Sezona lova na Telekom Slovenije odprta

Dan pred inavguracijo ameriškega predsednika Obame je Telekom Slovenije na spletnem portalu Ljubljanske borze objavil novico, ki bi lahko bila znanilka preobrata v odškodninskih tožbah proti Telekomu Slovenije. Vrhovno sodišče je 16. decembra 2008 zavrnilo revizijo Telekoma Slovenije proti sodbi upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo v upravnem sporu Telekoma Slovenije zoper odločbo urada za varstvo konkurence (UVK). Vrhovno sodišče je tako pritrdilo ugotovitvam UVK in upravnega sodišča, da je Telekom Slovenije, kot podjetje s prevladujočim položajem na trgu telekomunikacijske infrastrukture, v primeru družbe ABM informacijski inženiring, d.o.o., svoj položaj zlorabljal za vplivanje na odvisni trg nudenja storitev dostopa do interneta in oviral konkurenco v korist svojega Siola.

Judikat vrhovnega sodišča je precedenčen in tako vzpostavlja sodno prakso na področju varstva konkurence v Sloveniji, ki bo nedvomno vplivala na vse ostale spore Telekoma Slovenije z alternativnimi operaterji, kjer je Telekom Slovenije svoj prevladujoči položaj na trgu telekomunikacijske infrastrukture zlorabljal za vplivanje na trg nudenja storitev dostopa do interneta v škodo alternativnih operaterjev (gre za tako imenovani princip vzvodnega delovanja, ang. »leverage«). Vrhovno sodišča je pri presoji procesnih očitkov in v materialno pravnem preizkusu podrobno analiziralo sodbo upravnega sodišča in pri tem ugotovilo, da revizijski razlogi Telekoma Slovenije niso bili utemeljeni, podrobno pa je utemeljilo tudi materialno pravno pravilnost odločbe UVK.

Telekom Slovenije je že napovedal, da bo zoper sodbo vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, ki pa nima veliko možnosti za uspeh, saj so bili doslej trije organi soglasni, da je Telekom zlorabljal svoj prevladujoči tržni položaj, pa tudi praksa sodišč v članicah EU ni na njegovi strani. Vrhovno sodišče je Telekomovo zlorabo s paketno prodajo infrastrukture in storitev primerjalo z znano Microsoftovo zlorabo s paketno prodajo operacijskega sistema in programske opreme, o kateri se je leta 2004 negativno izrekla Evropska komisija, potem pa leta 2007 še sodišče evropskih skupnosti. Tako bo lahko Telekom v svoji ustavni pritožbi izpodbijal kvečjemu ustavnost zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, s čimer pa se bo prej ko slej osmešil, saj je varstvo konkurence ustavna kategorija, ki jo varuje celo isti člen ustave Republike Slovenije, kot svobodno gospodarsko pobudo.

Konkurenčni spor, ki je epilog dobil v letošnjih hladnih januarskih dneh, se je pričel pred natanko desetimi leti. Družba ABM je 28. januarja 1999 na Telekom Slovenije naslovila dopis s ponudbo za poslovno sodelovanje oziroma vključitev zgoščenke s programom za dostop do interneta v paket ISDN 3000. Telekom Slovenije je z dopisoma z dne 3. marca 1999 in 28. junija 1999, ter dodatno na sestankih dne 16. aprila 1999 in 8. julija 1999 ter nato tudi v nadaljnjih postopkih neutemeljeno zavračal ponudbo družbe ABM. Ker pa je Telekom Slovenije že prej v svoj paket ISDN 3000 vključil CD ROM Siola, takrat poslovne enote v sestavi Telekoma Slovenije, kasneje samostojne pravne osebe pod firmo SiOL, d.o.o., in leta 2007 ponovno vključene v matično družbo, je s tem neutemeljeno diskriminiral ABM in zlorabil prevladujoči položaj v smislu določb zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Telekom Slovenije je s svojim ravnanjem družbi ABM povzročil veliko poslovno škodo. ABM se zaradi omenjene zlorabe, kakor tudi zaradi nekaterih drugih težav v poslovnih odnosih s Telekomom Slovenije, ki jih je prav tako obravnaval UVK, ni mogel uveljaviti kot ponudnik dostopa do interneta. Po podatkih Ajpesa je družba ABM od lanskega septembra v prisilni poravnavi in je brez velikih možnosti za ponovni vzpon na trgu internetnih storitev. Podobna usoda je doletela številna druga slovenska internetna podjetja. Število ponudnikov dostopa do interneta se je v desetih letih dramatično zmanjšalo. Po informacijah alternativnih operaterjev in ponudnikov storitev so Telekom Slovenije in/ali njegove hčerinske družbe domnevno zlorabili svoj prevladujoči tržni položaj oziroma pomembno tržno moč v številnih primerih. Škoda, ki so jo domnevno utrpela podjetja, samo na osnovi trenutnih odškodninskih zahtevkov znaša 275 milijonov evrov (oziroma dobro tretjino borzne vrednosti celotnega Telekoma!). Pri tem pa je potrebno poudariti, da mnoga podjetja odškodninskih zahtevkov sploh niso vlagala, saj niso imela niti finančnih virov niti časa in pravnih služb, da bi si lahko privoščila dolgotrajne sodne spore s Telekomom Slovenije, le nekatera med njimi pa so se uspela poravnati.

Postopek pred UVK, ki ga je sprožil ABM, je epilog na najvišji sodni instanci torej doživel šele po desetih letih. Povsem ločeno od tega poteka odškodninska tožba proti Telekomu Slovenije, ki jo je ABM vložil že v oktobru 2002. Tožbeni zahtevek je 4,2 milijonov evrov, kar danes skupaj z obrestmi znaša preko 9 milijonov evrov. Nenavadno je, da se ABM doslej še ni uspel izvensodno poravnati s Telekomom Slovenije, kljub pravnomočni odločbi in vloženi tožbi, medtem ko se je Telekom na primer poravnal z mariborsko družbo Amis že kmalu potem, ko je UVK izdal odločbo o zlorabi in ko je Amis samo zagrozil s tožbo.

Med slovenskimi podjetji je bila zavest o vlogi konkurenčnega in regulativnega znanja ter veščin pri poslovanju zmeraj podcenjena. Manjša podjetja za tovrstne svetovalne storitve praviloma niso bila pripravljena plačati, večja pa so stavila predvsem na razne lobiste ali strokovnjake iz katerega od telekomunikacijskih lobijev. Zadnje čase se na tem področju vendarle dogajajo premiki, saj se je izkazalo, da so politične povezave za dolgoročni uspeh premalo. Zato lahko pričakujemo, da bodo konkurenti sprožili nove postopke proti Telekomu Slovenije in njegovim hčerinskim družbam pred UVK ter vložili nove odškodninske tožbe. Razlog, da se število odškodninskih zahtevkov proti Telekomu Slovenije povečuje, je v veliki meri posledica negativne poslovne kulture poslovodstva družbe, katerega ravnanje do konkurence so državni organi v preteklosti praviloma nagrajevali s svojo neaktivnostjo ali izjemno počasnostjo. Značilna za poslovno kulturo Telekoma Slovenije v zadnjih dvanajstih letih in pol je javna izjava enega izmed članov poslovodstva družbe v začetku leta 2001 (ko so se ob sprostitvi telekomunikacijskih trgov začeli pojavljati prvi alternativni operaterji), da se Telekom nima kaj pogajati z njimi (o.p. z alternativnimi operaterji), da naj kar tožijo, če jim kaj ni prav, da ima Telekom odlične odvetnike, pa da bodo potem videli, kdo ima več denarja, da bo vzdržal sodne postopke.

Predstavniki države ravnanje članov poslovodstva Telekoma Slovenije, ki mu konkurenca očita domnevno protikonkurenčno delovanje, komentirajo kot »delo v korist podjetja« in s tem v korist države kot njegovega lastnika. Takšno razmišljanje in stanje duha državnih uradnikov in politikov pa ni le neetično, ampak skrajno sprevrženo in zaskrbljujoče. Protikonkurenčno delovanje je namreč nezakonito in lahko tudi kaznivo. Poleg tega država koristi nima le od podjetij v svoji lasti, pač pa tudi od ostalih podjetij, ki predstavljajo vir prihodkov za državni proračun in zaposlovanje. Kot je pokazala analiza telekomunikacijskih in informacijskih podjetij, so bila mala in srednje velika podjetja tudi pomemben generator rasti in zaposlovanja. K takšnemu stanju duha in poslovne kulture v državnih podjetij je največ prispevala država sama z nedelovanjem svojih institucij, ki spornega in nezakonitega ravnanja državnih podjetij niso sankcionirala. S tem je država omogočala, da so nadzor nad državnimi podjetji prevzeli vplivni lobiji, ki so imeli velik vpliv na kadrovanje in nabave, s čimer je bila državi povzročena ogromna finančna škoda. V kolikor bi državna podjetja morala plačevati visoke globe ali odškodnine, bi bil položaj povsem drugačen.

Tako pa sta regulatorja, UVK in Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), razmeroma pozno pričela opravljati svoje poslanstvo. UVK je na področju telekomunikacij od leta 1997 do danes izdal le pet odločb o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma Slovenije, od katerih so le tri pravnomočne. UVK je sicer dobil številne prijave ali informacije o zlorabah prevladujočega položaja s strani Telekoma Slovenije ali njegovih hčerinskih družb, a nikoli ni uvedel postopka ugotavljanja domnevne zlorabe ex-officio, kar mu sicer nalaga zakonodaja. Direktor se je izgovarjal na zahtevnost postopkov in pomanjkanje denarja. Značilna za delo UVK je druga odločba o Telekomovi zlorabi v škodo družbe ABM (pri telefonskih številkah), za katero je UVK potreboval celih osem let. »Temeljito delo« pri tej odločbi (spis je v resnici sedem let ležal v predalu) je bila kaplja čez rob, ki je konec leta 2007 odplaknila Andreja Plahutnika z mesta direktorja UVK. Počasno delo UVK pa je Telekom Slovenije zagotovo obvarovalo pred še eno odškodninsko tožbo v podobni višini s strani družbe ABM.

