastrofo

Tigrov preskok

Je slovenska vlada svojo razvojno priložnost dokončno zamudila?

Nemški poslovni in finančni dnevnik Handelsblatt, ki slovi po poglobljenih in kritičnih člankih, je tik pred drugim krogom slovenskih predsedniških volitev objavil članek, v katerem je razmere pri nas primerjal z ruskimi. Po avtorjevem mnenju je Slovenija nekoč veljala za vzornega učenca na Balkanu, danes pa jo pohlepni oligarhi in sprti politiki pehajo v kaos. Tovrstna kritika Slovenije je ostra, a razmere na političnem prizorišču so se v dneh po volitvah še zaostrile. Pozornost vlade bo v prihodnjih sedmih mesecih osredotočena na predsedovanje Evropski uniji, medtem ko se je pozornost politike že dokončno preusmerila na parlamentarne volitve prihodnje leto.

Reformni zastoj

V sedanjih razmerah v slovenski politiki in gospodarstvu ni veliko prostora za razvojne politike in projekte. Tako je že jasno, da je Slovenija zamudila še en vladni cikel za hitrejši tehnološki razvoj in uvrstitev med trideset najkonkurenčnejših držav na svetu. Sedanja vlada, ki tovrstnih ambicij ni skrivala, je imela tudi resnično priložnost za razvojni preboj. Slovenija je bila na lestvici globalne konkurenčnosti, ki jo objavlja IMD, leta 2000 uvrščena na 36. mesto in je do leta 2005 zdrsnila na 52. mesto. Napovedane vladne reforme in optimizem ob vstopu v Evropsko unijo pa so spodbudili velika pričakovanja in pozitivno klimo v državi ter okrepili naklonjenost državljanov in podjetij novi vladajoči koaliciji. Rezultat je bil tudi velik skok na lestvici globalne konkurenčnosti na 39. mesto v letu 2006.

Sledil je nepričakovan preobrat. Ambiciozno zastavljene reforme in pretirana javna izpostavljenost glavnih akterjev so sprožili ostro nasprotovanje najprej sindikatov in nato še nekaterih drugih skupin ter nazadnje same koalicije. Če bi glavni akterji reforme promovirali manj agresivno, bi bilo danes morda drugače, tako pa so se morali vsi po vrsti umakniti. Reformni zastoj bo v prihajajočem letu težko dobil nov zagon. Vlada bo namreč osredotočena na predsedovanje EU, leto parlamentarnih volitev pa tudi sicer ne obeta korenitejših razvojno usmerjenih vladnih ukrepov, ki bi lahko dodatno negativno vplivali na priljubljenost vladajoče koalicije.

Estonija preskakuje azijske tigre

Medtem ko je Slovenija v letu 2007 na lestvici globalne konkurenčnosti nazadovala na 40. mesto, se Estonija (22) in Češka (32) vrsto let uvrščata pred Slovenijo. Estonija je bila lani uvrščena celo med dvajset globalno najkonkurenčnejših držav. Pred Slovenijo se zadnja leta uvršajo tudi Litva (31), Slovaška (34) in Madžarska (35). Estonija, ki je med novimi članicami EU že vrsto let najkonkurenčnejša, svojo superiornost kaže z izredno ambiciozno vizijo politike, ki želi državo popeljati med najuspešnejše evropske in svetovne države.

Pred desetletjem je Estonija svetu pokazala, kako se lahko na področju informacijske družbe razvija hitreje od azijskih tigrov. Znameniti projekt razvoja informacijske družbe v državi so poimenovali tigrov preskok (TigerLeap) kot analogijo z razvojnim preskokom (leapfrog), s čimer so zelo jasno nakazali svoje velike razvojne ambicije.

Slovenija je razvojno mnogo manj ambiciozna od Estonije. Strokovnjaki že celo desetletje neuspešno opozarjajo politiko, da so potrebne korenitejše reforme, ki bodo okrepile tehnološki razvoj in konkurenčnost gospodarstva. Žal neuspešno. Sedanja visoka gospodarska rast tako ni posledica gospodarskih reform, ampak predvsem ugodne globalne konjunkture in povečane dejavnosti v gradbeništvu. Izgradnja prometne infrastrukture pa temelji na zadolževanju, ki se je v zadnjih treh letih nasploh dramatično povečalo. Slovenski bruto zunanji dolg se je po podatkih Banke Slovenije povečal s 15,1 milijarde evrov (31. oktobra 2004) na 30,9 milijarde evrov (31. avgusta 2007).

