Krizi upravljanja RTV Slovenija ni videti konca

Programski svet RTV Slovenija je z zadnjima sejama v javnosti dvignil veliko prahu. Najprej z izbiro novega varuha pravic gledalcev in poslušalcev in nato z zavrnitvijo vseh kandidatov za novega generalnega direktorja. Svetniki so zavrnili celo sedanjega vršilca dolžnosti Marka Fillija, čigar večletno strategijo so pred tem podprli brez bistvenih pripomb. Največ prahu pa je dvignila njihova odločitev, da oba postopka izvedejo za zaprtimi vrati, kar se je zgodilo prvič v enajstih letih delovanja. 

Siemens ven, menedžerji noter

Sredi letošnjega junija je nemški gigant Siemens AG izstopil iz lastništva kranjske družbe Iskratel, d.o.o., vodilnega slovenskega proizvajalca telekomunikacijske opreme in rešitev. Družbeniki so poplačali njegov 47,7 % delež. Iz lastništva se umika tudi Gorenjska banka, ki bo po zaključenih lastniški transakcijah ohranila 25 % delež, dokončno pa naj bi se umaknila do 31. marca 2012. Večinski lastnik Iskratela je postal Iskra Telekom Holding, d.d., (ITH) s 55,535 % deležem, v katerem ima večinski, 86,31 % delež sam Iskratel. Iskratelov menedžment upravljavsko popolnoma obvladuje Iskratel, z veliko verjetnostjo pa lahko kmalu pričakujemo tudi njegov menedžerski prevzem. Ključno vlogo pri pripravljanju terena za menedžerski prevzem je odigrala Gorenjska banka.

Siemens je kot strateški partner lastniško vstopil v Iskratel že leta 1989. Sodelovanje med lastniki je bilo dobro, vse dokler ni Siemens izrazil namere, da si pridobi več kot 50 % delež in prevzame lastniški nadzor nad Iskratelom. Temu so odločno nasprotovali domači lastniki pod vplivom Iskratelovih menedžerjev, ki so imeli že več kot dve leti težave pri doseganju soglasja s Siemensom glede pomembnih strateških in poslovnih odločitev. Nesoglasja s Siemensom so sprožila iskanje novega strateškega partnerja, a podrejene vloge v Iskratelu ni želel sprejeti nihče. Na koncu je menedžment ob asistenci Gorenjske banke prevzel upravljavski nadzor nad Iskratelom. Dogovor o umiku Siemensa iz lastništva Iskratela pred iztekom pogodbeno dogovorjenega 25-letnega obdobja so družbeniki podpisali 12. junija, medtem ko je bil postopek pravno zaključen 16. junija s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju.

Nacionalni šampion zamujenih priložnosti

Iskratel je zmeraj veljal za nacionalnega šampiona, ki je užival neprikrite simpatije in podporo politike. Uvršča se med uspešnejše naslednike nekdanjega sistema SOZD Iskra, n.sol.o. Razvojni vrhunec je dosegel pred tridesetimi leti. Davnega leta 1979 so v podjetju Iskra Kranj, pravnem predhodniku današnjega Iskratela (v nadaljevanju: Iskratel), razvili prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000. Predstavili so jo na konferenci ISS'79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov z vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na razstavi World Telecom v Ženevi.

Iskratel je imel v rokah vrhunski razvojni dosežek, ki bi mu omogočil tehnološki in poslovni preboj na globalni ravni. Zaradi nerazumevanja tedanjega poslovodstva pa družba svoje tehnološke inovacije in velike poslovne priložnosti ni izkoristila, ampak jo je dala v predal. Namesto vlaganja v razvoj in trženje nove tehnologije se je raje oprla na obstoječe programe. Priložnost, ki jo je zapravil Iskratel, je izkoristila ameriška korporacija AT&T. Ker Iskratel svojega produkta ni zaščitil, je AT&T prevzel arhitekturo Iskratelovega modula ter jo nadalje razvijal in uporabljal v svojih digitalnih centralah, takrat znanih kot System 75.

Iskratel je bil s svojimi produkti takrat prvič in zadnjič v svetovnem vrhu. Pozneje je razvoju zmeraj le sledil. Poznavalci telekomunikacijske industrije so prepričani, da se Iskratelov zaostanek za vodilnimi proizvajalci z vsako menjavo tehnologije povečuje. To je na svoji koži krepko občutil Telekom Slovenije, ki je zaradi čakanja na Iskratel večkrat zamujal z uvajanjem novih storitev. Prvič se je to zgodilo v primeru tehnologije ADSL, ko je Telekom občutno zamudil z uvajanjem storitev širokopasovnega dostopa do interneta. Najbolj drastičen je bil zaostanek pri uvajanju storitev IP, kjer je Iskratel več let zamujal s proizvodnjo novih stikal naslednje generacije. Telekom, ki je čakal, da Iskratel zaključi razvoj, je veliko izgubil v primerjavi z alternativnimi operaterji, ki so nove tehnologije in storitve uvajali tehnološko pragmatično, hitro in ekonomično.

Med Iskratelove zamujene priložnosti lahko štejemo še zanemarjanje področja mobilnih komunikacij. Iskratel je res zgradil Si.mobilovo mobilno omrežje, a je to temeljilo na tuji tehnologiji. Prav dejstvo, da Iskratel dolgo časa ni videl priložnosti na mobilnem področju, kaže na neustrezno tehnološko usmerjanje družbe, zaradi česar ta danes zaostaja na področju konvergenčnih tehnologij.

Podobna zgodba se je odvijala na področju optičnih tehnologij. V Sloveniji smo razvijali lastne optične tehnologije za področje komunikacij (na primer Iskra Transmission in Fotona), v času tranzicije pa so se ti programi z lastniškimi spremembami ukinjali. Iskratelu je bilo ponujeno, da bi prevzel razvoj optičnih tehnologij in jih dalje razvijal, a tega ni storil. Tako danes ponuja le hibridne dostopne module, ki omogočajo povezovanje z optičnimi dostopnimi omrežji, drugih optičnih komunikacijskih tehnologij pa se v Sloveniji ne razvija več.

