Krivci so neznanje, klientelizem in korupcija

Svetovalec ugledne mednarodne svetovalne korporacije se je nedavno sestal z IT-direktorjem velike slovenske gospodarske družbe. Direktor mu je z iskrenim navdušenjem predstavil najnovejše dosežke na področju informatike v družbi. Svetovalec je bil v zadregi. Rešitve, ki jih v svoji dejavnosti vodilna družba na slovenskem trgu uvaja danes, so na razvitih evropskih trgih družbe uvajale pred petnajstimi leti in so od takrat naredile že nekaj razvojnih korakov naprej.

Podobna zgodba se je ponovila v drugi veliki družbi, prav tako vodilni na svojem področju v Sloveniji, kjer več let zamujajo z informatizacijo ključnega poslovnega procesa. V obeh družbah je država lastniško pomembno prisotna.

Opisana primera nikakor nista osamljena. Primeri in analize opozarjajo na resne probleme v slovenskem gospodarstvu. Ugodna gospodarska gibanja in veliki uspešni projekti, kot je vključitev v Evropsko unijo, so potuha menedžerjem in prikrivajo dejansko potrebo po korenitejših spremembah, ki bi okrepile mednarodno konkurenčnost gospodarskih družb (v nadaljevanju: družbe). To še zlasti velja za družbe, v katerih je država lastniško prisotna. Po Ajpesovih podatkih se je od leta 2003 do 2006 že sicer majhno število gospodarskih družb zmanjšalo kar za 10 %. Priča smo tudi pospešenemu oblikovanju kapitalsko močnih skupin. Ker je država ključni lastnik znatnega dela najpomembnejših slovenskih družb, kaj hitro ugotovimo, da postaja država v gospodarstvu vse pomembnejši akter. Vzpostavljajo se razmere, ki olajšujejo oblikovanje mehanizmov prikritega nadzora nad gospodarstvom ter ključnimi dejavnostmi znotraj tega, in to z razmeroma majhnim številom »posvečenih« predsednikov uprav, blizu vladi. Le redke dejavnosti so izpostavljene zdravi in močni konkurenci, zato lahko menedžment s spretnim oblikovanjem in manipuliranjem javne podobe ter ob podpori države kot najpomembnejšega lastnika, zamegljuje dejansko stanje in nekonkurenčnost družb.

Veliko denarja, a malo znanja

Prepozna informatizacija ključnih poslovnih procesov ali uvajanje zastarelih rešitev kaže na specifiko slovenskega gospodarstva. Gospodarske družbe za IT namenjajo velike vsote denarja, a vprašanje je, ali so naložbe modre in povečujejo njihovo konkurenčnost. Strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje znanja, ki je vzrok za napačne odločitve, zgrešene nakupe, zavožene projekte, organizacijsko nezrelost in nekonkurenčnost. A problem je globlji. Država, ki obvladuje ključne slovenske družbe, marsikje ni sposobna zagotoviti kompetentnih poslovodstev z dovolj upravljavskega znanja, veščin in širine, ki bi naše družbe preobrazila v mednarodno konkurenčna podjetja. Neustrezno kadrovanje na višji ravni se prenaša na nižje ravni. Posledica so pomanjkanje znanja, nekompetentno vodenje ter ne nazadnje neustrezen razvoj družb in njihova nekonkurenčnost na razvitih mednarodnih trgih. Zelo razširjeni so nepotizem, klientelizem in korupcija.

Šale, ki niso smešne

Med poznavalci krožijo zgodbe in šale o slovenskih družbah, ki kupujejo najdražje informacijske sisteme, namenjene velikim mednarodnim korporacijam. Pri tem pa sploh ne vedo, kako jih bodo izkoristile. O tem začnejo razmišljati šele po njihovem nakupu in namestitvi. Z velikimi informacijskimi sistemi družbe sicer lahko pokrijejo svoje celotno poslovanje, a ti pogosto krepko presegajo njihove dejanske potrebe. Velik del informacijskih sistemov ostane neizkoriščen, enak učinek pa bi družbe dosegle z mnogo cenejšimi rešitvami. Marsikatera družba je kupila tako drage in neuporabne računalniške sisteme, kot bi si raznašalec časopisa za opravljanje svojega dela kupil tovornjak, namenjen prevozu večjih tovorov. Na koncu je za vse težave zmeraj kriv informacijski sistem – le redko poslovodstvo.

Več kot le neznanje menedžerjev

Oglejmo si primer, kjer neracionalna poslovna odločitev ni bila zgolj odraz neznanja menedžerjev. Primer je izmišljen in je nastal na podlagi pogovorov s svetovalci in kolegi o resničnem dogajanju v različnih družbah. V večji slovenski družbi je projektna skupina v sodelovanju z ugledno tujo svetovalno družbo na podlagi poslovnih zahtev in temeljite analize poslovodstvu predlagala postopno uvajanje kompleksnega informacijskega sistema. Odgovornemu področnemu menedžerju pa predlog ni ustrezal in si je pridobil mnenje drugih, manj uveljavljenih svetovalcev, ki so svetovali celovit pristop. S svojimi najtesnejšimi sodelavci je področni menedžer šikaniral in diskreditiral projektno skupino in svetovalno družbo, ki sta predlagali racionalnejši, postopni pristop. Poslovodstvo družbe je »pozabilo« na njihove nasvete in na predlog področnega menedžerja sprejelo odločitev o »celovitem« pristopu. Projekt je bil zaradi tega obsežnejši in odmevnejši, nakup aplikacije pa občutno dražji. Ker v družbi niso imeli dovolj lastnega znanja, so za vodenje projekta najeli zunanjega vodjo projekta. Po enem letu se je pokazalo, da se je projektna skupina zaradi velike kompleksnosti in zahtevnosti projekta ter ne nazadnje tudi nepripravljenosti družbe za uvedbo informacijskega sistema, osredotočila le »na del« prvotno predlaganega segmenta, ki bi upravičeval cenejši, postopni pristop. Nadzor projekta ni bil ustrezen, zato poslovodstvo družbe ni sprejelo nobenih ukrepov. Na morebitne nepravilnosti na projektu in oškodovanje družbe so opozorili šele nekateri zaposleni, ki jih je poslovodstvo hitro utišalo ter diskreditiralo in šikaniralo. Poslovodstvo je preprečilo tudi revizijo projekta. Nadzorni svet družbe, ki je bil seznanjen z dogajanjem pri projektu, ni ukrepal, čeprav bi moral na podlagi ravnanja poslovodstva sam sprožiti revizijo projekta.

Sistemi sami po sebi niso rešitve 

V slovenskih družbah ne obvladajo procesov, projektnega vodenja in metodologij za odločanje o kompleksnih naložbah v IT. Menedžerji so pogosto prepričani, da bodo z nakupom dragih informacijskih sistemov rešili svoje organizacijske težave in pridobili ustrezna tehnološka in organizacijska znanja, kot se je to dogajalo ob nakupih proizvodnih strojev v industriji. A to je popolna zabloda. Sistemi sami po sebi ne rešujejo problemov, niti ne povečujejo konkurenčne sposobnosti družb. Zato nakup sistemov, ki niso prilagojeni potrebam, urejenosti in zrelosti organizacije, nikakor ne more biti donosna naložba.

Izkušnje in raziskave kažejo, da slovenske družbe organizacijsko zaostajajo za družbami iz tujine. Prevladuje sektorska organiziranost s »silosi«, ki družbam ne omogoča, da bi z uvedbo sodobnih sistemov za upravljanje virov podjetja (ERP) dosegla enake učinke kot jih pridobi sodobno, procesno / projektno organizirana družba v razvitem okolju. Slovenski menedžerji nimajo ustreznih organizacijskih znanj, ki bi omogočala izkoriščanje prednosti informacijske tehnologije. Obsedeni z najnovejšimi tehnologijami in rešitvami, zadnji hit so na primer storitveno usmerjene arhitekture (SOA), kupujejo opremo in uvajajo rešitve, ki so več generacij pred njihovimi dejanskimi organizacijskimi znanji. Pri uvajanju IT-tehnologij iščejo bližnjice, namesto da bi razvoj teh uskladili z organizacijskim razvojem.

