Zaključek svetovne konference o mednarodnih telekomunikacijah

Danes se je v Dubaju zaključila svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT). Sprejeta so bila prenovljena mednarodna telekomunikacijska pravila (ITR). Končno besedilo pogodbe je podpisalo 89 od 144 prisotnih delegacij držav članic ITU. Prvič v zgodovini ITU se je zgodilo, da je končne dokumente konference podpisalo manj kot petdeset odstotkov držav članic. Še dva dni pred zaključkom je obstajala realna možnost za dosego konsenza, ki jo je razblinilo izsiljeno glasovanje o preambuli in kasneje še internetni resoluciji.

Opredelitev držav do ITR:
črno obarvane države: so podpisale;
rdeče obarvane države: niso podpisale;
sivo obarvane države: niso na seznamu ITU.

Zanimiva je vzporednica s svetovno konferenco o telegrafiji in telefoniji WATTC-88 v Melbournu leta 1988. Tudi takrat so bila velika razhajanja med državami in je bilo soglasje doseženo šele na zadnjem plenarnem zasedanju. Ko pa dogovor bil dogovor dosežen, so vse države članice ITU s pooblastili zaključne dokumente konference tudi podpisale. Do danes ga je ratificiralo 178 držav.

Med 55 državami, na čelu z Združenimi državami Amerike, ki končnih dokumentov niso podpisale, je kar 31 od skupno 34 članic OECD in vse članice Evropske unije. Konferenca, ki si je deklarativno prizadevala za zmanjševanje digitalnega razkoraka, je prinesla novo delitev sveta. Države članice, ki so izrazile zadržke in končnih dokumentov konference niso podpisale, lahko pogodbo kasneje kljub temu ratificirajo. Možnosti, da bi si večina držav premislila in pogodbo vendarle ratificirala, so v tem trenutku majhne. Mnogo bolj verjetno je, da se bo WCIT v zgodovino zapisal kot neuspel poskus sprememb mednarodnih telekomunikacijskih pravil in kot polom tako v političnem kot tudi tehničnem smislu.

V Dubaju začetek svetovne konference o mednarodnih telekomunikacijah

Danes se v Dubaju pričenja svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah (angl. World Conference on International Telecommunications – WCIT-12), ki bo trajala do 12. decembra. Svetovno konferenco organizira Mednarodna telekomunikacijska zveza (angl. International Telecommunications Union – ITU), ki je specializirana agencija Združenih narodov.

Namen konference WCIT je prenoviti Mednarodna telekomunikacijska pravila (angl. International Telecommunications Regulations – ITR), sprejeta na svetovni konferenci uprav za telegrafijo in telefonijo (angl. World Administrative Telegraph and Telephone Conference) v Melbournu leta 1988 (WATTC-88). V veljavo so stopila leta 1990.

Svet EU sprejel predlog skupnih stališč EU za WCIT

Svet EU za zunanjo politiko je na zasedanju dne 29. novembra 2012 sprejel predlog skupnih stališč EU za WCIT-12. Primarni cilj EU glede WCIT-12 je zagotoviti, da bi spremembe ITR prispevale k razvoju informacijske družbe v korist vseh državljanov in uporabnikov telekomunikacijskih storitev po vsem svetu, še posebej uporabnikov v EU, skladne pa naj bi bile tudi s politiko in zakonodajo EU.

V okviru Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU), ki organizira WCIT-12, glasujejo države članice ITU. Ker EU ne more glasovati, so stališča Sveta navodila državam članicam EU, kako naj bi ravnale na WCIT in pripravljalnih sestankih glede sprememb ITR. Namen sprejema skupnih stališč je oblikovati in zastopati enotno stališče EU.

EU je glede WCIT in pripravljalnih sestankov za spremembe ITR zavzela naslednje stališče:

• ne podpira nobenih sprememb, ki so v nasprotju z zakonodajo EU ali uvajajo obveznosti za operaterje, ki presegajo obveznosti po obstoječi zakonodaji EU. Zavzema se za spoštovanje suverenosti držav članic EU in kot nacionalne zadeve izpostavlja kibernetsko kriminaliteto, vsebino, nacionalno varnost in obrambo;
• zavzema se za predloge, ki ohranjajo strateško, visoko raven ITR in tehnološko nevtralnost ter nasprotuje predlogom, po katerih bi priporočila ITU postala obvezujoča za države članice in operaterje;
• podpira predloge, ki ohranjajo obstoječi obseg ITR in mandat ITU ter nasprotuje predlogom za razširitev obsega na področja, kot so usmerjanje internetnega prometa ali zadeve, povezane z vsebino;
• podpira predloge, ki spoštujejo človekove pravice v povezavi z mednarodnimi telekomunikacijami ter zasebnost in varstvo osebnih podatkov v komunikacijah, skladno s politiko in zakonodajo EU;
• podpira ukrepe, ki spodbujajo večje mednarodno sodelovanja glede varnosti omrežij, ki se uporabljajo za mednarodni telekomunikacijski promet;
• podpira ukrepe za večjo konkurenčnost, ki prispevajo k nadaljnjemu nižanju in večji preglednosti cen mednarodnega telekomunikacijskega prometa, ki se oblikujejo v komercialnih pogajanjih na prostem in poštenem trgu;
• ne podpira predlogov za ustanovitev, v okviru ITU, mehanizmov za reševanje sporov med operaterji, ker po njenem mnenju takšni mehanizmi niso potrebni;
• podpira predloge za zaračunavanje pomorskih komunikacij na ekonomsko učinkovit način.

Delegacije držav članic EU, ki bi podpisale končno besedilo sporazuma, bi morale podati izjavo, da bo bodo ITR uporabljale skladno z obveznostmi iz Pogodbe o ustanovitvi EU.