Telekom Slovenije zaradi zlorab protikonkurenčnih pravil doslej ni plačal še niti ene globe, zahvaljujoč dolgotrajnim sodnim postopkom na sodiščih pa njegovim tožnikom še ni bila dosojena niti ena odškodnina. Doslej je plačal le zanemarljive odškodnine v izvensodnih poravnavah s podjetji, ki so denar nujno potrebovala in so se bila pripravljena pogoditi za bagatelne vsote. ABM bi lahko bil prvi primer, ki bi iztožil, v primerjavi z ostalimi tožniki sicer simbolično odškodnino na sodišču. V sodnem postopku dosojena odškodnina Telekomu Slovenije pa bi bil precedenčni primer za vse ostale, mnogo višje odškodninske zahtevke, zato je še kako pomembno, da bi ABM svoj postopek nekoč pripeljal do konca. Trenutno mu ne kaže preveč dobro, saj so se v dobrih šestih letih v postopku na prvostopenjskem sodišču po pisanju Financ zamenjale že tri sodnice in iz objav obravnav na Okrožnem sodišču v Ljubljani je videti, da se na sodišču že 18 mesecev ni zgodilo nič. So zamenjave sodnikov in dolgotrajnost postopka rezultat neodvisnosti sodne veje oblasti ali česa drugega?

V kolikor bi ABM ali kdorkoli drug od alternativnih operaterjev oziroma ponudnikov storitev iztožil odškodnino od Telekoma Slovenije, bi se sprožil plaz, ki bi lahko v času finančne krize dodobra načel finančno zdravje Telekoma Slovenije in še dodatno zmanjšal vrednost državnega deleža v družbi, ogrozil pa bi tudi proračunske prihodke iz naslova dividend. To dejstvo vsekakor predstavlja dovolj visoko tveganje za državo kot lastnika, da bi morala vlada sprejeti ustrezne ukrepe in zaščititi državno premoženje.

Zlorabljanje prevladujočega položaja Telekomu Slovenije se je doslej morda res izplačalo. Razmere pa se danes na srečo vendarle spreminjajo. Slovenija je že in bo še morala prevzeti pravni red in tudi prakso EU na področju varstva konkurence ter pohitriti reševanje sodnih sporov s področja varstva konkurence. Vse to pa bo povečalo finančna tveganja zaradi morebitnih visokih odškodninskih tožb, pa tudi visokih kazni, ki jih lahko Telekomu Slovenije izreče UVK po lani sprejeti noveli zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Evropska komisija je lansko leto sprejela Belo knjigo priporočil o odškodninskih tožbah, v kateri državam članicam priporoča izboljšanje učinkovitosti postopkov v odškodninskih tožbah, ki jih vlagajo oškodovanci zaradi omejevalnih ravnanj, to je omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja. Zagotavljanje pravičnih odškodninskih sistemov bi po mnenju Evropske komisije samo po sebi imelo tudi koristne učinke za preprečevanje prihodnjih kršitev in večje spoštovanje konkurenčnih pravil. Evropska komisija je priporočila oblikovala na podlagi sodne prakse sodišča evropskih skupnosti in po opravljeni diskusiji v državah članicah bo predvidoma že letos sprejela direktive, ki bodo za države članice zavezujoče. Bistveni je del Bele knjige, ki govori o temeljni pravici žrtev protikonkurenčnih ravnanj do polne odškodnine. Po mnenju evropske komisije je Bela knjiga pomemben dokument, ki naj bi olajšal varstvo konkurence v zasebnem interesu in poenostavil odškodninske postopke, da bodo imele vse žrtve kršitev konkurenčnega prava Evropskih skupnosti dostop do učinkovitih mehanizmov pravnih sredstev in tako prejele polno odškodnino za škodo, ki so jo utrpele.

Kaj lahko naredi vlada Boruta Pahorja? Predvsem ne sme dovoliti, da se nadaljuje sprevržena logika državnih funkcionarjev in politikov, ki so ali še zagovarjajo ravnanje poslovodstva Telekoma Slovenije, češ da ravna v dobro družbe in s tem države. Na osnovi izkušenj iz drugih držav bi morala imenovati kompetenten, politično neodvisen nadzorni svet in poskrbeti za spremembe v načinu vodenja Telekoma Slovenije. Smiselno bi bilo izvesti tudi izredno revizijo poslovanja družbe za obdobje zadnjih petih let, ko so bile vložene najvišje odškodninske tožbe, in preveriti smotrnost nekaterih poslovnih potez. Nekateri pokazatelji že kažejo na neuspešen telekomunikacijski razvoj Slovenije, ki bi prav lahko bil posledica neustreznega vodenja državnega Telekoma Slovenije. Pri morebitnih kadrovskih menjavah pa država ne bi smela podleči pritiskom lobijev, ki so zadnjih dvajset let iz ozadja obvladovali Telekom Slovenije in njegove hčerinske družbe ter trenutno brez sramu silijo v ospredje. Če bi imela vlada resen namen spremeniti sedanje stanje, bi morala v poslovodstvo pripeljati ugledne tuje menedžerje, ki bi poskrbeli za kadrovsko prevetritev družbe in zagotovili njen nadaljnji razvoj ter ki bi, ne nazadnje, znali prebrati kaj pravzaprav piše v zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence in bi prebrano tudi razumeli.

(Prva objava: razgledi.net, 26. januar 2009)

Štiri ločena omrežja UMTS niso smiselna

Intervju: Dušan Caf, strokovnjak za informacijsko družbo

LJUBLJANA – Dušan Caf je zagotovo ena najvidnejših oseb pri oblikovanju slovenske informacijsko-komunikacijske tehnologije zadnjega desetletja. Sodeloval je pri številnih mednarodnih projektih in med drugim vodil Evropski pregled informacijske družbe za Slovenijo, kjer je analiziral razvoj informacijske družbe z regulativnega, tehnološkega in ekonomskega vidika.

Zaradi neuspele privatizacije Telekoma Slovenije po besedah Dušana Cafa za uporabnike kratkoročno ne bo kakih posledic, saj noben od končnih ponudnikov, niti islandski Skipti niti konzorcij Bain Capital, v Telekom Slovenije ne bi prinesel posebne dodane vrednosti. »Dolgoročno bi Telekom Slovenije s primernim strateškim partnerjem lahko veliko pridobil. Če presojamo med prodajo državljanom in prodajo strateškemu partnerju, je slednji model zagotovo boljši, če bi želeli zmanjšati vpliv politike v podjetju,« je dodal.

Kot član Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo je odigral ključno vlogo pri podpisu nekaj pomembnih mednarodnih multilateralnih pogodb in deklaracij, ki so omogočile hitrejši razvoj informacijske družbe v regiji. Do nedavna je bil zaposlen v Telekomu Slovenije, kjer je svetoval poslovodstvu družbe in bil odgovoren za projekte strategije razvoja podjetja, informatike in regulative.

Slovenija po razvitosti telekomunikacij zaostaja za evropskim povprečjem.

Res je. Zaostanek je še posebno presenetljiv na področju mobilne telefonije, kjer je Slovenija v skupini petih držav z najnižjo gostoto naročnikov in nizko rastjo. Zdaj so najbolj aktualne primerjave razvitosti širokopasovnega dostopa, ki kažejo na uspešnost nacionalnih politik in učinkovitost regulacije trgov. Na tem področju je Slovenija v zadnjih letih relativno dobro napredovala. Kljub temu se zaostanek Slovenije za najrazvitejšimi članicami EU povečuje.

Se je z razvitimi državami realno primerjati?

Ob uvajanju storitev mobilne telefonije druge generacije smo dokazali, da se lahko primerjamo tudi z najrazvitejšimi. Pri izgradnji mobilnih omrežij tretje generacije smo bili celo med prvimi. Žal pa sama izgradnja infrastrukture še ne pomeni nujno, da jo uporabniki tudi dejansko uporabljajo. Prav to je največji slovenski problem na skoraj vseh področjih informacijske družbe. Tudi na področju širokopasovnega dostopa, kjer ima Slovenija vse možnosti, da bi se hitreje razvijala. Operaterji so imeli v lanskem letu precej težav z realizacijo načrtovane prodaje, ki je bila daleč od visokoletečih napovedi.

Tušmobil bo gradil že četrto omrežje UMTS pri nas. V čem je smisel gradnje toliko mobilnih omrežij?

Gradnja štirih ločenih omrežij UMTS v Sloveniji zagotovo ni smiselna. Proti temu govorijo številni razlogi, od ekonomskih do tehnoloških in okoljskih. Gradnja visokotehnoloških omrežij operaterje finančno izčrpava. Sledenje tehnološkemu razvoju in kratki amortizacijski cikli ter zagotavljanje geografske pokritosti in kakovosti storitev od operaterjev zahtevajo nenehna visoka vlaganja. Zato danes operaterji, regulatorji in politiki v svetu iščejo načine skupne rabe infrastrukture, s katero bi zmanjšali finančna bremena operaterjev in okoljske obremenitve ter povečali kakovost storitev za uporabnike. Obstajajo pa seveda vplivni lobiji, ki temu nasprotujejo, ker imajo od gradnje ločenih omrežij ekonomsko korist.

So možne prave odločitve regulatorja za vzpostavitev konkurenčnega trga?

Pri vzpostavljanju konkurenčnega trga imata ključno vlogo nedvomno oba regulatorja - sektorski in varuh konkurence. Danes smo priče brezkompromisni in ponekod neracionalni tekmi med operaterji pri gradnji širokopasovnega krajevnega in dostopovnega omrežja. Dogaja se, da se v stanovanjskih naseljih, pa tudi v stanovanjskih blokih, gradijo tri ločene infrastrukture za širokopasovni dostop. Dogaja se tudi, da v enem mesecu dva ali celo trije operaterji prekopavajo iste ulice. Z ustrezno zakonodajo in nacionalno politiko bi te stvari lahko spremenili in izboljšali.

Urad za varstvo konkurence (UVK) je nedavno Telekomu izdal odločbo o zlorabi monopolnega položaja pri ISDN-ADSL. So še zlorabe na trgu?