Negativni učinki iskanja bližnjic

Iskanje bližnjic in uvajanje preveč naprednih informacijskih sistemov ima lahko negativne učinke. Projekti se hitro sprevržejo v nočno moro, večkratno presežejo zastavljene roke in proračun ali pomenijo veliko tveganje za poslovanje. Tipični primer so projekti SOA v kritičnih sistemih za odnose z uporabniki (CRM), ki pomenijo veliko tveganje za delovanje in ugled družbe, saj uporabniki in partnerji napake neposredno vidijo in občutijo.

Družbe, ki organizacijsko niso pripravljene na uvedbo sodobnih, procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov, bi se morala uvajanja novih sistemov lotevati pilotno in postopno. Prehod iz funkcijske v procesno organiziranost je velik zalogaj za celotno družbo, zato se mora na spremembo dobro pripraviti. Izkušnje kažejo, da bi morale družbe in organizacije pred uvedbo procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov urediti organizacijo in upravljanje poslovnih procesov ter integracijo poslovnih aplikacij. Prav to pa je segment, ki ga slovenski menedžerji najmanj obvladajo. Zato ne preseneča brezbrižnost, ki je posledica pomanjkanja organizacijskih in poslovnih znanj, s katero se slovenske družbe lotevajo uvajanja najnovejših informacijskih sistemov.

Poudarek na znanju in konkurenci

Povečanje učinkov naložb v IT in povečanje konkurenčnosti slovenskih družb zahteva korenito spremembo odnosa do znanja. Družbe bodo morale večji poudarek dati upravljanju razvoja organizacije in poslovnih procesov, metodologijam za razvoj in uvajanje aplikacij, pripravi projektov ter obvladovanju tveganj. Teh stvari ni mogoče zgraditi čez noč, zato bo pot do uspeha in zrelega IT-trga trnova. Najmočnejša gonilna sila, ki lahko sproži korenite spremembe, pa je zdrava in močna konkurenca. Dokler bo država igrala ključno vlogo v gospodarstvu in ne bo zagotovila mehanizmov za nadzor konkurence, dokler se bosta bohotila klientelizem in korupcija, vse dotlej pozitivnih sprememb ne bo.

(Prva objava: Moj mikro, julij/avgust 2007)

Telekomunikacije - med regulativo in politiko

Regulativa v telekomunikacijah danes vse bolj oblikuje strukturo in način delovanja industrije. Podobno kot v drugih omrežnih dejavnostih, kot so železniški in letalski promet ali distribucija električne energije, pomeni regulativa v telekomunikacijah največjo neznanko, ki vpliva na odločitve o kapitalskih naložbah, ugled gospodarskih družb in upravljanje tveganj.

Prehod na omrežja nove generacije, ki temeljijo na internetnem protokolu (IP), pomeni nov regulativni izziv za telekomunikacijsko industrijo. Tradicionalna telekomunikacijska kultura in pravila se srečujejo z internetno kulturo. Nova tehnološka platforma prinaša nove poslovne modele in nove oblike konkurence, zato bo treba uveljavljena pravila na vele- in maloprodajnih trgih ter pripadajočo regulativo spremeniti. Potrebna bodo nova pravila igre.

Razlike med trgi s političnim vplivom ...

Presenetljivo je, da nekatera podjetja regulative, navkljub njenemu naraščajočemu pomenu, še zmeraj ne jemljejo dovolj resno. Svojih odnosov z regulatorji in drugimi deležniki ter lobiranja ne gradijo na strokovno podprtih argumentih in dejstvih, ampak se zgolj odzivajo na aktualne probleme, ne da bi jasno in celovito razumela dolgoročni vpliv svojih aktivnosti, ali pa trmasto nasprotujejo odločitvam regulatorjev in se spuščajo v dolgotrajne sodne spore. Takšni vedenjski vzorci so še zlasti tipični za podjetja na trgih, kjer so varuhi konkurence in sektorski regulatorji pod velikim političnim vplivom. Podjetja upravljanje regulative prepuščajo ozko usmerjenim strokovnjakom, bodisi pravnikom, tehnikom ali celo strokovnjakom za odnose z javnostmi. Ti so vsekakor pomembni, a manjka jim potrebne širine in izkušenj, da bi razumeli, kako posamezni regulativni ukrepi vplivajo na strategijo in poslovanje podjetja. Prava rešitev tudi ni, če poslovodstva namesto razvoja lastnih kadrov in omrežij za lobiranje in reševanje pomembnih regulativnih vprašanj najemajo zunanje svetovalce.

... in razvitimi trgi

Povsem drugače ravnajo operaterji na razvitih in konkurenčnih telekomunikacijskih trgih. Regulativa je osrednji element njihovih poslovnih strategij in preveva njihovo celotno poslovanje. Imajo močne notranje oddelke, ki jih vodijo vrhunski strokovnjaki, saj področje zahteva globoko razumevanje tehnoloških, ekonomskih, družbenih in strateških vplivov regulative. Za vodenje področja regulative je treba dobro poznati tudi trg in glavne deležnike, saj je za uspešno izvajanje poslovne strategije potrebno prav dobro

Telekomunikacijski trg v Veliki Britaniji je med najbolj konkurenčnimi v EU

V Veliki Britaniji je bilo leta 2006 kar 506 ponudnikov dostopa do interneta, (od tega 360 s samostojno številko AS – Autonomous system number) in 70 ponudnikov mobilnih storitev, kar je daleč največ med vsem evropskimi državami. Istega leta je bilo na trgu 11 pomembnih akterjev na fiksnem telekomunikacijskem trgu, skupaj pa kar 122 operaterjev, ki so ponujali javne telefonsko storitve. BT je imel leta 2006 povprečno 51 % (po prihodkih) oziroma 52 % (po prometu) tržni delež vseh javnih telefonskih storitev. Preostalo so bili prihodki konkurenčnih ponudnikov. V določenih segmentih telefonskih storitev je bil njegov tržni delež manjši od tretjine. Na področju širokopasovnega dostopa je imel BT le 25 % tržni delež, kar je najmanj med nekdanjimi monopolisti. Zelo konkurenčen je tudi trg mobilne telefonije, na katerem BT ni prisoten, kjer je imel vodilni operater le 25,8 %, drugi največji tekmec pa 23,4 % tržni delež.

Primer BT

Primer operaterja, ki odlično obvladuje regulativo, je vodilni britanski operater BT. Britanski telekomunikacijski trg je praktično v vseh segmentih med najbolj konkurenčnimi v Evropski uniji – naj si bo po cenah (medomrežnega povezovanja, zakupljenih vodov, mednarodnih telefonskih storitev ...), tržnih deležih konkurence ali po številu ponudnikov storitev. Poleg tega, da je britansko gospodarstvo že samo po sebi zapisano liberalnim vrednotam, je imel BT v Ofcomu, ki velja za enega najboljših evropskih sektorskih regulatorjev, ves čas nadvse kompetentnega in trdega sogovornika. Za uspeh v razmerah ostre konkurence je moral BT razvijati vrsto področij, med njimi zlasti regulativo, inovacijsko dejavnost in tehnološki vpogled, ki jih večina operaterjev na monopolnih in nekonkurenčnih trgih zanemarja.

Danes je BT med najnaprednejšimi operaterji v svetu. Prvi med nekdanjimi monopolisti se je odločil, da svoje telekomunikacijsko omrežje v nekaj letih v celoti nadomesti z omrežjem IP naslednje generacije, imenovanim 21st Century Network (21CN). Izgradnja novega omrežja pa ni samo izjemen tehnološki, temveč tudi velik regulativni izziv. Omrežja naslednje generacije namreč temeljijo na IP-ju, zato zahtevajo nove modele in nove regulativne ukrepe. Še več, zahtevajo spremembo kulture, kar je za nekdaj monopolne operaterje morda najtežje. BT s spremembami kulture ni imel težav, ampak jih je izkoristil za preboj v svetovni vrh. Zaradi dolgoletnega delovanja v konkurenčnem okolju je bil BT dobro pripravljen na novi »družbeni red«, ki ga v telekomunikacijsko industrijo prinaša IP. Z razvojem novega omrežja, novo organiziranostjo ter z novimi poslovnimi modeli in storitvami, BT postavlja tudi nova izhodišča za oblikovanje regulative.