Evropski parlament sprejel resolucijo o WCIT in spremembi ITR

Na zasedanju dne 22. novembra 2012 je Evropski parlament sprejel resolucijo o bližnji svetovni konferenci o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT), s katero je pozval Svet Evropske unije in Evropsko komisijo, da zagotovita, da bodo kakršnekoli spremembe mednarodnih telekomunikacijskih pravil (ITR) skladne s pravnim redom Evropske unije (EU). Zavzel se je za internet kot javni prostor, kjer se spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti svoboda izražanja in združevanja, ter zagotavlja spoštovanje načel svobodnega trga, omrežne nevtralnosti in podjetništva.

Evropski parlament je izrazil obžalovanje zaradi pomanjkanja preglednosti in možnosti sodelovanja v pogajanjih za WCIT, še zlasti zato, ker bi rezultati konference lahko občutno vplivali na javni interes.

V resoluciji je izrazil zaskrbljenost glede morebitnih sprememb, ki bi vplivale na internet. Po mnenju Evropskega parlamenta Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) ali katerakoli posamezna, centralizirana institucija ni primeren organ za uveljavljanje regulativnih pristojnosti glede upravljanja interneta ali internetnih prometnih tokov. Poudaril je, da bi nekateri predlogi sprememb ITR imeli negativen vpliv na internet, njegovo arhitekturo, delovanje, vsebino in varnost, poslovne odnose in upravljanje ter na prost pretok informacij na spletu. Po mnenju parlamenta bi, na osnovi nekateri predlogov, ITU lahko prevzel upravljanje določenih vidikov interneta, ki bi ukinili obstoječi deležniški model upravljanja interneta od spodaj navzgor. Izrazil je skrb, da bi takšni predlogi lahko izrazito negativno vplivali na razvoj in dostop do spletnih storitev za uporabnike ter razvoj celotne digitalne ekonomije. Zavzel se je za deležniški model upravljanja interneta in s tem povezanih regulativnih zadev. Nadalje se je zavzel za ohranitev svobodnega in odprtega interneta ter izrazil nasprotovanje predlogom za uvedbo novih mehanizmov zaračunavanja storitev, ki bi lahko resno ogrozili odprto in konkurenčno naravo interneta, povzročili povišanje cen ter ovirali inovacije in omejili dostop do spleta.

Evropski parlament se je zavzel za ohranitev obstoječega obsega ITR in mandata ITU. Izrazil je nasprotovanje predlogom, ki bi pomenili širitev obsega na področja kot je internet, vključno z domenskim prostorom, dodeljevanjem IP naslovov, usmerjanjem internetnega prometa ali zadevami, povezanimi z vsebino.

Države članice je pozval, da preprečijo kakršnekoli spremembe ITR, ki bi ogrozile odprtost interneta, omrežno nevtralnost, obstoječa načela povezljivosti med konci, obveznosti univerzalne storitve in participativno upravljanje, sedaj zaupano različnim akterjem, kot so vlade, nadnacionalne institucije, nevladne organizacije, velika in mala podjetja, tehnološka skupnost ter internetni uporabniki in potrošniki.

Parlament je pozval Evropsko komisijo, da v imenu EU prevzame koordinacijo pri pogajanjih o spremembah ITR, pri čemer naj upošteva mnenja različnih deležnikov in sledi primarnemu cilju, da se zagotovi in ohrani odprtost interneta ter varovanje pravic in svoboščin uporabnikov interneta na spletu. Spomnil je na pomen varovanja robustnosti obstoječega interneta brez zagotavljanja kakovosti storitev (angl. best-effort internet), krepitve inovacij in svobode izražanja, zagotavljanja konkurence in preprečevanja nove digitalne ločnice. Poudaril je tudi, da naj bi v ITR zapisali, da so priporočila ITU nezavezujoči dokumenti, ki spodbujajo dobre prakse.

VITEL – Delavnica o komunikacijah in računalništvu v oblaku

Na Brdu pri Kranju je 7. in 8. novembra potekala druga letošnja strokovna delavnica o telekomunikacijah VITEL v organizaciji Slovenskega društva za elektronske komunikacije, Elektrotehniške zveze Slovenije in v sodelovanju z mednarodno organizacijo IEEE Communications Society. Na delavnici se je zbralo 120 udeležencev iz Slovenije in tujine, ki so razpravljali o komunikacijah in računalništvu v oblaku. Posebna pozornost je bila posvečena varnosti in zasebnosti.

Udeleženci tokratne delavnice o telekomunikacijah, že šestindvajsete od leta 1993, so razpravljali o izzivih, priložnostih in nevarnostih komunikacij in računalništva v oblaku. Storitve v oblaku uporabniki danes poznamo prek informacijskih storitev velikih svetovnih ponudnikov. Sicer pa je koncept precej širši in ga lahko v grobem opredelimo kot omrežni dostop do deljenega nabora računalniških virov, med katere sodijo omrežja in viri v njih, strežniki, diskovni prostor, aplikacije in storitve, tako komunikacijske kot tudi informacijske, kajti predvsem poslovni uporabniki si želijo obojih na enem mestu.

Računalništvo v oblaku ima velik gospodarski potencial in bo v prihodnjem desetletju pomembno gibalo razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Novi koncepti uporabnikom omogočajo številne prednosti, od zmanjševanja potreb po začetnih naložbah v IKT, nižanja stroškov za IKT, lažjega in hitrejšega vstopa na trg, prilagajanja njihovim potrebam do novih poslovnih modelov in plačevanje po porabi. S temi značilnostmi računalništvo v oblaku niža ovire za vstop na trg novim ponudnikom storitev in zmanjšuje stroške razvoja storitev. Nastaja velik nov trg, ki ponuja priložnosti tudi za telekomunikacijske operaterje in tehnološko napredna mala ter srednje velika podjetja.