Učinke sedanje gospodarske rasti izničuje visoka inflacija, ki tudi sicer srednjeročno ogroža slovensko konkurenčnost. Visoka inflacija je predvsem posledica rasti cen storitev, največ, skoraj polovico, pa k njej prispeva rast cen predelane in nepredelane hrane ter brezalkoholnih pijač. Sedanja visoka inflacija, za katero vlada ni neposredno kriva, je odločno pokazala na neučinkovitost določenih delov slovenskega gospodarstva. Obvladujejo ga karteli, monopoli, oligopoli, tranzicijski baroni in politika. Kartelni dogovori in monopolne strukture, katerih delovanje že kaže negativne gospodarske učinke, so posledica neučinkovitega nadzora in pomanjkljivega preprečevanja omejevanja konkurence zaradi aktivne vloge politike v gospodarstvu ter neučinkovitih nadzornih institucij in pravosodnega sistema.

Slovenska podjetja in javna uprava tehnološke produkte kupujejo po cenah, ki so višje od cen na primerljivih tujih trgih. Razlogi za to so monopolne strukture in nakupi prek posrednikov, pri katerih so lahko cene v posameznih primerih tudi za več deset odstotkov višje od distributerskih. Največjo korist imajo posredniki in udeleženci v tej trgovini, ki iz naslova višjih cen prejemajo visoke provizije. Posledice monopolnih in korupcijskih struktur pa se ne kažejo le v višjih cenah. Slovenska podjetja so neučinkovita tudi pri uvajanju in izrabi sodobnih tehnologij. Zato ne preseneča, da je razpoložljivost najnovejše tehnologije po podatkih poročila o globalni konkurenčnosti med omejitvenimi dejavniki slovenske tehnološke pripravljenosti (Global Competitiveness Report 2007-2008, WEF).

Naravnost katastrofalno je stanje na področju inovacij. Po številu visokotehnoloških patentov je bila Slovenija s 4,3 patenta na milijon prebivalcev leta 2003 krepko pod povprečjem EU 27, ki je znašalo 22,3 (povprečje EU 15 je bilo 28,1). Še zlasti skrbi zelo nizko število patentov v dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva. Že tako nizek delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu se je v zadnjih dveh letih še zmanjšal, in sicer s 5,2 odstotka v letu 2004 na 4,5 odstotka v letu 2006 (povprečje EU 27 je znašalo 16,7 odstotka). Med novimi članicami EU 27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež - Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. Povprečje preostalih 7 novih članic je znašalo 18,2 odstotka.

Vladi je treba priznati, da je naredila določene korake v smeri izvajanja lizbonske strategije, a so ti koraki najbrž premalo ambiciozni. Slovenija se po izdatkih za izobraževanje uvršča nad povprečje EU. Povečali so se izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP, in sicer z 1,4 odstotka leta 2004 na 1,6 odstotka leta 2006. A je bilo povečanje premalo ambiciozno, da bi Slovenija do leta 2010 lahko dosegla načrtovano povprečje EU, ki znaša 3 odstotke.

Pozitivni učinki kadrovskih čistk

Več kot očitno je, da slovensko gospodarstvo tehnološko zaostaja, stanje pa se je v zadnjih letih še poslabšalo. Položaj zbuja skrb še zlasti v podjetjih, v katerih nove uprave na veliko čistijo kadre, blizu preteklim upravam. Veliko vrhunskih strokovnjakov si je že moralo poiskati nove izzive. Cena, ki jo zaradi tega plačujejo podjetja, je visoka. Posledice se občutijo na ravni celotnega gospodarstva, ki je v zadnjih treh letih tehnološko nazadovalo. Kadrovske čistke pa lahko imajo tudi pozitivne učinke, ki se kažejo na daljši rok. Ključni kadri, ki so morali zapustiti podjetja, pogosto ustanovijo nova podjetja ali v že obstoječih prevzemajo ključno vlogo. Med najbolj odmevnimi primeri so zagotovo družbe T-2, Tuš Telekom in Tušmobil, kjer jedro vodstvenih, tehničnih in prodajnih ekip tvorijo nekdanji zaposleni v njihovem največjem konkurentu in njegovih hčerinskih družbah.

