Brez inovacij gremo v katastrofo

Tigrov preskok

Je slovenska vlada svojo razvojno priložnost dokončno zamudila?

Nemški poslovni in finančni dnevnik Handelsblatt, ki slovi po poglobljenih in kritičnih člankih, je tik pred drugim krogom slovenskih predsedniških volitev objavil članek, v katerem je razmere pri nas primerjal z ruskimi. Po avtorjevem mnenju je Slovenija nekoč veljala za vzornega učenca na Balkanu, danes pa jo pohlepni oligarhi in sprti politiki pehajo v kaos. Tovrstna kritika Slovenije je ostra, a razmere na političnem prizorišču so se v dneh po volitvah še zaostrile. Pozornost vlade bo v prihodnjih sedmih mesecih osredotočena na predsedovanje Evropski uniji, medtem ko se je pozornost politike že dokončno preusmerila na parlamentarne volitve prihodnje leto.

Reformni zastoj

V sedanjih razmerah v slovenski politiki in gospodarstvu ni veliko prostora za razvojne politike in projekte. Tako je že jasno, da je Slovenija zamudila še en vladni cikel za hitrejši tehnološki razvoj in uvrstitev med trideset najkonkurenčnejših držav na svetu. Sedanja vlada, ki tovrstnih ambicij ni skrivala, je imela tudi resnično priložnost za razvojni preboj. Slovenija je bila na lestvici globalne konkurenčnosti, ki jo objavlja IMD, leta 2000 uvrščena na 36. mesto in je do leta 2005 zdrsnila na 52. mesto. Napovedane vladne reforme in optimizem ob vstopu v Evropsko unijo pa so spodbudili velika pričakovanja in pozitivno klimo v državi ter okrepili naklonjenost državljanov in podjetij novi vladajoči koaliciji. Rezultat je bil tudi velik skok na lestvici globalne konkurenčnosti na 39. mesto v letu 2006.

Sledil je nepričakovan preobrat. Ambiciozno zastavljene reforme in pretirana javna izpostavljenost glavnih akterjev so sprožili ostro nasprotovanje najprej sindikatov in nato še nekaterih drugih skupin ter nazadnje same koalicije. Če bi glavni akterji reforme promovirali manj agresivno, bi bilo danes morda drugače, tako pa so se morali vsi po vrsti umakniti. Reformni zastoj bo v prihajajočem letu težko dobil nov zagon. Vlada bo namreč osredotočena na predsedovanje EU, leto parlamentarnih volitev pa tudi sicer ne obeta korenitejših razvojno usmerjenih vladnih ukrepov, ki bi lahko dodatno negativno vplivali na priljubljenost vladajoče koalicije.

Estonija preskakuje azijske tigre

Medtem ko je Slovenija v letu 2007 na lestvici globalne konkurenčnosti nazadovala na 40. mesto, se Estonija (22) in Češka (32) vrsto let uvrščata pred Slovenijo. Estonija je bila lani uvrščena celo med dvajset globalno najkonkurenčnejših držav. Pred Slovenijo se zadnja leta uvršajo tudi Litva (31), Slovaška (34) in Madžarska (35). Estonija, ki je med novimi članicami EU že vrsto let najkonkurenčnejša, svojo superiornost kaže z izredno ambiciozno vizijo politike, ki želi državo popeljati med najuspešnejše evropske in svetovne države.

Pred desetletjem je Estonija svetu pokazala, kako se lahko na področju informacijske družbe razvija hitreje od azijskih tigrov. Znameniti projekt razvoja informacijske družbe v državi so poimenovali tigrov preskok (TigerLeap) kot analogijo z razvojnim preskokom (leapfrog), s čimer so zelo jasno nakazali svoje velike razvojne ambicije.

Slovenija je razvojno mnogo manj ambiciozna od Estonije. Strokovnjaki že celo desetletje neuspešno opozarjajo politiko, da so potrebne korenitejše reforme, ki bodo okrepile tehnološki razvoj in konkurenčnost gospodarstva. Žal neuspešno. Sedanja visoka gospodarska rast tako ni posledica gospodarskih reform, ampak predvsem ugodne globalne konjunkture in povečane dejavnosti v gradbeništvu. Izgradnja prometne infrastrukture pa temelji na zadolževanju, ki se je v zadnjih treh letih nasploh dramatično povečalo. Slovenski bruto zunanji dolg se je po podatkih Banke Slovenije povečal s 15,1 milijarde evrov (31. oktobra 2004) na 30,9 milijarde evrov (31. avgusta 2007).

Učinke sedanje gospodarske rasti izničuje visoka inflacija, ki tudi sicer srednjeročno ogroža slovensko konkurenčnost. Visoka inflacija je predvsem posledica rasti cen storitev, največ, skoraj polovico, pa k njej prispeva rast cen predelane in nepredelane hrane ter brezalkoholnih pijač. Sedanja visoka inflacija, za katero vlada ni neposredno kriva, je odločno pokazala na neučinkovitost določenih delov slovenskega gospodarstva. Obvladujejo ga karteli, monopoli, oligopoli, tranzicijski baroni in politika. Kartelni dogovori in monopolne strukture, katerih delovanje že kaže negativne gospodarske učinke, so posledica neučinkovitega nadzora in pomanjkljivega preprečevanja omejevanja konkurence zaradi aktivne vloge politike v gospodarstvu ter neučinkovitih nadzornih institucij in pravosodnega sistema.

Slovenska podjetja in javna uprava tehnološke produkte kupujejo po cenah, ki so višje od cen na primerljivih tujih trgih. Razlogi za to so monopolne strukture in nakupi prek posrednikov, pri katerih so lahko cene v posameznih primerih tudi za več deset odstotkov višje od distributerskih. Največjo korist imajo posredniki in udeleženci v tej trgovini, ki iz naslova višjih cen prejemajo visoke provizije. Posledice monopolnih in korupcijskih struktur pa se ne kažejo le v višjih cenah. Slovenska podjetja so neučinkovita tudi pri uvajanju in izrabi sodobnih tehnologij. Zato ne preseneča, da je razpoložljivost najnovejše tehnologije po podatkih poročila o globalni konkurenčnosti med omejitvenimi dejavniki slovenske tehnološke pripravljenosti (Global Competitiveness Report 2007-2008, WEF).

Naravnost katastrofalno je stanje na področju inovacij. Po številu visokotehnoloških patentov je bila Slovenija s 4,3 patenta na milijon prebivalcev leta 2003 krepko pod povprečjem EU 27, ki je znašalo 22,3 (povprečje EU 15 je bilo 28,1). Še zlasti skrbi zelo nizko število patentov v dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva. Že tako nizek delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu se je v zadnjih dveh letih še zmanjšal, in sicer s 5,2 odstotka v letu 2004 na 4,5 odstotka v letu 2006 (povprečje EU 27 je znašalo 16,7 odstotka). Med novimi članicami EU 27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež - Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. Povprečje preostalih 7 novih članic je znašalo 18,2 odstotka.

Vladi je treba priznati, da je naredila določene korake v smeri izvajanja lizbonske strategije, a so ti koraki najbrž premalo ambiciozni. Slovenija se po izdatkih za izobraževanje uvršča nad povprečje EU. Povečali so se izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP, in sicer z 1,4 odstotka leta 2004 na 1,6 odstotka leta 2006. A je bilo povečanje premalo ambiciozno, da bi Slovenija do leta 2010 lahko dosegla načrtovano povprečje EU, ki znaša 3 odstotke.

Pozitivni učinki kadrovskih čistk

Več kot očitno je, da slovensko gospodarstvo tehnološko zaostaja, stanje pa se je v zadnjih letih še poslabšalo. Položaj zbuja skrb še zlasti v podjetjih, v katerih nove uprave na veliko čistijo kadre, blizu preteklim upravam. Veliko vrhunskih strokovnjakov si je že moralo poiskati nove izzive. Cena, ki jo zaradi tega plačujejo podjetja, je visoka. Posledice se občutijo na ravni celotnega gospodarstva, ki je v zadnjih treh letih tehnološko nazadovalo. Kadrovske čistke pa lahko imajo tudi pozitivne učinke, ki se kažejo na daljši rok. Ključni kadri, ki so morali zapustiti podjetja, pogosto ustanovijo nova podjetja ali v že obstoječih prevzemajo ključno vlogo. Med najbolj odmevnimi primeri so zagotovo družbe T-2, Tuš Telekom in Tušmobil, kjer jedro vodstvenih, tehničnih in prodajnih ekip tvorijo nekdanji zaposleni v njihovem največjem konkurentu in njegovih hčerinskih družbah.

Kadri so tudi sicer slovenska šibka točka, zato imajo kadrovske čistke v podjetjih toliko usodnejše posledice. Slovensko gospodarstvo se sooča s pomanjkanjem vrhunskih kadrov v ustvarjalnih poklicih, zlasti inženirjev. Pomanjkanje raziskovalcev in inženirjev je med največjimi omejitvenimi dejavniki omenjeno tudi v poročilu o globalni konkurenčnosti WEF. Zato moramo podatke Statističnega urada o povečanju število zaposlenih v letih 2005 in 2006 za 17.183 interpretirati zelo previdno. Če upoštevamo zmanjšanje delovnih mest, še zlasti v predelovalnih dejavnostih (7053), se je obseg na novo zasedenih delovnih mest povečal celo za 25.262. Povečanje je bilo največje v gradbeništvu (7222), poslovnih storitvah (7444) in zdravstvu (2000), kjer pa zaposlovanje zelo verjetno ni bilo posledica pozitivnih učinkov vladnih reform in izvajanja lizbonske strategije.