Za telekomunikacijske operaterje pa računalništvo v oblaku ne predstavlja le priložnosti, ampak tudi veliko nevarnost. Lahko se uspešno prelevijo v aktivne ponudnike tovrstnih storitev ali postanejo zgolj ponudniki prenosnih poti, preko katerih tečejo vedno večji podatkovni tokovi. Nacionalni operaterji so se že ali se bodo kmalu morali soočiti s transformacijo, ki bo morda še daljnosežnejša kot tista v devetdesetih letih, ko so se od ponujanja storitev govornih komunikacij in zakupljenih povezav preusmerili v podatkovne in multimedijske storitve. Tokrat se bodo morali soočiti z novimi informacijskimi tehnologijami, storitvami in poslovnimi modeli. Delno bodo nove zahteve uporabnikov lahko pokrili s posredništvom storitev mednarodnih ponudnikov storitev v oblaku. Zahtevnejša pot pa bo nudenje storitev v oblaku, prilagojenih lokalnim potrebam, ali preoblikovanje operaterja v gostitelja rešitev za računalniške oblake, ki jih bodo na njegovi infrastrukturi postavljali neodvisni ponudniki programskih aplikacijskih rešitev. V obeh primerih bodo operaterji morali prilagoditi arhitekturo omrežja in strukturo zaposlenih.

Vodilno vlogo pri razvoju storitev računalništva v oblaku imajo veliki mednarodni ponudniki, ki danes ponujajo predvsem informacijske storitve, a počasi vstopajo na področje komunikacijskih storitev. Pri storitvah v oblaku se brišejo meje med državami, pa tudi med gospodarskimi panogami, kar predstavlja velik izziv za zakonodajo in regulativo – tako z vidika elektronskih komunikacij in varstva konkurence kot z vidika varnosti in zasebnosti. Prav slednjemu so udeleženci delavnice posvetili največjo pozornost, saj sta varnost in zasebnost pomembna za zaupanje v nove storitve in s tem za njihovo širšo uveljavitev.

V Sloveniji se zavedamo pomena računalništva v oblaku. Imamo že prve domače ponudnike storitev, ki med drugim razvijajo in preizkušajo storitve s področja izobraževanja, medicine in založništva. Za večjo uporabo tovrstnih storitev pa potrebujemo kakovostno in zmogljivo širokopasovno infrastrukturo.

Je politika sposobna zaščititi slovensko suverenost?

Državni sekretar ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) József Györkös se je na zadnji majski dan lanskega leta zadovoljen vračal iz Bruslja, kjer se je sestal z italijanskim podministrom za komunikacije Paolom Romanijem. Kakor je zapisal v pismu, ki ga je pozneje poslal italijanskemu kolegu, je bil prepričan, da bodo osebni stiki pripomogli k hitri rešitvi problemov, ki nam jih sosedi ob zahodni meji povzročajo že vrsto let. Državni sekretar je imel v mislih škodljivo motenje slovenskega radiofrekvenčnega spektra in nezakonito zasedanje Republiki Sloveniji dodeljenih radijskih frekvenc, ki ga povzročajo italijanske radiodifuzne postaje.

Mednarodni pravni okvir

Mednarodno usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra kot edinstvenega naravnega bogastva je ključno za razvoj sodobnih telekomunikacij. To je osrednje poslanstvo Mednarodne unije za telekomunikacije (ITU) s sedežem v Ženevi, ustanovljene leta 1865 v Parizu. Od leta 1949 ima status specializirane agencije Združenih narodov za telekomunikacije in danes šteje 192 držav članic.

Med temeljnimi akti ITU za uresničevanje omenjenega poslanstva je tudi radijski pravilnik, ki ima naravo mednarodne pogodbe, obvezujoče za vse države podpisnice. Dinamičen razvoj informacijske infrastrukture in radiokomunikacijskih sistemov nalaga državam članicam dosledno spoštovanje določil pravilnika kot tudi njegovo dopolnjevanje, skladno s potrebami in novimi aplikacijami v fiksnih, mobilnih, zemeljskih ali satelitskih radiokomunikacijskih sistemih.

Radijski pravilnik določa pravni okvir obveznosti in zagotavlja pravico vsem državam do nemotene in mednarodnopravno varovane uporabe radiofrekvenčnega spektra. Za interpretacijo določil radijskega pravilnika je odgovoren Odbor za radijsko regulativo (RRB), ki ga sestavlja dvanajst strokovnjakov, izvoljenih predstavnikov držav članic vseh petih administrativnih regij ITU (to je obeh Amerik, Zahodne Evrope, Vzhodne Evrope, Afrike ter Azije in Oceanije).

Vsaka država je suverena pri urejanju in upravljanju nacionalnega radiofrekvenčnega spektra, hkrati pa v skladu z določili radijskega pravilnika nobeni od držav članic ITU ni dovoljeno povzročati škodljivih radijskih motenj sosednjim državam, ki uporabljajo isti radiofrekvenčni spekter. Odločitve in mnenja RRB niso zavezujoča, vendar se od članic ITU pričakuje, da jih spoštujejo. Če so vitalni interesi države članice ogroženi, se reševanje problematike lahko prenese na višje ravni, med katere spadajo svet ITU, konferenca vladnih pooblaščencev (PP) ali svetovna radijska konferenca (WRC).