Telekom – Iskratelov testni poligon

Predstavniki Iskratela ter povezanih družb in domačih fakultet so imeli zmeraj odločilno vlogo pri oblikovanju nacionalne telekomunikacijske politike. Med tehnološkimi in poslovnimi mnenjskimi voditelji presenetljivo ni bilo nikogar iz Telekoma Slovenije. Ta je bil skoraj v celoti vezan na domače dobavitelje, predvsem Iskratel, pa tudi na fakultete, kjer pa, razen redkih izjem, niso bili in tudi danes niso v svetovnem vrhu. Usodna odvisnost od drugih je bila za Telekom velika strateška napaka, ki se danes kot bumerang vrača samim ustvarjalcem takšnega stanja.

Medtem ko so drugi evropski telekomi sooblikovali globalne tehnološke trende in imeli svoje šole, je bil Telekom Slovenije tehnološko povsem odvisen od drugih. Postal je testni poligon za domače dobavitelje ter njihove produkte in storitve. Paradigma o testnem poligonu je postala tako močna, da je Iskratel z leti postal ne le Telekomov ključni dobavitelj, ampak tudi pomemben dejavnik pri vplivanju na sestavo njegove uprave. Kar trije od petih članov današnje Telekomove uprave prihajajo iz Iskratela ali družb v njegovi skupini. Z največjimi dobavitelji so bili zmeraj tesno povezani tudi člani nadzornega sveta.

Tovrstna prepletenost interesov je pozitivno vplivala na Iskratelov razvoj. Pri prodaji na tujih trgih je bila največja in odločilna referenca zmeraj domači Telekom. Ključna je bila pri njegovi širitvi na vzhodne trge, kamor je s svojimi centralami prodrl že leta 1980, ko je postavil prvo mednarodno telefonsko centralo v Moskvi. Štiri leta pozneje je postavil še prvo naročniško telefonsko centralo v Sovjetski zvezi. V drugi polovici 80-tih let prejšnjega stoletja se je začelo plodovito sodelovanje s Siemensom, v sodelovanju s katerim je leta 1988 razvil prvo centralo EWSD. Že leta 1990 je prvo centralo EWSD prodal v Sovjetski.

Temne plati "razvojnega" sodelovanja

Sodelovanje med Telekomom in Iskratelom je imelo tudi temne plati in je v določenih segmentih negativno vplivalo na razvoj domačega telekomunikacijskega trga. Med poznavalci je znana sporna Telekomova ponudba storitev centreks. Manj pa je znano dejstvo, da se ta storitev praviloma oblikuje v tesnem sodelovanju med dobaviteljem opreme in operaterjem. Centreks se v Evropi ni uveljavil. V številnih telekomunikacijsko razvitih evropskih državah operaterji centreksa sploh niso tržili. Med državami, kjer je bil tradicionalni (PSTN oziroma ISDN) centreks najbolj razširjen, je bila Velika Britanija, kjer je bilo leta 2005 manj kot 4 % priključkov centreks med vsemi poslovnimi telefonskimi priključki, njihov delež pa se je do leta 2009 še zmanjšal.

Povsem drugačna je bila slika v Sloveniji, kjer je tržni delež centreksa med poslovnimi telefonskimi priključki leta 2001 znašal 40 % in leta 2007 dosegel 59 %, nato se je zaradi novih tehnologij IP nekoliko znižal. Koristi od velikega uspeha centreksa v Sloveniji sta imela tako Telekom Slovenije kot Iskratel. Po mnenju nekaterih neodvisnih strokovnjakov sta obe družbi pri tem celo skupaj zlorabili prevladujoč položaj, da sta s trga izrinili ponudnike konkurenčnih poslovnih telekomunikacijskih rešitev. Če Telekom pri tem ne bi sodeloval z Iskratelom, bi bil delež centreksa po nekaterih ocenah danes desetkrat nižji.

Med temne plati tesnega sodelovanja med Iskratelom in Telekomom morda sodi tudi sporna vezava prodaje ADSL in ISDN, ki je mnoge uporabnike prisilila, da so svoj priključek PSTN zamenjali za mnogo dražji ISDN. Telekom je to tehnološko vezavo pogojeval več kot štiri leta in pol, in sicer med 17. 1. 2001 in 5. 9. 2005, čeprav zanjo ni bilo tehtnega tehnološkega razloga. S tovrstnim ravnanjem naj bi si Telekom pridobil veliko premoženjsko korist in oškodoval uporabnike. Velike premoženjske koristi naj bi bili deležni tudi dobavitelji telekomunikacijske omrežne in uporabniške opreme ISDN, med katerimi je bil največji ravno Iskratel.

V obeh opisanih primerih sta zatajila regulatorja, Urad za varstvo konkurence ter Agencija za pošto in elektronske komunikacije. Pomenljivo je, da Telekom Slovenije zaradi domnevnih zlorab protikonkurenčnih pravil (nasploh) doslej ni plačal še niti ene globe, zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov na sodiščih pa njegovim tožnikom ni bila dosojena še niti ena odškodnina. Država oškodovancem in tožnikom ne zagotavlja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki skladno s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določajo, da morajo sodišča odločati v razumnem roku. Nekatere tožbe se vlečejo že več kot deset let in še niso pravnomočne. Zakonodaja in pravosodni sistem več kot očitno nagrajujeta subjekte, ki zlorabe izvajajo, kar je eklatanten primer moralnega hazarda.

Zdi se, da državne institucije ščitijo t. i. nacionalni interes. V zgoraj opisanih primerih pa to ni bil le interes Telekoma Slovenije kot velikega podjetja v večinski državni lasti, ampak morda tudi interes zasebnih podjetij, ki so imela koristi od Telekomovega zlorabljanja protikonkurenčnih pravil. Ker je država zaradi nedelujočega institucionalnega okvira oškodovala druga zasebna podjetja, se upravičeno zastavlja vprašanja, kaj pravzaprav je nacionalni interes in na podlagi kakšnih kriterijev politiki ter državni uradniki o tem odločajo? Na kakšni podlagi določajo zmagovalce in poražence?