Razvojni učinki za naslednje mandate

Pred Slovenijo so veliki razvojni izzivi. Vlada se bo morala najprej soočiti z negativnimi učinki visoke inflacije ter s svojimi makroekonomskimi politikami preprečiti nadaljnjo rast cen in padanje konkurenčnosti gospodarstva. Nadaljevati bo morala s konzervativno plačno in fiskalno politiko ter skušati doseči večjo razvojno naravnanost državnih proračunov za prihodnji dve leti. Morala bo tudi najti način za sodelovanje in dogovor s socialnimi partnerji, saj brez korenitejših reform in prestrukturiranja državnih izdatkov ne bo mogoče izvajati lizbonske strategije, pospešiti tehnološkega razvoja in okrepiti mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Tako vladajoče kot opozicijske politične stranke se bodo morale zavedati, da brez korenitih reform državljanom ne bodo več mogle obljubljati povečevanja blaginje. Potrebne so reforme, ki bodo izboljšale stanje na trgu delu, trgu dobrin in finančnih trgih. Nadaljevati je treba z odpravljanjem administrativnih ovir in krepitvijo pravne države. Dolgoročno pa bo lahko uspešna le tista politika, ki se bo korenito lotila gospodarskih in socialnih reform ter dala večji poudarek znanju in razvojnim usmeritvam, katerih učinek bo viden šele v prihodnjih mandatih.

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 24. november 2007)

Britanski Telekom sprožil plaz

Konec letošnjega junija je z mesta direktorja britanske družbe BT Wholesale odstopil dr. Paul Reynolds. Bil je eden ključnih poslovnih voditeljev v ozadju BT-jevega 10 milijard funtov vrednega projekta izgradnje novega omrežja, imenovanega 21CN (Twenty First Century Network). Odgovoren je bil tudi za izgradnjo širokopasovnega omrežja po vsej Veliki Britaniji ...

Dr. Reynolds je voditelj svetovnega formata in zaželen udeleženec najprestižnejših gospodarskih srečanj na svetovni ravni, kakršnega v Sloveniji ne premoremo. Med njegovimi najbolj izpostavljenimi projekti, ki je bil deležen številnih kritik med največjimi evropskimi operaterji, je ustanovitev družbe Openreach v začetku leta 2006, ki je prevzela upravljanje BT-jevega dostopovnega omrežja. S prvim oktobrom je dr. Reynolds prevzel vodenje novozelandskega Telekoma.

Z ustanovitvijo Openreacha je BT kot prvi evropski telekomunikacijski operater dokazal, da je funkcionalna ločitev dela telekomunikacijskega omrežja lahko odlična poslovna poteza tudi za samega operaterja. Koristi pa so mnogo širše. Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji.

Vertikalna integracija je ovira za konkurenco

Funkcionalna razdelitev nekdanjih nacionalnih telekomunikacijskih operaterjev je letos v središču razprav o spremembi pravil, ki krojijo razvoj evropskih telekomunikacijskih trgov. Vlade, ne samo v EU-ju, ampak tudi drugod po svetu, so vse bolj nezadovoljne s hitrostjo, s katero se razvija konkurenca na telekomunikacijskih trgih. Uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev je prepočasno. Vzroke za počasnost vidijo v vertikalni integraciji nekdanjih nacionalnih operaterjev. Zato je vse več držav, ki so sprejele ukrepe ali o njih razmišljajo, s katerimi bi novim operaterjem zagotovile nediskriminatoren dostop do omrežij nekdanjih monopolistov.

V članicah EU je bila nekdanjim monopolistom že pred leti naložena obveznost ločenega računovodstva. A praksa je pokazala, da regulatorji s tovrstnimi ukrepi pogosto niso uspeli preprečiti diskriminatornega ravnanja vertikalno integriranih nekdanjih nacionalnih operaterjev. Zato sedaj iščejo nove modele regulacije, med katerimi ima osrednjo vlogo prav funkcionalna ločitev.

Britanskemu zgledu sledijo drugi

Britanskemu zgledu sledita italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki prav tako razmišljata o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev (Telecom Italia in TeliaSonera), s katero bi upravljanje dostopovnega omrežja izločili v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Italijanski parlament utegne že kmalu sprejeti zakonsko podlago za funkcionalno ločitev. Sočasno z zakonodajnim postopkom potekajo javna razprava in pogovori z operaterjem. Podoben postopek poteka na Švedskem. Med novimi članicami EU-ja o funkcionalni razdelitvi nekdanjega nacionalnega operaterja zaenkrat razmišljajo le na Poljskem.

Britanske pozitivne izkušnje in njihovo posnemanje v drugih članicah EU-ja ter po svetu je v ozadju sprememb regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij, ki jih pripravljajo pod vodstvom evropske komisarke za informacijsko družbo Luksemburžanke Viviane Reding. Komisarka je odločna in jasna: poenotiti želi stanje na notranjem trgu EU-ja in vsem nacionalnim regulatorjem dati možnost, da nekdanjim nacionalnim operaterjem naložijo ukrep funkcionalne ločitve, če drugi ukrepi (ločeno računovodstvo in nediskriminacija) ne bodo učinkoviti.

Nekateri ločujejo sami

Funkcionalna ločitev ne pomeni skrajnega ukrepa, saj predvideva le vertikalno ločitev konkurenčnih storitev od omrežne infrastrukture. Obe dejavnosti se odvijata v ločenih podjetjih z ločenimi organi upravljanja, ki pa sta lahko lastniško še zmeraj povezani. Veliko strožja je strukturna ločitev, ki vključuje tudi lastniško ločitev. Primer strukturne ločitve je razbitje ameriške družbe Bell Systems v letih 1983 in 1984.

V telekomunikacijski industriji funkcionalna ločitev, ki jo zagovarja Redingova, ni novost. Prvi jo je na lastno pobudo že leta 1994 izvedel ameriški operater Rochester Telephone. Šest let kasneje je prostovoljno ločitev veleprodajnih in maloprodajnih dejavnosti v okviru načrta prestrukturiranja napovedal tudi britanski BT. Ločitev bi po mnenju BT-ja zmanjšala raven regulacije njegovih maloprodajnih dejavnosti, kar bi odtehtalo stroške ločitve. Pozneje je sicer ugotovil, da bi bili stroški vertikalne ločitve integriranih dejavnosti večji od koristi, zaradi česar je odločitev o funkcionalni ločitvi začasno preklical. Ponovno je o njej pričel razmišljati leta 2004 in jo v sodelovanju z britanskim regulatorjem Ofcomom kot prvi evropski operater izvedel leto pozneje.

Z ločitvijo do večje vrednosti družbe

Nekateri operaterji se odločajo za izvedbo funkcionalne ločitve, čeprav jih regulator v to sploh ne sili. Takšen je primer irskega eircoma, čigar lastnik, finančni sklad Babcock in Brown, želi s funkcionalno ločitvijo povečati vrednost družbe in s tem svojega premoženja. V procesu funkcionalne ločitve bodo v eircomu celotno omrežje ločili od prodajnih aktivnosti, dostop do omrežja pa odprli vsem maloprodajnim ponudnikom storitev pod enakimi pogoji. S tem bodo zagotovili jasnejšo poslovno strategijo ter večjo učinkovitost in dinamičnost ločenih družb. Funkcionalna ločitev naj bi zmanjšala tudi poslovna tveganja, ki so posledica »komunalne« miselnosti in neučinkovitosti pri upravljanju omrežja v tradicionalnih telekomunikacijskih operaterjih.

Pričakovanja eircomovih lastnikov potrjujejo dosedanje izkušnje iz Velike Britanije in drugih držav, kjer so vlagatelji pokazali veliko zanimanje za nakup ali celo prevzem izločenih podjetij, ki upravljajo z deli omrežja.

Če se bo transformacija eircoma izkazala za uspešno, bi to lahko bil pomemben vzor za razdelitev nekdanjih monopolnih operaterjev in drugih večjih evropskih operaterjev. V tem primeru bi funkcionalna ločitev lahko postala osrednji trend v telekomunikacijski industriji. To je še toliko bolj verjetno, ker temelji na sinergiji regulatornih zahtev po nediskriminatorni regulaciji in možnosti povečanja vrednosti lastništva omrežja.

Nekateri se ločitvi krčevito upirajo

Najnovejši primer funkcionalne ločitve poteka v Novi Zelandiji, kjer je vlada nekdanjemu nacionalnemu operaterju 26. septembra letos naložila funkcionalno ločitev v tri ločene dele – fiksno omrežje, veleprodajne in maloprodajne storitve –, ustanovitev neodvisne nadzorne skupine, ki bo nadzirala proces funkcionalnega ločevanja, ter dosledno enakopravno obravnavanje vseh operaterjev pri ponujanju telekomunikacijskih storitev. Vlada meni, da je zaradi dosedanjega nekonkurenčnega delovanja novozelandskega Telekoma to nujen ukrep. Skrajni datum ločitve je 31. marec prihodnje leto, vse storitve pa naj bi bile izločene v štirih letih. Za morebitno kršitev naloženih ukrepov in pravil funkcionalne ločitve bo moral operater plačati 10 milijonov dolarjev kazni. Telekom je imel 20 delovnih dni časa, da je pripravil in vladi predložil pripombe.

Drugače kot BT, ki je ločitev izvedel prostovoljno, novozelandski Telekom ločitvi ves čas ostro nasprotuje. Spremembo v poslovni kulturi novozelandskega Telekoma pa utegne prinesti svež veter, ki bo zavel s prihodom dr. Paula Reynoldsa. Analitiki pričakujejo, da bo pospešeno izvedel vladne ukrepe, da se bo družba lahko v čim krajšem času posvetila ustvarjanju novih prihodkov in rasti.

Regulativni ukrepi morajo biti premišljeni

Konkurenca na telekomunikacijskih trgih je pomembna, a skrajni ukrepi bi lahko zavrli nadaljnja vlaganja v izgradnjo infrastrukture in širokopasovnih omrežij naslednje generacije. Med prihodki, ki se ustvarjajo na širokopasovnih omrežjih, se hitro povečuje delež prihodkov od vsebin in storitev, medtem ko se delež prihodkov od samega dostopa manjša. Z izločitvijo omrežja in njegovim odpiranjem konkurenci bi operaterji lahko začeli hitreje izgubljati prihodke od vsebin in storitev, saj bodo morali biti konkurenčni na področjih vsebin in storitev, ki niso njihova osnovna dejavnost.