Med evropskimi operaterji BT-ju sledi le KPN, ki bo prav tako v celoti zamenjal tehnološko platformo. Na čelu preostalih evropskih operaterjev je francoski telekom (FT), ki tehnološke platforme ne bo v celoti zamenjal z IP.

Ponudniki storitev so čedalje pomembnejši za razvoj telekomunikacij

Podatki o številu ponudnikov telekomunikacijskih storitev v državah EU-ja kažejo, da se število ponudnikov na vseh segmentih telekomunikacijskega trga povečuje in da prevzemajo pomembno vlogo pri razvoja trga.

Leta 2006 je bilo v članicah EU-ja povprečno 44 delujočih ponudnikov javnih telefonskih storitev. V trinajstih članicah je bilo preko 40 ponudnikov, največ v Nemčiji (132), Veliki Britaniji (122) in na Nizozemskem (106). Konec leta 2005 je 7 članic imelo 5 ali več, 16 pa 3 ali več pomembnih igralcev na trgu, ki so med seboj tekmovali. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (11), najmanj (1) pa v Sloveniji in še petih novih članicah (v Cipru, Litvi, Latviji ter na Malti in Slovaškem).

Manj je ponudnikov mobilnih storitev, a tudi njihovo število se nenehno povečuje. Leta 2006 je bilo v članicah EU povprečno 19 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (70) in na Nizozemskem (60), najmanj pa v Luxemburgu in Sloveniji (2). Nižje je število mobilnih operaterjev – v večini držav so trije operaterji GSM, v šestih pa štirje. Operaterjev UMTS je bilo še več – v večini trije, v desetih državah pa 4 oziroma 5 (v Veliki Britaniji in Nemčiji). Manj je bilo delujočih operaterjev UMTS, le eden je ponujal storitve v Estoniji, na Malti in v Sloveniji.

Daleč največ ponudnikov je na internentnem segmentu, kjer je bilo leta 2006 povprečno preko 100 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (506) in na Nizozemskem (461). Med novimi članicami EU (podatke smo dobili za 10 od 12 članic) je bilo lani povprečno preko 40 ponudnikov dostopa do interneta, od tega največ v Latviji (110), najmanj pa na Malti in v Sloveniji (12) ter na Cipru (3).

Regulativa kot stroka v Sloveniji ni razvita

Razvoj telekomunikacijskih trgov v članicah EU pokazal, da so se pod skrbno supervizijo Evropske komisije ti v večini članic uspešno in pospešeno razvijali. Cene medomrežnega povezovanja in zakupa infrastrukture so se znatno znižale in omogočile vstop na trg številnim novim ponudnikom. Ključna za razvoj je bila uvedba sektorskih regulatorjev in proaktivna ex ante regulacija, pri kateri regulatorji vnaprej določajo regulativne ukrepe, ki spodbujajo vstop novih igralcev na trg. Kljub temu so na nekaterih nacionalnih trgih še vedno previsoke cene medmoremžnega povezovanja in zakupa infrastrukture, da bi ti lahko postali konkurenčni.

Najbrž je za marsikoga presenetljivo spoznanje, da ima Slovenija skoraj v vseh segmentih najmanj ponudnikov storitev med vsemi članicami EU. Res je, da se uvršča med najmanjše članice, a tudi nekatere male države imajo veliko ponudnikov storitev. Morda najzgovornejši je segment trg dostopa do interneta, kjer se je število aktivnih ponudnikov v članicah EU-ja v zadnjih letih krepko povečalo. Prav nasprotno se je njihovo število v Sloveniji v zadnjem desetletju zmanjšalo s preko 37 na 11 v letu 2007. Zadnja, ki sta prenehala ponujati storitve, sta bila Sinfonika in Perftech. Številke zgovorno kažejo, da regulacija na tem segmentu trga ni bila učinkovita.

Ponudniki so že pred desetimi leti opozarjali na visoke vstopne ovire, to so razmeroma visoke cene zakupa infrastrukture in medomrežnega povezovanja glede na maloprodajne cene (to razmerje je v Sloveniji med najnižjimi in ponekod celo najnižje v EU), ter na neučinkovito regulacijo trga, neoperativnost varuha konkurence in neučinkovit pravosodni sistem. Razmere se v desetih letih niso veliko spremenile. Pod pritiskom Evropske komisije je danes agilnejši le sektorski regulator – APEK. Opazna je odsotnost neodvisnih strokovnih razprav o pomembnih vprašanjih regulacije slovenskega telekomunikacijskega trga. Teh je bilo pred desetletjem več. Posledica zapiranje tega prostora je pomanjkanje znanja s področja regulative in cenovnih modelov, ki bi omogočalo hitrejši razvoj telekomunikacijske dejavnosti.

Upravičeno se postavlja vprašanje, ali je v danih razmerah v slovenskem prostoru možno enakovredno in strokovno podprto soočenje različnih pogledov prihodnjih pravil delovanja telekomunikacijskega trga in regulative v omrežjih naslednje generacije. Zavedati se moramo, da so obstoječa pravila namenjena predvsem povečevanju gostote fiksnih, mobilnih ali širokopasovnih priključkov oziroma uporabnikov, ne pa povečevanju uporabe storitev, inovacijam in krepitvi konkurenčnosti.

Razvoj zahteva nova pravila igre

Večjo uporabo storitev in inovacije bodo spodbudili novi poslovni modeli ter nova vele- oziroma maloprodajna pravila in cenovni modeli. Pomembno razvojno vlogo lahko odigra transparentna ločitev omrežij in storitev, kar je ne nazadnje osnova za hitrejšo rast števila ponudnikov storitev. Takšna ločitev je samoumevna v internetnem svetu. Omogočila je hiter razvoj interneta, inovativnih storitev in poslovnih modelov ter spodbudila razmah številnih internetnih podjetij.

V Slovenji vsi trenutno glavni akterji na telekomunikacijskem trgu izhajajo iz konservativne telekomunikacijske tradicije, zato je vprašanje, kako blizu so jim inovativni poslovni modeli in konkurenčna pravila, ki veljajo v internetnem svetu. Gre za dva kulturno povsem različna svetova, zato lahko le upamo, da bo z razvojem omrežij naslednje generacije v Sloveniji vendarle prišlo do soočenja obeh kultur in da nam bo uspelo postavili pravila, ki bodo omogočala hitrejši razvoj telekomunikacij, od katerega bodo imeli največje koristi uporabniki.

(Prva objava: Telekomunikacije, julij/avgust 2007)

Slovenski IKT-razvoj - v primežu politike in lobijev

Odsotnost celovite razvojne politike, pomanjkanje ambicij na vseh ravneh ter prevelika vloga države in pomanjkanje poslovne etike v slovenskem gospodarstvu − to je nekaj bistvenih razlogov, da Slovenija ni izkoristila razvojnih potencialov na področju informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki jih je imela.

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so osrednja točka nacionalnih razvojnih strategij številnih držav. Na ravni EU-ja Lizbonska strategija in njena prenovljena različica postavljata IKT kot gonilno silo večje socialne vključenosti, kakovosti življenja, gospodarske rasti in konkurenčnosti. Zagotovo je to eden glavnih razlogov, da so podobne formulacije našle mesto tudi v osrednjih slovenskih strateških dokumentih.A slovenska vlada se je zadovoljila le z uvodnimi frazami, sicer pa je to področje prepustila posameznim lobijem. V vladni politiki, njenih reformnih dokumentih in dolgoročnih strateških projektih ni videti, da bi vlada področju IKT posvečala pretirano pozornost. Res je pripravila nekaj področnih strategij, ki obravnavajo IKT, vendar njihovo izvajanje kaže, da gre v glavnem za ljubiteljske in/ali promocijske dokumente brez posebne teže. Dokumenti so premalo ambiciozni in zanje v proračunu ni namenjeno dovolj denarja za razvojni preboj. Edina izjema je morda področje e-uprave. Tudi nova strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji daje občutek, da je nastala zgolj zato, ker jo kot članica EU-ja pač moramo imeti.Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih izražajo prepričanje, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor. Kje so razlogi za takšno dvoličnost? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, bi si morda morali zastaviti naslednji vprašanji. Prvo je vprašanje, ali je Slovenija informacijsko res tako razvita in njen sektor IKT tako konkurenčen, kot meni vlada. Drugo vprašanje je, ali vlada s svojo politiko ne promovira zgolj nacionalnih šampionov in posameznih lobijev ter hkrati zanemarja razvoja celotnega sektorja in informacijske družbe nasploh.