Ključ za Iskratelov uspeh

Iskratel je svojo poslovno strategijo temeljil na sodelovanju z domačim Telekomom in na prodaji na vzhodnoevropskih trgih. Vrsto let je imel odločilno vlogo pri oblikovanju nacionalne telekomunikacijske politike. Za uspeh pa je potreboval tudi uspešno tehnološko in poslovno strategijo, prilagojeno trgom, na katerih je nastopal.

Vse od začetka je Iskratel svoje tehnologije gradil na odprtih standardih, ki omogočajo odprte, modularne in skalabilne rešitve. Njegova močna stran so rešitve, ki omogočajo povezovanje različnih tehnologij. Svoje centrale je bil sposoben hitro prilagajati različnim tehnologijam. Danes je pomemben ponudnik hibridnih dostopnih rešitev. Svojo ponudbo lahko prilagodi tako velikim kot malim, tako tehnološko naprednim kot manj razvitim operaterjem. Zaradi tega je bil Iskratel doslej uspešen na domačem trgu in pri prodoru na trge v državah nekdanje Sovjetske zveze ter na področju nekdanje Jugoslavije. Skrivnost Iskratelovega velikega poslovnega uspeha na območju nekdanje Sovjetske zveze pa se skriva v njegovem spoznanju, da je za uspeh na teh trgih treba poslovati v njihovem domačem jeziku in se prilagoditi njihovi kulturi. Presenetljivo pa Iskratelu za zdaj še ni uspel vstop na zahtevnejše zahodnoevropske in ameriške trge.

Iskratelovi poslovni rezultati v prvi polovici letošnjega leta niso spodbudni in kažejo na precejšen upad prihodkov, še zlasti na domačem trgu. Iskratel se že drugo leto zapored sre-jme s krizo, zato razhod s Siemensom in menjava glavnega tehnološkega stratega odpirata številna vprašanja. Vemo, da je Iskratel v zadnjih letih tehnološko zaostal. A to morda ni bila posledica slabe razvojne vizije. Morda je imel premalo kadrovskih in finančnih virov za razvoj novih produktov. Morda je bil preveč odvisen od domačih visokošolskih in raziskovalnih institucij. Morda je premalo sledil sodobnim paradigmam tehnološkega razvoja.

Epilog

Študije primerov drugih proizvajalcev telekomunikacijske opreme pokažejo, da je Iskratel skozi vso svojo zgodovino ostal vezan na en tehnološki segment in svojega razvoja ni širil na nova področja, kot so to počeli drugi uspešni proizvajalci telekomunikacijske opreme. Iskratel bi lahko na primer povečal vlaganja v razvoj in jih del usmeril na nova področja, lahko bi se povezoval z razvojnimi institucijami v tujini, z drugimi proizvajalci ali kupil katero izmed tehnološko prodornih podjetij. To počnejo tehnološko uspešna podjetja. Iskratel ni počel nič od tega. Pri tem seveda ni pomembno le, kaj početi, ampak tudi kako to početi, zato prav slednje določa zmagovalce.

Lahko bi dejali, da je Iskratel s svojim ravnanjem povečeval tehnološka in poslovna tveganja. Na področju telekomunikacij se namreč dogajajo prebojne tehnologije, in če se pravočasno ne odzoveš, lahko izpadeš iz igre. Iskratel je doslej že nekajkrat zamudil tehnološki prehod in bo v prihodnje brez ustrezne spremembe delovanja zagotovo vedno težje sledil tehnološkim spremembam. Če se bodo operaterji na Iskratelovih tradicionalnih trgih odločili za hiter prehod na nove tehnologije, ki jih ne bo uspel pravočasno ponuditi, bi to lahko pomenilo začetek njegovega konca.

Iz študija primerov uspešnih proizvajalcev telekomunikacijske opreme se lahko marsikaj naučimo. Zato vemo, da sta razhod s Siemensom in možni menedžerski prevzem dokaj slaba popotnica za Iskratelovo prihodnost. V danih razmerah, še zlasti če se bo nadaljevalo zmanjševanje poslovnih prihodkov, Iskratel ne bo imel veliko manevrskega prostora. Povezovanje z morebitnimi novimi strateškimi partnerji je lahko strategija preživetja, zagotovo pa to ni zmagovalna kombinacija. Iskratel za uspešen nadaljnji razvoj in širitev poslovanja potrebuje predvsem novo razvojno vizijo.

(Prva objava: Telekomunikacije, julij-avgust 2009)

Brez inovacij gremo v katastrofo

Tigrov preskok

Je slovenska vlada svojo razvojno priložnost dokončno zamudila?

Nemški poslovni in finančni dnevnik Handelsblatt, ki slovi po poglobljenih in kritičnih člankih, je tik pred drugim krogom slovenskih predsedniških volitev objavil članek, v katerem je razmere pri nas primerjal z ruskimi. Po avtorjevem mnenju je Slovenija nekoč veljala za vzornega učenca na Balkanu, danes pa jo pohlepni oligarhi in sprti politiki pehajo v kaos. Tovrstna kritika Slovenije je ostra, a razmere na političnem prizorišču so se v dneh po volitvah še zaostrile. Pozornost vlade bo v prihodnjih sedmih mesecih osredotočena na predsedovanje Evropski uniji, medtem ko se je pozornost politike že dokončno preusmerila na parlamentarne volitve prihodnje leto.