Poteptana slovenska suverenost

Republika Italija že vrsto let redno krši določila radijskega pravilnika, čeprav je tudi sama podpisnica te mednarodne pogodbe. Problem škodljivih motenj, ki jih povzročajo nekoordinirane italijanske radiodifuzne postaje na širšem ozemlju ob naši zahodni meji, sega že v osemdeseta leta. V zadnjem času pa so kršitve dobile širše razsežnosti in resno ogrožajo slovenske nacionalne interese na področju radiodifuzije.

Slovenija vse doslej ni našla ustreznega načina in ne zbrala dovolj poguma, da bi se odločno uprla italijanskemu kršenju določil mednarodne pogodbe. Ironično je, da italijanske radiodifuzne postaje pred italijanskimi sodišči tožijo lastnike slovenskih postaj, ki delujejo v skladu z mednarodnim radijskim pravilnikom, češ da motijo njihove postaje, za katere pa ne povedo, da oddajajo v nasprotju z italijanskimi mednarodnimi obveznostmi.

Pri prehodu Slovenije na digitalno prizemno TV-oddajanje se je zgodil nov incident, ko so sproščene in »nezavarovane« radiofrekvenčne kanale v pasu 790-862 MHz nezakonito zasedle italijanske radiodifuzne postaje. Zato je ogrožen nadaljnji razvoj mobilnih širokopasovnih storitev v širšem obmejnem pasu, ki so za to območje vitalnega nacionalnega pomena. Poleg arogance zahodnih sosedov je med vzroki za nastalo situacijo tudi zakonsko pomanjkljivo urejen prehod na digitalno prizemno TV, za kar je odgovoren MVZT, ki pri pripravi novele zakona o digitalni radiodifuziji v letu 2010 ni upošteval razmer ob slovenski zahodni meji in ni predvidel posebnih ukrepov za zaščito nacionalnih interesov.

Nepoučenost in nekompetentnost MVZT

Proces izdaje radijskih dovoljenj v Italiji ni centraliziran, zato administracija v Rimu nima nujno nadzora nad dogajanjem v posameznih regijah ali ožjih upravnih območjih. Poleg tega Italija kot članica ITU vse do danes ni ratificirala mednarodnih pogodb frekvenčnih načrtov, ki zadevajo razvoj radia in televizije in ki jih je sicer podpisala. Toda to Italije v ničemer ne odvezuje od spoštovanja določil temeljne listine ITU, ki ne dovoljuje škodljivih radijskih motenj na ozemlju druge države članice. Kljub vsem naštetim mehanizmom pa italijanske radiodifuzne postaje še naprej motijo in zasedajo radiofrekvenčni spekter, po mednarodnih sporazumih dodeljen Sloveniji.

RRB je problemu ob slovenski zahodni meji posvetil več zasedanj. Ko je na začetku leta 2010 ponovno ostro obsodil neprimerno ravnanje naših sosedov, je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) končno usmerila reševanje problema na pravo pot. Dogovorjen je bil sestanek na visoki ravni, predvidoma maja 2010 v Ženevi, kjer je bilo ob posredovanju visokih funkcionarjev ITU pričakovati konstruktiven dogovor med predstavniki Slovenije in Italije.

Medtem ko je imela Slovenija v iskanju svoje pravice vso podporo ITU (BR, RRB), se je italijanska administracija poskušala izogniti reševanju spora s pomočjo mednarodnega posrednika in še zlasti morebitni obravnavi problema na medvladni konferenci. To ji je uspelo s pomočjo uradnikov MVZT. Načrtovanega sestanka na ITU namreč ni bilo, ker so se na MVZT raje odločili za »osebne stike«, ki so bili ne le neprimerni, ampak celo zelo škodljivi, kar je pokazal nadaljnji potek dogodkov.

Namesto načina reševanja spora, kot ga je predvidel APEK, je MVZT zadolžil nepoučenega in za to področje strokovno neusposobljenega državnega sekretarja, da vzpostavi »osebni stik« s predstavniki italijanske administracije. Odgovorni na MVZT so pri tem prezrli, da je v Sloveniji Apek tista institucija, ki je skladno z zakonodajo in na podlagi javnega pooblastila odgovorna za upravljanje radiofrekvenčnega spektra ter v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji, skrbi za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra.

Nepotrebna nacionalna sramota

Kot drugod po svetu tudi v Sloveniji »salonsko-kaviarska« diplomacija ni v stiku z realnostjo. Ljudje v obmejnem pasu pa so ogorčeni, ker ne morejo spremljati slovenske javne televizije, čeprav zakonodaja zagotavlja pokritost celotnega slovenskega ozemlja. Namesto slovenskih programov lahko na kanalih, dodeljenih v uporabo Sloveniji, gledajo oddaje v italijanskem jeziku. Vodstvo RTV Slovenija neuradno omeni, da si ne upa več pošiljati svojih ljudi na nekatera obmejna območja, ker zaposlenih noče izpostavljati nepotrebnemu tveganju zaradi besnih naročnikov.

Po enem letu od vzpostavitve »osebnih stikov« je stanje postalo zares kritično. To dokazuje protestno pismo donedavnega vršilca dolžnosti direktorja Apeka Mihe Krišlja z dne 4. februarja 2011 italijanskemu ministrstvu, pristojnemu za komunikacije. V pismu z naslovom Okupirane radiodifuzne frekvence Krišelj pojasnjuje, da je bila vrsta bilateralnih srečanj neuspešnih; edini rezultat je bila obljuba italijanske strani, da bo ukrepala za učinkovito odpravo motenj, česar pa da ni storila. Celo po tem, ko je bila ustanovljena delovna skupina s predznakom »salonsko-kaviarske« diplomacije, Krišelj poroča, da se italijanska stran ni odzvala niti povabilu na sestanek. Iz obupa Krišelj italijansko ministrstvo ponovno seznanja z že znanim dejstvom, da italijanske radiodifuzne postaje kršijo mednarodne sporazume GE-84 in GE-06 kot tudi radijski pravilnik ter konvencijo in temeljno listino ITU.