Spodbujanje učinkovite in trajne konkurence na vseh ravneh telekomunikacijskih storitev je osnova za inovacije in prihodnji razvoj telekomunikacijske industrije. A regulatorji bodo morali v prihodnje zelo skrbno pretehtati regulativne ukrepe in zagotoviti ravnotežje med konkurenčnostjo in vlaganji v razvoj. Predvsem pa bodo morali imeti pred očmi interese uporabnikov.

Največje koristi bodo imeli uporabniki

Gradnja širokopasovnih omrežij in konkurenčno okolje prinašajo največ koristi za uporabnike, državljane in gospodarstvo. Uporabniki imajo na voljo širši nabor produktov, ki pokrivajo različne razpone cen, hitrosti, vezave storitev ter kakovosti in ravni podpore uporabnikom. V zadnjih letih so se drastično znižali njihovi stroški telekomunikacijskih storitev. Danes so na konkurenčnih evropskih trgih na voljo paketi, v katerih uporabniki za 30 evrov dobijo širokopasovni dostop do interneta s hitrostjo na primer 15 Mb/s (ADSL 2+), IP TV ter vključene vse klice v državi ter znotraj Evrope in v ZDA ali optično povezavo do interneta s hitrostjo 100 Mb/s v smeri proti uporabniku in 50 Mb/s v smeri od uporabnika. Pred leti so bile takšne ponudbe nepredstavljive.

Regulatorji s svojimi ukrepi odločilno vplivajo na razvoj in konkurenčnost trgov. Z njimi morajo zmanjševati interes operaterjev s pomembno tržno močjo za nekonkurenčno delovanje in hkrati zagotavljati spodbude za učinkovite naložbe v gradnjo širokopasovnih omrežij. Ali bo med ukrepi tudi zahteva po funkcionalni ločitvi, bo v veliki meri odvisno od operaterjev samih.

(Prva objava: Moj mikro, november 2007)

Pomanjkanje inženirskih veščin ogroža razvojne ambicije EU

Pomanjkanje inženirjev in inženirskih veščin postaja pereč problem Evropske unije in lahko ogrozi ambiciozne vizije o prihodnosti Evrope. Predstavlja resno oviro za hitrejši tehnološki in gospodarski razvoj ter uresničevanje Lizbonske strategije. V nekaterih članicah, med katere sodi tudi Slovenija, je položaj še posebej zaskrbljujoč. Slovenska razvojno intenzivna podjetja vse težje najdejo kakovostne raziskovalce doma, zato jih uvažajo iz drugih držav. To seveda ne pomeni, da v Sloveniji ne premoremo kakovostnih raziskovalcev, jih je le odločno premalo. Podobne težave imajo v hitro rastočih gospodarskih sektorjih, kjer se podjetja že nekaj let soočajo s pomanjkanjem inženirjev. Veliko slovenskih informacijskih podjetij je bilo prisiljenih inženirje iskati v drugih državah, zlasti v vzhodni in jugovzhodni Evropi. Najambicioznejša med njimi so tam ustanovila svoje podružnice.

Pomanjkanje usposobljenih kadrov v Sloveniji silovito narašča

Slovenska podjetja se v letošnjem letu soočajo z največjim pomanjkanjem usposobljenih delavcev po osamosvojitvi leta 1991. Po poslovnih tendencah, ki jih objavlja Statistični urad Republike Slovenije, je bilo pomanjkanje usposobljene delovne sile v tretjem četrtletju oziroma v osmem mesecu letošnjega leta največji omejitveni dejavnik poslovanja pri več kot tretjini podjetij v predelovalnih dejavnostih in pri skoraj polovici podjetij v gradbeništvu. V zadnjem letu se je delež podjetij, ki se soočajo s pomanjkanjem usposobljenih delavcev, v predelovalnih dejavnostih povečal za 55% in v gradbeništvu za 17%. Pomanjkanje ostale delovne sile v predelovalnih dejavnostih je manjše, z njim se sooča le 15% podjetij, zato pa je to kar 88% več, kot v enakem obdobju lani. Pomanjkanje delovne sile je omejitveni dejavnik tudi v storitvenih dejavnostih, a se že dlje časa giblje v istih okvirih in se občutneje ne povečuje.

Število zaposlenih v Sloveniji se je v letu 2006 v primerjavi z letom prej povečalo za 2%. Stopnja rasti visoko ustvarjalnih poklicev je bila dvakrat višja (4%). Med njimi je bila najvišja stopnja rasti v poklicih s področja naravoslovnih, matematičnih, računalniških in informacijskih ter tehniških ved (9%). Stopnja rasti sovpada z ekonomsko intenzivnostjo posameznih gospodarskih sektorjev. Tako so bile najvišje stopnje rasti števila zaposlenih med inženirji gradbeništva (21%), kartografije in geodezije (12%), elektrotehnike (9%), elektronike in telekomunikacij (8%) ter med informatiki in računalničarji (13%). (Vir: Statistični urad Republike Slovenije, lastni izračuni.)

Povečano povpraševanje po kadrih v ustvarjalnih poklicih vpliva tudi na manjšo brezposelnost. Delež brezposelnih oseb v letu 2006 med temi poklici (5,3%) je bil precej nižji od deleža brezposelnih oseb celotnega delovno aktivnega prebivalstva (11,1%). V primerjavah so izvzete samozaposlene osebe in kmetje. Med ustvarjalnimi poklici je najnižja stopnja brezposelnosti med zdravstvenimi strokovnjaki (1,4%), strokovnjaki za izobraževanje (3,2%), računalniškimi strokovnjaki (2,6%) in nekaterimi inženirskimi poklici. Pri inženirskih poklicih je najnižja stopnja brezposelnosti med inženirji elektrotehnike (2,8%) in gradbeništva (3,3), medtem ko je mnogo višja pri kemijskih inženirjih (7,8%) ter arhitektih in urbanistih (13,9%). (Vir: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, lastni izračuni.)

Interes za študij naravoslovja, matematike in tehnike upada

Slovensko gospodarstvo ostaja odvisno od podjetij in sektorjev, v katerih so za uspeh ključne inženirske veščine. Navzlic temu se interes za študij naravoslovja, matematike in tehnike v Sloveniji iz leta v leto zmanjšuje. Število diplomantov s teh področij ne sledi povpraševanju na trgu. Delež diplomantov naravoslovnih, matematičnih, računalniških in informacijskih ter tehniških študijev med vsemi diplomanti se je zmanjšal iz 23,8% v letu 1998 na 16,2% v letu 2006, pri čemer se je delež diplomantov tehniških študijev zmanjšal iz 19,1% na 12,6%, delež študentov naravoslovja, matematika ter računalništva in informatike pa iz 4,7% na 3,5% (tabela 1). Ob tem je potrebno poudariti, da se interes za študij računalništva in informatike, ki je vključen v gornje podatke, izraziteje povečuje, a število diplomantov ostaja relativno majhno in ne sledi potrebam po tovrstnih kadrih.

Tabela 1: Deleži diplomantov posameznih študijskih področij v Sloveniji glede na skupno število diplomantov v % (Vir: Eurostat, SURS).

Pomenljiva je primerjava Slovenije s povprečjem Evropske unije (EU 27) oziroma evrskega območja (EA 13). V obdobju od leta 1998 do leta 2005 je delež študentov matematike, naravoslovja, računalništva in informatike ter tehnike v EU 27 upadel za 1,2% in v EA 13 ostal praktično na isti ravni (tabela 2). V istem obdobju se je delež teh študentov v Slovenji zmanjšal za 3%. Za razliko od Slovenije se je delež teh študentov na Finskem v tem obdobju krepko povečal, in sicer iz 34,4% na 38%. Na Irskem, ki jo prav tako radi vzamemo za zgled, se je delež študentov matematike, naravoslovja, računalništva in informatike ter tehnike sicer občutno zmanjšal, a je še vedno relativno visok (27,1%).

Tabela 2: Deleži diplomantov posameznih študijskih področij v EU 27 glede na skupno število diplomantov v % (Vir: Eurostat). 

Primerjava deleža diplomantov matematike, naravoslovja, računalništva in informatike ter tehnike pokaže, da se je ta v državah EU 27 v obdobju od leta 1998 do leta 2005 zmanjšal za 2,3%, v EA 13 za 1,2% in v Sloveniji za 5,4% (tabela 3). Ob tem je delež teh diplomantov tako v državah EU 27 kot v EA 13 krepko višji kot v Sloveniji. Še mnogo višji je ta delež na Finskem in Irskem. Dogajanje v Sloveniji lahko primerjamo z dogajanjem v nekaterih drugih tranzicijskih državah, kjer so v opazovanem obdobju zabeležili izrazito zmanjšanje zanimanja za študij matematike, naravoslovja, računalništva in informatike ter tehnike.

Tabela 3: Delež diplomantov (ISCED 5 in 6) matematike, naravoslovja, računalništva in informatike ter tehnike (ISCED 5 in 6) glede na skupno število diplomantov v % (Vir: Eurostat, lastni izračuni).

Opomba: v izračunih niso upoštevani deleži nerazvrščenih študentov oziroma diplomantov. 

Medtem ko se v Slovenji močno zmanjšuje interes za naravoslovne, matematične in tehniške študije, se izrazito povečuje interes za družbene, poslovne in pravne študije. Delež diplomantov teh področij je v letu 2006 v Sloveniji dosegel neverjetnih 49,6% in se je v obdobju od leta 1998 povečal za 8,4%. Delež teh diplomantov je leta 2005 v državah EU 27 dosegel 36% (4,5% več kot leta 1998) in v EA 13 34,3% (1,3% več kot leta 1998). Primerjava z državami EU 27 in EA 13 pokaže še eno slovensko šibko točko. Delež študentov in diplomantov naravoslovnih, matematičnih, računalniških in informacijskih študijev je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi, kar zagotovo predstavlja veliko oviro za tehnološki razvoj v Sloveniji.