Mislim, da so se odnosi med posameznimi igralci na trgu v zadnjem času izboljšali. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) je postala bolj aktivna in postavila konkurenci kar solidne temelje. Seveda se dogaja, da med operaterji prihaja do nesoglasij, ki pa se vse pogosteje rešujejo s pomočjo dialoga. Če se ne morejo dogovoriti, se obrnejo na pristojne organe. Tožbe, ki so trenutno aktualne, izhajajo iz preteklosti, je pa res, da se napovedujejo nove tožbe.

Se strinjate z oceno, da je Apek bolj učinkovit regulator trga telekomunikacij pri nas kot UVK?

Apek je za razvoj telekomunikacijskega trga zagotovo naredil mnogo več kot UVK. Pokriva ožje področje in je kadrovsko močnejši. Sta se pa v preteklosti oba regulatorja soočala z določenimi težavami. Oba sta imela kadrovske težave in bila ujetnika aktualne politike. UVK je tako za izvedbo določenih postopkov potreboval celo do osem let, kar je absolutno nesprejemljivo in tudi v svetovnem merilu velja za izjemno dolgo. Če k temu dodamo še dolgotrajno reševanje upravnih in sodnih sporov, ki običajno sledijo odločbam UVK, je bil položaj za konkurenco poguben.

Kdo je bil odgovoren za takšne razmere?

Odgovorna za to je bila izključno politika, ki ni želela urediti razmer na trgu. Zato ni zagotovila pogojev za organizacijsko samostojnost UVK in ustreznega proračuna, ki bi omogočil učinkovito strokovno delo urada. V zadnjem letu od menjave direktorja je vendarle prišlo do izdaje odločb, ki so pred tem vrsto let čakale na rešitev. Pričakujemo lahko, da se bo z uveljavitvijo novega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence položaj še izboljšal.

Ima politika vpliv na delo obeh regulatorjev?

O neposrednem vplivu politike je težko govoriti, saj je tovrstne zadeve zelo težko dokazati brez ustreznih preiskovalnih postopkov. Zato pa je politika v preteklosti sama večkrat dokazala, da si ne želi neodvisnih regulatorjev. S svojim ravnanjem je politika posredno vplivala na neučinkovitost varuha konkurence in je odgovorna za dolgotrajne postopke, od katerih so imele največjo korist predvsem gospodarske družbe, v katerih je oziroma je bila država lastniško prisotna.

So vsaj sklepi in odločbe neodvisni od politike?

Tako v primeru Apeka kot UVK bi lahko našli sporne odločitve. Bi pa, kot sem že omenil, težko dokazali neposredni vpliv politike. V nekaterih spornih odločitvah, ki so dvignile veliko prahu, je UVK odgovornost za vsebino prenesel na zunanje t.i. neodvisne strokovnjake. Direktor UVK je omenjal tudi grožnje in pritisk na zaposlene, ki so ga izvajale stranke v postopku. Zato je seveda vprašanje, koliko je to vplivalo na vsebino posamičnih odločitev. V zvezi z neodvisnostjo je zanimiva tudi izjava generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije, ki je izjavil, da so regulatorji sicer neodvisni od politike, da pa bi regulatorji bolj neodvisno odločali, če vodilni operater ne bi bil v državni lasti.

Kakšne bi bile pozitivne in negativne posledice funkcionalne ločitve? Bi se lahko nadejali podobnih učinkov kot pri British Telecomu?

Zadevo bi postavil v neki drug okvir, v iskanje učinkovitejših poslovnih modelov gradnje in trženja infrastrukture. V švedskem glavnem mestu Stockholm so že leta 1993 ustanovili neodvisno javno podjetje, ki je zgradilo optično omrežje in optična vlakna nato oddajalo operaterjem. Podjetje je v petih letih doseglo točko preloma in je vse od takrat dobičkonosno. Ključno pri tem je, da si je nediskriminatorno prizadevalo pridobiti čim več operaterjev. In kot vidimo danes, je Švedska med vodilnimi državami po razširjenosti širokopasovnih povezav.

Kaj pa druge države?

Ponekod prihaja do velikih napetosti med bivšimi nacionalnimi operaterji in alternativnimi ponudniki, ki so pred kratkim vstopili na trg. Bivši monopolisti namreč alternativnim operaterjem ponujajo infrastrukturo v zakup pod neenakimi pogoji in po pretiranih cenah. Slednjim se zato bolj splača graditi lastna omrežja, pri čemer lahko uporabnikom pogosto ponudijo storitve po nižjih cenah, kot bi morali sami plačati prevladujočemu operaterju za zakup. S funkcionalno ločitvijo bi lahko dosegli bolj enakopravno obravnavanje alternativnih operaterjev. Obstaja pa še vrsta drugih koristi funkcionalne ločitve.

Je čas za uvedbo te rešitve v Sloveniji že mimo?

Mislim, da ni. Res pa se je stanje na trgu v zadnjem času izboljšalo, saj so alternativni operaterji med drugim pridobili veliko razvezanih zank. O funkcionalni ločitvi razmišljajo tudi v razvitejših državah. Zato so presenetljiva stališča slovenskih vladnih predstavnikov in Apeka glede smiselnosti funkcionalne ločitve v Sloveniji. Oboji to možnost odločno zavračajo. O alternativnih modelih se ne bi smeli pogovarjati ideološko, ampak bi bilo treba pogledati konkretne argumente za ali proti ter ovrednotiti koristi in stroške.

Zakaj so skandinavski telekomi v državni lasti tako učinkoviti? Je razlog v drugačnem pristopu in miselnosti?

Na Finskem in Švedskem je način upravljanja družb, v katerih ima država večinski delež, zagotovo drugačen kot v drugih državah. Kar se tega tiče, Slovenija ni ravno zgledna, saj ima politika v državnih podjetjih prevelik vpliv. V skandinavski družbi Telia Sonera sta lastniško prisotni dve državi - Finska in Švedska, kar je že samo po sebi garancija za večjo transparentnost. Obstaja še drug pogled na državna podjetja, ne samo čisto ekonomski. Zato imamo nekatere uspešne operaterje, v katerih je država pomemben lastnik. Država zagotovo poskuša slediti določenim nacionalnim interesom in ohranjati število zaposlenih ter razvoj doma. Prav tako skuša zagotavljati poslovanje na področjih, ki niso dobičkonosna, na primer na manj razvitih ruralnih območjih.

Avtor: Tomaž Modic

(Prva objava: Dnevnik, Znanost in tehnologija, 12. maj 2008)

Se odrekamo pravici do zasebnosti?

Pred desetimi leti je nastal film Trumanov show (The Truman Show, 1998, režija Peter Weir), ki morda najbolj očitno in resnično posega v zasebno življenje človeka. Glavni junak je Truman Burbank (Jim Carrey), možak, ki je dejansko največja filmska zvezda, le da on tega ne ve. Zanj so ustvarili umetno mesto in vse od njegovega rojstva naprej vanj usmerili več sto kamer ter jih poskrili v najrazličnejše pripravne kote – da jih pač Truman ni opazil ...

Celotno njegovo življenje je bilo od rojstva naprej razgrnjeno pred občinstvom, ki je 24-urno TV-oddajanje razumelo kot najbolj resnično-resničnostni show. Oče, režiser showa, je Christof (Ed Harris), ki vidi Trumana kot svoj osebni projekt in eksperiment, namenjen po eni strani zabavi (televiziji, medijem), na drugi pa trgovini (propagandi). Vsaka stvar, ki se pojavi v showu, je v »resničnem svetu« naprodaj, vse kar pa se Trumanu dogaja (ali se šele ima zgoditi), pa je predvideno v že vnaprej skrbno pripravljenem scenariju. Točno kaj-kje-kdaj-kdo.

Odrekanje pravice do zasebnosti ali raje kar »kraja zasebnosti« je v filmu prikazano kot igra, trgovina, poceni zabava, saj se show vrti na mnogih TV-postajah po vsem svetu in je tako rekoč posnetek Orwellovega Velikega brata (big brother), ki pa je že našel ime in svoje mesto na različnih komercialnih televizijskih kanalih v današnjem času. Celotno življenje Trumana Burbanka je igra, je simulaker tega, čemur Jean Baudrillard reče absolutna reklama. Navsezadnje je propaganda le marketing dobrih idej politikov in bogatih vlagateljev, saj se pred očmi spojita blago in znamka. Postaneta Eno. In če je politik blago, potem je kapitalist znamka, če pa je kapitalist blago, potem stopi na mesto znamke pač politik. V filmu Trumanov show se mora resnica popolne reklame razkriti, sicer bi ne imeli pred seboj konstrukcije simulakra.

Sodobni svet kot simulaker

Baudrillard je prepričan, da je sodobni svet en sam simulaker. Sodobni tehnološko podprti mediji dajejo neizmerne možnosti za ustvarjanje vzporednih navideznih svetov, za igro, v kateri tehnologije nadomeščajo resnični svet ali pa resničnost vključujejo, da postane del navideznega sveta. V teh navideznih svetovih tehnologije nadomestijo impulze resničnega sveta in omogočajo ustvarjanje svetov, ki z resničnim nimajo povezave, a čutom uporabnikov so razlike med navideznim in resničnim svetom nerazločljive. Še več, uporabnikom prekrivajo njihovo zaznavanje resničnosti. In prav to je bistvo simulakrov, njihova mamljiva skrivnost, da skrijejo svojo navideznost in onemogočijo razkritje mehanizmov ustvarjanja videza. Zato so simulakri, ki jih omogočajo sodobne informacijske in omrežne tehnologije, tako zelo mamljivi za ustvarjanje lažne resničnosti.

Kaj je lepšega kot ustvariti lažno resničnost in prevzeti identiteto maroškega princa Rašida. Prav to je na Facebooku, priljubljenem socialnem omrežju, storil 26-letni računalniški inženir Fouad Mourtada iz Maroka. Ustvaril je nepristni profil in prevzel identiteto princa Mulaja Rašida, 37-letnega brata kralja Mohameda VI. Njegova igra pa se je hitro končala. Oblasti so ga v začetku februarja aretirale in po hitrem postopku konec meseca obsodile na tri leta zapora in denarno kazen. Pozivi številnih združenj aktivistov za človekove pravice, češ da obsodba pomeni poseg v svobodo izražanja in da naj ga oblasti izpuste, so obrodili sadove. Mourtada je bil sredi marca, po 43 dneh ječe, izpuščen na svobodo, kralj Muhamed pa ga je pomilostil.