Na pot razuma in sporazuma

V tako nemogočih razmerah je Krišelj 11. marca letos kopijo svojega pisma Italijanom posredoval na ITU ter za pomoč zaprosil Urad za radiokomunikacije in RRB. Novoizvoljeni direktor Urada François Rancy se je skupaj z novoimenovano predsednico RRB Julie Napier Zoller odločno zavzel za učinkovito in takojšnje reševanje akutnih razmer, ki jih povzroča Italija na slovenskem ozemlju.

Zanimivo je, da generalni direktor za upravljanje in načrtovanje frekvenc pri italijanskem ministrstvu, pristojnem za komunikacije, Francesco Troisi v svojem odzivu direktorju Urada za radiokomunikacije Rancyju še vedno ne vidi razloga za slovensko zaskrbljenost. V nasprotju s Krišljevim pisanjem med drugim obvešča urad o »številnih stikih« med predstavniki obeh držav, kar po njegovi oceni kaže na konstruktivno držo italijanske administracije v bilateralnih sestankih med obema stranema. Troisijev odziv, če njegove trditve držijo, bi moral skrbeti slovensko politiko in javnost, saj bi v tem primeru dogovori med državama potekali nepregledno in mimo pristojnih institucij.

Po proučitvi dokumentov obeh strani je RRB 1. aprila letos sprejel odločitev in zadolžil Urad za radiokomunikacije za organizacijo »tistega sestanka«, ki je bil predviden že pred enim letom(!). Tokrat so poleg Slovenije (vabljen je Apek) na sestanek z italijansko administracijo 19. in 20. maja 2011 v Ženevi vabljeni še regulatorji in administracije drugih držav (Albanije, Avstrije, BiH, Črne gore, Grčije, Hrvaške, Libije, Monaka in San Marina), kar samo po sebi ne zagotavlja hitre in učinkovite rešitve.

Pa vendar, Slovenija kot članica ITU in slovenski neodvisni regulator sta ponovno udeležena pri reševanju meddržavnega spora s sosednjo državo na način, uveljavljen v mednarodni diplomatski praksi in med članicami najstarejše medvladne organizacije. Možnosti za ugodno rešitev tega spora s pomočjo mednarodnega posrednika so spet realne, s tem pa tudi pričakovanja za povrnitev slovenske suverenosti na zahodni meji.

Epilog

V opisanih postopkih je MVZT, kot že večkrat doslej, maja 2010 ponovno in nedopustno posegel v suverenost Apeka kot neodvisnega nacionalnega regulatorja, odgovornega za mednarodno koordinacijo radiofrekvenčnega spektra. Takšno ravnanje kaže na politično nezrelost državnih uradnikov, ki ne razumejo razmejitve pristojnosti in vlog posameznih državnih organov. Osebna srečanja »salonsko-kaviarskega« tipa in razgovori brez strokovne podlage pa so odsev diplomatske nezrelosti, ki povzroča politično in gospodarsko škodo ter za seboj pušča dolgoročne posledice.

(Prva objava: Delo, Mnenja : gostujoče pero, 20. maj 2011)

Vpliv plemenskih povezav na kaos

Slovenski telekomunikacijski labirint

V zadnjem letu so se na čelu agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek) zamenjali trije direktorji. Vlada je novembra 2009 zamenjala Tomaža Simoniča in za vršilca dolžnosti imenovala Dušana Schusterja. Ker je bila Simoničeva razrešitev postopkovno nepravilna, je upravno sodišče vladi s sodbo naložilo, da mora o njej ponovno odločati. Vlada je razrešitev potrdila sredi maja 2010 in na predlog ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, brez utemeljitve, imenovala novega vršilca dolžnosti direktorja Mihaela Krišlja.

Vlada je s slabo utemeljenimi zamenjavami omajala svojo kredibilnost, kot tudi kredibilnost Apeka. Okoliščine zamenjav kažejo na nezrelost slovenske politike in odsotnost razumevanja vloge in poslanstva neodvisnega regulatorja, potrebnega za uravnotežen razvoj telekomunikacijskih potencialov in oblikovanje konkurenčnega trga. Ponovno se je potrdilo, da ni izpolnjen nobeden izmed temeljnih pogojev za neodvisno in suvereno delovanje Apeka.

Regulacija telekomunikacij v plemenskih krempljih

Slovenske telekomunikacije in njihov strateški razvoj je vse od leta 1991 usmerjala in obvladovala politika, tesno povezana z vplivnimi, plemensko organiziranimi interesnimi skupinami. Nadzor nad telekomunikacijami se je skoncentriral v rokah plemenskih poglavarjev, ki svoje ljudi postavljajo na ključne položaje za obvladovanje telekomunikacij kot ene od najpomembnejših gospodarskih dejavnosti. Položaj državnega operaterja in njegovih hčerinskih družb utrjujejo prek vzvodov v vseh vejah oblasti. Svoje ravnanje opravičujejo z "nacionalnim" interesom, ki ga v resnici razumejo kot "lastni" interes. Na enak način nadzorujejo tudi delovanje nacionalnega regulatorja - Apeka.