Kadri so tudi sicer slovenska šibka točka, zato imajo kadrovske čistke v podjetjih toliko usodnejše posledice. Slovensko gospodarstvo se sooča s pomanjkanjem vrhunskih kadrov v ustvarjalnih poklicih, zlasti inženirjev. Pomanjkanje raziskovalcev in inženirjev je med največjimi omejitvenimi dejavniki omenjeno tudi v poročilu o globalni konkurenčnosti WEF. Zato moramo podatke Statističnega urada o povečanju število zaposlenih v letih 2005 in 2006 za 17.183 interpretirati zelo previdno. Če upoštevamo zmanjšanje delovnih mest, še zlasti v predelovalnih dejavnostih (7053), se je obseg na novo zasedenih delovnih mest povečal celo za 25.262. Povečanje je bilo največje v gradbeništvu (7222), poslovnih storitvah (7444) in zdravstvu (2000), kjer pa zaposlovanje zelo verjetno ni bilo posledica pozitivnih učinkov vladnih reform in izvajanja lizbonske strategije.

Razvojni učinki za naslednje mandate

Pred Slovenijo so veliki razvojni izzivi. Vlada se bo morala najprej soočiti z negativnimi učinki visoke inflacije ter s svojimi makroekonomskimi politikami preprečiti nadaljnjo rast cen in padanje konkurenčnosti gospodarstva. Nadaljevati bo morala s konzervativno plačno in fiskalno politiko ter skušati doseči večjo razvojno naravnanost državnih proračunov za prihodnji dve leti. Morala bo tudi najti način za sodelovanje in dogovor s socialnimi partnerji, saj brez korenitejših reform in prestrukturiranja državnih izdatkov ne bo mogoče izvajati lizbonske strategije, pospešiti tehnološkega razvoja in okrepiti mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Tako vladajoče kot opozicijske politične stranke se bodo morale zavedati, da brez korenitih reform državljanom ne bodo več mogle obljubljati povečevanja blaginje. Potrebne so reforme, ki bodo izboljšale stanje na trgu delu, trgu dobrin in finančnih trgih. Nadaljevati je treba z odpravljanjem administrativnih ovir in krepitvijo pravne države. Dolgoročno pa bo lahko uspešna le tista politika, ki se bo korenito lotila gospodarskih in socialnih reform ter dala večji poudarek znanju in razvojnim usmeritvam, katerih učinek bo viden šele v prihodnjih mandatih.

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 24. november 2007)

Krivci so neznanje, klientelizem in korupcija

Svetovalec ugledne mednarodne svetovalne korporacije se je nedavno sestal z IT-direktorjem velike slovenske gospodarske družbe. Direktor mu je z iskrenim navdušenjem predstavil najnovejše dosežke na področju informatike v družbi. Svetovalec je bil v zadregi. Rešitve, ki jih v svoji dejavnosti vodilna družba na slovenskem trgu uvaja danes, so na razvitih evropskih trgih družbe uvajale pred petnajstimi leti in so od takrat naredile že nekaj razvojnih korakov naprej.

Podobna zgodba se je ponovila v drugi veliki družbi, prav tako vodilni na svojem področju v Sloveniji, kjer več let zamujajo z informatizacijo ključnega poslovnega procesa. V obeh družbah je država lastniško pomembno prisotna.

Opisana primera nikakor nista osamljena. Primeri in analize opozarjajo na resne probleme v slovenskem gospodarstvu. Ugodna gospodarska gibanja in veliki uspešni projekti, kot je vključitev v Evropsko unijo, so potuha menedžerjem in prikrivajo dejansko potrebo po korenitejših spremembah, ki bi okrepile mednarodno konkurenčnost gospodarskih družb (v nadaljevanju: družbe). To še zlasti velja za družbe, v katerih je država lastniško prisotna. Po Ajpesovih podatkih se je od leta 2003 do 2006 že sicer majhno število gospodarskih družb zmanjšalo kar za 10 %. Priča smo tudi pospešenemu oblikovanju kapitalsko močnih skupin. Ker je država ključni lastnik znatnega dela najpomembnejših slovenskih družb, kaj hitro ugotovimo, da postaja država v gospodarstvu vse pomembnejši akter. Vzpostavljajo se razmere, ki olajšujejo oblikovanje mehanizmov prikritega nadzora nad gospodarstvom ter ključnimi dejavnostmi znotraj tega, in to z razmeroma majhnim številom »posvečenih« predsednikov uprav, blizu vladi. Le redke dejavnosti so izpostavljene zdravi in močni konkurenci, zato lahko menedžment s spretnim oblikovanjem in manipuliranjem javne podobe ter ob podpori države kot najpomembnejšega lastnika, zamegljuje dejansko stanje in nekonkurenčnost družb.