Podobno izrazito zmanjšanje zanimanja za študij naravoslovja, matematike in tehnike na eni strani in povečanje za družbene, poslovne in pravne študije na drugi strani je prisotno še v nekaterih drugih tranzicijskih državah. Med novimi članicami EU se je delež diplomantov naravoslovnih, matematičnih in tehniških študijev povečal na Slovaškem (25,8% v letu 2005) in v Estoniji (20,2% v letu 2005), nekoliko zmanjšal na Češkem (23% v letu 2005) in v Litvi (21,8% v letu 2005) ter krepko zmanjšal na Madžarskem (10,5% v letu 2005) in v Latviji (12,6% v letu 2005). Ob tem je potrebno poudariti, da je delež diplomantov na Slovaškem in Češkem blizu povprečja EU 27. (Vir: Eurostat, lastni izračuni.)

Inženirji niso ustrezno organizirani

Med razlogi za zmanjševanje zanimanja za naravoslovne, matematične in tehniške študije po osamosvojitvi leta 1991 so strukturne spremembe v gospodarstvu, kjer smo bili priča razpadu velikih industrijskih konglomeratov in mednarodno uspešnih podjetij. Velik vpliv so imele spremembe družbenih vrednot in prav gotovo tudi določeni negativni pojavi v obdobju tranzicije (npr. nenadzorovana privatizacija in nezakonito pridobivanje premoženja določenih družbenih skupin, korupcija, …). Poleg tega naravoslovni, matematični in tehniški študiji veljajo za težke, zaradi česar je delež študentov, ki študij uspešno zaključijo, precej nižji kot pri družboslovnih študijih.

Nekoč družbeno priznani inženirski poklici so izgubili ugled tudi zaradi relativno nizkih plač v primerjavi z drugimi primerljivimi poklici, med katerimi zagotovo najbolj izstopajo zdravniki in sodniki. Podobna plačna (neso)razmerja med plačami visoko ustvarjalnih poklicev, kakršna imamo danes v Sloveniji, so prisotna še v nekaterih drugih tranzicijskih državah. Inženirji v Sloveniji nimajo poklicnih sindikatov, v panožnih sindikatih pa so njihovi interesi slabo zastopani. Na drugi strani so bili v tranzicijskem obdobju zdravniki, sodniki, učitelji in javni uslužbenci mnogo bolje organizirani in so preko svojih močnih poklicnih sindikatov ter stanovskih organizacij izsilili relativno visoke plače. To je povzročilo plačna nesorazmerja in spremembe družbenih vrednot, zaradi katerih se je dodatno zmanjšal interes za študij naravoslovja, matematike in tehnike.

Inženirjem manjka enoten in močan nastop. Zaradi šibke organiziranosti in zastopanja svojih poklicnih interesov, so ranljivi ne samo pri plačah, temveč, kar je še bolj kritično, pri skrbi za njihov poklicni razvoj. Tehniške vede se hitro razvijajo, zato ohranjanje inženirskih veščin zahteva nenehno izobraževanje in usposabljanje. Prav slednje v slovenskem gospodarstvu izredno šepa. Posledice neustreznega izobraževanja in usposabljanja inženirjev ter neustrezna plačna razmerja, so dodatna spodbuda, da se mnogo inženirjev že takoj po zaključku študija ali po nekaj letih službe kariero odloči nadaljevati v drugih, bolje plačanih poklicih.

Kako ukrepati

Pomanjkanje inženirjev se bo v prihodnjih letih tako v EU kot v Sloveniji povečevalo. Položaj bodo dodatno zaostrili negativni demografski trendi, pri katerih je Slovenija na samem evropskem repu. Nekatere članice EU si že intenzivno prizadevajo, da bi pritegnile inženirje iz drugih držav članic, pa tudi izven EU. Učinkovitost politik za privabljanje talentov postaja pomemben dejavnik prihodnje gospodarske uspešnosti.

Slovenija v tekmi za talente krepko zaostaja, saj nima aktivne politike za privabljanje strokovnjakov. Z vstopom v EU je sicer odprla trg dela, a ta ni dovolj atraktiven za vrhunske kadre. Plače inženirjev in večine drugih strokovnjakov so precej nižje od plač primerljivih poklicev v razvitejših članicah EU. Poleg tega je obdavčitev dela v Sloveniji bistveno previsoka.

Če želimo zmanjšati negativne posledice pomanjkanja inženirjev, moramo nemudoma ukrepati. Povečati bi morali zanimanje za inženirske poklice, potrebujemo pa tudi proaktivno politiko na področjih izobraževanja, davčne politike in priseljevanja. Aktivnejšo vlogo pri odpravljanju pomanjkanja inženirskih veščin bi morali prevzeti tudi sami inženirji. Slediti bi morali zgledom držav kot so Danska, Finska, Irska in Nemčija ter oblikovati močna inženirska združenja, ki bi promovirala njihove poklice. Promovirati bi morali stalno usposabljanje inženirjev, še zlasti v podjetjih, ki bi omogočalo njihovo zaposljivost v inženirskih poklicih skozi celotno delovno dobo.

_{Ključni viri:}

_{1. Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal}

_{2. Statistični urad Republike Slovenije (http://www.stat.si), SI-stat podatkovni portal}

_{3. Statistični urad Republike Slovenije (http://www.stat.si), Statistični register delovno aktivnega prebivalstva}

_{4. Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije (http://www.ess.gov.si): Podatki o potrebah delodajalcev po delavcih in o povprečnem številu registriranih brezposelnih oseb, ki imajo poklic kodiran po standardni klasifikaciji poklicev}

Povzeto po: Caf, D. (2007). Pomanjkanje inženirskih veščin ogroža razvojne ambicije EU, Uporabna informatika, 15(3): 72-77.

(Prva objava: razgledi.net, 11. oktober 2007)

Engineering Skills Shortage in Europe

Appendix A to FEANI Position PaperEngineering Skills Shortage in Europ

Country specific reports about the shortage of engineering skills and what has been done to counter the national shortages

Slovenia

Summary

Slovenia is facing a lack of highly qualified, skilled workers in the maths, science and technology fields, and the trends are worrying. The fast economic growth in 2006 and 2007 revealed that the skills shortage became one of the most important barriers that might hinder the future economic growth and development. The problem will increase due to negative demographic trends and stagnation of students. Changing values in society have also influenced a smaller interest in maths, science and technology studies.

Skills shortage endangers Slovenia’s economic growth and development

In the first quarter of 2007, Slovenia’s economy, fuelled by flourishing exports, domestic spending and investments, expanded at an annual rate of 7,2%. The fast economic growth, not surprisingly, indicated the structural worker shortage. In the second quarter of 2007, one third of companies in the manufacturing industry claimed they lacked skilled workers. Moreover, it was the highest skilled workforce shortage since the independence in 1991. It was more than 50% higher than at the same time in 2006 and three times higher than at the last economic growth peak in 1999. The worker shortage had increased slowly since mid nineties until 2006 when it grew faster than within the entire decade before. The same happened with the general worker shortage, where 15% of companies in the manufacturing industry reported the shortage. Although the demand was much smaller then for the skilled workforce, it also grew enormously as the shortage in the second quarter of 2007 was three times bigger than in the same period of 2006 (Source: Statistical Office of the Republic of Slovenia).

The skilled worker shortage has become one of the biggest obstacles in sustaining Slovenia’s fast economic growth and development. The problem has been well known within the IT sector where companies have tried for years to attract skilled workers from South Eastern and Eastern Europe. As the legal immigration of professionals was not sufficient, some IT companies have been forced to establish branches in the countries of Western Balkans in order to employ local skilled workforce.

Recently, other sectors have also been facing the skilled worker shortage, especially amongst the engineers. As the manufacturing and civil engineering sectors are the main pillars of the current economic growth, the shortage of engineers might have a severe negative impact on their future performance. The number of workers employed in the civil engineering occupations grew 21% in 2006. The growth was also high in other engineering occupations (8% on average) and computer professionals (13%). As a result of increasing demand, the unemployment amongst engineers (6,4%) was lower than in the total workforce (11,1%), excluding self employed and farmers. Moreover, the lowest unemployment was in electrical engineering (2,8%), civil engineering (3,3%), and electronics and telecommunications (4,9%). (Sources: Statistical Office of the Republic of Slovenia; Employment Service of Slovenia)

Decreasing interest for math, science and technology education

The enrolment of students in the tertiary education reveals the educational structural gap in Slovenia that might endanger the country’s future economic development. The number of all students enrolled in the tertiary education in Slovenia in the period between 1998 and 2004 grew 7,4% annually. The annual growth in the maths, science and technology tertiary education was 6,1% and decreased over the period to 3,7% in 2004. The compound annual growth in the same period was much smaller in the engineering tertiary education (4,7%) and over the period declined from 13,2% to 0,3%. On the other hand, the highest growth was recorded in the computing education, where the number of students grew 10,8% annually and the growth was 16,5% in 2004.

The structural changes are clearly seen from the figures on graduates by the education field in the period between 1998 and 2004 (Figure 1). The share of engineering, manufacturing and construction graduates in the tertiary education graduates decreased from 19,1% in 1998 to 15% in 2004 (12,6% in 2006). Moreover, the share of math, science and technology graduates, which decreased from 23,8% in 1998 to 18,7% in 2004 (16,2% in 2006) was significantly smaller than in the EU-27 or EA-13 (Figure 2).

Figure 1: Graduates in Slovenia by Field of Education

Source: Eurostat

Figure 2: Graduates (ISCED 5-6) in maths, science and technology fields - as % of all fields

Notes: Technology means computing, engineering, manufacturing, construction; 
EA means Euro Area.

Source: Eurostat.

The engineering education and professions in Slovenia have become less attractive, although the major contributing sectors to the GDP and economic growth are still those depending on the engineering skills. However, due to the structural changes in the Slovenian economy on the one hand and much deeper changes in values in society on the other hand since independence in 1991, the most preferred studies have become those in the field of social science, business and law. The maths, science and technology studies have been less and less popular. Even more so, as they have a stigma of being difficult studies.

Once highly respected engineering professions have lost their esteem also because of relatively low salaries compared to some other professions in the health and public administration sectors. The unions representing doctors, lawyer and public administration occupations are very strong and have secured high salaries for their members. On the other hand, engineers are not so well organised and do not have any engineering union. Salaries of engineers may therefore vary significantly and depend on the industry sector. However, the average salary is significantly lower than in comparable professions in the public sector. A comparison of data on graduates and employment confirms that maths, science and technology professions are becoming less attractive, as more and more graduates later work in other professions, especially in sales, marketing, management and public administration.