Ko resnica kazi idilo

Preden si ogledamo nekaj podatkov in primerjav, si poglejmo, kako se v slovenski javnosti podatki prikazujejo in razlagajo. Pred leti sem naletel na zanimiv fenomen. Javnost, vključno z glavnimi deležniki, je bila globoko prepričana, da smo Slovenci pri razširjenosti in uporabi neke storitve med vodilnimi, če ne kar vodilni v Evropi in svetu. Pri pripravljanju strategije pa sva s kolegom ugotovila, da temu ni tako. Resnica je bila povsem drugačna. Storitev je bila bolj priljubljena in razširjena celo v državah, ki jih Slovenci radi štejemo za manj razvite od nas. V najrazvitejših državah pa se je storitev povprečno uporabljala za velikostni razred več kot v Sloveniji. In kar je še huje, za velikostni razred hitreje kot pri nas se je povečevala njena uporaba. Podjetja v teh državah so bila prožna in inovativna. Nenehno so uvajala nove storitve in poslovne modele. Pomembno orodje uspeha je bila proaktivna, razvojno usmerjena cenovna politika, ki je sledila potrebam uporabnikov in spodbujala uporabo storitev. S kolegom sva tudi ugotovila, da so se ob prikazovanju razvitosti Slovenije nekateri indikatorji metodološko neustrezno primerjali z indikatorji EU-ja, da bi polepšali našo podobo.Ugotovitve sva predstavila kolegom. In kakšen je bil odziv? Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva doživela hladen tuš. Kolegi so bili skeptični in predstavljena dejstva niso spremenila njihovega prepričanja o idiličnem stanju v Sloveniji. Neomajni so bili še zlasti nekateri politično nastavljeni avtoritarni direktorji, ki ne sprejemajo drugačnih mnenj, kaj šele resnico. Sledili so različni pritiski in nazadnje zlonamerna podtikanja. Čeprav sva odgovorne seznanila z objektivnimi dejstvi, je bilo očitno, da je resnica kazila idilo in ni bila zaželena. Zato je ostala za zidovi in skrita javnosti. Znana je bila le ozkemu krogu posvečenih, ki so nanjo kmalu pozabili. Najbolj absurdno pri vsem skupaj je bilo, da pravih podatkov in primerjav niso poznali niti tisti, ki bi jih morali – nacionalni guruji, raziskovalci in strokovnjaki, ki so sooblikovali javno mnenje. Ti so še naprej ustvarjali idilično sliko naše zgodbe o uspehu. A javna podoba se ni skladala z realnostjo.Opisani primer ni osamljen, zato sem odtlej posebej pozoren na tovrstne pojave. Pa ne le zaradi pojavov samih, temveč zaradi posledic, ki jih imajo na razvoj podjetij, trga, gospodarstva in družbe nasploh. Razkorak med javno (samo)podobo in realnostjo namreč lahko negativno vpliva na razvoj. Problem pa se pojavi, ko je razkorak prevelik. Takrat politiki ali poslovodstva organizacij vzpostavijo dodatne nadzorne mehanizme, omejijo svobodo izražanja mnenj in dialog ter zatrejo ideje, ki odstopajo od uveljavljenih notranjih konceptov. Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. V razvitih državah dajejo prednost etiki in jo tudi zakonsko ščitijo. Slovenski voditelji in direktorji pa namesto etike in kompetenc zaposlenih poudarjajo njihovo lojalnost. Slednje pogosto pomeni poslušnost in vodi v negativni kadrovski izbor. S takšnim in podobnim ravnanjem poslovodstva povzročajo ogromno škodo in zavirajo razvoj ustrezne klime, ki bi spodbujala ustvarjalnost in inovativnost.

Velike priložnosti nismo izkoristili

Slovenija je imela pred desetimi leti priložnost, da se na področju IKT-ja povzpne med vodilne evropske države. Imela je dobro izhodišče. Sprejem nacionalnih programov sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je spodbudil informatizacijo šol, računalniško opismenjevanje ter izgradnjo akademske informacijske infrastrukture. Na prehodu v novo tisočletje je bila Slovenija vodilna med državami Srednje in Vzhodne Evrope po razširjenosti osebnih računalnikov, telefonije in spletnih predstavitev šol in knjižnic ter njihovega dostopa do interneta. (Vir: D. Caf, Evropski pregled informacijske družbe, Teleinfos, 2000.)Imeli smo izjemno dinamičen IKT-sektor. V obdobju med letoma 1995 in 2000 se je število IKT-podjetij povečalo za tri četrtine, število zaposlenih za polovico, poslovni prihodki in dobiček pa za štiri petine. Prihodki sektorja so rasli precej hitreje od bruto domačega proizvoda, ki se je v istem obdobju povečal za manj kot tretjino. Sektor je bil tudi izvozno usmerjen, čeprav je treba poudariti, da je eno samo podjetje ustvarilo 40 %, pet največjih izvoznikov pa dve tretjini vsega slovenskega izvoza IKT. (Vir: IDC, Slovenian ICT Industry Structural Features and SWOT Analysis, 2004.)

Napoved izdatkov za IT v letu 2007 (zgoraj) in Izdatki za IT v odstotku BDP. Grafa kažeta, da je Slovenija na IT-področju še zmeraj tranzicijska država, mnogo bližje državam jadranske regije, kot pa starim članicam EU-ja. Države jadranske regije: Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Hrvaška, Slovenija, Srbija.

Danes je povsem jasno, da priložnosti, ki smo jo imeli, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Vzrokov za to je veliko. Prvi razlog so zagotovo premajhna vlaganja v IKT. Na področju telekomunikacij smo še nekako sledili in dosegli 60 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Drugačna je slika pri IT-ju, kjer smo pod 40 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Delež izdatkov za IT glede na BDP je v Sloveniji leta 1997 znašal 1,3 %, v EU-15 pa 2,3 %. Deset let kasneje je delež v Sloveniji 1,9 % v EU-15 pa 2,7 %. (Vir: IDC, 2007.) Še zlasti je pomenljiv podatek, da so bili povprečni izdatki za IT na prebivalca v EU-15 v zadnjih desetih letih trikrat višji kot v Sloveniji. Ob upoštevanju kupne moči, Slovenija zaostaja tudi za nekaterimi novimi članicami EU. Poleg nizke ravni izdatkov za IT skrb zbuja tudi njihova struktura. Medtem ko je v EU-15 in globalno poudarek na storitvah, ki so sredstvo za izkoriščanje poslovne vrednosti IT, so vlaganja v Sloveniji osredotočena na kupovanje strojne opreme.

Premajhna vlaganja v IKT niso edini razlog, da slovenski sektor IKT po letu 2000 ni zmogel razvojnega preboja. Slovenska politika v zadnjih desetih letih na področju tehnološkega razvoja ni imela pravega recepta. Poleg tega poslovno okolje ni naklonjeno podjetništvu in tehnološkemu razvoju, kar dokazujejo razmeroma slabe uvrstitve Slovenije na mednarodnih lestvicah (npr. Indeks poslovati Svetovne Banke, www.doingbusiness.org; ali Indeksa nacionalne konkurenčnosti po IMD, www.imd.ch/research/publications/wcy/index.cfm, oziroma WEF, www.weforum.org/en/initiatives/gcp/index.htm). Zato so visokotehnološka podjetja pri nas redka. Po številu visokotehnoloških in IKT-patentov je Slovenija na repu EU-ja. Leta 2003 je na Evropski patentni urad (EPO) iz Slovenije prispelo le 9 vlog za visokotehnološke patente. Najuspešnejše države vložijo letno več sto ali tisoč vlog. Podobno je na področju IKT patentov, kjer je bila Slovenija leta 2003 s 17 prijavami ponovno na repu držav EU. (Vir: High-technology patent applications to the European Patent Office, Statistics in Focus, Eurostat, 20/2007.) Zato ne preseneča, da je delež visokotehnoloških produktov v slovenskem izvozu zanemarljiv in pomeni le 5 % izvoza. (Vir: Science, technology and Innovation in Europe, Panorama of the European Union, European Communities, 2006)

Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih trdijo, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor.