Reformni zastoj

V sedanjih razmerah v slovenski politiki in gospodarstvu ni veliko prostora za razvojne politike in projekte. Tako je že jasno, da je Slovenija zamudila še en vladni cikel za hitrejši tehnološki razvoj in uvrstitev med trideset najkonkurenčnejših držav na svetu. Sedanja vlada, ki tovrstnih ambicij ni skrivala, je imela tudi resnično priložnost za razvojni preboj. Slovenija je bila na lestvici globalne konkurenčnosti, ki jo objavlja IMD, leta 2000 uvrščena na 36. mesto in je do leta 2005 zdrsnila na 52. mesto. Napovedane vladne reforme in optimizem ob vstopu v Evropsko unijo pa so spodbudili velika pričakovanja in pozitivno klimo v državi ter okrepili naklonjenost državljanov in podjetij novi vladajoči koaliciji. Rezultat je bil tudi velik skok na lestvici globalne konkurenčnosti na 39. mesto v letu 2006.

Sledil je nepričakovan preobrat. Ambiciozno zastavljene reforme in pretirana javna izpostavljenost glavnih akterjev so sprožili ostro nasprotovanje najprej sindikatov in nato še nekaterih drugih skupin ter nazadnje same koalicije. Če bi glavni akterji reforme promovirali manj agresivno, bi bilo danes morda drugače, tako pa so se morali vsi po vrsti umakniti. Reformni zastoj bo v prihajajočem letu težko dobil nov zagon. Vlada bo namreč osredotočena na predsedovanje EU, leto parlamentarnih volitev pa tudi sicer ne obeta korenitejših razvojno usmerjenih vladnih ukrepov, ki bi lahko dodatno negativno vplivali na priljubljenost vladajoče koalicije.

Estonija preskakuje azijske tigre

Medtem ko je Slovenija v letu 2007 na lestvici globalne konkurenčnosti nazadovala na 40. mesto, se Estonija (22) in Češka (32) vrsto let uvrščata pred Slovenijo. Estonija je bila lani uvrščena celo med dvajset globalno najkonkurenčnejših držav. Pred Slovenijo se zadnja leta uvršajo tudi Litva (31), Slovaška (34) in Madžarska (35). Estonija, ki je med novimi članicami EU že vrsto let najkonkurenčnejša, svojo superiornost kaže z izredno ambiciozno vizijo politike, ki želi državo popeljati med najuspešnejše evropske in svetovne države.

Pred desetletjem je Estonija svetu pokazala, kako se lahko na področju informacijske družbe razvija hitreje od azijskih tigrov. Znameniti projekt razvoja informacijske družbe v državi so poimenovali tigrov preskok (TigerLeap) kot analogijo z razvojnim preskokom (leapfrog), s čimer so zelo jasno nakazali svoje velike razvojne ambicije.

Slovenija je razvojno mnogo manj ambiciozna od Estonije. Strokovnjaki že celo desetletje neuspešno opozarjajo politiko, da so potrebne korenitejše reforme, ki bodo okrepile tehnološki razvoj in konkurenčnost gospodarstva. Žal neuspešno. Sedanja visoka gospodarska rast tako ni posledica gospodarskih reform, ampak predvsem ugodne globalne konjunkture in povečane dejavnosti v gradbeništvu. Izgradnja prometne infrastrukture pa temelji na zadolževanju, ki se je v zadnjih treh letih nasploh dramatično povečalo. Slovenski bruto zunanji dolg se je po podatkih Banke Slovenije povečal s 15,1 milijarde evrov (31. oktobra 2004) na 30,9 milijarde evrov (31. avgusta 2007).

Učinke sedanje gospodarske rasti izničuje visoka inflacija, ki tudi sicer srednjeročno ogroža slovensko konkurenčnost. Visoka inflacija je predvsem posledica rasti cen storitev, največ, skoraj polovico, pa k njej prispeva rast cen predelane in nepredelane hrane ter brezalkoholnih pijač. Sedanja visoka inflacija, za katero vlada ni neposredno kriva, je odločno pokazala na neučinkovitost določenih delov slovenskega gospodarstva. Obvladujejo ga karteli, monopoli, oligopoli, tranzicijski baroni in politika. Kartelni dogovori in monopolne strukture, katerih delovanje že kaže negativne gospodarske učinke, so posledica neučinkovitega nadzora in pomanjkljivega preprečevanja omejevanja konkurence zaradi aktivne vloge politike v gospodarstvu ter neučinkovitih nadzornih institucij in pravosodnega sistema.

Slovenska podjetja in javna uprava tehnološke produkte kupujejo po cenah, ki so višje od cen na primerljivih tujih trgih. Razlogi za to so monopolne strukture in nakupi prek posrednikov, pri katerih so lahko cene v posameznih primerih tudi za več deset odstotkov višje od distributerskih. Največjo korist imajo posredniki in udeleženci v tej trgovini, ki iz naslova višjih cen prejemajo visoke provizije. Posledice monopolnih in korupcijskih struktur pa se ne kažejo le v višjih cenah. Slovenska podjetja so neučinkovita tudi pri uvajanju in izrabi sodobnih tehnologij. Zato ne preseneča, da je razpoložljivost najnovejše tehnologije po podatkih poročila o globalni konkurenčnosti med omejitvenimi dejavniki slovenske tehnološke pripravljenosti (Global Competitiveness Report 2007-2008, WEF).

Naravnost katastrofalno je stanje na področju inovacij. Po številu visokotehnoloških patentov je bila Slovenija s 4,3 patenta na milijon prebivalcev leta 2003 krepko pod povprečjem EU 27, ki je znašalo 22,3 (povprečje EU 15 je bilo 28,1). Še zlasti skrbi zelo nizko število patentov v dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva. Že tako nizek delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu se je v zadnjih dveh letih še zmanjšal, in sicer s 5,2 odstotka v letu 2004 na 4,5 odstotka v letu 2006 (povprečje EU 27 je znašalo 16,7 odstotka). Med novimi članicami EU 27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež - Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. Povprečje preostalih 7 novih članic je znašalo 18,2 odstotka.