Uprave in nadzorni sveti gospodarskih družb v večinski državni lasti, v katerih je praktično nemogoče zagotoviti pregledno poslovanje, so instrument manipulacij in zlorab v interesu centrov moči in kapitala v škodo državnega premoženja in razvoja trga. Klasičen primer tovrstne zlorabe sega v leto 2001, ko je Telekom Slovenije prek dokapitalizacije Mobitela v višini skoraj sto milijonov evrov za plačilo koncesije za UMTS/IMT-2000 (v nadaljevanju UMTS) dejansko reševal luknjo v tedanjem državnem proračunu. Višina koncesije je bila strokovno in ekonomsko nerazumna. Po tem dogodku je bil Mobitel več let deležen regulatornih počitnic in je na ta način utrdil svoj tržni položaj.

Interesne skupine, ki imajo "nadzor" nad operaterji v neposredni ali posredni državni lasti, obvladujejo tudi zakonodajne postopke in delo regulatorja. Centri moči niso bili zainteresirani za liberalizacijo telekomunikacijskega trga, zato je Slovenija pozno, šele leta 1997, sprejela zakon o telekomunikacijah. Trg storitev javne govorne telefonije ter gradnje in upravljanja javnega telekomunikacijskega omrežja je bil de jure liberaliziran s 1. januarjem 2001. De facto pa se je to zgodilo šele nekaj let kasneje, ko je Apek opravil analize upoštevnih trgov in sprejel prve vidnejše regulatorne odločitve.

Apek je bil ustanovljen leta 2001 kot neodvisna agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo in je v prvih letih uspešno branil že omenjeni "nacionalni" interes. Šele sprejem zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004, s katerim je bil prevzet tedanji evropski telekomunikacijski regulatorni okvir, je pomenil korak naprej. Tedanja sprememba v vodstvu Apeka pa je na površje prinesla nove centre moči in kapitala. Njihovi vidni protagonisti so vplivne odvetniške pisarne, katerih člani so vpeti v različna plemenska razmerja.

Vse od svoje ustanovitve si Apek ni uspel zagotoviti deklarirane neodvisnosti in še manj suverenosti. Vsaka vlada ali njeni uradniki so prek nevidnih vzvodov in še zlasti prek plemenskih lobijev uveljavljali vpliv na pomembne regulatorne odločitve. Apek je vse manj kredibilna institucija in je danes bolj kot kdajkoli podrejen interesom plemenskih lobijev ter volji državnih uradnikov, ki razumejo le "nacionalni" interes posebnega tipa.

Po desetih letih Apek ne premore strokovno usposobljenih kadrov, ki bi lahko zagotovili učinkovito izvedbo neodvisnih analiz in sprejemanje suverenih odločitev. Odvisen je od zunanjih "svetovalcev", ki so prevzeli pobudo. Ti nastopajo v različnih vlogah, celo istočasno. So trojanski konji, ki namesto dajanja neodvisnih nasvetov trgujejo z interesi. Tako na primer nekdo svetovalno dela za eno podjetje in hkrati svetuje pri pripravi tožbe proti temu istemu ali lastniško povezanemu podjetju, ob tem pa dela še za Apek. Vse to je najmanj etično sporno.

Sporne prakse v razvoju slovenskih telekomunikacij so se pričele, ko je Uprava RS za telekomunikacije brez javnega razpisa Mobitelu izdala dovoljenje za uporabo radijskega spektra v 900 MHz frekvenčnem pasu. Storitve GSM je Mobitel začel tržiti avgusta 1996 in ostal monopolist vse do marca 1999, ko je na trg vstopil Si.mobil, ki je koncesijo za GSM dobil oktobra 1998. Januarja 2001 je koncesijo v 1800 MHz frekvenčnem pasu, poleg Mobitela in Si.mobila, dobil še Western Wireless International (WWI), znan po svoji blagovni znamki Vega.

Celotno takratno dogajanje bi lahko opisali kot obdobje dogovornega kaosa, ko so se kršili zakoni in ustava, vse za zaščito lažnega nacionalnega interesa. Sledili so sodni postopki in odškodninske tožbe. Centri moči in kapitala so ugotovili, da zaradi počasnega in neučinkovitega pravosodnega sistema lahko pridobijo občutne koristi, saj sodišča v nobenem primeru zadeve niso vrnila v začetno stanje. Če bi bilo drugače, bi morala država plačati visoke odškodnine, kar pa ni bilo v njenem interesu.

Projekt Tušmobil

Leto 2006 so isti protagonisti zaznamovali z velikim eksperimentom, ko so na noge postavili novega operaterja. Ta je na trg vstopil brez plačila visokih pristojbin za frekvenčni in številski prostor, kot so jih plačali drugi operaterji. Prebrisana manipulacija tedanjih državnih organov se je pokazala kot uspešna. Glavni akterji so bili WWI, odvetniške pisarne, Apek in trgovec s svetovalci. Ko se je WWI leta 2006 odločil za umik s slovenskega trga, si je trgovec s špecerijo zaželel telekomunikacij in velikih dobičkov. Apek je maja 2006 Tušmobil vpisal v register operaterjev elektronskih komunikacij ter WWI dal soglasje za prenos odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (ODRF) za opravljanje storitev mobilne telefonije in številskega prostora (070) na Tušmobil.

V skladu z veljavno zakonodajo operater sme prenesti pravico do uporabe radijskih frekvenc in številk na drugo podjetje. Ker WWI ni izpolnjeval zahtev iz ODRF, je še vedno vprašljiv prenos teh pravic na novoregistriranega operaterja brez infrastrukture. Postopkovno prav bi bilo, da bi Apek frekvenčni in številski prostor zaradi neizpolnjevanja pogojev odvzel in ga ponovno podelil na javnem razpisu. Čeprav je Tušmobil v primerjavi z drugimi operaterji vstopil na trg tako rekoč zastonj, je imel velike težave ne le z izpolnjevanjem Apekovih zahtev glede pokrivanja s signalom, ampak tudi z osvajanjem tržnega deleža. Po razpoložljivih podatkih njegova izguba le narašča in danes že ogroža matično podjetje.