Potvarjanje resničnosti in ustvarjanje lažnih svetov je za uporabnike sodobnih tehnologij postala privlačna igra, v kateri so izgubili občutek za zasebnost in se ji celo prostovoljno odrekajo. Mnogi so celo prepričani, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in omejuje uporabo storitev. Takšno stališče zagovarjajo tudi korporacije, ki jih predpisi o varstvu zasebnosti omejujejo pri nemotenem in nenadzorovanem brkljanju po osebnih podatkih potrošnikov. Odrekanje zasebnosti med mladimi je postala družbena norma. Enako velja za nastopajoče v resničnostnih showih. Tisti, ki se pravici do zasebnosti ne morejo ali ne želijo odreči, jih družba ali pa gledalci preprosto izločijo.

Pomembna razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice

Pomemben korak v smeri varovanja zasebnosti zaposlenih je naredilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je sledilo usmeritvam mednarodnih konvencij in je, v nasprotju z dosedanjo prakso v ZDA, na delovnem mestu dalo prednost zasebnosti zaposlenih. Poglejmo si nedavno odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v sporu Copland proti Združenemu Kraljestvu, iz katere je razvidno, zakaj delodajalci ne smejo kar tako, svojevoljno nadzirati zaposlenih. Pri tem povzemamo nedavno objavljene prispevke in razpravo, ki se je razvila na spletnem portalu Razgledi.net.

Evropsko sodišče je odločilo, da je delodajalec pritožnice, ki je izvršil nadzor glede njene uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta v zasebne namene, kršil njene pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do zasebnosti). Po 41. odstavku te sodbe so telefonski klici iz poslovnih prostorov, uporaba elektronske pošte in interneta iz poslovnih prostorov »na prvi pogled« (prima facie) del »zasebnega življenja in dopisovanja«. Če bi delodajalec želel izvajati nadzor uporabe komunikacijskih sredstev in informacijske tehnologije (se pravi ne prepovedati zasebne uporabe, ampak le izvajati nadzor zaradi prekoračitev zasebne uporabe), bi moral sprejeti vnaprejšnja jasna pravila o pogojih in obsegu nadzora uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta delavca, ki bi zadostila pogoju pravne predvidljivosti.

Posledice odrekanja zasebnosti

Odrekanje pravici do zasebnosti pa lahko ima dolgoročno katastrofalne posledice. Pravica do zasebnosti je namreč temeljna človekova pravica, ki pomeni eno največjih pridobitev sodobne civilizacije. Je temelj svobode posameznika. Zato je toliko presenetljivejše, da se uporabniki sodobne tehnologije in medijev tej pravici sami, prostovoljno odrekajo. Zagotovo se ne zavedajo daljnosežnih posledic svojega ravnanja.

Negativni učinki odrekanja pravici do zasebnosti se že čutijo. Korporacije, ki jim je pravica do zasebnosti največji trn v peti, so začele razkrivati svoj pravi obraz in številne imenitne tehnološke storitve že kažejo svoje negativne plati. Sredi lanskega leta je Google v svetovni splet kot del nove storitve poslal žive posnetke dogajanja na ulicah nekaterih ameriških mest, kar je dvignilo veliko prahu in burnih odzivov tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov pravice do zasebnosti. Številni prebivalci so nehote in nevede prevzeli vlogo Trumana Burbanka in postali glavni akterji spletnega resničnostnega showa.

Naslednji velik problem je trgovanje z osebnimi podatki, ki je vse pogostejše. Uporabniki v internetu nevede pa tudi povsem zavestno in lahkomiselno na vsakem koraku puščamo številne digitalne odtise in osebne podatke. Informacije o socialnih, nakupovalnih in drugih navadah uporabnikov postajajo neprecenljiv vir za oblikovanje tržnih prijemov. Podatki, ki jih podjetja zbirajo o uporabnikih njihovih spletnih storitev, so postali zanimivo tržno blago. Zaradi tega, včasih pa tudi zgolj zaradi medsebojne povezanosti in potreb nemotenega delovanja storitev, podjetja osebne podatke svojih uporabnikov posredujejo ali celo prodajo drugim podjetjem. Pred našimi očmi se brez naše vednost in brez kakršnegakoli nadzora odvija trgovanje z našimi osebnimi podatki.

Pravico do zasebnosti pa nam v zadnjem času odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem proti globalnemu terorizmu. V nasprotju s sprejetimi mednarodnimi konvencijami so dopustili omejevanje pravice do zasebnosti kot sredstvo za zagotavljanje nacionalne varnosti. Ob tem so pozabili na modrost, ki so jo premogli ustanovitelji ZDA, ko so v ustanovnih aktih postavili temelje osebne svobode in jo umestili pred varnost. Vedeli so namreč, da je svoboda pomembnejša od varnosti. Absolutne varnosti namreč ni mogoče zagotoviti, ne da bi pri tem posegli v samo svobodo. Zato je strašljivo, kako je mogoče, da so ZDA in pod njihovim diktatom EU dale pri obrambi pred terorizmom prednost varnosti in omejile svobodo svojih državljanov. Absolutne varnosti jim namreč v nobenem primeru ne bodo mogle zagotoviti, lahko pa jim temeljito omejijo pravico do zasebnosti in s tem tudi svobodo. To se je, mimogrede, že zgodilo s hitrimi in nekonsistentnimi spremembami zakonodaje ter sistemskimi posegi v zasebnost državljanov.

Veliki brat na delovnem mestu

Nedavni dogodki v Sloveniji so pokazali, da simulakrov in resničnostnih showov nimamo samo na TV, ampak vse pogosteje tudi na delovnih mestih. Delodajalci zaposlene na vsakem koraku spremljajo z videokamerami, s karticami za žigosanje prisotnosti ali nadzora gibanja po poslovnih prostorih, nadzorujejo njihove telefonske klice, elektronsko pošto, spletne aktivnosti in njihove računalnike. V želji po nadzoru delodajalci posegajo v zasebnost zaposlenih, po mnenju poznavalcev pa se obseg zlorab v zadnjih letih povečuje.

Delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje absolutno nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri nadzoru, katerega namen je preprečevanje zlorab zasebne lastnine in povzročanja škode, pa delodajalci pogosto protipravno in protiustavno omejujejo svobodo zaposlenih in njihove pravice do zasebnosti, pri čemer kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih. Zaposleni, ki se neizmernih možnosti njihovega nadzora niti ne zavedajo, postajajo igralci v resničnostnih showih.

Delodajalci podatke o zaposlenih zbirajo zaradi nadzora. Ko pa podatke enkrat pridobijo, ko z informacijami v roke dobijo izjemno moč, je seveda le korak do zlorab. Takšna zloraba je na primer pridobivanje razčlenjenih računov za namen nadzora stroškov, na katerih predstavniki delodajalca potem gledajo, koga je kdo klical in koliko časa je z njim govoril. Dodatna kršitev človekovih pravic je, če se ti podatki uporabijo tudi v disciplinskih postopkih. Druge oblike zlorab osebnih podatkov, ki so delodajalcem na dosegu roke in prepuščene njihovi domišljiji, moralnim vrednotam in drznosti, opisuje kazenski zakonik.

Ali zmoremo korak v svobodo?

Ključno vprašanje je, ali se bomo uporabniki sodobnih tehnologij informacijske družbe v svojem zasebnem življenju in na delovnem mestu odrekli pravici do zasebnosti in osebni svobodi? Bomo sprejeli nezavedno igro v vsakdanjih resničnostnih showih?

V filmu Trumanov show šele v trenutku razkritja pride do pomembnega obrata, v katerem se Truman spremeni iz znamke v blago in odkoraka iz umetnega sveta. Njegova ukradena identiteta se izkaže na koncu za najboljšo samopromocijo (self-promotion), saj se obrne proti mediju, torej televiziji in se umakne pogledu. Truman postane vsakdo, torej človek s »telesom kogarkoli« (every-body), postane del nedefinirane množice tistih, ki sedijo na drugi strani TV-zaslona. Postane del opazovalcev resničnostnih, absolutnih reklam in dobi novo identiteto, imenovano nihče – torej človek »brez telesa« (no-body).

V vsakdanjem življenju pa preobrata, ki ga je doživel Truman, ne moremo narediti. Zato se pravici do zasebnosti ne bi smeli odreči. Vsak posameznik bi se moral zavedati vrednot osebne svobode in kaj lahko pomeni krnitev svobode. Če se pravic do svobode in zasebnosti ne bomo zavedali in se zanje borili, bomo, tako kot Truman, postali igralci v vsakdanjem resničnostnem showu.

(Prva objava: Telekomunikacije, april 2008)

Primer MZZ iz evropske perspektive

Javni odziv vlade na nedavno dogajanje na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) , ko so bile grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine ter varstvo osebnih podatkov zaposlenih, je bil mlačen. Vlada se premalo zaveda resnosti problema, kar potrjujeta odziva ministrov za zunanje zadeve in javno upravo. Dogajanje na MZZ je razkrilo, ob znatnem angažiranju novinarjev, da slovenski delodajalci pogosto protipravno in protiustavno nadzorujejo zaposlene. Obseg tovrstnega ravnanja delodajalcev pri nas se v zadnjih letih povečuje. Mnogi delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri tem nadzoru pogosto kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih.

Evropsko sodišče v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu

Pravni okvir Evropske unije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter varstvu osebnih podatkov zagotavlja dokaj širok obseg varovanja tovrstnih podatkov v državah članicah. Za razumevanja dogajanja na MZZ je poučna odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: sodišče) v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu (62617/00 [2007] ECHR 253 (3. april 2007)), v kateri je sodišče razširilo obseg varovanja osebnih podatkov tudi na delovno okolje.