Imamo nekaj uspešnih nišnih podjetij, to pa je tudi vse. Potem ko se je vlada praktično odpovedala reformam, ni nobenih možnosti, da bi se stanje v kratkem izboljšalo. Poslovno okolje se prepočasi spreminja, težave imamo s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Naš visokošolski sistem je med najbolj zaprtimi v EU – tako na ravni predavateljev kot študentov. Neustrezna struktura študentov in diplomantov nam ne omogoča razvojnega preboja. V Sloveniji je bilo leta 2004 med vsemi diplomanti na stopnjah ISCED 5 in 6 le 3,8 % diplomantov s področja naravoslovja, matematike in računalništva, kar je najmanj med vsemi članicami EU-27. Upada tudi delež diplomantov na inženirskih študijskih programih (Viri: Science, technology and Innovation in Europe, Eurostat, 2007; Indikatorji za izobraževanje in usposabljanje, Eurostat, 2007, epp.eurostat.ec.europa.eu).

Politika duši gospodarstvo

Velik problem je tudi prevelika vloga politike v gospodarstvu. Slovenija je v zadnjih desetih letih zgradila solidno informacijsko infrastrukturo, a ta ni povsem primerljiva z najrazvitejšimi evropskimi državami. Poleg tega je bil razvoj preveč osredotočen na naložbe v infrastrukturo, premalo pa na nove poslovne modele in spodbujanje uporabe storitev. Enako je bilo z uvajanjem IKT-ja v podjetjih. Naložbe so bile razmeroma visoke, učinki pa ne. Presenetljivo je, da tudi sama podjetja pogosto niso zadovoljna z učinki IKT-ja. V podjetjih, kjer je država lastniško prisotna, imajo dobavitelji prek politike prevelik vpliv na poslovne in tehnološke odločitve. Dobavitelji pomembno vplivajo na kadrovanje poslovodstev, pa tudi na nižjih ravneh, kjer potrebujejo lojalne sogovornike. Politika vse od osamosvojitve ni bila sposobna vzpostaviti prostega trga in zdrave konkurence. Tega si najbrž niti ni želela. Potem ko so morali postati postopki v javni upravi pregledni, je politika poskrbela, da so bila iz državnega nadzora izvzeta podjetja, v katerih je bila država lastniško prisotna.

Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. Priložnosti, da se na področju IKT-ja povzpnemo med vodilne evropske države, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Prvi razlog so premajhna vlaganja v IKT.

V podjetjih, kjer je država pomemben lastnik, znanje nima prave veljave. Tragični, a resnični so primeri, ko zaposleni na podiplomskem študiju delajo naloge, v katerih preučujejo postopke in kriterije za izbor dobaviteljev na področju IKT-ja. Njihovi šefi pa se, brez poglobljenega razmisleka in vključevanja stroke, o nabavah z dobavitelji dogovorijo kar na poslovnih kosilih ali golfu. Znani so tudi primeri, ko so podjetja najela svetovalce, da so pregledali stanje v podjetju, pripravili zahteve za nove rešitve ter pripravili postopke in kriterije za odločanje pri izboru dobaviteljev. Nato pa je politika s svojim izborom podjetju olajšala odločanje in skrajšale nabavne postopke.

Vmešavanje politike in prek njih dobaviteljev v poslovne in tehnološke odločitve podjetij ima zelo negativne posledice tako na uvajanje kot na potencialne učinke IKT-ja za podjetja in gospodarstvo nasploh. Podjetja, v katerih ima politika velik vpliv, so odlična, ko je treba zapravljati denar, mnogo slabše pa se odrežejo, ko je treba kupljeno opremo izkoristiti za doseganje poslovnih koristi. Takšna podjetja ne razvijajo notranjih virov. Potencialni poslovni učinki uvajanja IKT-ja se dodatno zmanjšajo zaradi predolgih rokov uvajanja novih tehnologij. Podjetja ne obvladujejo načrtovanja, projektov in poslovnih procesov. A v politično vodenih podjetjih vse to ni problem, saj poslovodstva za zamude, visoke stroške nakupov in uvajanja ter nedoseganje pričakovanih učinkov ne odgovarjajo. Čeprav ravnanje marsikaterega poslovodstva opisujejo določbe kazenskega zakonika, lahko člani uprav, direktorji in nadzorniki mirno spijo, saj so si zagotovili imuniteto z izbiro pravih dobaviteljev. Kako dolgo bo še trajala slovenska tranzicija?

Na hitrejši razvoj področij, ki temeljijo na znanju, lahko računamo šele po dejanskem zaključku tranzicije. V podjetjih, v katerih ima država pomemben delež, četudi le 10 %, se bodo poslovne, kadrovske in druge odločitve ter procesi vedno odvijali netransparentno, neučinkovito z vidika podjetja in dolgoročno zelo škodljivo.

Slovenska podjetja bodo najbrž še naprej veliko vlagala v izgradnjo infrastrukture. Vendar slednja sama po sebi ne zagotavlja preboja. Za razvojni preboj bo treba spremeniti miselnost v politiki in marsikaterem podjetju. Znanje bo moralo končno dobiti večjo veljavo. Predvsem pa bo morala politika poskrbeti, da se bo slovenska tranzicija že enkrat zaključila. Dokler pa bo politika prisotna v gospodarstvu, bo ostala agent posameznih lobijev in ne bo sposobna vleči potez, ki bi lahko zagotovili razvoj visokotehnološkega podjetništva – naj si bo to na področju IKT ali katerem drugem področju.

(Prva objava: Moj mikro, april 2007)

Ključna je državna razvojna politika

Pred novim letom sem se udeležil sestanka evropskih telekomunikacijskih družb, na katerem smo razpravljali o razvoju širokopasovnih omrežij in regulatornih izzivih na različnih trgih. Pogledali smo stanje na trgih v Evropi, Južni in Severni Ameriki ter Aziji. Zanimive so bile še zlasti izkušnje velikih telekomunikacijskih družb, prisotnih v več državah, ki so lahko druga drugi nastavile zrcalo.

Razlike med državami in telekomunikacijskimi družbami se navzven trenutno najbolj odražajo v razširjenosti ter stopnji rasti širokopasovnih omrežij in storitev. Pa tudi v cenah in pasovnih širinah, ki jih uporabniki dejansko dobijo. Razlike so neverjetne. Skandinavske države so, kot je na področju IKT-ja že stalnica, skupaj z azijskimi tigri med vodilnimi in najhitreje razvijajočimi. Nekoliko presenetljivo pa je spoznanje, da nekatere države, med njimi ZDA, ki so bile vodilne na marsikaterem področju IKT, pri razvoju širokopasovnega omrežja občutno zaostajajo za najrazvitejšimi.

Razlike se povečujejo

Podatki o razširjenosti in rasti širokopasovnih omrežij v EU-ju kažejo, da ponovno prihaja do občutnih razlik med posameznimi regijami, državami in telekomi. Skrb zbuja dejstvo, da se razlika med tistimi na čelu in tistimi na začelju povečuje. Na drugi strani imamo države, kot so azijski tigri, ki so v dveh letih naredile kvantni skok in bodo v prihodnje narekovale telekomunikacijski razvoj. (Vir: ECTA, OECD)

Kateri dejavniki so torej odločilni? Izgradnja novih omrežij je zagotovo lažja v majhnih, gosto naseljenih državah z visokim deležem večstanovanjskih hiš in stolpnic. Razvoj je hitrejši v bogatejših državah z visoko kupno močjo, nove tehnologije pa se hitreje uveljavljajo v okoljih z izobraženim in digitalno pismenim prebivalstvom ter veliko razširjenostjo IKT-ja. Za razvoj storitev sta ključna spodbudno podjetniško okolje in ustrezna regulativa.

Ključna vloga vlad

Na vse te dejavnike vpliva kultura, ki je lahko bolj ali manj naklonjena izobraževanju, hitremu reševanju družbenih problemov in podjetniškemu tveganju. Ne glede na to pa zgoraj opisani dejavniki sami po sebi ne zagotavljajo uspešnega razvoja, niti ne ponujajo ustrezne razlage, zakaj so nekatere države ali telekomi uspešni in drugi ne.