Apek je v korist Tušmobila odločil tudi pri prenosu številskega prostora. WWI je svojim naročnikom še pred izklopom omrežja omogočal omejeno prenosljivost številk k drugim operaterjem. Apek pa je to možnost z odločbo onemogočil, s čimer je Tušmobilu zagotovil čist številski prostor. Pri soglasju za prenos ODRF in številskega prostora v korist Tušmobila je bil Apek nerazumno nedosleden, pri čemer je zanemaril tako interese uporabnikov kot javni interes.

Jeseni 2006 se je Apek ponovno odločil, da bo pomagal Tušmobilu, ko mu je brezplačno in brez javnega razpisa spremenil ODRF (del obsega DCS 1800 je nadomestil z obsegom GSM 900). Težko bi trdili, da so bile te odločitve sprejete v javno korist, kot je prikazoval Apek. Po mnenju operaterjev je bila njegova odločitev vsebinsko, postopkovno in finančno sporna, pri čemer naj bi bil ponovno oškodovan tudi državni proračun.

Vrhunec naklonjenosti Tušmobilu je Apek pokazal z nepregledno podelitvijo radijskih frekvenc za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev UMTS aprila 2008. Komisija za preprečevanje korupcije je februarja 2009 v načelnem mnenju ugotovila, da je Apek postopek podelitve radijskih frekvenc Tušmobilu izpeljal v nasprotju s predpisi in mu s tem omogočil neupravičeno korist, kar po mnenju komisije ustreza definiciji korupcije. Odločitev Apeka pomeni tudi neenakopravno obravnavo operaterjev in s tem nedopustno poseganje na trg. Podelitev frekvenc Tušmobilu so s tožbo na upravnem sodišču izpodbijali Debitel, Mobitel in Si.mobil. Sodišče je oktobra 2009 tožnikom pritrdilo ter zadevo vrnilo Apeku v ponovno odločanje.

Pritiski na vlado, da vpliva na Apek

Debitel se je kasneje umaknil kot stranka v postopku. Sledila je že omenjena razrešitev Tomaža Simoniča, domnevno zaradi omenjene sodbe upravnega sodišča. V.d. direktorja Dušan Schuster je 12. marca 2010 na osnovi strokovne presoje in v skladu s sodbo upravnega sodišča začel postopek za obnovo dodelitve radijskih frekvenc za UMTS Tušmobilu. Le-ta je bil pozvan, da se do predloga izjasni.

Tušmobil je zaprosil za podaljšanje roka za odgovor. Medtem je njegov pooblaščenec, ki je hkrati pooblaščenec resornega ministra, naslovil protest na kabinet predsednika vlade in resorno ministrstvo, v katerem je obtožil Apek, da namerava izdati obnovitveni sklep, s čimer naj bi bila Tušmobilu povzročena velika gospodarska škoda.

Vlada je v manj kot dveh tednih po prejemu pisma, na predlog resornega ministra, 13. maja 2010 imenovala novega v.d. direktorja Apeka Mihaela Krišlja. Ta je 24. junija 2010 izdal sklep, s katerim je zavrnil marca začeto obnovo postopka. Kot je bilo pričakovati, sta se družbi Mobitel in Si.mobil ponovno pritožili na upravno sodišče.

Apekova zavrnitev obnove postopka je primer flagrantnega kršenja odločitve sodišča ter univerzalne regulatorne politike in kriterijev, ki veljajo pri dodeljevanju licenc. Strokovno neodgovorna in težko razumljiva odločitev aktualnega v.d. direktorja Apeka vzbuja dvom v preglednost postopkov in navaja k sumu o vplivu politike in plemenskih lobijev na Apekovo odločanje.

Nobena skrivnost ni, da bi Apek v urejenih razmerah za podelitev pravic Tušmobilu za uporabo skupnih nacionalnih dobrin, kot sta frekvenčni in številski prostor, povsem legitimno in skladno z zakonodajo napolnil državno blagajno z več deset milijoni evrov - pa se zaradi plemenskih zvez to ni zgodilo. Ob tem se poraja vprašanje, ali je bil za odločanje v korist Tušmobila kdo nagrajen. Kolikor nam je znano, kriminalistična preiskava o dogajanju v Apeku še poteka.

Kljub vsem privilegijem, ki jih deli Apek po presoji svojih botrov in plemenskih poglavarjev, se želje trgovca po velikih dobičkih niso uresničile. Možnosti za poslovni uspeh Tušmobila so minimalne, saj potrebuje mobilni operater za resno konkuriranje na trgu okoli 20-odstotni tržni delež. Tega pa Tušmobilu ne morejo zagotoviti niti plemenske vezi niti Apek s svojimi nestrokovnimi odločitvami, še manj pa Tušmobilovi "plemenski" svetovalci.

Priporočila vladi

Razvoj konkurenčnega trga elektronskih komunikacij je v vitalnem interesu Republike Slovenije. Zato bi morala vlada preprečiti sedanje nedopustne posege v suverenost Apeka in nemudoma zagotoviti pogoje za njegovo neodvisnost, kot mu jo zagotavlja zakonodaja, vključno z organizacijsko avtonomijo. Neodvisnost je neodtujljiva lastnost regulatorja in ne more biti predmet pogajanj z enim ali drugim ministrom. Visoka strokovna usposobljenost in kadrovska odličnost regulatorja sta nepogrešljiva robna pogoja za njegovo suvereno odločanje.