Primer temelji na pritožbi Lynette Copland, osebne asistentke predstojnika kolidža Carmarthenshire (Carmarthenshire College) v Združenem kraljestvu. Coplandova je trdila, da je namestnik predstojnika nadzoroval njeno elektronsko pošto in telefonske pogovore, da bi odkril, če je morda neprimerno uporabljala sredstva kolidža za zasebne zadeve.

Stranki v postopku se nista strinjali glede narave nadzorovanja in časovnega obdobja, v katerem je le-to potekalo. Vendar za razsodbo to ni bilo bistveno, saj se je sodišče osredotočilo na dejstva, ki jih je priznala vlada in so predstavljala kršitev človekovih pravic. Vlada je zatrjevala, da je bilo nadzorovanje telefonskih klicev omejeno na analiziranje telefonskih računov kolidža, iz katerih so bile razvidne klicane telefonske številke ter datum, čas, trajanje in stroški klicev. Nadzorovanje telefonskih klicev naj bi trajalo od nekaj mesecev do leta in pol in se končalo novembra 1999. Glede nadzora interneta, ki naj bi se izvajal v oktobru in novembru 1999, je vlada zatrjevala, da je obsegal analizo obiskanih spletnih strani ter datum, čas in trajanje ogledov.

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da zgoraj omenjeno nadzorovanje predstavlja kršitev 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: konvencija), ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.

Tudi poslovne komunikacije so (lahko) zasebne

V primeru Copland je sodišče presodilo, da so telefonski klici, ki izhajajo iz poslovnih prostorov, primarno opredeljeni s pojmi »zasebnega življenja« in »dopisovanja« v smislu 8. člena konvencije. Enako velja za elektronsko pošto, poslano iz službe, in uporabo interneta v službi. To pomeni, da poslovna elektronska pošta in telefonski klici ter uporaba interneta vplivajo na zasebno življenje in lahko vsebujejo osebne podatke, ki so zaščiteni kot človekove pravice in z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov.

Za razumevanje obsega kršitev v primeru MZZ je pomembno stališče sodišča, da nadzorovanje telefonskih klicev, četudi omejeno na »datum, čas in trajanje klicev« ter »klicane številke«, predstavlja kršitev 8. člena konvencije, saj so ti podatki »sestavni del telefonskega klica«. Kršitev 8. člena konvencije torej niso le nezakoniti prisluhi oziroma prestrezanje vsebine elektronskih komunikacij. Četudi so informacije o telefonskih klicih pridobljene legalno v obliki telefonskega računa, nadzorovanje in analiziranje klicev še zmeraj predstavlja kršitev 8. člena konvencije. Še več, kršitev istega člena predstavlja tudi shranjevanje teh podatkov. Pri tem ni pomembno, da podatki niso bili razkriti ali uporabljeni v disciplinskem oziroma kakršnemkoli drugem postopku. Tudi v primeru MZZ so bili podatki pridobljeni za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov, uporabljeni pa so bili za nadzor zaposlenih. Podatki so bili uporabljeni tudi v disciplinskem postopku, kar pravzaprav predstavlja dodatno kršitev človekovih pravic. Nekateri podatki so bili tudi javno razkriti, čeprav se tukaj postavlja vprašanje, kdo je podatke dejansko razkril.

V primeru Copland je Sodišče poudarilo, da 8. člen konvencije zahteva, da mora biti nadzorovanje v skladu z nacionalno zakonodajo. Pogoji, pod katerimi se nadzorovanje izvaja, morajo biti eksplicitno določene z zakonom, določbe zakona pa morajo biti dovolj jasne, da posameznik dobi ustrezno informacijo o okoliščinah in pogojih, v katerih se nadzor lahko izvaja. V kolikor ni ustrezne nacionalne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, ki bi urejala nadzor na delovnem mestu, konvencija v 8. členu predpostavlja, da komunikacije na delovnem mestu niso nadzorovane. Zato je sodišče zaključilo, da je Coplandova, brez kakršnegakoli opozorila, da bi njeni telefonski klici in elektronska pošta ali uporaba interneta lahko bili nadzorovani, upravičeno pričakovala, da njene komunikacije niso bile nadzorovane.

EU tudi na delovnem mestu v ospredje postavljajo človekove pravice

Iz primera Copland izhaja, da so poslovne komunikacije (telefonski klici, elektronska pošta in uporaba interneta) del zasebnega življenja in dopisovanja, ki ga ščiti konvencija. Primer Copland sicer dopušča možnost zakonitega pregledovanje telefonskih računov in log datotek spletnih aktivnosti, če gre za odkrivanje nepravilnosti in nezakonitega ravnanja, vendar mora biti tovrstno pregledovanje eksplicitno predpisano z zakonom in se izvajati ob ustreznem obveščanju zaposlenih.

Stališča delovne skupine nacionalnih predstavnikov za varstvo podatkov, t.i. Article 29 Data Protection Working Party, ustanovljene na osnovi 29. člena direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov pa ne puščajo veliko prostora za tovrstno početje. Skladno s stališči delovne skupine se zahteve po varstvu osebnih podatkov namreč nanašajo tudi na nadzorovanje in opazovanje zaposlenih bodisi pri uporabi elektronske pošte, dostopa do interneta, video nadzora ali lokacijskih podatkov. Še več, med osebne podatke se uvršča tudi elektronski naslov, ki ga zaposlenemu dodeli podjetje, če ta omogoča njegovo identifikacijo.

Osebne podatke zaposlenega pa lahko delodajalec obdeluje le z nedvoumno osebno privolitvijo zaposlenega, dano svobodno, brez kakršnekoli prisile, ki jo lahko zaposleni kadarkoli umakne, ali če je obdelava nujna. Slovenski zakon o varstvu osebnih podatkov določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.

Nujnost obdelave osebnih podatkov zaposlenih, skladno s stališči delovne skupine Article 29, je omejena na primere, ko je to nujno zaradi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vitalnih interesov zaposlenega ali zaradi zakonskih obveznosti delodajalca.

Razmah protipravnega nadziranja zaposlenih v Sloveniji

Na osnovi javno dostopnih informacij lahko sklepamo, da je bila v primeru nadzora elektronskih komunikacij zaposlenih na MZZ cela vrsta kršitev. Po svoje to potrjuje tudi hitra poravnava z javno najbolj izpostavljenim uslužbencem, uglednim diplomatom, s katero so na MZZ skušali pomiriti afero. Na hitro so pristojni pod preprogo skušali pomesti tudi neustrezno stanje v celotni javni upravi.

Informacije, ki so prišle v javnost ob robu razkrivanja afere na MZZ, pa so razkrile, da je obseg kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji mnogo večji, kot smo si sprva predstavljali. Medtem ko evropska zakonodaja krepi zasebnost na delovnem mestu, slovenski delodajalci v vse večjem obsegu protipravno in protiustavno nadzirajo elektronske komunikacije zaposlenih in shranjujejo ter obdelujejo s tem povezane osebne podatke. Kršitev človekovih pravic lahko predstavlja tudi nadzorovanje računalnikov zaposlenih in njihove vsebine, kar potrjujejo primeri sodb iz drugih članic EU.

(Prva objava: razgledi.net, 3. marec 2008)

Centreks in nezakonito pridobivanje podatkov o zaposlenih

Nedavna afera na ministrstvu za zunanje zadeve je razkrila, da številne gospodarske družbe in institucije javne uprave z rednim spremljanjem telefonskih klicev nenehno in grobo kršijo ustavne pravice svojih zaposlenih. Razsežnosti tovrstnega početja so alarmantne, še zlasti zato, ker kažejo na dolgoletno nezakonito in protiustavno delovanje tako v gospodarstvu kot v javni upravi.

Ustava Republike Slovenije v 37. členu določa, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je podpisala tudi Slovenija, v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Konvencija nadalje določa: »Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«

Zakon o elektronskih komunikacijah v 103. členu podrobneje določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na vsebino komunikacij, s tem povezane podatke o prometu in lokacijske podatke ter dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Skladno z zakonom so prepovedane vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij. Izjeme so zakonito prestrezanje komunikacij na podlagi odločbe sodišča in primeri, ko je oblika prestrezanja in nadzora komunikacij nujno potrebna za prenos sporočil (npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS) ali izvajanje storitev. Pri slednjem velja, da če morajo operaterji pridobiti informacije o vsebini komunikacij, posneti ali shraniti komunikacije in z njimi povezane podatke o prometu, morajo o tem ob sklenitvi naročniške pogodbe oziroma ob začetku izvajanja javne komunikacijske storitve seznaniti uporabnika, informacije o vsebini komunikacije oziroma komunikacijo pa zbrisati takoj, ko je to tehnično izvedljivo in ko to ni več potrebno za izvedbo določene javne komunikacijske storitve.

Množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Skladno z ustavo in zakonom o elektronskih komunikacijah pomeni posredovanje podatkov o komunikacijah zaposlenih, uporabnikov javnih komunikacijskih storitev, s strani operaterjev tretji osebi nezakonito in protiustavno dejanje, razen v primerih, določenih z zakonom. Presenetljivo je, kako mlačno so se na ugotovitev o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenim v javni upravi in gospodarstvu odzvali pristojni državni organi.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave naj bi podatke pridobivale za namen nadzora stroškov komunikacijskih storitev. Več kot 3000 slovenskih institucij, vključenih v sistem Centreks, naj bi imelo možnost pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih. Številne med njimi to možnost s pridom izkoriščajo. Z uvedbo storitev zasebnih mobilnih omrežij se je pričel izvajati tudi nadzor mobilnih komunikacij zaposlenih. V javni upravi je tako preko dvesto tisoč telefonskih številk, za katere imajo institucije možnost brez sodnega naloga pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave do zaupnih podatkov o komunikacijah zaposlenih lahko pridejo v sklopu storitve razčlenjenega računa, to je specifikacije z razčlenjenimi klici, ki je tako podrobna, da omogoči preverjanje računa za uporabo telefonskih storitev ali posameznih klicev. Vsebino razčlenjenega računa ter pogoje za njegovo izdajo določa splošni akt o razčlenjenem računu, ki ga je leta 2002 izdala tedanja agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo (danes agencija za pošto in elektronske komunikacije).