Veliko denarja, a malo znanja

Prepozna informatizacija ključnih poslovnih procesov ali uvajanje zastarelih rešitev kaže na specifiko slovenskega gospodarstva. Gospodarske družbe za IT namenjajo velike vsote denarja, a vprašanje je, ali so naložbe modre in povečujejo njihovo konkurenčnost. Strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje znanja, ki je vzrok za napačne odločitve, zgrešene nakupe, zavožene projekte, organizacijsko nezrelost in nekonkurenčnost. A problem je globlji. Država, ki obvladuje ključne slovenske družbe, marsikje ni sposobna zagotoviti kompetentnih poslovodstev z dovolj upravljavskega znanja, veščin in širine, ki bi naše družbe preobrazila v mednarodno konkurenčna podjetja. Neustrezno kadrovanje na višji ravni se prenaša na nižje ravni. Posledica so pomanjkanje znanja, nekompetentno vodenje ter ne nazadnje neustrezen razvoj družb in njihova nekonkurenčnost na razvitih mednarodnih trgih. Zelo razširjeni so nepotizem, klientelizem in korupcija.

Šale, ki niso smešne

Med poznavalci krožijo zgodbe in šale o slovenskih družbah, ki kupujejo najdražje informacijske sisteme, namenjene velikim mednarodnim korporacijam. Pri tem pa sploh ne vedo, kako jih bodo izkoristile. O tem začnejo razmišljati šele po njihovem nakupu in namestitvi. Z velikimi informacijskimi sistemi družbe sicer lahko pokrijejo svoje celotno poslovanje, a ti pogosto krepko presegajo njihove dejanske potrebe. Velik del informacijskih sistemov ostane neizkoriščen, enak učinek pa bi družbe dosegle z mnogo cenejšimi rešitvami. Marsikatera družba je kupila tako drage in neuporabne računalniške sisteme, kot bi si raznašalec časopisa za opravljanje svojega dela kupil tovornjak, namenjen prevozu večjih tovorov. Na koncu je za vse težave zmeraj kriv informacijski sistem – le redko poslovodstvo.

Več kot le neznanje menedžerjev

Oglejmo si primer, kjer neracionalna poslovna odločitev ni bila zgolj odraz neznanja menedžerjev. Primer je izmišljen in je nastal na podlagi pogovorov s svetovalci in kolegi o resničnem dogajanju v različnih družbah. V večji slovenski družbi je projektna skupina v sodelovanju z ugledno tujo svetovalno družbo na podlagi poslovnih zahtev in temeljite analize poslovodstvu predlagala postopno uvajanje kompleksnega informacijskega sistema. Odgovornemu področnemu menedžerju pa predlog ni ustrezal in si je pridobil mnenje drugih, manj uveljavljenih svetovalcev, ki so svetovali celovit pristop. S svojimi najtesnejšimi sodelavci je področni menedžer šikaniral in diskreditiral projektno skupino in svetovalno družbo, ki sta predlagali racionalnejši, postopni pristop. Poslovodstvo družbe je »pozabilo« na njihove nasvete in na predlog področnega menedžerja sprejelo odločitev o »celovitem« pristopu. Projekt je bil zaradi tega obsežnejši in odmevnejši, nakup aplikacije pa občutno dražji. Ker v družbi niso imeli dovolj lastnega znanja, so za vodenje projekta najeli zunanjega vodjo projekta. Po enem letu se je pokazalo, da se je projektna skupina zaradi velike kompleksnosti in zahtevnosti projekta ter ne nazadnje tudi nepripravljenosti družbe za uvedbo informacijskega sistema, osredotočila le »na del« prvotno predlaganega segmenta, ki bi upravičeval cenejši, postopni pristop. Nadzor projekta ni bil ustrezen, zato poslovodstvo družbe ni sprejelo nobenih ukrepov. Na morebitne nepravilnosti na projektu in oškodovanje družbe so opozorili šele nekateri zaposleni, ki jih je poslovodstvo hitro utišalo ter diskreditiralo in šikaniralo. Poslovodstvo je preprečilo tudi revizijo projekta. Nadzorni svet družbe, ki je bil seznanjen z dogajanjem pri projektu, ni ukrepal, čeprav bi moral na podlagi ravnanja poslovodstva sam sprožiti revizijo projekta.