Vladi je treba priznati, da je naredila določene korake v smeri izvajanja lizbonske strategije, a so ti koraki najbrž premalo ambiciozni. Slovenija se po izdatkih za izobraževanje uvršča nad povprečje EU. Povečali so se izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP, in sicer z 1,4 odstotka leta 2004 na 1,6 odstotka leta 2006. A je bilo povečanje premalo ambiciozno, da bi Slovenija do leta 2010 lahko dosegla načrtovano povprečje EU, ki znaša 3 odstotke.

Pozitivni učinki kadrovskih čistk

Več kot očitno je, da slovensko gospodarstvo tehnološko zaostaja, stanje pa se je v zadnjih letih še poslabšalo. Položaj zbuja skrb še zlasti v podjetjih, v katerih nove uprave na veliko čistijo kadre, blizu preteklim upravam. Veliko vrhunskih strokovnjakov si je že moralo poiskati nove izzive. Cena, ki jo zaradi tega plačujejo podjetja, je visoka. Posledice se občutijo na ravni celotnega gospodarstva, ki je v zadnjih treh letih tehnološko nazadovalo. Kadrovske čistke pa lahko imajo tudi pozitivne učinke, ki se kažejo na daljši rok. Ključni kadri, ki so morali zapustiti podjetja, pogosto ustanovijo nova podjetja ali v že obstoječih prevzemajo ključno vlogo. Med najbolj odmevnimi primeri so zagotovo družbe T-2, Tuš Telekom in Tušmobil, kjer jedro vodstvenih, tehničnih in prodajnih ekip tvorijo nekdanji zaposleni v njihovem največjem konkurentu in njegovih hčerinskih družbah.

Kadri so tudi sicer slovenska šibka točka, zato imajo kadrovske čistke v podjetjih toliko usodnejše posledice. Slovensko gospodarstvo se sooča s pomanjkanjem vrhunskih kadrov v ustvarjalnih poklicih, zlasti inženirjev. Pomanjkanje raziskovalcev in inženirjev je med največjimi omejitvenimi dejavniki omenjeno tudi v poročilu o globalni konkurenčnosti WEF. Zato moramo podatke Statističnega urada o povečanju število zaposlenih v letih 2005 in 2006 za 17.183 interpretirati zelo previdno. Če upoštevamo zmanjšanje delovnih mest, še zlasti v predelovalnih dejavnostih (7053), se je obseg na novo zasedenih delovnih mest povečal celo za 25.262. Povečanje je bilo največje v gradbeništvu (7222), poslovnih storitvah (7444) in zdravstvu (2000), kjer pa zaposlovanje zelo verjetno ni bilo posledica pozitivnih učinkov vladnih reform in izvajanja lizbonske strategije.

Razvojni učinki za naslednje mandate

Pred Slovenijo so veliki razvojni izzivi. Vlada se bo morala najprej soočiti z negativnimi učinki visoke inflacije ter s svojimi makroekonomskimi politikami preprečiti nadaljnjo rast cen in padanje konkurenčnosti gospodarstva. Nadaljevati bo morala s konzervativno plačno in fiskalno politiko ter skušati doseči večjo razvojno naravnanost državnih proračunov za prihodnji dve leti. Morala bo tudi najti način za sodelovanje in dogovor s socialnimi partnerji, saj brez korenitejših reform in prestrukturiranja državnih izdatkov ne bo mogoče izvajati lizbonske strategije, pospešiti tehnološkega razvoja in okrepiti mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Tako vladajoče kot opozicijske politične stranke se bodo morale zavedati, da brez korenitih reform državljanom ne bodo več mogle obljubljati povečevanja blaginje. Potrebne so reforme, ki bodo izboljšale stanje na trgu delu, trgu dobrin in finančnih trgih. Nadaljevati je treba z odpravljanjem administrativnih ovir in krepitvijo pravne države. Dolgoročno pa bo lahko uspešna le tista politika, ki se bo korenito lotila gospodarskih in socialnih reform ter dala večji poudarek znanju in razvojnim usmeritvam, katerih učinek bo viden šele v prihodnjih mandatih.

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 24. november 2007)

Krivci so neznanje, klientelizem in korupcija

Svetovalec ugledne mednarodne svetovalne korporacije se je nedavno sestal z IT-direktorjem velike slovenske gospodarske družbe. Direktor mu je z iskrenim navdušenjem predstavil najnovejše dosežke na področju informatike v družbi. Svetovalec je bil v zadregi. Rešitve, ki jih v svoji dejavnosti vodilna družba na slovenskem trgu uvaja danes, so na razvitih evropskih trgih družbe uvajale pred petnajstimi leti in so od takrat naredile že nekaj razvojnih korakov naprej.

Podobna zgodba se je ponovila v drugi veliki družbi, prav tako vodilni na svojem področju v Sloveniji, kjer več let zamujajo z informatizacijo ključnega poslovnega procesa. V obeh družbah je država lastniško pomembno prisotna.

Opisana primera nikakor nista osamljena. Primeri in analize opozarjajo na resne probleme v slovenskem gospodarstvu. Ugodna gospodarska gibanja in veliki uspešni projekti, kot je vključitev v Evropsko unijo, so potuha menedžerjem in prikrivajo dejansko potrebo po korenitejših spremembah, ki bi okrepile mednarodno konkurenčnost gospodarskih družb (v nadaljevanju: družbe). To še zlasti velja za družbe, v katerih je država lastniško prisotna. Po Ajpesovih podatkih se je od leta 2003 do 2006 že sicer majhno število gospodarskih družb zmanjšalo kar za 10 %. Priča smo tudi pospešenemu oblikovanju kapitalsko močnih skupin. Ker je država ključni lastnik znatnega dela najpomembnejših slovenskih družb, kaj hitro ugotovimo, da postaja država v gospodarstvu vse pomembnejši akter. Vzpostavljajo se razmere, ki olajšujejo oblikovanje mehanizmov prikritega nadzora nad gospodarstvom ter ključnimi dejavnostmi znotraj tega, in to z razmeroma majhnim številom »posvečenih« predsednikov uprav, blizu vladi. Le redke dejavnosti so izpostavljene zdravi in močni konkurenci, zato lahko menedžment s spretnim oblikovanjem in manipuliranjem javne podobe ter ob podpori države kot najpomembnejšega lastnika, zamegljuje dejansko stanje in nekonkurenčnost družb.