Pri izdaji razčlenjenega računa pravnim osebam bi le-te morale pridobiti osebno privolitev zaposlenih oziroma zaposlene z zbiranjem osebnih podatkov seznaniti. Pridobivanje in obdelava osebnih podatkov iz razčlenjenega računa brez tega pomeni kršitev z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih. Tovrstni podatki pa se lahko zbirajo in obdelujejo samo za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov.

Po interpretacijah, ki so se pojavile v medijih, naj bi bile pravne osebe upravičene do pridobivanja zaupnih podatkov od operaterjev o komunikacijah svojih zaposlenih, ker naj bi jih pridobivale v sklopu fiksnih in mobilnih zasebnih komunikacijskih storitev oziroma omrežij. V nadaljevanju pa bomo na kratko pokazali, da ti argumenti ne držijo in da dejansko lahko gre za nezakonito in protiustavno ravnanje. Centreks namreč ni zasebno telekomunikacijsko omrežje, analogija pa velja tudi za zasebna mobilna omrežja.

Neučinkovita regulacija elektronskih komunikacij

Za razumevanje sedanje situacije se moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Ob uveljavitvi zakona o telekomunikacijah leta 1997 je prišlo do unikatne rešitve pri regulaciji telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Zakon je določal, da so storitve govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov javne telekomunikacijske storitve, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji. Zakon je nadalje določal, da se javne telekomunikacijske storitve zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna služba.

Uredba o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja pa je, v nasprotju z zakonom, na osnovi katerega je bila sprejeta, tehnološko omejila javne telekomunikacijske storitve govorne telefonije s tem, ko je določila pasovno širino, v kateri se prenaša govor (3,1 kHz). Čeprav je bila takšna rešitev strokovno sporna in neustavna, se je obdržala vse do sprejema novega zakona o telekomunikacijah leta 2001. Razlog za svojevrstno regulacijo telekomunikacij je bila omejitev javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije, ki so se opravljale kot obvezna gospodarska javna služba, na storitve govorne telefonije PSTN.

Posledica svojevrstne regulacije telekomunikacijskih storitev je bila, da smo naenkrat imeli javne storitve govorne telefonije (PSTN), ki so bile obvezna gospodarska javna služba, in tržne storitve govorne telefonije (ISDN in Centreks). Skladno s tedaj veljavnim zakonom o telekomunikacijah so se tržne storitve govorne telefonije izvajale na osnovi priglasitve in niso bile podvržene cenovnemu in regulatornemu nadzoru državnih organov. Za tržne storitve govorne telefonije je bil slovenski telekomunikacijski trg de jure popolnoma liberaliziran že leta 1997. Na ločitvi storitev govorne telefonije na javne in tržne temelji kasneje uveljavljeno prepričanje, da predstavlja sistem Centreks zasebno telekomunikacijsko omrežje. Kar pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, zmotno.

Že skladno z zakonom o telekomunikacijah iz leta 1997 je bilo jasno, da je sistem Centreks del javnega in ne zaprtega telekomunikacijskega omrežja. Zakon je namreč jasno razmejil med javnim in zaprtim telekomunikacijskim omrežjem. Razmejitev med zaprtim oziroma zasebnim in javnim telekomunikacijskim omrežjem pa ne more biti določena le z naborom storitev, saj so storitve sestavni del omrežja. Zato je bil sistem Centreks, skladno z zakonsko opredelitvijo javnega oziroma zaprtega telekomunikacijskega omrežja, nedvoumno del javnega omrežja. Še več, naročniki sistema Centreks so dele svojih prej zasebnih omrežij nadomestili z javnim telekomunikacijskim omrežjem. S sprejemom zakona o telekomunikacijah leta 2001 in zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004 je postala regulacija telekomunikacij še bolje opredeljena, odpravljena pa je bila tudi shizofrena dvojnost storitev govorne telefonije. Enako kot za Centreks velja za zasebna mobilna omrežja. Tudi ta omrežja dejansko niso zasebna omrežja, ampak so del javnega mobilnega omrežja.

Na osnovi teh dejstev gospodarske družbe in institucije javne uprave nikakor niso upravičene do pridobivanja podatkov o javnih komunikacijskih storitvah zaposlenih, ki se nanašajo na vsebino komunikacij, s tem povezanimi podatki o prometu in lokacijskimi podatki ter dejstvi in okoliščinami neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Pridobivanje tovrstnih podatkov brez osebne privolitve zaposlenih oziroma njihove vednosti ter uporaba osebnih podatkov za nadziranje in spremljanje elektronskih komunikacij zaposlenih je nezakonito in protiustavno ter predstavlja grobo teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih.

Nezakonita praksa in neučinkovit nadzor

Kako je sploh mogoče, da se je, kljub jasni zakonodaji, dogajalo večletno nezakonito in protiustavno ravnanje delodajalcev. Upravičeno se postavlja dvom v pravno državo ter v kompetentnost pristojnih državnih organov. Zato je toliko bolj pomembno, kako se bodo ti odzvali na množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih v zvezi z nezakonitim in protiustavnim pridobivanjem ter uporabo podatkov o njihovih komunikacijah. Vsekakor bi se morali odzvati hitro in odpraviti sedanje nezakonito in protiustavno stanje.

Poostriti bi morali nadzor nad ravnanjem ne le operaterjev, ampak predvsem gospodarskih družb in institucij javne uprave. Gospodarske družbe in institucije sicer sprejemajo ustrezne interne akte, a so ti pogosto le mrtva črka na papirju. Zato bi morali nadzirati, kako je z varovanjem zasebnosti in osebnih podatkov zaposlenih v zasebnih komunikacijskih omrežjih, sistemih elektronske pošte in računalniških sistemih. Z uvajanjem novih tehnologij se možnost zlorab in vdora v zasebnost posameznikov povečuje. Še več, zlorabe so za »strokovnjake« trivialne in jih je zelo težko odkriti.

Nadzorni in inšpekcijski organi v Sloveniji niso kos izzivom sodobnih tehnologij. Zato obstaja velika verjetnost, da veliki bratje o nas vedo mnogo več, kot bi si mi želeli. Vedo, s kom se pogovarjamo, s kom si dopisujemo, poznajo naše najpriljubljenejše spletne strani, lahko nas spremljajo preko mobilnega telefona, lahko prisluškujejo našim klicem in pogovorom, … Naša zasebnost lahko brez ustreznega nadzora hitro postane tudi predmet različnih izsiljevanj in korupcije. Zato je nujno, da država v primerih odkritih nezakonitih in protiustavnih dejanj ter nepravilnosti ustrezno ukrepa. Okrepiti bi morali tudi nadzor, kjer pa se zaposleni ne morejo zanesti na državo, ki ne premore zadostnega števila usposobljenih inšpektorjev. V tujini se s temi vprašanji intenzivno ukvarjajo sindikati, ki pa so pri nas najbrž še bolj bosi kot država. Zato je pomembno, da postanemo osveščeni uporabniki sodobnih tehnologij in da se vsak trenutek zavedamo pasti ter nevarnosti njihove uporabe.

(Prva objava: razgledi.net, 19. februar 2008)

Britanski Telekom sprožil plaz

Konec letošnjega junija je z mesta direktorja britanske družbe BT Wholesale odstopil dr. Paul Reynolds. Bil je eden ključnih poslovnih voditeljev v ozadju BT-jevega 10 milijard funtov vrednega projekta izgradnje novega omrežja, imenovanega 21CN (Twenty First Century Network). Odgovoren je bil tudi za izgradnjo širokopasovnega omrežja po vsej Veliki Britaniji ...

Dr. Reynolds je voditelj svetovnega formata in zaželen udeleženec najprestižnejših gospodarskih srečanj na svetovni ravni, kakršnega v Sloveniji ne premoremo. Med njegovimi najbolj izpostavljenimi projekti, ki je bil deležen številnih kritik med največjimi evropskimi operaterji, je ustanovitev družbe Openreach v začetku leta 2006, ki je prevzela upravljanje BT-jevega dostopovnega omrežja. S prvim oktobrom je dr. Reynolds prevzel vodenje novozelandskega Telekoma.

Z ustanovitvijo Openreacha je BT kot prvi evropski telekomunikacijski operater dokazal, da je funkcionalna ločitev dela telekomunikacijskega omrežja lahko odlična poslovna poteza tudi za samega operaterja. Koristi pa so mnogo širše. Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji.

Vertikalna integracija je ovira za konkurenco

Funkcionalna razdelitev nekdanjih nacionalnih telekomunikacijskih operaterjev je letos v središču razprav o spremembi pravil, ki krojijo razvoj evropskih telekomunikacijskih trgov. Vlade, ne samo v EU-ju, ampak tudi drugod po svetu, so vse bolj nezadovoljne s hitrostjo, s katero se razvija konkurenca na telekomunikacijskih trgih. Uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev je prepočasno. Vzroke za počasnost vidijo v vertikalni integraciji nekdanjih nacionalnih operaterjev. Zato je vse več držav, ki so sprejele ukrepe ali o njih razmišljajo, s katerimi bi novim operaterjem zagotovile nediskriminatoren dostop do omrežij nekdanjih monopolistov.

V članicah EU je bila nekdanjim monopolistom že pred leti naložena obveznost ločenega računovodstva. A praksa je pokazala, da regulatorji s tovrstnimi ukrepi pogosto niso uspeli preprečiti diskriminatornega ravnanja vertikalno integriranih nekdanjih nacionalnih operaterjev. Zato sedaj iščejo nove modele regulacije, med katerimi ima osrednjo vlogo prav funkcionalna ločitev.

Britanskemu zgledu sledijo drugi

Britanskemu zgledu sledita italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki prav tako razmišljata o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev (Telecom Italia in TeliaSonera), s katero bi upravljanje dostopovnega omrežja izločili v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Italijanski parlament utegne že kmalu sprejeti zakonsko podlago za funkcionalno ločitev. Sočasno z zakonodajnim postopkom potekajo javna razprava in pogovori z operaterjem. Podoben postopek poteka na Švedskem. Med novimi članicami EU-ja o funkcionalni razdelitvi nekdanjega nacionalnega operaterja zaenkrat razmišljajo le na Poljskem.