Lack of active policies to tackle a skills shortage problem

Slovenia opened the labour market by joining the EU. The immigration trends have been positive, yet not sufficient to compensate for the lack of domestic workforce. Unfortunately, only a small share of immigrants represents the skilled workforce. Slovenia does not have any active policy of attracting skilled workforce, although there have been several initiatives, especially within the IT industry. On the other hand, there is relatively high immigration of less qualified workforce, especially in the civil engineering sector and for season jobs.

Lower salaries than in more developed EU member states and high taxes retreat highly skilled workforce from abroad. There have been several initiatives to lower taxes, but the Government has not made any significant changes. The macroeconomic environment remains less attractive than in some other EU member states. The Government is aware that the lack of engineers is becoming a serious barrier for industry to secure its future growth, but has yet to take any decisive action to improve the situation.

Outlook

Both, companies and the public sector will face the engineering skills shortage in the coming years. The supply of new engineers will decrease due to negative demographic trends and stagnation of students. Slovenia has to reconsider its policies to increase the number of highly qualified, skilled workers, especially engineers. It will have to take proactive steps in the education policy and promotion of engineering skills. Policies and actions are also required to provide better training and qualifications for engineers, as well as lifelong learning to keep them employable.

Changes are required in the fiscal policy in order to reduce the taxation of salaries and make the country competitive to attract the best human resources from abroad. The changes are also required in the immigration policy to attract more engineers and other highly qualified, skilled workers as Slovenia cannot secure its future growth on its own resources.

Slovenian engineers will have to be proactive, too. They should follow examples of countries like Denmark or Germany and build strong engineering associations to promote their professions. 

(Published in Annex to FEANI Position Paper on Engineering Skills Shortage in Europe, approved by General Assembly on 5 October 2007)

Krivci so neznanje, klientelizem in korupcija

Svetovalec ugledne mednarodne svetovalne korporacije se je nedavno sestal z IT-direktorjem velike slovenske gospodarske družbe. Direktor mu je z iskrenim navdušenjem predstavil najnovejše dosežke na področju informatike v družbi. Svetovalec je bil v zadregi. Rešitve, ki jih v svoji dejavnosti vodilna družba na slovenskem trgu uvaja danes, so na razvitih evropskih trgih družbe uvajale pred petnajstimi leti in so od takrat naredile že nekaj razvojnih korakov naprej.

Podobna zgodba se je ponovila v drugi veliki družbi, prav tako vodilni na svojem področju v Sloveniji, kjer več let zamujajo z informatizacijo ključnega poslovnega procesa. V obeh družbah je država lastniško pomembno prisotna.

Opisana primera nikakor nista osamljena. Primeri in analize opozarjajo na resne probleme v slovenskem gospodarstvu. Ugodna gospodarska gibanja in veliki uspešni projekti, kot je vključitev v Evropsko unijo, so potuha menedžerjem in prikrivajo dejansko potrebo po korenitejših spremembah, ki bi okrepile mednarodno konkurenčnost gospodarskih družb (v nadaljevanju: družbe). To še zlasti velja za družbe, v katerih je država lastniško prisotna. Po Ajpesovih podatkih se je od leta 2003 do 2006 že sicer majhno število gospodarskih družb zmanjšalo kar za 10 %. Priča smo tudi pospešenemu oblikovanju kapitalsko močnih skupin. Ker je država ključni lastnik znatnega dela najpomembnejših slovenskih družb, kaj hitro ugotovimo, da postaja država v gospodarstvu vse pomembnejši akter. Vzpostavljajo se razmere, ki olajšujejo oblikovanje mehanizmov prikritega nadzora nad gospodarstvom ter ključnimi dejavnostmi znotraj tega, in to z razmeroma majhnim številom »posvečenih« predsednikov uprav, blizu vladi. Le redke dejavnosti so izpostavljene zdravi in močni konkurenci, zato lahko menedžment s spretnim oblikovanjem in manipuliranjem javne podobe ter ob podpori države kot najpomembnejšega lastnika, zamegljuje dejansko stanje in nekonkurenčnost družb.

Veliko denarja, a malo znanja

Prepozna informatizacija ključnih poslovnih procesov ali uvajanje zastarelih rešitev kaže na specifiko slovenskega gospodarstva. Gospodarske družbe za IT namenjajo velike vsote denarja, a vprašanje je, ali so naložbe modre in povečujejo njihovo konkurenčnost. Strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje znanja, ki je vzrok za napačne odločitve, zgrešene nakupe, zavožene projekte, organizacijsko nezrelost in nekonkurenčnost. A problem je globlji. Država, ki obvladuje ključne slovenske družbe, marsikje ni sposobna zagotoviti kompetentnih poslovodstev z dovolj upravljavskega znanja, veščin in širine, ki bi naše družbe preobrazila v mednarodno konkurenčna podjetja. Neustrezno kadrovanje na višji ravni se prenaša na nižje ravni. Posledica so pomanjkanje znanja, nekompetentno vodenje ter ne nazadnje neustrezen razvoj družb in njihova nekonkurenčnost na razvitih mednarodnih trgih. Zelo razširjeni so nepotizem, klientelizem in korupcija.

Šale, ki niso smešne

Med poznavalci krožijo zgodbe in šale o slovenskih družbah, ki kupujejo najdražje informacijske sisteme, namenjene velikim mednarodnim korporacijam. Pri tem pa sploh ne vedo, kako jih bodo izkoristile. O tem začnejo razmišljati šele po njihovem nakupu in namestitvi. Z velikimi informacijskimi sistemi družbe sicer lahko pokrijejo svoje celotno poslovanje, a ti pogosto krepko presegajo njihove dejanske potrebe. Velik del informacijskih sistemov ostane neizkoriščen, enak učinek pa bi družbe dosegle z mnogo cenejšimi rešitvami. Marsikatera družba je kupila tako drage in neuporabne računalniške sisteme, kot bi si raznašalec časopisa za opravljanje svojega dela kupil tovornjak, namenjen prevozu večjih tovorov. Na koncu je za vse težave zmeraj kriv informacijski sistem – le redko poslovodstvo.

Več kot le neznanje menedžerjev

Oglejmo si primer, kjer neracionalna poslovna odločitev ni bila zgolj odraz neznanja menedžerjev. Primer je izmišljen in je nastal na podlagi pogovorov s svetovalci in kolegi o resničnem dogajanju v različnih družbah. V večji slovenski družbi je projektna skupina v sodelovanju z ugledno tujo svetovalno družbo na podlagi poslovnih zahtev in temeljite analize poslovodstvu predlagala postopno uvajanje kompleksnega informacijskega sistema. Odgovornemu področnemu menedžerju pa predlog ni ustrezal in si je pridobil mnenje drugih, manj uveljavljenih svetovalcev, ki so svetovali celovit pristop. S svojimi najtesnejšimi sodelavci je področni menedžer šikaniral in diskreditiral projektno skupino in svetovalno družbo, ki sta predlagali racionalnejši, postopni pristop. Poslovodstvo družbe je »pozabilo« na njihove nasvete in na predlog področnega menedžerja sprejelo odločitev o »celovitem« pristopu. Projekt je bil zaradi tega obsežnejši in odmevnejši, nakup aplikacije pa občutno dražji. Ker v družbi niso imeli dovolj lastnega znanja, so za vodenje projekta najeli zunanjega vodjo projekta. Po enem letu se je pokazalo, da se je projektna skupina zaradi velike kompleksnosti in zahtevnosti projekta ter ne nazadnje tudi nepripravljenosti družbe za uvedbo informacijskega sistema, osredotočila le »na del« prvotno predlaganega segmenta, ki bi upravičeval cenejši, postopni pristop. Nadzor projekta ni bil ustrezen, zato poslovodstvo družbe ni sprejelo nobenih ukrepov. Na morebitne nepravilnosti na projektu in oškodovanje družbe so opozorili šele nekateri zaposleni, ki jih je poslovodstvo hitro utišalo ter diskreditiralo in šikaniralo. Poslovodstvo je preprečilo tudi revizijo projekta. Nadzorni svet družbe, ki je bil seznanjen z dogajanjem pri projektu, ni ukrepal, čeprav bi moral na podlagi ravnanja poslovodstva sam sprožiti revizijo projekta.

Sistemi sami po sebi niso rešitve 

V slovenskih družbah ne obvladajo procesov, projektnega vodenja in metodologij za odločanje o kompleksnih naložbah v IT. Menedžerji so pogosto prepričani, da bodo z nakupom dragih informacijskih sistemov rešili svoje organizacijske težave in pridobili ustrezna tehnološka in organizacijska znanja, kot se je to dogajalo ob nakupih proizvodnih strojev v industriji. A to je popolna zabloda. Sistemi sami po sebi ne rešujejo problemov, niti ne povečujejo konkurenčne sposobnosti družb. Zato nakup sistemov, ki niso prilagojeni potrebam, urejenosti in zrelosti organizacije, nikakor ne more biti donosna naložba.

Izkušnje in raziskave kažejo, da slovenske družbe organizacijsko zaostajajo za družbami iz tujine. Prevladuje sektorska organiziranost s »silosi«, ki družbam ne omogoča, da bi z uvedbo sodobnih sistemov za upravljanje virov podjetja (ERP) dosegla enake učinke kot jih pridobi sodobno, procesno / projektno organizirana družba v razvitem okolju. Slovenski menedžerji nimajo ustreznih organizacijskih znanj, ki bi omogočala izkoriščanje prednosti informacijske tehnologije. Obsedeni z najnovejšimi tehnologijami in rešitvami, zadnji hit so na primer storitveno usmerjene arhitekture (SOA), kupujejo opremo in uvajajo rešitve, ki so več generacij pred njihovimi dejanskimi organizacijskimi znanji. Pri uvajanju IT-tehnologij iščejo bližnjice, namesto da bi razvoj teh uskladili z organizacijskim razvojem.