Uspeh je rezultat skupnih naporov javnega in zasebnega sektorja za razvoj informacijske družbe z namenom zagotoviti večjo kakovost življenja, višji življenjski standard ter gospodarski in družbeni razvoj. Odločilno vlogo imajo vladne politike, ki spodbujajo gospodarske družbe k naložbam in ustvarjajo okolje za tuje naložbe. Vloga vlad pa ne sme biti omejena na enkratne spodbude in projekte. Vlade morajo biti proaktivne in dolgoročno, preko osveščenih in izobraženih uradnikov zavestno usmerjati razvoj z ustvarjanjem transparentnega, učinkovitega, konkurenčnega in spodbudnega poslovnega okolja. Poleg ponudbene strani morajo spodbujati tudi razvoj povpraševanja. Pri tem je na prvem mestu zagotovo vlaganje v izobrazbo in znanje prebivalstva.

Uspešne vlade imajo jasno vizijo ter vedo, kateri so dejavniki uspeha in kateri koraki potrebni za doseganje razvojnih ciljev. Imajo jasne in ambiciozne cilje. Vladne politike, opredeljene v strateških dokumentih, so transparentne, proaktivne in celovite. Vlade oblikujejo telesa na državni ravni, ki bdijo nad izvajanjem strategij. Razvojnim projektom v proračunu namenjajo znatna sredstva, spodbujajo pa tudi javno-zasebna partnerstva.

Regulativa kot spodbujevalec

Posebne pozornosti je deležna regulativa. Ta mora maksimirati koristi za uporabnike v smislu izbire, cene in kakovosti. Spodbujati mora konkurenco, prevzemanje tveganj in inovacije, naložbe v infrastrukturo in razvoj novih storitev.

Z ustrezno regulativo in modro politiko je treba preprečiti drage in dolgotrajne sodne spore, kakor tudi nepotrebno nasprotovanje odločitvam regulatorjev. Izkušnje kažejo, da države, kjer prevladujoči telekomi trmasto nasprotujejo odločitvam regulatorjev in za vsako ceno omejujejo konkurenco, niso med najuspešnejšimi. Zavlačevanje z odpiranjem trga s strani prevladujočih podjetij je za razvoj izjemno škodljivo. Namesto s sodnimi in upravnimi spori, se morajo glavni akterji usmeriti v iskanje novih tržnih priložnosti.

Vlade morajo biti proaktivne in dolgoročno, prek osveščenih in izobraženih uradnikov zavestno usmerjati razvoj z ustvarjanjem transparentnega, učinkovitega, konkurenčnega in spodbudnega poslovnega okolja. 

Analize tujih telekomov so pokazale, da je v državah, kjer so imeli vodilni telekomi izjemno politično moč, šele oslabitev njihovega političnega vpliva sprožila pozitivne spremembe.

Telekomi na prelomnici

Kako uspešni so nekoč monopolni telekomi pri iskanju novih tržnih priložnosti, je v veliki meri odvisno od sposobnosti in politične neodvisnosti njihovega poslovodstva ter korporacijske kulture. V telekomih z negativno korporacijsko kulturo so ves čas na bojni nogi s konkurenco in regulatorjem. Negativna korporacijska kultura, katere sestavni del sta nagrajevanje negativnih vrednost in negativna kadrovska selekcija, ima še mnogo širše implikacije, družbe pa se težko spreminjajo. Analize tujih telekomov so pokazale, da je v državah, kjer so imeli vodilni telekomi izjemno politično moč, šele oslabitev njihovega političnega vpliva sprožila pozitivne spremembe. Te s časom vplivajo tudi na spreminjanje korporacijske kulture.

Poučna primerjava: nemški in otoški telekom

Na velike razlike med telekomi nazorno kažejo diametralno različne strategije delovanja britanskega in nemškega telekoma. Medtem ko Deutsche Telekom na vsak način išče podporo države in regulatorja pri ohranjanju svojega tržnega položaja ter z njuno podporo skuša izigravati evropsko regulativo, je BT postavil nova merila na praktično vseh področjih svojega delovanja. S projektom »Omrežje 21. stoletja« je postavil nov koncept partnerskega in odprtega povezovanja z drugimi operaterji in ponudniki storitev. V začetku lanskega leta je zdaj že nekdanji šef Deutsche Telekoma močno kritiziral BT-jevo politiko. Nekaj mesecev zatem so ga skupaj z drugimi člani uprave zamenjali. Razširjenost širokopasovnih omrežij v Nemčiji je danes med nižjimi v Evropi in analitiki opozarjajo, da se bo stanje še poslabšalo, če regulator ne bo zagotovil učinkovitega dostopa konkurence do infrastrukture Deutsche Telekoma. Nobenega dvoma ni, da se je BT-jev pristop izkazal za mnogo uspešnejšega, kar se odraža tudi v njegovi tržni vrednosti.

Negativni vplivi prevelike zaščite

Zgled Nemčije jasno kaže, da prevelika zaščita nacionalnega operaterja predstavlja veliko oviro za razvoj konkurenčnega trga. Prevelika zaščita negativno vpliva na vse druge segmente, na katerih ima lahko razvoj IKT-ja pozitivne učinke. Naloga države, kjer je ta še lastnik prevladujočega telekoma, je, da ga čim prej privatizira in s tem omogoči njegovo transformacijo v tržno uspešno in učinkovito podjetje. Zdaj bo morda kdo rekel, da so skandinavski operaterji v državni lasti. Delno je to res. Švedska in finska država sta skupaj 59-odstotni lastnici družbe TeliaSonera. Vendar je korporacijska kultura v skandinavskih državah bistveno drugačna kot v Nemčiji ali na primer v Sloveniji. Poslovna in politična etika je v skandinavski družbi na mnogo višji ravni kot v srednji ali južni Evropi. Še pomembneje pa je, da je stopnja korupcije (nezakonite in zakonite) tam najmanjša v Evropi. Zato so nadzorni mehanizmi podjetij tam veliko učinkovitejši, prav tako nadzor trga in varstvo konkurence. Zaradi tega so skandinavska podjetja lahko učinkovita in uspešna, četudi so v državni lasti.

(Prva objava: Telekomunikacije, april 2007)

Skrivni računi, podkupnine, aretacije

Korupcija

Pretres v Siemensu, enem največjih evropskih koncernov

Siemens je ta teden pretresla šokantna aretacija člana njegove uprave Johannesa Feldmayerja. Obtožen je večletnega podkupovanja vodje nemškega sindikata AUB Wilhelma Schelskyja, ki so ga aretirali februarja. Ta je prek različnih svetovalnih pogodb prejel od 15 do 20 milijonov evrov. Vodstvo Siemensa naj bi s tem vplivalo na podporo delavskih organov in predstavnikov v organih upravljanja pri korporativnih odločitvah. Preiskava v zvezi s tem poteka tudi proti Siemensovemu nekdanjemu finančnemu direktorju in članu nadzornega sveta Karlu Hermannu Baumannu in še nekaterim direktorjem.

Siemens že vse od lanskega leta pretresajo številne afere. Najodmevnejša med njimi je razkritje korupcije v njegovem telekomunikacijskem delu, ki se je bohotila več let. Na skrivne račune, namenjene podkupovanju pri prodaji telekomunikacijske opreme, je bilo prenesenih okoli 200 milijonov evrov. Skupaj je sumljivih 420 milijonov evrov plačil za različne dvomljive storitve.

Kriza evropske korporacijske kulture

Poslovodstvo Siemensa ves čas zanika kakršnokoli vpletenost ali védenje o podkupovanju v telekomunikacijskem delu. Krog vpletenih se kljub temu širi in dviga po hierarhični lestvici. Afera je s položajev že odnesla nekatere vplivne akterje. Med osumljenci sta nekdanji član uprave, odgovoren za informacijsko in komunikacijsko področje, Thomas Ganswindt ter nekdanji glavni finančni direktor in drugi človek Siemensa Heinz Joachim Neubürger. Oba sta kot člana uprave odstopila že pred izbruhom afere, prvi septembra in drugi aprila 2006.