Sistemi sami po sebi niso rešitve 

V slovenskih družbah ne obvladajo procesov, projektnega vodenja in metodologij za odločanje o kompleksnih naložbah v IT. Menedžerji so pogosto prepričani, da bodo z nakupom dragih informacijskih sistemov rešili svoje organizacijske težave in pridobili ustrezna tehnološka in organizacijska znanja, kot se je to dogajalo ob nakupih proizvodnih strojev v industriji. A to je popolna zabloda. Sistemi sami po sebi ne rešujejo problemov, niti ne povečujejo konkurenčne sposobnosti družb. Zato nakup sistemov, ki niso prilagojeni potrebam, urejenosti in zrelosti organizacije, nikakor ne more biti donosna naložba.

Izkušnje in raziskave kažejo, da slovenske družbe organizacijsko zaostajajo za družbami iz tujine. Prevladuje sektorska organiziranost s »silosi«, ki družbam ne omogoča, da bi z uvedbo sodobnih sistemov za upravljanje virov podjetja (ERP) dosegla enake učinke kot jih pridobi sodobno, procesno / projektno organizirana družba v razvitem okolju. Slovenski menedžerji nimajo ustreznih organizacijskih znanj, ki bi omogočala izkoriščanje prednosti informacijske tehnologije. Obsedeni z najnovejšimi tehnologijami in rešitvami, zadnji hit so na primer storitveno usmerjene arhitekture (SOA), kupujejo opremo in uvajajo rešitve, ki so več generacij pred njihovimi dejanskimi organizacijskimi znanji. Pri uvajanju IT-tehnologij iščejo bližnjice, namesto da bi razvoj teh uskladili z organizacijskim razvojem.

Negativni učinki iskanja bližnjic

Iskanje bližnjic in uvajanje preveč naprednih informacijskih sistemov ima lahko negativne učinke. Projekti se hitro sprevržejo v nočno moro, večkratno presežejo zastavljene roke in proračun ali pomenijo veliko tveganje za poslovanje. Tipični primer so projekti SOA v kritičnih sistemih za odnose z uporabniki (CRM), ki pomenijo veliko tveganje za delovanje in ugled družbe, saj uporabniki in partnerji napake neposredno vidijo in občutijo.

Družbe, ki organizacijsko niso pripravljene na uvedbo sodobnih, procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov, bi se morala uvajanja novih sistemov lotevati pilotno in postopno. Prehod iz funkcijske v procesno organiziranost je velik zalogaj za celotno družbo, zato se mora na spremembo dobro pripraviti. Izkušnje kažejo, da bi morale družbe in organizacije pred uvedbo procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov urediti organizacijo in upravljanje poslovnih procesov ter integracijo poslovnih aplikacij. Prav to pa je segment, ki ga slovenski menedžerji najmanj obvladajo. Zato ne preseneča brezbrižnost, ki je posledica pomanjkanja organizacijskih in poslovnih znanj, s katero se slovenske družbe lotevajo uvajanja najnovejših informacijskih sistemov.

Poudarek na znanju in konkurenci

Povečanje učinkov naložb v IT in povečanje konkurenčnosti slovenskih družb zahteva korenito spremembo odnosa do znanja. Družbe bodo morale večji poudarek dati upravljanju razvoja organizacije in poslovnih procesov, metodologijam za razvoj in uvajanje aplikacij, pripravi projektov ter obvladovanju tveganj. Teh stvari ni mogoče zgraditi čez noč, zato bo pot do uspeha in zrelega IT-trga trnova. Najmočnejša gonilna sila, ki lahko sproži korenite spremembe, pa je zdrava in močna konkurenca. Dokler bo država igrala ključno vlogo v gospodarstvu in ne bo zagotovila mehanizmov za nadzor konkurence, dokler se bosta bohotila klientelizem in korupcija, vse dotlej pozitivnih sprememb ne bo.