Veliko denarja, a malo znanja

Prepozna informatizacija ključnih poslovnih procesov ali uvajanje zastarelih rešitev kaže na specifiko slovenskega gospodarstva. Gospodarske družbe za IT namenjajo velike vsote denarja, a vprašanje je, ali so naložbe modre in povečujejo njihovo konkurenčnost. Strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje znanja, ki je vzrok za napačne odločitve, zgrešene nakupe, zavožene projekte, organizacijsko nezrelost in nekonkurenčnost. A problem je globlji. Država, ki obvladuje ključne slovenske družbe, marsikje ni sposobna zagotoviti kompetentnih poslovodstev z dovolj upravljavskega znanja, veščin in širine, ki bi naše družbe preobrazila v mednarodno konkurenčna podjetja. Neustrezno kadrovanje na višji ravni se prenaša na nižje ravni. Posledica so pomanjkanje znanja, nekompetentno vodenje ter ne nazadnje neustrezen razvoj družb in njihova nekonkurenčnost na razvitih mednarodnih trgih. Zelo razširjeni so nepotizem, klientelizem in korupcija.

Šale, ki niso smešne

Med poznavalci krožijo zgodbe in šale o slovenskih družbah, ki kupujejo najdražje informacijske sisteme, namenjene velikim mednarodnim korporacijam. Pri tem pa sploh ne vedo, kako jih bodo izkoristile. O tem začnejo razmišljati šele po njihovem nakupu in namestitvi. Z velikimi informacijskimi sistemi družbe sicer lahko pokrijejo svoje celotno poslovanje, a ti pogosto krepko presegajo njihove dejanske potrebe. Velik del informacijskih sistemov ostane neizkoriščen, enak učinek pa bi družbe dosegle z mnogo cenejšimi rešitvami. Marsikatera družba je kupila tako drage in neuporabne računalniške sisteme, kot bi si raznašalec časopisa za opravljanje svojega dela kupil tovornjak, namenjen prevozu večjih tovorov. Na koncu je za vse težave zmeraj kriv informacijski sistem – le redko poslovodstvo.

Več kot le neznanje menedžerjev

Oglejmo si primer, kjer neracionalna poslovna odločitev ni bila zgolj odraz neznanja menedžerjev. Primer je izmišljen in je nastal na podlagi pogovorov s svetovalci in kolegi o resničnem dogajanju v različnih družbah. V večji slovenski družbi je projektna skupina v sodelovanju z ugledno tujo svetovalno družbo na podlagi poslovnih zahtev in temeljite analize poslovodstvu predlagala postopno uvajanje kompleksnega informacijskega sistema. Odgovornemu področnemu menedžerju pa predlog ni ustrezal in si je pridobil mnenje drugih, manj uveljavljenih svetovalcev, ki so svetovali celovit pristop. S svojimi najtesnejšimi sodelavci je področni menedžer šikaniral in diskreditiral projektno skupino in svetovalno družbo, ki sta predlagali racionalnejši, postopni pristop. Poslovodstvo družbe je »pozabilo« na njihove nasvete in na predlog področnega menedžerja sprejelo odločitev o »celovitem« pristopu. Projekt je bil zaradi tega obsežnejši in odmevnejši, nakup aplikacije pa občutno dražji. Ker v družbi niso imeli dovolj lastnega znanja, so za vodenje projekta najeli zunanjega vodjo projekta. Po enem letu se je pokazalo, da se je projektna skupina zaradi velike kompleksnosti in zahtevnosti projekta ter ne nazadnje tudi nepripravljenosti družbe za uvedbo informacijskega sistema, osredotočila le »na del« prvotno predlaganega segmenta, ki bi upravičeval cenejši, postopni pristop. Nadzor projekta ni bil ustrezen, zato poslovodstvo družbe ni sprejelo nobenih ukrepov. Na morebitne nepravilnosti na projektu in oškodovanje družbe so opozorili šele nekateri zaposleni, ki jih je poslovodstvo hitro utišalo ter diskreditiralo in šikaniralo. Poslovodstvo je preprečilo tudi revizijo projekta. Nadzorni svet družbe, ki je bil seznanjen z dogajanjem pri projektu, ni ukrepal, čeprav bi moral na podlagi ravnanja poslovodstva sam sprožiti revizijo projekta.

Sistemi sami po sebi niso rešitve 

V slovenskih družbah ne obvladajo procesov, projektnega vodenja in metodologij za odločanje o kompleksnih naložbah v IT. Menedžerji so pogosto prepričani, da bodo z nakupom dragih informacijskih sistemov rešili svoje organizacijske težave in pridobili ustrezna tehnološka in organizacijska znanja, kot se je to dogajalo ob nakupih proizvodnih strojev v industriji. A to je popolna zabloda. Sistemi sami po sebi ne rešujejo problemov, niti ne povečujejo konkurenčne sposobnosti družb. Zato nakup sistemov, ki niso prilagojeni potrebam, urejenosti in zrelosti organizacije, nikakor ne more biti donosna naložba.

Izkušnje in raziskave kažejo, da slovenske družbe organizacijsko zaostajajo za družbami iz tujine. Prevladuje sektorska organiziranost s »silosi«, ki družbam ne omogoča, da bi z uvedbo sodobnih sistemov za upravljanje virov podjetja (ERP) dosegla enake učinke kot jih pridobi sodobno, procesno / projektno organizirana družba v razvitem okolju. Slovenski menedžerji nimajo ustreznih organizacijskih znanj, ki bi omogočala izkoriščanje prednosti informacijske tehnologije. Obsedeni z najnovejšimi tehnologijami in rešitvami, zadnji hit so na primer storitveno usmerjene arhitekture (SOA), kupujejo opremo in uvajajo rešitve, ki so več generacij pred njihovimi dejanskimi organizacijskimi znanji. Pri uvajanju IT-tehnologij iščejo bližnjice, namesto da bi razvoj teh uskladili z organizacijskim razvojem.