Korupcijska afera v telekomunikacijskem delu se je poglobila z zaslišanjem glavnih osumljencev in prič, med njimi nekdanjega finančnega direktorja Siemensove telekomunikacijske enote Michaela Kutschenreuterja. Po poročanju The Wall Street Journala Kutschenreuter in priče trdijo, da je bilo podkupovanje v Siemensu del vsakdanjega poslovanja in dobro organizirano. S podkupovanjem naj bi bilo seznanjeno tudi poslovodstvo Siemensa, vključno s sedanjima prvima človekoma.

Pomembno vlogo v aferi ima korporacijsko komuniciranje. Vodstvo koncerna s spretnim komuniciranjem in časovnim odmerjanjem objave informacij zmanjšuje negativne učinke afere. Pred burno januarsko redno letno skupščino mu je uspelo utišati pozive vplivnih nemških združenj delničarjev po odstopu prvega človeka koncerna Klausa Kleinfelda ter nekdanjega šefa koncerna in sedanjega predsednika nadzornega sveta Heinricha von Piererja.

Že prvi dan po januarski skupščini je afera dobila nove razsežnosti. Interna preiskava, opravljena pred skupščino, je pokazala, da je bila korupcija razširjena še v treh drugih delih koncerna. Informacije o korupciji so začele prihajati tudi iz drugih držav in preiskovalci so začeli plesti vse tesnejšo mrežo okoli poslovodstva koncerna. Po skupščini so v javnost prišle tudi obremenilne informacije za prva človeka koncerna, ki naj bi bila že od leta 2004 seznanjena s korupcijskimi aktivnostmi. Afera se je še poglobila z razkritjem podkupovanja sindikatov in delavskih predstavnikov v organih upravljanja.

Dogajanje v Siemensu postavlja pod vprašaj kompetentnost, kredibilnost in neodvisnost nemške podružnice revizijske hiše KPMG. Kutschenreuter je na zaslišanju izjavil, da naj bi izkušeni revizorji KPMG zavestno spregledali sumljive finančne transakcije in pomagali prikrivati sporne dejavnosti. Povedal je še, da naj bi leta 2004 mlajši uslužbenec KPMG sicer odkril nekatere nepravilnosti in z njimi seznanil vodstvo Siemensa, vendar je vodstvo KPMG po posredovanju finančnega direktorja koncerna Neubürgerja opozorilo umaknilo in se koncernu celo opravičilo za nevšečnosti. Kutschenreuterjeve izjave potrjujejo izjave drugih prič.

Odkriti primeri korupcije so le vrh ledene gore. Poznavalci so prepričani, da je korupcija prisotna v številnih evropskih koncernih. Nekatere dejavnosti so še posebej izpostavljene. Močnejši kot je kupec in večji kot je relativni obseg posla glede na skupne prihodke prodajalca, večja je verjetnost korupcije. Prav zaradi tega je ta pogostejša pri prodaji drage visokotehnološke opreme.

Srž problema je v negativni korporacijski kulturi, ki korupcijo omogoča in spodbuja. Po mnenju poslovnega dnevnika Handelsblatt se v gospodarskih družbah, ki delujejo etično ter spoštujejo načela odprtosti, poštenosti in korektnosti, strukture, podobne mafijskim, ne morejo razviti. Vendar je odkrivanje korupcije težavno. Glavni akterji so običajno predstavniki vodstva. Poleg članov poslovodstva in direktorjev poslovnih področij so bili v razkritih aferah najpogosteje udeleženi finančni, nabavni in kadrovski direktorji ter, najbrž ne presenetljivo, predstavniki zaposlenih v organih upravljanja.

V nekaterih gospodarskih družbah je prejemanje plačil in drugih koristi od tretjih oseb samoumevno. Na krizo evropske korporacijske kulture kažejo še zlasti primeri, ko uslužbenci izvajajo kriminalna dejanja izključno v korist gospodarske družbe. Po pisanju The Financial Timesa je takšno ravnanje mogoče razložiti le, če družba posameznike za kriminalna dejanja nagrajuje z napredovanjem in različnimi bonusi.

Negativna korporacijska kultura gospodarskim družbam povzroča nepopravljivo škodo. Zaradi nje se kratijo svoboščine in trpijo temeljne vrednote. Vsi, ki opozarjajo na nepravilnosti, najsi bodo delavci ali člani vodstva, so šikanirani, stigmatizirani, izločeni. V skrajnih primerih jih poslovodstvo utiša z grožnjami. Spremljevalci negativne kulture so psihično nasilje na delovnem mestu, negativna kadrovska selekcija in mediokracija. Vse to slabo vpliva na delovno vzdušje ter zavzetost, produktivnost in ustvarjalnost zaposlenih.

Kriza upravljanja gospodarskih družb

Razkrite korupcijske afere kažejo na neučinkovitost upravljanja gospodarskih družb. V dvotirnih sistemih je sporna pogosta prepletenost ali odvisnost nadzornih svetov od poslovodstva. Med najbolj sporne spada uveljavljeno prehajanje upokojenih ali razrešenih članov poslovodstva gospodarskih družb v njihove nadzorne svete. Zato v Nemčiji že pripravljajo zakonodajo, s katero bodo to prakso prekinili in postavili dodatne omejitve za člane nadzornih svetov.

V družbah z negativno korporacijsko kulturo šepa notranji nadzor. Niso redki primeri, ko poslovodstva postavijo slamnate nadzorne mehanizme in poskrbijo, da nepravilnosti ostanejo prikrite - tudi nadzornim svetom. Še bolj zbujajo skrb razkriti primeri, ko so bili nadzorni sveti seznanjeni z nepravilnostmi v družbi, a niso ukrepali. Izgovori, da ni bilo dovolj dokazov, so absurdni. Člani nadzornih svetov, če so seznanjeni z nepravilnostmi, morajo sprožiti ustrezne revizijske postopke ali zadeve predati organom pregona. V nasprotnem primeru so soodgovorni za ravnanje poslovodstva družbe in morebitno oškodovanje gospodarske družbe.

V zadnjih letih so v evropskem gospodarstvu namenili veliko pozornost oblikovanju različnih kodeksov vladanja in upravljanja ter družbeni odgovornosti. Razkriti primeri pa kažejo, da se za lepimi besedami korporacijskega komuniciranja in pod podpisi vodilnih mož marsikje skrivajo sporne poslovne prakse in kriminal.

Siemens je v javnosti veljal za urejeno in zgledno vodeno gospodarsko družbo. Dosegal je dobre poslovne rezultate in se uspešno preusmerjal na nova, perspektivna področja. Veljal je za enega vodilnih nemških zagovornikov preglednega upravljanja gospodarskim družbam. Dobra poslovna pravila, standarde in izkušnje je promoviral celo v tujini, ironično, tudi v državah, kjer se je sam zapletel v korupcijske škandale. Razkritje korupcije pri pridobivanju poslov in podpore predstavnikov zaposlenih v organih upravljanja meče temno senco na celoten sistem Siemensovega korporativnega upravljanja, vrsto ključnih poslovnih odločitev in njegove poslovne rezultate. Odločenost nemških pravosodnih organov, ki so korupcijo v zadnjih letih razkrili še v dveh nemških ikonah, Volkswagnu in DaimlerChryslerju, je pomemben signal, da so v Nemčiji odločeni izkoreniniti razbohoteno korupcijo, ki ogroža konkurenčnost nemškega gospodarstva

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 31. marec 2007)

Koga briga UMTS

V začetku tisočletja so evropski mobilni operaterji plačali preko 100 milijard evrov za licence za 3. generacijo (3G) mobilnih omrežij. Njihova pričakovanja so bila ogromna. Investitorjem so obljubljali, da bodo mobilni telefoni 3G postali nepogrešljiv del našega vsakdanjega življenja. Uporabnikom so obljubljali storitve, ki naj bi jim popolnoma spremenile življenje. Napovedovali so izjemen uspeh storitev mobilnega elektronskega poslovanja, spletnega nakupovanja ter multimedijskih storitev. Po sedmih letih se nobena od napovedi ni uresničila.

Evropski uporabniki mobilne telefone še zmeraj največ uporabljajo za telefoniranje in pošiljanje kratkih sporočil. Leto 2006 je za evropske mobilne operaterje le prineslo nekaj upanja. Lani je na trg prvič prišlo dovolj zanesljivih in cenovno dostopnejših mobilnih telefonov 3G. A zapletena uporaba in visoke cene so za uporabnike še zmeraj visoka vstopna ovira. Medtem ko je na Japonskem in v Južni Koreji že okoli 50% uporabnikov 3G, se bo Evropa po napovedih raziskovalne družbe Forrester tej številki približala šele konec desetletja.