(Prva objava: Moj mikro, julij/avgust 2007)

Telekomunikacije - med regulativo in politiko

Regulativa v telekomunikacijah danes vse bolj oblikuje strukturo in način delovanja industrije. Podobno kot v drugih omrežnih dejavnostih, kot so železniški in letalski promet ali distribucija električne energije, pomeni regulativa v telekomunikacijah največjo neznanko, ki vpliva na odločitve o kapitalskih naložbah, ugled gospodarskih družb in upravljanje tveganj.

Prehod na omrežja nove generacije, ki temeljijo na internetnem protokolu (IP), pomeni nov regulativni izziv za telekomunikacijsko industrijo. Tradicionalna telekomunikacijska kultura in pravila se srečujejo z internetno kulturo. Nova tehnološka platforma prinaša nove poslovne modele in nove oblike konkurence, zato bo treba uveljavljena pravila na vele- in maloprodajnih trgih ter pripadajočo regulativo spremeniti. Potrebna bodo nova pravila igre.

Razlike med trgi s političnim vplivom ...

Presenetljivo je, da nekatera podjetja regulative, navkljub njenemu naraščajočemu pomenu, še zmeraj ne jemljejo dovolj resno. Svojih odnosov z regulatorji in drugimi deležniki ter lobiranja ne gradijo na strokovno podprtih argumentih in dejstvih, ampak se zgolj odzivajo na aktualne probleme, ne da bi jasno in celovito razumela dolgoročni vpliv svojih aktivnosti, ali pa trmasto nasprotujejo odločitvam regulatorjev in se spuščajo v dolgotrajne sodne spore. Takšni vedenjski vzorci so še zlasti tipični za podjetja na trgih, kjer so varuhi konkurence in sektorski regulatorji pod velikim političnim vplivom. Podjetja upravljanje regulative prepuščajo ozko usmerjenim strokovnjakom, bodisi pravnikom, tehnikom ali celo strokovnjakom za odnose z javnostmi. Ti so vsekakor pomembni, a manjka jim potrebne širine in izkušenj, da bi razumeli, kako posamezni regulativni ukrepi vplivajo na strategijo in poslovanje podjetja. Prava rešitev tudi ni, če poslovodstva namesto razvoja lastnih kadrov in omrežij za lobiranje in reševanje pomembnih regulativnih vprašanj najemajo zunanje svetovalce.

... in razvitimi trgi

Povsem drugače ravnajo operaterji na razvitih in konkurenčnih telekomunikacijskih trgih. Regulativa je osrednji element njihovih poslovnih strategij in preveva njihovo celotno poslovanje. Imajo močne notranje oddelke, ki jih vodijo vrhunski strokovnjaki, saj področje zahteva globoko razumevanje tehnoloških, ekonomskih, družbenih in strateških vplivov regulative. Za vodenje področja regulative je treba dobro poznati tudi trg in glavne deležnike, saj je za uspešno izvajanje poslovne strategije potrebno prav dobro

Telekomunikacijski trg v Veliki Britaniji je med najbolj konkurenčnimi v EU

V Veliki Britaniji je bilo leta 2006 kar 506 ponudnikov dostopa do interneta, (od tega 360 s samostojno številko AS – Autonomous system number) in 70 ponudnikov mobilnih storitev, kar je daleč največ med vsem evropskimi državami. Istega leta je bilo na trgu 11 pomembnih akterjev na fiksnem telekomunikacijskem trgu, skupaj pa kar 122 operaterjev, ki so ponujali javne telefonsko storitve. BT je imel leta 2006 povprečno 51 % (po prihodkih) oziroma 52 % (po prometu) tržni delež vseh javnih telefonskih storitev. Preostalo so bili prihodki konkurenčnih ponudnikov. V določenih segmentih telefonskih storitev je bil njegov tržni delež manjši od tretjine. Na področju širokopasovnega dostopa je imel BT le 25 % tržni delež, kar je najmanj med nekdanjimi monopolisti. Zelo konkurenčen je tudi trg mobilne telefonije, na katerem BT ni prisoten, kjer je imel vodilni operater le 25,8 %, drugi največji tekmec pa 23,4 % tržni delež.