Negativni učinki iskanja bližnjic

Iskanje bližnjic in uvajanje preveč naprednih informacijskih sistemov ima lahko negativne učinke. Projekti se hitro sprevržejo v nočno moro, večkratno presežejo zastavljene roke in proračun ali pomenijo veliko tveganje za poslovanje. Tipični primer so projekti SOA v kritičnih sistemih za odnose z uporabniki (CRM), ki pomenijo veliko tveganje za delovanje in ugled družbe, saj uporabniki in partnerji napake neposredno vidijo in občutijo.

Družbe, ki organizacijsko niso pripravljene na uvedbo sodobnih, procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov, bi se morala uvajanja novih sistemov lotevati pilotno in postopno. Prehod iz funkcijske v procesno organiziranost je velik zalogaj za celotno družbo, zato se mora na spremembo dobro pripraviti. Izkušnje kažejo, da bi morale družbe in organizacije pred uvedbo procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov urediti organizacijo in upravljanje poslovnih procesov ter integracijo poslovnih aplikacij. Prav to pa je segment, ki ga slovenski menedžerji najmanj obvladajo. Zato ne preseneča brezbrižnost, ki je posledica pomanjkanja organizacijskih in poslovnih znanj, s katero se slovenske družbe lotevajo uvajanja najnovejših informacijskih sistemov.

Poudarek na znanju in konkurenci

Povečanje učinkov naložb v IT in povečanje konkurenčnosti slovenskih družb zahteva korenito spremembo odnosa do znanja. Družbe bodo morale večji poudarek dati upravljanju razvoja organizacije in poslovnih procesov, metodologijam za razvoj in uvajanje aplikacij, pripravi projektov ter obvladovanju tveganj. Teh stvari ni mogoče zgraditi čez noč, zato bo pot do uspeha in zrelega IT-trga trnova. Najmočnejša gonilna sila, ki lahko sproži korenite spremembe, pa je zdrava in močna konkurenca. Dokler bo država igrala ključno vlogo v gospodarstvu in ne bo zagotovila mehanizmov za nadzor konkurence, dokler se bosta bohotila klientelizem in korupcija, vse dotlej pozitivnih sprememb ne bo.

(Prva objava: Moj mikro, julij/avgust 2007)

Telekomunikacije - med regulativo in politiko

Regulativa v telekomunikacijah danes vse bolj oblikuje strukturo in način delovanja industrije. Podobno kot v drugih omrežnih dejavnostih, kot so železniški in letalski promet ali distribucija električne energije, pomeni regulativa v telekomunikacijah največjo neznanko, ki vpliva na odločitve o kapitalskih naložbah, ugled gospodarskih družb in upravljanje tveganj.

Prehod na omrežja nove generacije, ki temeljijo na internetnem protokolu (IP), pomeni nov regulativni izziv za telekomunikacijsko industrijo. Tradicionalna telekomunikacijska kultura in pravila se srečujejo z internetno kulturo. Nova tehnološka platforma prinaša nove poslovne modele in nove oblike konkurence, zato bo treba uveljavljena pravila na vele- in maloprodajnih trgih ter pripadajočo regulativo spremeniti. Potrebna bodo nova pravila igre.

Razlike med trgi s političnim vplivom ...

Presenetljivo je, da nekatera podjetja regulative, navkljub njenemu naraščajočemu pomenu, še zmeraj ne jemljejo dovolj resno. Svojih odnosov z regulatorji in drugimi deležniki ter lobiranja ne gradijo na strokovno podprtih argumentih in dejstvih, ampak se zgolj odzivajo na aktualne probleme, ne da bi jasno in celovito razumela dolgoročni vpliv svojih aktivnosti, ali pa trmasto nasprotujejo odločitvam regulatorjev in se spuščajo v dolgotrajne sodne spore. Takšni vedenjski vzorci so še zlasti tipični za podjetja na trgih, kjer so varuhi konkurence in sektorski regulatorji pod velikim političnim vplivom. Podjetja upravljanje regulative prepuščajo ozko usmerjenim strokovnjakom, bodisi pravnikom, tehnikom ali celo strokovnjakom za odnose z javnostmi. Ti so vsekakor pomembni, a manjka jim potrebne širine in izkušenj, da bi razumeli, kako posamezni regulativni ukrepi vplivajo na strategijo in poslovanje podjetja. Prava rešitev tudi ni, če poslovodstva namesto razvoja lastnih kadrov in omrežij za lobiranje in reševanje pomembnih regulativnih vprašanj najemajo zunanje svetovalce.

... in razvitimi trgi

Povsem drugače ravnajo operaterji na razvitih in konkurenčnih telekomunikacijskih trgih. Regulativa je osrednji element njihovih poslovnih strategij in preveva njihovo celotno poslovanje. Imajo močne notranje oddelke, ki jih vodijo vrhunski strokovnjaki, saj področje zahteva globoko razumevanje tehnoloških, ekonomskih, družbenih in strateških vplivov regulative. Za vodenje področja regulative je treba dobro poznati tudi trg in glavne deležnike, saj je za uspešno izvajanje poslovne strategije potrebno prav dobro

Telekomunikacijski trg v Veliki Britaniji je med najbolj konkurenčnimi v EU

V Veliki Britaniji je bilo leta 2006 kar 506 ponudnikov dostopa do interneta, (od tega 360 s samostojno številko AS – Autonomous system number) in 70 ponudnikov mobilnih storitev, kar je daleč največ med vsem evropskimi državami. Istega leta je bilo na trgu 11 pomembnih akterjev na fiksnem telekomunikacijskem trgu, skupaj pa kar 122 operaterjev, ki so ponujali javne telefonsko storitve. BT je imel leta 2006 povprečno 51 % (po prihodkih) oziroma 52 % (po prometu) tržni delež vseh javnih telefonskih storitev. Preostalo so bili prihodki konkurenčnih ponudnikov. V določenih segmentih telefonskih storitev je bil njegov tržni delež manjši od tretjine. Na področju širokopasovnega dostopa je imel BT le 25 % tržni delež, kar je najmanj med nekdanjimi monopolisti. Zelo konkurenčen je tudi trg mobilne telefonije, na katerem BT ni prisoten, kjer je imel vodilni operater le 25,8 %, drugi največji tekmec pa 23,4 % tržni delež.

Primer BT

Primer operaterja, ki odlično obvladuje regulativo, je vodilni britanski operater BT. Britanski telekomunikacijski trg je praktično v vseh segmentih med najbolj konkurenčnimi v Evropski uniji – naj si bo po cenah (medomrežnega povezovanja, zakupljenih vodov, mednarodnih telefonskih storitev ...), tržnih deležih konkurence ali po številu ponudnikov storitev. Poleg tega, da je britansko gospodarstvo že samo po sebi zapisano liberalnim vrednotam, je imel BT v Ofcomu, ki velja za enega najboljših evropskih sektorskih regulatorjev, ves čas nadvse kompetentnega in trdega sogovornika. Za uspeh v razmerah ostre konkurence je moral BT razvijati vrsto področij, med njimi zlasti regulativo, inovacijsko dejavnost in tehnološki vpogled, ki jih večina operaterjev na monopolnih in nekonkurenčnih trgih zanemarja.

Danes je BT med najnaprednejšimi operaterji v svetu. Prvi med nekdanjimi monopolisti se je odločil, da svoje telekomunikacijsko omrežje v nekaj letih v celoti nadomesti z omrežjem IP naslednje generacije, imenovanim 21st Century Network (21CN). Izgradnja novega omrežja pa ni samo izjemen tehnološki, temveč tudi velik regulativni izziv. Omrežja naslednje generacije namreč temeljijo na IP-ju, zato zahtevajo nove modele in nove regulativne ukrepe. Še več, zahtevajo spremembo kulture, kar je za nekdaj monopolne operaterje morda najtežje. BT s spremembami kulture ni imel težav, ampak jih je izkoristil za preboj v svetovni vrh. Zaradi dolgoletnega delovanja v konkurenčnem okolju je bil BT dobro pripravljen na novi »družbeni red«, ki ga v telekomunikacijsko industrijo prinaša IP. Z razvojem novega omrežja, novo organiziranostjo ter z novimi poslovnimi modeli in storitvami, BT postavlja tudi nova izhodišča za oblikovanje regulative.

Med evropskimi operaterji BT-ju sledi le KPN, ki bo prav tako v celoti zamenjal tehnološko platformo. Na čelu preostalih evropskih operaterjev je francoski telekom (FT), ki tehnološke platforme ne bo v celoti zamenjal z IP.

Ponudniki storitev so čedalje pomembnejši za razvoj telekomunikacij

Podatki o številu ponudnikov telekomunikacijskih storitev v državah EU-ja kažejo, da se število ponudnikov na vseh segmentih telekomunikacijskega trga povečuje in da prevzemajo pomembno vlogo pri razvoja trga.

Leta 2006 je bilo v članicah EU-ja povprečno 44 delujočih ponudnikov javnih telefonskih storitev. V trinajstih članicah je bilo preko 40 ponudnikov, največ v Nemčiji (132), Veliki Britaniji (122) in na Nizozemskem (106). Konec leta 2005 je 7 članic imelo 5 ali več, 16 pa 3 ali več pomembnih igralcev na trgu, ki so med seboj tekmovali. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (11), najmanj (1) pa v Sloveniji in še petih novih članicah (v Cipru, Litvi, Latviji ter na Malti in Slovaškem).

Manj je ponudnikov mobilnih storitev, a tudi njihovo število se nenehno povečuje. Leta 2006 je bilo v članicah EU povprečno 19 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (70) in na Nizozemskem (60), najmanj pa v Luxemburgu in Sloveniji (2). Nižje je število mobilnih operaterjev – v večini držav so trije operaterji GSM, v šestih pa štirje. Operaterjev UMTS je bilo še več – v večini trije, v desetih državah pa 4 oziroma 5 (v Veliki Britaniji in Nemčiji). Manj je bilo delujočih operaterjev UMTS, le eden je ponujal storitve v Estoniji, na Malti in v Sloveniji.