Britanske pozitivne izkušnje in njihovo posnemanje v drugih članicah EU-ja ter po svetu je v ozadju sprememb regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij, ki jih pripravljajo pod vodstvom evropske komisarke za informacijsko družbo Luksemburžanke Viviane Reding. Komisarka je odločna in jasna: poenotiti želi stanje na notranjem trgu EU-ja in vsem nacionalnim regulatorjem dati možnost, da nekdanjim nacionalnim operaterjem naložijo ukrep funkcionalne ločitve, če drugi ukrepi (ločeno računovodstvo in nediskriminacija) ne bodo učinkoviti.

Nekateri ločujejo sami

Funkcionalna ločitev ne pomeni skrajnega ukrepa, saj predvideva le vertikalno ločitev konkurenčnih storitev od omrežne infrastrukture. Obe dejavnosti se odvijata v ločenih podjetjih z ločenimi organi upravljanja, ki pa sta lahko lastniško še zmeraj povezani. Veliko strožja je strukturna ločitev, ki vključuje tudi lastniško ločitev. Primer strukturne ločitve je razbitje ameriške družbe Bell Systems v letih 1983 in 1984.

V telekomunikacijski industriji funkcionalna ločitev, ki jo zagovarja Redingova, ni novost. Prvi jo je na lastno pobudo že leta 1994 izvedel ameriški operater Rochester Telephone. Šest let kasneje je prostovoljno ločitev veleprodajnih in maloprodajnih dejavnosti v okviru načrta prestrukturiranja napovedal tudi britanski BT. Ločitev bi po mnenju BT-ja zmanjšala raven regulacije njegovih maloprodajnih dejavnosti, kar bi odtehtalo stroške ločitve. Pozneje je sicer ugotovil, da bi bili stroški vertikalne ločitve integriranih dejavnosti večji od koristi, zaradi česar je odločitev o funkcionalni ločitvi začasno preklical. Ponovno je o njej pričel razmišljati leta 2004 in jo v sodelovanju z britanskim regulatorjem Ofcomom kot prvi evropski operater izvedel leto pozneje.

Z ločitvijo do večje vrednosti družbe

Nekateri operaterji se odločajo za izvedbo funkcionalne ločitve, čeprav jih regulator v to sploh ne sili. Takšen je primer irskega eircoma, čigar lastnik, finančni sklad Babcock in Brown, želi s funkcionalno ločitvijo povečati vrednost družbe in s tem svojega premoženja. V procesu funkcionalne ločitve bodo v eircomu celotno omrežje ločili od prodajnih aktivnosti, dostop do omrežja pa odprli vsem maloprodajnim ponudnikom storitev pod enakimi pogoji. S tem bodo zagotovili jasnejšo poslovno strategijo ter večjo učinkovitost in dinamičnost ločenih družb. Funkcionalna ločitev naj bi zmanjšala tudi poslovna tveganja, ki so posledica »komunalne« miselnosti in neučinkovitosti pri upravljanju omrežja v tradicionalnih telekomunikacijskih operaterjih.

Pričakovanja eircomovih lastnikov potrjujejo dosedanje izkušnje iz Velike Britanije in drugih držav, kjer so vlagatelji pokazali veliko zanimanje za nakup ali celo prevzem izločenih podjetij, ki upravljajo z deli omrežja.

Če se bo transformacija eircoma izkazala za uspešno, bi to lahko bil pomemben vzor za razdelitev nekdanjih monopolnih operaterjev in drugih večjih evropskih operaterjev. V tem primeru bi funkcionalna ločitev lahko postala osrednji trend v telekomunikacijski industriji. To je še toliko bolj verjetno, ker temelji na sinergiji regulatornih zahtev po nediskriminatorni regulaciji in možnosti povečanja vrednosti lastništva omrežja.

Nekateri se ločitvi krčevito upirajo

Najnovejši primer funkcionalne ločitve poteka v Novi Zelandiji, kjer je vlada nekdanjemu nacionalnemu operaterju 26. septembra letos naložila funkcionalno ločitev v tri ločene dele – fiksno omrežje, veleprodajne in maloprodajne storitve –, ustanovitev neodvisne nadzorne skupine, ki bo nadzirala proces funkcionalnega ločevanja, ter dosledno enakopravno obravnavanje vseh operaterjev pri ponujanju telekomunikacijskih storitev. Vlada meni, da je zaradi dosedanjega nekonkurenčnega delovanja novozelandskega Telekoma to nujen ukrep. Skrajni datum ločitve je 31. marec prihodnje leto, vse storitve pa naj bi bile izločene v štirih letih. Za morebitno kršitev naloženih ukrepov in pravil funkcionalne ločitve bo moral operater plačati 10 milijonov dolarjev kazni. Telekom je imel 20 delovnih dni časa, da je pripravil in vladi predložil pripombe.

Drugače kot BT, ki je ločitev izvedel prostovoljno, novozelandski Telekom ločitvi ves čas ostro nasprotuje. Spremembo v poslovni kulturi novozelandskega Telekoma pa utegne prinesti svež veter, ki bo zavel s prihodom dr. Paula Reynoldsa. Analitiki pričakujejo, da bo pospešeno izvedel vladne ukrepe, da se bo družba lahko v čim krajšem času posvetila ustvarjanju novih prihodkov in rasti.

Regulativni ukrepi morajo biti premišljeni

Konkurenca na telekomunikacijskih trgih je pomembna, a skrajni ukrepi bi lahko zavrli nadaljnja vlaganja v izgradnjo infrastrukture in širokopasovnih omrežij naslednje generacije. Med prihodki, ki se ustvarjajo na širokopasovnih omrežjih, se hitro povečuje delež prihodkov od vsebin in storitev, medtem ko se delež prihodkov od samega dostopa manjša. Z izločitvijo omrežja in njegovim odpiranjem konkurenci bi operaterji lahko začeli hitreje izgubljati prihodke od vsebin in storitev, saj bodo morali biti konkurenčni na področjih vsebin in storitev, ki niso njihova osnovna dejavnost.

Spodbujanje učinkovite in trajne konkurence na vseh ravneh telekomunikacijskih storitev je osnova za inovacije in prihodnji razvoj telekomunikacijske industrije. A regulatorji bodo morali v prihodnje zelo skrbno pretehtati regulativne ukrepe in zagotoviti ravnotežje med konkurenčnostjo in vlaganji v razvoj. Predvsem pa bodo morali imeti pred očmi interese uporabnikov.

Največje koristi bodo imeli uporabniki

Gradnja širokopasovnih omrežij in konkurenčno okolje prinašajo največ koristi za uporabnike, državljane in gospodarstvo. Uporabniki imajo na voljo širši nabor produktov, ki pokrivajo različne razpone cen, hitrosti, vezave storitev ter kakovosti in ravni podpore uporabnikom. V zadnjih letih so se drastično znižali njihovi stroški telekomunikacijskih storitev. Danes so na konkurenčnih evropskih trgih na voljo paketi, v katerih uporabniki za 30 evrov dobijo širokopasovni dostop do interneta s hitrostjo na primer 15 Mb/s (ADSL 2+), IP TV ter vključene vse klice v državi ter znotraj Evrope in v ZDA ali optično povezavo do interneta s hitrostjo 100 Mb/s v smeri proti uporabniku in 50 Mb/s v smeri od uporabnika. Pred leti so bile takšne ponudbe nepredstavljive.

Regulatorji s svojimi ukrepi odločilno vplivajo na razvoj in konkurenčnost trgov. Z njimi morajo zmanjševati interes operaterjev s pomembno tržno močjo za nekonkurenčno delovanje in hkrati zagotavljati spodbude za učinkovite naložbe v gradnjo širokopasovnih omrežij. Ali bo med ukrepi tudi zahteva po funkcionalni ločitvi, bo v veliki meri odvisno od operaterjev samih.

(Prva objava: Moj mikro, november 2007)

Telekomunikacije - med regulativo in politiko

Regulativa v telekomunikacijah danes vse bolj oblikuje strukturo in način delovanja industrije. Podobno kot v drugih omrežnih dejavnostih, kot so železniški in letalski promet ali distribucija električne energije, pomeni regulativa v telekomunikacijah največjo neznanko, ki vpliva na odločitve o kapitalskih naložbah, ugled gospodarskih družb in upravljanje tveganj.

Prehod na omrežja nove generacije, ki temeljijo na internetnem protokolu (IP), pomeni nov regulativni izziv za telekomunikacijsko industrijo. Tradicionalna telekomunikacijska kultura in pravila se srečujejo z internetno kulturo. Nova tehnološka platforma prinaša nove poslovne modele in nove oblike konkurence, zato bo treba uveljavljena pravila na vele- in maloprodajnih trgih ter pripadajočo regulativo spremeniti. Potrebna bodo nova pravila igre.

Razlike med trgi s političnim vplivom ...

Presenetljivo je, da nekatera podjetja regulative, navkljub njenemu naraščajočemu pomenu, še zmeraj ne jemljejo dovolj resno. Svojih odnosov z regulatorji in drugimi deležniki ter lobiranja ne gradijo na strokovno podprtih argumentih in dejstvih, ampak se zgolj odzivajo na aktualne probleme, ne da bi jasno in celovito razumela dolgoročni vpliv svojih aktivnosti, ali pa trmasto nasprotujejo odločitvam regulatorjev in se spuščajo v dolgotrajne sodne spore. Takšni vedenjski vzorci so še zlasti tipični za podjetja na trgih, kjer so varuhi konkurence in sektorski regulatorji pod velikim političnim vplivom. Podjetja upravljanje regulative prepuščajo ozko usmerjenim strokovnjakom, bodisi pravnikom, tehnikom ali celo strokovnjakom za odnose z javnostmi. Ti so vsekakor pomembni, a manjka jim potrebne širine in izkušenj, da bi razumeli, kako posamezni regulativni ukrepi vplivajo na strategijo in poslovanje podjetja. Prava rešitev tudi ni, če poslovodstva namesto razvoja lastnih kadrov in omrežij za lobiranje in reševanje pomembnih regulativnih vprašanj najemajo zunanje svetovalce.