Primer BT

Primer operaterja, ki odlično obvladuje regulativo, je vodilni britanski operater BT. Britanski telekomunikacijski trg je praktično v vseh segmentih med najbolj konkurenčnimi v Evropski uniji – naj si bo po cenah (medomrežnega povezovanja, zakupljenih vodov, mednarodnih telefonskih storitev ...), tržnih deležih konkurence ali po številu ponudnikov storitev. Poleg tega, da je britansko gospodarstvo že samo po sebi zapisano liberalnim vrednotam, je imel BT v Ofcomu, ki velja za enega najboljših evropskih sektorskih regulatorjev, ves čas nadvse kompetentnega in trdega sogovornika. Za uspeh v razmerah ostre konkurence je moral BT razvijati vrsto področij, med njimi zlasti regulativo, inovacijsko dejavnost in tehnološki vpogled, ki jih večina operaterjev na monopolnih in nekonkurenčnih trgih zanemarja.

Danes je BT med najnaprednejšimi operaterji v svetu. Prvi med nekdanjimi monopolisti se je odločil, da svoje telekomunikacijsko omrežje v nekaj letih v celoti nadomesti z omrežjem IP naslednje generacije, imenovanim 21st Century Network (21CN). Izgradnja novega omrežja pa ni samo izjemen tehnološki, temveč tudi velik regulativni izziv. Omrežja naslednje generacije namreč temeljijo na IP-ju, zato zahtevajo nove modele in nove regulativne ukrepe. Še več, zahtevajo spremembo kulture, kar je za nekdaj monopolne operaterje morda najtežje. BT s spremembami kulture ni imel težav, ampak jih je izkoristil za preboj v svetovni vrh. Zaradi dolgoletnega delovanja v konkurenčnem okolju je bil BT dobro pripravljen na novi »družbeni red«, ki ga v telekomunikacijsko industrijo prinaša IP. Z razvojem novega omrežja, novo organiziranostjo ter z novimi poslovnimi modeli in storitvami, BT postavlja tudi nova izhodišča za oblikovanje regulative.

Med evropskimi operaterji BT-ju sledi le KPN, ki bo prav tako v celoti zamenjal tehnološko platformo. Na čelu preostalih evropskih operaterjev je francoski telekom (FT), ki tehnološke platforme ne bo v celoti zamenjal z IP.

Ponudniki storitev so čedalje pomembnejši za razvoj telekomunikacij

Podatki o številu ponudnikov telekomunikacijskih storitev v državah EU-ja kažejo, da se število ponudnikov na vseh segmentih telekomunikacijskega trga povečuje in da prevzemajo pomembno vlogo pri razvoja trga.

Leta 2006 je bilo v članicah EU-ja povprečno 44 delujočih ponudnikov javnih telefonskih storitev. V trinajstih članicah je bilo preko 40 ponudnikov, največ v Nemčiji (132), Veliki Britaniji (122) in na Nizozemskem (106). Konec leta 2005 je 7 članic imelo 5 ali več, 16 pa 3 ali več pomembnih igralcev na trgu, ki so med seboj tekmovali. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (11), najmanj (1) pa v Sloveniji in še petih novih članicah (v Cipru, Litvi, Latviji ter na Malti in Slovaškem).

Manj je ponudnikov mobilnih storitev, a tudi njihovo število se nenehno povečuje. Leta 2006 je bilo v članicah EU povprečno 19 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (70) in na Nizozemskem (60), najmanj pa v Luxemburgu in Sloveniji (2). Nižje je število mobilnih operaterjev – v večini držav so trije operaterji GSM, v šestih pa štirje. Operaterjev UMTS je bilo še več – v večini trije, v desetih državah pa 4 oziroma 5 (v Veliki Britaniji in Nemčiji). Manj je bilo delujočih operaterjev UMTS, le eden je ponujal storitve v Estoniji, na Malti in v Sloveniji.

Daleč največ ponudnikov je na internentnem segmentu, kjer je bilo leta 2006 povprečno preko 100 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (506) in na Nizozemskem (461). Med novimi članicami EU (podatke smo dobili za 10 od 12 članic) je bilo lani povprečno preko 40 ponudnikov dostopa do interneta, od tega največ v Latviji (110), najmanj pa na Malti in v Sloveniji (12) ter na Cipru (3).