Daleč največ ponudnikov je na internentnem segmentu, kjer je bilo leta 2006 povprečno preko 100 ponudnikov na državo. Največ jih je bilo v Veliki Britaniji (506) in na Nizozemskem (461). Med novimi članicami EU (podatke smo dobili za 10 od 12 članic) je bilo lani povprečno preko 40 ponudnikov dostopa do interneta, od tega največ v Latviji (110), najmanj pa na Malti in v Sloveniji (12) ter na Cipru (3).

Regulativa kot stroka v Sloveniji ni razvita

Razvoj telekomunikacijskih trgov v članicah EU pokazal, da so se pod skrbno supervizijo Evropske komisije ti v večini članic uspešno in pospešeno razvijali. Cene medomrežnega povezovanja in zakupa infrastrukture so se znatno znižale in omogočile vstop na trg številnim novim ponudnikom. Ključna za razvoj je bila uvedba sektorskih regulatorjev in proaktivna ex ante regulacija, pri kateri regulatorji vnaprej določajo regulativne ukrepe, ki spodbujajo vstop novih igralcev na trg. Kljub temu so na nekaterih nacionalnih trgih še vedno previsoke cene medmoremžnega povezovanja in zakupa infrastrukture, da bi ti lahko postali konkurenčni.

Najbrž je za marsikoga presenetljivo spoznanje, da ima Slovenija skoraj v vseh segmentih najmanj ponudnikov storitev med vsemi članicami EU. Res je, da se uvršča med najmanjše članice, a tudi nekatere male države imajo veliko ponudnikov storitev. Morda najzgovornejši je segment trg dostopa do interneta, kjer se je število aktivnih ponudnikov v članicah EU-ja v zadnjih letih krepko povečalo. Prav nasprotno se je njihovo število v Sloveniji v zadnjem desetletju zmanjšalo s preko 37 na 11 v letu 2007. Zadnja, ki sta prenehala ponujati storitve, sta bila Sinfonika in Perftech. Številke zgovorno kažejo, da regulacija na tem segmentu trga ni bila učinkovita.

Ponudniki so že pred desetimi leti opozarjali na visoke vstopne ovire, to so razmeroma visoke cene zakupa infrastrukture in medomrežnega povezovanja glede na maloprodajne cene (to razmerje je v Sloveniji med najnižjimi in ponekod celo najnižje v EU), ter na neučinkovito regulacijo trga, neoperativnost varuha konkurence in neučinkovit pravosodni sistem. Razmere se v desetih letih niso veliko spremenile. Pod pritiskom Evropske komisije je danes agilnejši le sektorski regulator – APEK. Opazna je odsotnost neodvisnih strokovnih razprav o pomembnih vprašanjih regulacije slovenskega telekomunikacijskega trga. Teh je bilo pred desetletjem več. Posledica zapiranje tega prostora je pomanjkanje znanja s področja regulative in cenovnih modelov, ki bi omogočalo hitrejši razvoj telekomunikacijske dejavnosti.

Upravičeno se postavlja vprašanje, ali je v danih razmerah v slovenskem prostoru možno enakovredno in strokovno podprto soočenje različnih pogledov prihodnjih pravil delovanja telekomunikacijskega trga in regulative v omrežjih naslednje generacije. Zavedati se moramo, da so obstoječa pravila namenjena predvsem povečevanju gostote fiksnih, mobilnih ali širokopasovnih priključkov oziroma uporabnikov, ne pa povečevanju uporabe storitev, inovacijam in krepitvi konkurenčnosti.

Razvoj zahteva nova pravila igre

Večjo uporabo storitev in inovacije bodo spodbudili novi poslovni modeli ter nova vele- oziroma maloprodajna pravila in cenovni modeli. Pomembno razvojno vlogo lahko odigra transparentna ločitev omrežij in storitev, kar je ne nazadnje osnova za hitrejšo rast števila ponudnikov storitev. Takšna ločitev je samoumevna v internetnem svetu. Omogočila je hiter razvoj interneta, inovativnih storitev in poslovnih modelov ter spodbudila razmah številnih internetnih podjetij.

V Slovenji vsi trenutno glavni akterji na telekomunikacijskem trgu izhajajo iz konservativne telekomunikacijske tradicije, zato je vprašanje, kako blizu so jim inovativni poslovni modeli in konkurenčna pravila, ki veljajo v internetnem svetu. Gre za dva kulturno povsem različna svetova, zato lahko le upamo, da bo z razvojem omrežij naslednje generacije v Sloveniji vendarle prišlo do soočenja obeh kultur in da nam bo uspelo postavili pravila, ki bodo omogočala hitrejši razvoj telekomunikacij, od katerega bodo imeli največje koristi uporabniki.

(Prva objava: Telekomunikacije, julij/avgust 2007)

Slovenski IKT-razvoj - v primežu politike in lobijev

Odsotnost celovite razvojne politike, pomanjkanje ambicij na vseh ravneh ter prevelika vloga države in pomanjkanje poslovne etike v slovenskem gospodarstvu − to je nekaj bistvenih razlogov, da Slovenija ni izkoristila razvojnih potencialov na področju informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki jih je imela.

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so osrednja točka nacionalnih razvojnih strategij številnih držav. Na ravni EU-ja Lizbonska strategija in njena prenovljena različica postavljata IKT kot gonilno silo večje socialne vključenosti, kakovosti življenja, gospodarske rasti in konkurenčnosti. Zagotovo je to eden glavnih razlogov, da so podobne formulacije našle mesto tudi v osrednjih slovenskih strateških dokumentih.A slovenska vlada se je zadovoljila le z uvodnimi frazami, sicer pa je to področje prepustila posameznim lobijem. V vladni politiki, njenih reformnih dokumentih in dolgoročnih strateških projektih ni videti, da bi vlada področju IKT posvečala pretirano pozornost. Res je pripravila nekaj področnih strategij, ki obravnavajo IKT, vendar njihovo izvajanje kaže, da gre v glavnem za ljubiteljske in/ali promocijske dokumente brez posebne teže. Dokumenti so premalo ambiciozni in zanje v proračunu ni namenjeno dovolj denarja za razvojni preboj. Edina izjema je morda področje e-uprave. Tudi nova strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji daje občutek, da je nastala zgolj zato, ker jo kot članica EU-ja pač moramo imeti.Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih izražajo prepričanje, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor. Kje so razlogi za takšno dvoličnost? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, bi si morda morali zastaviti naslednji vprašanji. Prvo je vprašanje, ali je Slovenija informacijsko res tako razvita in njen sektor IKT tako konkurenčen, kot meni vlada. Drugo vprašanje je, ali vlada s svojo politiko ne promovira zgolj nacionalnih šampionov in posameznih lobijev ter hkrati zanemarja razvoja celotnega sektorja in informacijske družbe nasploh.

Ko resnica kazi idilo

Preden si ogledamo nekaj podatkov in primerjav, si poglejmo, kako se v slovenski javnosti podatki prikazujejo in razlagajo. Pred leti sem naletel na zanimiv fenomen. Javnost, vključno z glavnimi deležniki, je bila globoko prepričana, da smo Slovenci pri razširjenosti in uporabi neke storitve med vodilnimi, če ne kar vodilni v Evropi in svetu. Pri pripravljanju strategije pa sva s kolegom ugotovila, da temu ni tako. Resnica je bila povsem drugačna. Storitev je bila bolj priljubljena in razširjena celo v državah, ki jih Slovenci radi štejemo za manj razvite od nas. V najrazvitejših državah pa se je storitev povprečno uporabljala za velikostni razred več kot v Sloveniji. In kar je še huje, za velikostni razred hitreje kot pri nas se je povečevala njena uporaba. Podjetja v teh državah so bila prožna in inovativna. Nenehno so uvajala nove storitve in poslovne modele. Pomembno orodje uspeha je bila proaktivna, razvojno usmerjena cenovna politika, ki je sledila potrebam uporabnikov in spodbujala uporabo storitev. S kolegom sva tudi ugotovila, da so se ob prikazovanju razvitosti Slovenije nekateri indikatorji metodološko neustrezno primerjali z indikatorji EU-ja, da bi polepšali našo podobo.Ugotovitve sva predstavila kolegom. In kakšen je bil odziv? Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva doživela hladen tuš. Kolegi so bili skeptični in predstavljena dejstva niso spremenila njihovega prepričanja o idiličnem stanju v Sloveniji. Neomajni so bili še zlasti nekateri politično nastavljeni avtoritarni direktorji, ki ne sprejemajo drugačnih mnenj, kaj šele resnico. Sledili so različni pritiski in nazadnje zlonamerna podtikanja. Čeprav sva odgovorne seznanila z objektivnimi dejstvi, je bilo očitno, da je resnica kazila idilo in ni bila zaželena. Zato je ostala za zidovi in skrita javnosti. Znana je bila le ozkemu krogu posvečenih, ki so nanjo kmalu pozabili. Najbolj absurdno pri vsem skupaj je bilo, da pravih podatkov in primerjav niso poznali niti tisti, ki bi jih morali – nacionalni guruji, raziskovalci in strokovnjaki, ki so sooblikovali javno mnenje. Ti so še naprej ustvarjali idilično sliko naše zgodbe o uspehu. A javna podoba se ni skladala z realnostjo.Opisani primer ni osamljen, zato sem odtlej posebej pozoren na tovrstne pojave. Pa ne le zaradi pojavov samih, temveč zaradi posledic, ki jih imajo na razvoj podjetij, trga, gospodarstva in družbe nasploh. Razkorak med javno (samo)podobo in realnostjo namreč lahko negativno vpliva na razvoj. Problem pa se pojavi, ko je razkorak prevelik. Takrat politiki ali poslovodstva organizacij vzpostavijo dodatne nadzorne mehanizme, omejijo svobodo izražanja mnenj in dialog ter zatrejo ideje, ki odstopajo od uveljavljenih notranjih konceptov. Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. V razvitih državah dajejo prednost etiki in jo tudi zakonsko ščitijo. Slovenski voditelji in direktorji pa namesto etike in kompetenc zaposlenih poudarjajo njihovo lojalnost. Slednje pogosto pomeni poslušnost in vodi v negativni kadrovski izbor. S takšnim in podobnim ravnanjem poslovodstva povzročajo ogromno škodo in zavirajo razvoj ustrezne klime, ki bi spodbujala ustvarjalnost in inovativnost.