... in razvitimi trgi

Povsem drugače ravnajo operaterji na razvitih in konkurenčnih telekomunikacijskih trgih. Regulativa je osrednji element njihovih poslovnih strategij in preveva njihovo celotno poslovanje. Imajo močne notranje oddelke, ki jih vodijo vrhunski strokovnjaki, saj področje zahteva globoko razumevanje tehnoloških, ekonomskih, družbenih in strateških vplivov regulative. Za vodenje področja regulative je treba dobro poznati tudi trg in glavne deležnike, saj je za uspešno izvajanje poslovne strategije potrebno prav dobro

Telekomunikacijski trg v Veliki Britaniji je med najbolj konkurenčnimi v EU

V Veliki Britaniji je bilo leta 2006 kar 506 ponudnikov dostopa do interneta, (od tega 360 s samostojno številko AS – Autonomous system number) in 70 ponudnikov mobilnih storitev, kar je daleč največ med vsem evropskimi državami. Istega leta je bilo na trgu 11 pomembnih akterjev na fiksnem telekomunikacijskem trgu, skupaj pa kar 122 operaterjev, ki so ponujali javne telefonsko storitve. BT je imel leta 2006 povprečno 51 % (po prihodkih) oziroma 52 % (po prometu) tržni delež vseh javnih telefonskih storitev. Preostalo so bili prihodki konkurenčnih ponudnikov. V določenih segmentih telefonskih storitev je bil njegov tržni delež manjši od tretjine. Na področju širokopasovnega dostopa je imel BT le 25 % tržni delež, kar je najmanj med nekdanjimi monopolisti. Zelo konkurenčen je tudi trg mobilne telefonije, na katerem BT ni prisoten, kjer je imel vodilni operater le 25,8 %, drugi največji tekmec pa 23,4 % tržni delež.

Primer BT

Primer operaterja, ki odlično obvladuje regulativo, je vodilni britanski operater BT. Britanski telekomunikacijski trg je praktično v vseh segmentih med najbolj konkurenčnimi v Evropski uniji – naj si bo po cenah (medomrežnega povezovanja, zakupljenih vodov, mednarodnih telefonskih storitev ...), tržnih deležih konkurence ali po številu ponudnikov storitev. Poleg tega, da je britansko gospodarstvo že samo po sebi zapisano liberalnim vrednotam, je imel BT v Ofcomu, ki velja za enega najboljših evropskih sektorskih regulatorjev, ves čas nadvse kompetentnega in trdega sogovornika. Za uspeh v razmerah ostre konkurence je moral BT razvijati vrsto področij, med njimi zlasti regulativo, inovacijsko dejavnost in tehnološki vpogled, ki jih večina operaterjev na monopolnih in nekonkurenčnih trgih zanemarja.

Danes je BT med najnaprednejšimi operaterji v svetu. Prvi med nekdanjimi monopolisti se je odločil, da svoje telekomunikacijsko omrežje v nekaj letih v celoti nadomesti z omrežjem IP naslednje generacije, imenovanim 21st Century Network (21CN). Izgradnja novega omrežja pa ni samo izjemen tehnološki, temveč tudi velik regulativni izziv. Omrežja naslednje generacije namreč temeljijo na IP-ju, zato zahtevajo nove modele in nove regulativne ukrepe. Še več, zahtevajo spremembo kulture, kar je za nekdaj monopolne operaterje morda najtežje. BT s spremembami kulture ni imel težav, ampak jih je izkoristil za preboj v svetovni vrh. Zaradi dolgoletnega delovanja v konkurenčnem okolju je bil BT dobro pripravljen na novi »družbeni red«, ki ga v telekomunikacijsko industrijo prinaša IP. Z razvojem novega omrežja, novo organiziranostjo ter z novimi poslovnimi modeli in storitvami, BT postavlja tudi nova izhodišča za oblikovanje regulative.

Med evropskimi operaterji BT-ju sledi le KPN, ki bo prav tako v celoti zamenjal tehnološko platformo. Na čelu preostalih evropskih operaterjev je francoski telekom (FT), ki tehnološke platforme ne bo v celoti zamenjal z IP.

Ponudniki storitev so čedalje pomembnejši za razvoj telekomunikacij

Podatki o številu ponudnikov telekomunikacijskih storitev v državah EU-ja kažejo, da se število ponudnikov na vseh segmentih telekomunikacijskega trga povečuje in da prevzemajo pomembno vlogo pri razvoja trga.

Leta 2006 je bilo v članicah EU-ja povprečno 44 delujočih ponudnikov javnih telefonskih storitev. V trinajstih članicah je bilo preko 40 ponudnikov, največ v Nemčiji (132), Veliki Britaniji (122) in na Nizozemskem (106). Konec leta 2005 je 7 članic imelo 5 ali več, 16 pa 3 ali več pomembnih igralcev na trgu, ki so med seboj tekmovali. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (11), najmanj (1) pa v Sloveniji in še petih novih članicah (v Cipru, Litvi, Latviji ter na Malti in Slovaškem).

Manj je ponudnikov mobilnih storitev, a tudi njihovo število se nenehno povečuje. Leta 2006 je bilo v članicah EU povprečno 19 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (70) in na Nizozemskem (60), najmanj pa v Luxemburgu in Sloveniji (2). Nižje je število mobilnih operaterjev – v večini držav so trije operaterji GSM, v šestih pa štirje. Operaterjev UMTS je bilo še več – v večini trije, v desetih državah pa 4 oziroma 5 (v Veliki Britaniji in Nemčiji). Manj je bilo delujočih operaterjev UMTS, le eden je ponujal storitve v Estoniji, na Malti in v Sloveniji.

Daleč največ ponudnikov je na internentnem segmentu, kjer je bilo leta 2006 povprečno preko 100 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (506) in na Nizozemskem (461). Med novimi članicami EU (podatke smo dobili za 10 od 12 članic) je bilo lani povprečno preko 40 ponudnikov dostopa do interneta, od tega največ v Latviji (110), najmanj pa na Malti in v Sloveniji (12) ter na Cipru (3).

Regulativa kot stroka v Sloveniji ni razvita

Razvoj telekomunikacijskih trgov v članicah EU pokazal, da so se pod skrbno supervizijo Evropske komisije ti v večini članic uspešno in pospešeno razvijali. Cene medomrežnega povezovanja in zakupa infrastrukture so se znatno znižale in omogočile vstop na trg številnim novim ponudnikom. Ključna za razvoj je bila uvedba sektorskih regulatorjev in proaktivna ex ante regulacija, pri kateri regulatorji vnaprej določajo regulativne ukrepe, ki spodbujajo vstop novih igralcev na trg. Kljub temu so na nekaterih nacionalnih trgih še vedno previsoke cene medmoremžnega povezovanja in zakupa infrastrukture, da bi ti lahko postali konkurenčni.

Najbrž je za marsikoga presenetljivo spoznanje, da ima Slovenija skoraj v vseh segmentih najmanj ponudnikov storitev med vsemi članicami EU. Res je, da se uvršča med najmanjše članice, a tudi nekatere male države imajo veliko ponudnikov storitev. Morda najzgovornejši je segment trg dostopa do interneta, kjer se je število aktivnih ponudnikov v članicah EU-ja v zadnjih letih krepko povečalo. Prav nasprotno se je njihovo število v Sloveniji v zadnjem desetletju zmanjšalo s preko 37 na 11 v letu 2007. Zadnja, ki sta prenehala ponujati storitve, sta bila Sinfonika in Perftech. Številke zgovorno kažejo, da regulacija na tem segmentu trga ni bila učinkovita.

Ponudniki so že pred desetimi leti opozarjali na visoke vstopne ovire, to so razmeroma visoke cene zakupa infrastrukture in medomrežnega povezovanja glede na maloprodajne cene (to razmerje je v Sloveniji med najnižjimi in ponekod celo najnižje v EU), ter na neučinkovito regulacijo trga, neoperativnost varuha konkurence in neučinkovit pravosodni sistem. Razmere se v desetih letih niso veliko spremenile. Pod pritiskom Evropske komisije je danes agilnejši le sektorski regulator – APEK. Opazna je odsotnost neodvisnih strokovnih razprav o pomembnih vprašanjih regulacije slovenskega telekomunikacijskega trga. Teh je bilo pred desetletjem več. Posledica zapiranje tega prostora je pomanjkanje znanja s področja regulative in cenovnih modelov, ki bi omogočalo hitrejši razvoj telekomunikacijske dejavnosti.

Upravičeno se postavlja vprašanje, ali je v danih razmerah v slovenskem prostoru možno enakovredno in strokovno podprto soočenje različnih pogledov prihodnjih pravil delovanja telekomunikacijskega trga in regulative v omrežjih naslednje generacije. Zavedati se moramo, da so obstoječa pravila namenjena predvsem povečevanju gostote fiksnih, mobilnih ali širokopasovnih priključkov oziroma uporabnikov, ne pa povečevanju uporabe storitev, inovacijam in krepitvi konkurenčnosti.

Razvoj zahteva nova pravila igre

Večjo uporabo storitev in inovacije bodo spodbudili novi poslovni modeli ter nova vele- oziroma maloprodajna pravila in cenovni modeli. Pomembno razvojno vlogo lahko odigra transparentna ločitev omrežij in storitev, kar je ne nazadnje osnova za hitrejšo rast števila ponudnikov storitev. Takšna ločitev je samoumevna v internetnem svetu. Omogočila je hiter razvoj interneta, inovativnih storitev in poslovnih modelov ter spodbudila razmah številnih internetnih podjetij.

V Slovenji vsi trenutno glavni akterji na telekomunikacijskem trgu izhajajo iz konservativne telekomunikacijske tradicije, zato je vprašanje, kako blizu so jim inovativni poslovni modeli in konkurenčna pravila, ki veljajo v internetnem svetu. Gre za dva kulturno povsem različna svetova, zato lahko le upamo, da bo z razvojem omrežij naslednje generacije v Sloveniji vendarle prišlo do soočenja obeh kultur in da nam bo uspelo postavili pravila, ki bodo omogočala hitrejši razvoj telekomunikacij, od katerega bodo imeli največje koristi uporabniki.

(Prva objava: Telekomunikacije, julij/avgust 2007)