Negativni učinki iskanja bližnjic

Iskanje bližnjic in uvajanje preveč naprednih informacijskih sistemov ima lahko negativne učinke. Projekti se hitro sprevržejo v nočno moro, večkratno presežejo zastavljene roke in proračun ali pomenijo veliko tveganje za poslovanje. Tipični primer so projekti SOA v kritičnih sistemih za odnose z uporabniki (CRM), ki pomenijo veliko tveganje za delovanje in ugled družbe, saj uporabniki in partnerji napake neposredno vidijo in občutijo.

Družbe, ki organizacijsko niso pripravljene na uvedbo sodobnih, procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov, bi se morala uvajanja novih sistemov lotevati pilotno in postopno. Prehod iz funkcijske v procesno organiziranost je velik zalogaj za celotno družbo, zato se mora na spremembo dobro pripraviti. Izkušnje kažejo, da bi morale družbe in organizacije pred uvedbo procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov urediti organizacijo in upravljanje poslovnih procesov ter integracijo poslovnih aplikacij. Prav to pa je segment, ki ga slovenski menedžerji najmanj obvladajo. Zato ne preseneča brezbrižnost, ki je posledica pomanjkanja organizacijskih in poslovnih znanj, s katero se slovenske družbe lotevajo uvajanja najnovejših informacijskih sistemov.

Poudarek na znanju in konkurenci

Povečanje učinkov naložb v IT in povečanje konkurenčnosti slovenskih družb zahteva korenito spremembo odnosa do znanja. Družbe bodo morale večji poudarek dati upravljanju razvoja organizacije in poslovnih procesov, metodologijam za razvoj in uvajanje aplikacij, pripravi projektov ter obvladovanju tveganj. Teh stvari ni mogoče zgraditi čez noč, zato bo pot do uspeha in zrelega IT-trga trnova. Najmočnejša gonilna sila, ki lahko sproži korenite spremembe, pa je zdrava in močna konkurenca. Dokler bo država igrala ključno vlogo v gospodarstvu in ne bo zagotovila mehanizmov za nadzor konkurence, dokler se bosta bohotila klientelizem in korupcija, vse dotlej pozitivnih sprememb ne bo.

(Prva objava: Moj mikro, julij/avgust 2007)

Skrivni računi, podkupnine, aretacije

Korupcija

Pretres v Siemensu, enem največjih evropskih koncernov

Siemens je ta teden pretresla šokantna aretacija člana njegove uprave Johannesa Feldmayerja. Obtožen je večletnega podkupovanja vodje nemškega sindikata AUB Wilhelma Schelskyja, ki so ga aretirali februarja. Ta je prek različnih svetovalnih pogodb prejel od 15 do 20 milijonov evrov. Vodstvo Siemensa naj bi s tem vplivalo na podporo delavskih organov in predstavnikov v organih upravljanja pri korporativnih odločitvah. Preiskava v zvezi s tem poteka tudi proti Siemensovemu nekdanjemu finančnemu direktorju in članu nadzornega sveta Karlu Hermannu Baumannu in še nekaterim direktorjem.

Siemens že vse od lanskega leta pretresajo številne afere. Najodmevnejša med njimi je razkritje korupcije v njegovem telekomunikacijskem delu, ki se je bohotila več let. Na skrivne račune, namenjene podkupovanju pri prodaji telekomunikacijske opreme, je bilo prenesenih okoli 200 milijonov evrov. Skupaj je sumljivih 420 milijonov evrov plačil za različne dvomljive storitve.

Kriza evropske korporacijske kulture

Poslovodstvo Siemensa ves čas zanika kakršnokoli vpletenost ali védenje o podkupovanju v telekomunikacijskem delu. Krog vpletenih se kljub temu širi in dviga po hierarhični lestvici. Afera je s položajev že odnesla nekatere vplivne akterje. Med osumljenci sta nekdanji član uprave, odgovoren za informacijsko in komunikacijsko področje, Thomas Ganswindt ter nekdanji glavni finančni direktor in drugi človek Siemensa Heinz Joachim Neubürger. Oba sta kot člana uprave odstopila že pred izbruhom afere, prvi septembra in drugi aprila 2006.

Korupcijska afera v telekomunikacijskem delu se je poglobila z zaslišanjem glavnih osumljencev in prič, med njimi nekdanjega finančnega direktorja Siemensove telekomunikacijske enote Michaela Kutschenreuterja. Po poročanju The Wall Street Journala Kutschenreuter in priče trdijo, da je bilo podkupovanje v Siemensu del vsakdanjega poslovanja in dobro organizirano. S podkupovanjem naj bi bilo seznanjeno tudi poslovodstvo Siemensa, vključno s sedanjima prvima človekoma.

Pomembno vlogo v aferi ima korporacijsko komuniciranje. Vodstvo koncerna s spretnim komuniciranjem in časovnim odmerjanjem objave informacij zmanjšuje negativne učinke afere. Pred burno januarsko redno letno skupščino mu je uspelo utišati pozive vplivnih nemških združenj delničarjev po odstopu prvega človeka koncerna Klausa Kleinfelda ter nekdanjega šefa koncerna in sedanjega predsednika nadzornega sveta Heinricha von Piererja.

Že prvi dan po januarski skupščini je afera dobila nove razsežnosti. Interna preiskava, opravljena pred skupščino, je pokazala, da je bila korupcija razširjena še v treh drugih delih koncerna. Informacije o korupciji so začele prihajati tudi iz drugih držav in preiskovalci so začeli plesti vse tesnejšo mrežo okoli poslovodstva koncerna. Po skupščini so v javnost prišle tudi obremenilne informacije za prva človeka koncerna, ki naj bi bila že od leta 2004 seznanjena s korupcijskimi aktivnostmi. Afera se je še poglobila z razkritjem podkupovanja sindikatov in delavskih predstavnikov v organih upravljanja.