Velike priložnosti nismo izkoristili

Slovenija je imela pred desetimi leti priložnost, da se na področju IKT-ja povzpne med vodilne evropske države. Imela je dobro izhodišče. Sprejem nacionalnih programov sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je spodbudil informatizacijo šol, računalniško opismenjevanje ter izgradnjo akademske informacijske infrastrukture. Na prehodu v novo tisočletje je bila Slovenija vodilna med državami Srednje in Vzhodne Evrope po razširjenosti osebnih računalnikov, telefonije in spletnih predstavitev šol in knjižnic ter njihovega dostopa do interneta. (Vir: D. Caf, Evropski pregled informacijske družbe, Teleinfos, 2000.)Imeli smo izjemno dinamičen IKT-sektor. V obdobju med letoma 1995 in 2000 se je število IKT-podjetij povečalo za tri četrtine, število zaposlenih za polovico, poslovni prihodki in dobiček pa za štiri petine. Prihodki sektorja so rasli precej hitreje od bruto domačega proizvoda, ki se je v istem obdobju povečal za manj kot tretjino. Sektor je bil tudi izvozno usmerjen, čeprav je treba poudariti, da je eno samo podjetje ustvarilo 40 %, pet največjih izvoznikov pa dve tretjini vsega slovenskega izvoza IKT. (Vir: IDC, Slovenian ICT Industry Structural Features and SWOT Analysis, 2004.)

Napoved izdatkov za IT v letu 2007 (zgoraj) in Izdatki za IT v odstotku BDP. Grafa kažeta, da je Slovenija na IT-področju še zmeraj tranzicijska država, mnogo bližje državam jadranske regije, kot pa starim članicam EU-ja. Države jadranske regije: Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Hrvaška, Slovenija, Srbija.

Danes je povsem jasno, da priložnosti, ki smo jo imeli, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Vzrokov za to je veliko. Prvi razlog so zagotovo premajhna vlaganja v IKT. Na področju telekomunikacij smo še nekako sledili in dosegli 60 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Drugačna je slika pri IT-ju, kjer smo pod 40 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Delež izdatkov za IT glede na BDP je v Sloveniji leta 1997 znašal 1,3 %, v EU-15 pa 2,3 %. Deset let kasneje je delež v Sloveniji 1,9 % v EU-15 pa 2,7 %. (Vir: IDC, 2007.) Še zlasti je pomenljiv podatek, da so bili povprečni izdatki za IT na prebivalca v EU-15 v zadnjih desetih letih trikrat višji kot v Sloveniji. Ob upoštevanju kupne moči, Slovenija zaostaja tudi za nekaterimi novimi članicami EU. Poleg nizke ravni izdatkov za IT skrb zbuja tudi njihova struktura. Medtem ko je v EU-15 in globalno poudarek na storitvah, ki so sredstvo za izkoriščanje poslovne vrednosti IT, so vlaganja v Sloveniji osredotočena na kupovanje strojne opreme.

Premajhna vlaganja v IKT niso edini razlog, da slovenski sektor IKT po letu 2000 ni zmogel razvojnega preboja. Slovenska politika v zadnjih desetih letih na področju tehnološkega razvoja ni imela pravega recepta. Poleg tega poslovno okolje ni naklonjeno podjetništvu in tehnološkemu razvoju, kar dokazujejo razmeroma slabe uvrstitve Slovenije na mednarodnih lestvicah (npr. Indeks poslovati Svetovne Banke, www.doingbusiness.org; ali Indeksa nacionalne konkurenčnosti po IMD, www.imd.ch/research/publications/wcy/index.cfm, oziroma WEF, www.weforum.org/en/initiatives/gcp/index.htm). Zato so visokotehnološka podjetja pri nas redka. Po številu visokotehnoloških in IKT-patentov je Slovenija na repu EU-ja. Leta 2003 je na Evropski patentni urad (EPO) iz Slovenije prispelo le 9 vlog za visokotehnološke patente. Najuspešnejše države vložijo letno več sto ali tisoč vlog. Podobno je na področju IKT patentov, kjer je bila Slovenija leta 2003 s 17 prijavami ponovno na repu držav EU. (Vir: High-technology patent applications to the European Patent Office, Statistics in Focus, Eurostat, 20/2007.) Zato ne preseneča, da je delež visokotehnoloških produktov v slovenskem izvozu zanemarljiv in pomeni le 5 % izvoza. (Vir: Science, technology and Innovation in Europe, Panorama of the European Union, European Communities, 2006)

Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih trdijo, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor.

Imamo nekaj uspešnih nišnih podjetij, to pa je tudi vse. Potem ko se je vlada praktično odpovedala reformam, ni nobenih možnosti, da bi se stanje v kratkem izboljšalo. Poslovno okolje se prepočasi spreminja, težave imamo s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Naš visokošolski sistem je med najbolj zaprtimi v EU – tako na ravni predavateljev kot študentov. Neustrezna struktura študentov in diplomantov nam ne omogoča razvojnega preboja. V Sloveniji je bilo leta 2004 med vsemi diplomanti na stopnjah ISCED 5 in 6 le 3,8 % diplomantov s področja naravoslovja, matematike in računalništva, kar je najmanj med vsemi članicami EU-27. Upada tudi delež diplomantov na inženirskih študijskih programih (Viri: Science, technology and Innovation in Europe, Eurostat, 2007; Indikatorji za izobraževanje in usposabljanje, Eurostat, 2007, epp.eurostat.ec.europa.eu).

Politika duši gospodarstvo

Velik problem je tudi prevelika vloga politike v gospodarstvu. Slovenija je v zadnjih desetih letih zgradila solidno informacijsko infrastrukturo, a ta ni povsem primerljiva z najrazvitejšimi evropskimi državami. Poleg tega je bil razvoj preveč osredotočen na naložbe v infrastrukturo, premalo pa na nove poslovne modele in spodbujanje uporabe storitev. Enako je bilo z uvajanjem IKT-ja v podjetjih. Naložbe so bile razmeroma visoke, učinki pa ne. Presenetljivo je, da tudi sama podjetja pogosto niso zadovoljna z učinki IKT-ja. V podjetjih, kjer je država lastniško prisotna, imajo dobavitelji prek politike prevelik vpliv na poslovne in tehnološke odločitve. Dobavitelji pomembno vplivajo na kadrovanje poslovodstev, pa tudi na nižjih ravneh, kjer potrebujejo lojalne sogovornike. Politika vse od osamosvojitve ni bila sposobna vzpostaviti prostega trga in zdrave konkurence. Tega si najbrž niti ni želela. Potem ko so morali postati postopki v javni upravi pregledni, je politika poskrbela, da so bila iz državnega nadzora izvzeta podjetja, v katerih je bila država lastniško prisotna.

Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. Priložnosti, da se na področju IKT-ja povzpnemo med vodilne evropske države, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Prvi razlog so premajhna vlaganja v IKT.

V podjetjih, kjer je država pomemben lastnik, znanje nima prave veljave. Tragični, a resnični so primeri, ko zaposleni na podiplomskem študiju delajo naloge, v katerih preučujejo postopke in kriterije za izbor dobaviteljev na področju IKT-ja. Njihovi šefi pa se, brez poglobljenega razmisleka in vključevanja stroke, o nabavah z dobavitelji dogovorijo kar na poslovnih kosilih ali golfu. Znani so tudi primeri, ko so podjetja najela svetovalce, da so pregledali stanje v podjetju, pripravili zahteve za nove rešitve ter pripravili postopke in kriterije za odločanje pri izboru dobaviteljev. Nato pa je politika s svojim izborom podjetju olajšala odločanje in skrajšale nabavne postopke.

Vmešavanje politike in prek njih dobaviteljev v poslovne in tehnološke odločitve podjetij ima zelo negativne posledice tako na uvajanje kot na potencialne učinke IKT-ja za podjetja in gospodarstvo nasploh. Podjetja, v katerih ima politika velik vpliv, so odlična, ko je treba zapravljati denar, mnogo slabše pa se odrežejo, ko je treba kupljeno opremo izkoristiti za doseganje poslovnih koristi. Takšna podjetja ne razvijajo notranjih virov. Potencialni poslovni učinki uvajanja IKT-ja se dodatno zmanjšajo zaradi predolgih rokov uvajanja novih tehnologij. Podjetja ne obvladujejo načrtovanja, projektov in poslovnih procesov. A v politično vodenih podjetjih vse to ni problem, saj poslovodstva za zamude, visoke stroške nakupov in uvajanja ter nedoseganje pričakovanih učinkov ne odgovarjajo. Čeprav ravnanje marsikaterega poslovodstva opisujejo določbe kazenskega zakonika, lahko člani uprav, direktorji in nadzorniki mirno spijo, saj so si zagotovili imuniteto z izbiro pravih dobaviteljev. Kako dolgo bo še trajala slovenska tranzicija?

Na hitrejši razvoj področij, ki temeljijo na znanju, lahko računamo šele po dejanskem zaključku tranzicije. V podjetjih, v katerih ima država pomemben delež, četudi le 10 %, se bodo poslovne, kadrovske in druge odločitve ter procesi vedno odvijali netransparentno, neučinkovito z vidika podjetja in dolgoročno zelo škodljivo.

Slovenska podjetja bodo najbrž še naprej veliko vlagala v izgradnjo infrastrukture. Vendar slednja sama po sebi ne zagotavlja preboja. Za razvojni preboj bo treba spremeniti miselnost v politiki in marsikaterem podjetju. Znanje bo moralo končno dobiti večjo veljavo. Predvsem pa bo morala politika poskrbeti, da se bo slovenska tranzicija že enkrat zaključila. Dokler pa bo politika prisotna v gospodarstvu, bo ostala agent posameznih lobijev in ne bo sposobna vleči potez, ki bi lahko zagotovili razvoj visokotehnološkega podjetništva – naj si bo to na področju IKT ali katerem drugem področju.

(Prva objava: Moj mikro, april 2007)