Regulativa kot stroka v Sloveniji ni razvita

Razvoj telekomunikacijskih trgov v članicah EU pokazal, da so se pod skrbno supervizijo Evropske komisije ti v večini članic uspešno in pospešeno razvijali. Cene medomrežnega povezovanja in zakupa infrastrukture so se znatno znižale in omogočile vstop na trg številnim novim ponudnikom. Ključna za razvoj je bila uvedba sektorskih regulatorjev in proaktivna ex ante regulacija, pri kateri regulatorji vnaprej določajo regulativne ukrepe, ki spodbujajo vstop novih igralcev na trg. Kljub temu so na nekaterih nacionalnih trgih še vedno previsoke cene medmoremžnega povezovanja in zakupa infrastrukture, da bi ti lahko postali konkurenčni.

Najbrž je za marsikoga presenetljivo spoznanje, da ima Slovenija skoraj v vseh segmentih najmanj ponudnikov storitev med vsemi članicami EU. Res je, da se uvršča med najmanjše članice, a tudi nekatere male države imajo veliko ponudnikov storitev. Morda najzgovornejši je segment trg dostopa do interneta, kjer se je število aktivnih ponudnikov v članicah EU-ja v zadnjih letih krepko povečalo. Prav nasprotno se je njihovo število v Sloveniji v zadnjem desetletju zmanjšalo s preko 37 na 11 v letu 2007. Zadnja, ki sta prenehala ponujati storitve, sta bila Sinfonika in Perftech. Številke zgovorno kažejo, da regulacija na tem segmentu trga ni bila učinkovita.

Ponudniki so že pred desetimi leti opozarjali na visoke vstopne ovire, to so razmeroma visoke cene zakupa infrastrukture in medomrežnega povezovanja glede na maloprodajne cene (to razmerje je v Sloveniji med najnižjimi in ponekod celo najnižje v EU), ter na neučinkovito regulacijo trga, neoperativnost varuha konkurence in neučinkovit pravosodni sistem. Razmere se v desetih letih niso veliko spremenile. Pod pritiskom Evropske komisije je danes agilnejši le sektorski regulator – APEK. Opazna je odsotnost neodvisnih strokovnih razprav o pomembnih vprašanjih regulacije slovenskega telekomunikacijskega trga. Teh je bilo pred desetletjem več. Posledica zapiranje tega prostora je pomanjkanje znanja s področja regulative in cenovnih modelov, ki bi omogočalo hitrejši razvoj telekomunikacijske dejavnosti.

Upravičeno se postavlja vprašanje, ali je v danih razmerah v slovenskem prostoru možno enakovredno in strokovno podprto soočenje različnih pogledov prihodnjih pravil delovanja telekomunikacijskega trga in regulative v omrežjih naslednje generacije. Zavedati se moramo, da so obstoječa pravila namenjena predvsem povečevanju gostote fiksnih, mobilnih ali širokopasovnih priključkov oziroma uporabnikov, ne pa povečevanju uporabe storitev, inovacijam in krepitvi konkurenčnosti.

Razvoj zahteva nova pravila igre

Večjo uporabo storitev in inovacije bodo spodbudili novi poslovni modeli ter nova vele- oziroma maloprodajna pravila in cenovni modeli. Pomembno razvojno vlogo lahko odigra transparentna ločitev omrežij in storitev, kar je ne nazadnje osnova za hitrejšo rast števila ponudnikov storitev. Takšna ločitev je samoumevna v internetnem svetu. Omogočila je hiter razvoj interneta, inovativnih storitev in poslovnih modelov ter spodbudila razmah številnih internetnih podjetij.

V Slovenji vsi trenutno glavni akterji na telekomunikacijskem trgu izhajajo iz konservativne telekomunikacijske tradicije, zato je vprašanje, kako blizu so jim inovativni poslovni modeli in konkurenčna pravila, ki veljajo v internetnem svetu. Gre za dva kulturno povsem različna svetova, zato lahko le upamo, da bo z razvojem omrežij naslednje generacije v Sloveniji vendarle prišlo do soočenja obeh kultur in da nam bo uspelo postavili pravila, ki bodo omogočala hitrejši razvoj telekomunikacij, od katerega bodo imeli največje koristi uporabniki.

(Prva objava: Telekomunikacije, julij/avgust 2007)