Dogajanje v Siemensu postavlja pod vprašaj kompetentnost, kredibilnost in neodvisnost nemške podružnice revizijske hiše KPMG. Kutschenreuter je na zaslišanju izjavil, da naj bi izkušeni revizorji KPMG zavestno spregledali sumljive finančne transakcije in pomagali prikrivati sporne dejavnosti. Povedal je še, da naj bi leta 2004 mlajši uslužbenec KPMG sicer odkril nekatere nepravilnosti in z njimi seznanil vodstvo Siemensa, vendar je vodstvo KPMG po posredovanju finančnega direktorja koncerna Neubürgerja opozorilo umaknilo in se koncernu celo opravičilo za nevšečnosti. Kutschenreuterjeve izjave potrjujejo izjave drugih prič.

Odkriti primeri korupcije so le vrh ledene gore. Poznavalci so prepričani, da je korupcija prisotna v številnih evropskih koncernih. Nekatere dejavnosti so še posebej izpostavljene. Močnejši kot je kupec in večji kot je relativni obseg posla glede na skupne prihodke prodajalca, večja je verjetnost korupcije. Prav zaradi tega je ta pogostejša pri prodaji drage visokotehnološke opreme.

Srž problema je v negativni korporacijski kulturi, ki korupcijo omogoča in spodbuja. Po mnenju poslovnega dnevnika Handelsblatt se v gospodarskih družbah, ki delujejo etično ter spoštujejo načela odprtosti, poštenosti in korektnosti, strukture, podobne mafijskim, ne morejo razviti. Vendar je odkrivanje korupcije težavno. Glavni akterji so običajno predstavniki vodstva. Poleg članov poslovodstva in direktorjev poslovnih področij so bili v razkritih aferah najpogosteje udeleženi finančni, nabavni in kadrovski direktorji ter, najbrž ne presenetljivo, predstavniki zaposlenih v organih upravljanja.

V nekaterih gospodarskih družbah je prejemanje plačil in drugih koristi od tretjih oseb samoumevno. Na krizo evropske korporacijske kulture kažejo še zlasti primeri, ko uslužbenci izvajajo kriminalna dejanja izključno v korist gospodarske družbe. Po pisanju The Financial Timesa je takšno ravnanje mogoče razložiti le, če družba posameznike za kriminalna dejanja nagrajuje z napredovanjem in različnimi bonusi.

Negativna korporacijska kultura gospodarskim družbam povzroča nepopravljivo škodo. Zaradi nje se kratijo svoboščine in trpijo temeljne vrednote. Vsi, ki opozarjajo na nepravilnosti, najsi bodo delavci ali člani vodstva, so šikanirani, stigmatizirani, izločeni. V skrajnih primerih jih poslovodstvo utiša z grožnjami. Spremljevalci negativne kulture so psihično nasilje na delovnem mestu, negativna kadrovska selekcija in mediokracija. Vse to slabo vpliva na delovno vzdušje ter zavzetost, produktivnost in ustvarjalnost zaposlenih.

Kriza upravljanja gospodarskih družb

Razkrite korupcijske afere kažejo na neučinkovitost upravljanja gospodarskih družb. V dvotirnih sistemih je sporna pogosta prepletenost ali odvisnost nadzornih svetov od poslovodstva. Med najbolj sporne spada uveljavljeno prehajanje upokojenih ali razrešenih članov poslovodstva gospodarskih družb v njihove nadzorne svete. Zato v Nemčiji že pripravljajo zakonodajo, s katero bodo to prakso prekinili in postavili dodatne omejitve za člane nadzornih svetov.

V družbah z negativno korporacijsko kulturo šepa notranji nadzor. Niso redki primeri, ko poslovodstva postavijo slamnate nadzorne mehanizme in poskrbijo, da nepravilnosti ostanejo prikrite - tudi nadzornim svetom. Še bolj zbujajo skrb razkriti primeri, ko so bili nadzorni sveti seznanjeni z nepravilnostmi v družbi, a niso ukrepali. Izgovori, da ni bilo dovolj dokazov, so absurdni. Člani nadzornih svetov, če so seznanjeni z nepravilnostmi, morajo sprožiti ustrezne revizijske postopke ali zadeve predati organom pregona. V nasprotnem primeru so soodgovorni za ravnanje poslovodstva družbe in morebitno oškodovanje gospodarske družbe.

V zadnjih letih so v evropskem gospodarstvu namenili veliko pozornost oblikovanju različnih kodeksov vladanja in upravljanja ter družbeni odgovornosti. Razkriti primeri pa kažejo, da se za lepimi besedami korporacijskega komuniciranja in pod podpisi vodilnih mož marsikje skrivajo sporne poslovne prakse in kriminal.

Siemens je v javnosti veljal za urejeno in zgledno vodeno gospodarsko družbo. Dosegal je dobre poslovne rezultate in se uspešno preusmerjal na nova, perspektivna področja. Veljal je za enega vodilnih nemških zagovornikov preglednega upravljanja gospodarskim družbam. Dobra poslovna pravila, standarde in izkušnje je promoviral celo v tujini, ironično, tudi v državah, kjer se je sam zapletel v korupcijske škandale. Razkritje korupcije pri pridobivanju poslov in podpore predstavnikov zaposlenih v organih upravljanja meče temno senco na celoten sistem Siemensovega korporativnega upravljanja, vrsto ključnih poslovnih odločitev in njegove poslovne rezultate. Odločenost nemških pravosodnih organov, ki so korupcijo v zadnjih letih razkrili še v dveh nemških ikonah, Volkswagnu in DaimlerChryslerju, je pomemben signal, da so v Nemčiji odločeni izkoreniniti razbohoteno korupcijo, ki ogroža konkurenčnost nemškega gospodarstva

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 31. marec 2007)