Posedovanje mobilnih telefonov je eno, uporaba storitev drugo. Evropski mobilni operaterji še zmeraj niso našli primernih storitev in vsebin, ki bi spodbudile večjo uporabo storitev 3G. Glavna ovira, da bi se obstoječe storitve prijele, je predvsem njihova visoka cena.  Pomembno vlogo ima tudi kultura. Na Japonskem, kjer se ljudje z vlaki vozijo na delo tudi po uro ali dve na dan, se je uporaba storitev 3G prijela. Ljudje med vožnjo deskajo po internetu ali igrajo 3G igrice.

Mnenja o uspehu in neuspehu 3G so danes deljena. Upamo pa lahko, da je bil UMTS dobra lekcija za vodstva telekomunikacijskih koncernov, proizvajalce, politike in nenazadnje uporabnike. Mobilni operaterji so bili pred sedmimi leti pripravljeni plačati astronomske vsote za licence 3G. Ponekod so bili v to prisiljeni, ker so reševali državne proračune in so jih vlade v to milo rečeno prisilile. Nenavadno pa je, da so visoke cene plačali tudi na licitacijah, kjer jih v to nihče ni silil.

Osnovna težava 3G pa ni v visokih cenah licenc. Vodilni predstavniki telekomunikacijske industrije so iskreno verjeli v 3G. Izkazalo se je, kar je bila takrat prepovedana tema, da so njegovo donosnost in potencial močno precenjevali. Pričakovanja so gradili na velikanskem uspehu GSM, ki predstavlja težko ponovljiv fenomen. K temu lahko dodamo še internetno evforijo, ki je zajela svet ob koncu prejšnjega tisočletja. Spregledali so preprosto dejstvo, da je bil GSM prebojna tehnologija, s svojimi govornimi in SMS storitvami naravnost pisana na kožo današnjemu mobilnemu človeku. UMTS tega prebojnega naboja nima.

Drage licence so evropske operaterje silile v izgradnjo še dražjih omrežij. Počasen razvoj trga storitev 3G marsikje postavlja pod vprašaj povrnitev visokih naložb. V nekaterih državah operaterji licence celo vračajo ali pa obveznosti preprosto ne izpolnjujejo. Dodatno tveganje bi lahko predstavljal uspeh novih, cenejših in odprtih brezžičnih širokopasovnih tehnologij in poslovnih modelov, kot so digitalna radiodifuzija in WiMax.

Pojav novih tehnologij, storitev in poslovnih modelov daje industriji jasen signal, da gre v primeru ponujanja dostopa oziroma omrežja na eni in storitev na drugi strani za povsem različni poslovni dejavnosti z različnimi zakonitostmi delovanja. Zato njihovo uspešno sobivanje znotraj enega podjetja zahteva popolnoma drugačen pristop od tistih, ki smo jih poznali doslej, večinoma pa se izkaže kot nemogoče – vsaj na daljši rok. Telekomunikacijski operaterji se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da je za razvoj trga pomembna ustrezna delitev dejavnosti. Zagotoviti morajo aplikativno odprta okolja ter spodbujati razvoj novih aplikacij, storitev in poslovnih modelov, ki bodo gonilo večjega povpraševanja. Evropski operaterji se lahko tudi na tem področju zgledujejo po azijskih.

(Prva objava: Finance, 26. februar 2007)

Azijski ITK-fenomen

Vzamete mobilni telefon in si ogledate priljubljeno TV-oddajo prek mobilnega telefona. Ko pridete domov, si v domači računalnik prek interneta v trenutku naložite želeni celovečerni film in si ga ogledate. Takšna je stvarnost v vodilnih azijskih državah.

Azija postaja celina, ki narekuje telekomunikacijski razvoj. Južna Koreja, Hongkong, Tajvan in Japonska se uvrščajo med vodilne države po razširjenosti širokopasovnih komunikacij. Število mobilnih in širokopasovnih uporabnikov se nezadržno širi. Šokantne so številke o uporabi in razvoju telekomunikacijskih storitev. Azijske države so čedalje vplivnejše tudi pri razvoju telekomunikacijske opreme.

Uspeh vodilnih azijskih držav temelji na uspešnem razvoju vodilnih gospodarskih sektorjev, ki so postali globalno konkurenčni. Pred leti so bili to tekstilna, kovinska, avtomobilska in elektronska/polprevodniška industrija. Danes je takšen sektor informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT).

Širokopasovni dostop za milijone

Številne države se trudijo razvijati lasten IKT-sektor. Vodilne azijske države pa so ponovno pokazale, da zmorejo tudi na tem področju delati hitre korake. V zelo kratkem času so prevzele vodilno mesto v svetu na področju širokopasovnega dostopa. V Južni Koreji se je od leta 1999 do 2001 število naročnikov na DSL povečalo s 97 tisoč na 2,7 milijona, število kabelskih naročnikov pa s 17 tisoč na 1,5 milijona (vir: OECD). Enako spektakularno rast je dosegla Japonska med letoma 2000 in 2001. Japonska ima tudi daleč najnižje cene med vsemi državami ter izredno konkurenčen trg storitev »optike do doma«, ki se pospešeno razvija.

Napačno bi bilo, če bi se ustavili zgolj pri fizičnih kazalcih – npr. razširjenosti širokopasovnega dostopa med gospodinjstvi. Ti so pogosto zelo zavajajoči. Poleg same razširjenosti širokopasovnega dostopa sta pomembna zlasti pasovna širina, ki jo lahko uporabniki dobijo, in njena cena. Prav ta dva dejavnika sta odločujoča, saj spodbujata hiter razvoj in široko uporabo novih storitev ter preoblikovanje sektorskega in globalnega zemljevida.

Dejavniki uspeha

Primerjava najuspešnejših držav pokaže, da ni enega samega recepta za uspeh. Kljub temu obstajajo določene stične točke. Za Južno Korejo in Japonsko je bil za razvoj trga pomemben dejavnik vstop novih, kapitalsko močnih ponudnikov širokopasovnega dostopa, ki so uporabnikom ponudili velike pasovne širine po drastično nižjih cenah od prevladujočih operaterjev. V obeh državah sta vladi vodili skrbno izbrano politiko strateškega odpiranja in reguliranja trga ter vzpostavili sistem nadzorovane konkurence. S skrbno izbranimi ukrepi sta spodbujali vstop novih ponudnikov na trg ter krepili konkurenčnost sektorja. Obe vladi sta imeli ves čas pred očmi zelo jasen cilj – spodbujanje širitve hitrega dostopa do interneta, zato sta svojo politiko in stopnjo regulacije sproti prilagajali razmeram na trgu z namenom čim hitrejšega doseganja svojih ciljev.

Na razvoj trga je odločilno vplivala tudi vloga prevladujočih operaterjev. Najbrž ni presenetljivo: močnejši kot so operaterji, težje je izvajati vladno politiko. Posledica je počasnejši razvoj hitrega, širokopasovnega dostopa do interneta in novih storitev. Primerjava med državami pokaže, da je razvoj bistveno počasnejši v državah, kjer se prevladujoči operaterji bojijo sprememb in zavirajo vstop novih ponudnikov z dolgotrajnimi upravnimi in sodnimi spori. Azijski prevladujoči operaterji so se pokazali kot izredno prožni in pripravljeni na spremembe, ki jih prinaša nova svetovna ureditev podatkovnih in medijskih storitev. Sprejeli so izziv in kljub ostrejši konkurenci tudi sami pridobili.

Vloga kulture

V slabih petih letih so vodilne azijske države, še zlasti Južna Koreja in Japonska, postale nove tehnološke velesile. Njihov uspeh pa ni le posledica modrih vladnih politik in prožnega trga. Veliko vlogo, poleg geografskih in demografskih dejavnikov, ima tudi kultura. Azijci so nori na spletne igre in jih igrajo ob vsaki priložnosti. Tudi sicer so izjemni uporabniki novih tehnologij. Zato ne preseneča, da zmeraj več novosti in inovacij na področju digitalnih tehnologij prihaja prav iz Azije.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2007)