Vladi priporočam, da z ustreznimi spremembami pri imenovanju direktorja omeji neformalni politični vpliv resornega ministrstva na vodstvo Apeka. Nadalje naj zagotovi Apekovo finančno in kadrovsko samostojnost, ki jo omejuje ministrstvo za javno upravo v procesu zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja uslužbencev. To zahteva izločitev Apeka iz okvira sedanjega zakona o javnih agencijah in iz sistema plač v javnem sektorju.

Položaj je kritičen, a vlada bi z omenjenimi ukrepi lahko občutno zmanjšala nevarnost za vse večjo ujetost Apeka v interese deležnikov in plemenski nadzor nad njim. Vlado pozivam, da sprejme svojo odgovornost in naredi odločne korake pri urejanju kaotičnih razmer na slovenskem telekomunikacijskem trgu, h katerim je pripomogla tudi sama.

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 6. november 2010)

Anarhična državna razvojna politika

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) je julija letos s precejšnjo zamudo objavilo drugi razpis za sofinanciranje gradnje odprtih širokopasovnih omrežij elektronskih komunikacij v lokalnih skupnostih v višini 37,1 milijona evrov. Na razpisu lahko kandidirajo lokalne skupnosti na območjih belih lis, kjer ni komercialnega interesa za gradnjo omrežja.

Razpis sodi med ukrepe, s katerimi namerava vlada do konca leta 2013 za pospešitev izgradnje širokopasovnih omrežij v Sloveniji nameniti skupaj 92,5 milijona evrov nepovratnih sredstev, od tega 85 % iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in 15 % iz državnega proračuna. Po ocenah vladnih organov naj bi s temi sredstvi prispevali k povečanju pokritosti s širokopasovnim omrežjem prebivalcev Slovenije z 92 % na 100 % do konca leta 2013. Z drugimi besedami, vladni razvojni ukrepi predvidevajo pokritje z ustreznimi širokopasovnimi storitvami dobrih 10 % (okoli 70.000) slovenskih gospodinjstev in 4 % podjetij, razpršenih na približno 40 % slovenskega ozemlja.

Ministrstvo za gospodarstvo je na prvem razpisu leta 2008 za izgradnjo širokopasovnih omrežij 12 izbranim lokalnim skupnostim dodelilo 45,2 milijona evrov. Drugi razpis je ministrstvo pripravilo v začetku lanskega leta, a je moralo ukrep za razvoj širokopasovnega omrežja v Sloveniji priglasiti Evropski komisiji. Postopek se je zavlekel, ker je vlada morala vlogo dvakrat dopolniti. Evropska komisija je ukrep potrdila oktobra 2009 in dala s tem zeleno luč za objavo razpisa. Njegova objava se je dodatno zavlekla za 9 mesecev, najverjetneje zaradi prenosa direktorata za elektronske komunikacije iz gospodarskega v visokošolski resor in vključitve v direktorat za informacijsko družbo septembra 2009.

Vladni ukrepi brez predhodne analize

Prvi razpis je med operaterji in poznavalci telekomunikacijske dejavnosti dvignil precej prahu. Javna sredstva naj bi se delila po političnem ključu, prevladali naj bi lokalni politični interesi in interesi gradbenega lobija. Razpis je bil tehnološko nevtralen le deklarativno, medtem ko je s pogoji favoriziral (drago) novogradnjo optičnih omrežij. Sporna je bila prepoved sodelovanja na razpisu za uveljavljene operaterje elektronskih komunikacij z lastno infrastrukturo.

Podobno je po prevzemu funkcije menil generalni direktor Direktorata za informacijsko družbo MVZT Nikolaj Simič, ki je za Delo oktobra lani povedal, da naj bi pred objavo razpisa že v letu 2009 pripravili novo strategijo razvoja širokopasovnih omrežij ter kot nosilce gradnje omrežij identificirali glavne operaterje na trgu, kot so Telekom Slovenije, Mobitel, Simobil, T-2, Telemach in drugi.

Simičeve napovedi se niso uresničile. Pravila igre so bila določena, preden je prevzel funkcijo, in jih brez politične podpore ni mogel spreminjati. Vlada je že marca 2009, ne da bi naredila kakršnokoli analizo rezultatov prvega razpisa, Evropski komisiji priglasila prvotni ukrep razvoja širokopasovnih omrežij v lokalnih skupnostih, ki je bil podlaga za prvi razpis.

MVZT ni pripravil nove strategije in pri drugem razpisu ni spremenil razpisnih pogojev, ki bi omogočili sodelovanje operaterjev omrežij, ki poleg upravljanja omrežij in grosističnih storitev ponujajo tudi maloprodajne storitve, ne da bi za slednje morali ustanoviti ločeno pravno osebo. Še več, na ministrstvu razpisnih pogojev sploh niso bistveno spreminjali, s tem pa se je MVZT vnaprej odrekel možnostim za uspešnejšo in učinkovitejšo gradnjo širokopasovnih omrežij, ki bi omogočala doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev.

Pri grafikonu gre za razpon cen vseh paketov hitrega dostopa na trgu, od vstopnih pa do najdražjih paketov, ki hkrati obljubljajo najvišje hitrosti. Razvidno je, da so najnižje cene paketov med vodilnimi državami nižje od slovenskih.

Zmagovalci so župani

Z rezultati prvega razpisa so lahko zadovoljne lokalne skupnosti in izbrani zasebni partnerji, ki so jih lokalne skupnosti izbrale za javno-zasebno partnerstvo za gradnjo, upravljanje in vzdrževanje širokopasovnih omrežij. Ministrstvo za gospodarstvo je sofinanciralo upravičene stroške gradnje v višini 45,2 milijona evrov. Od tega je bilo 43,9 % namenjenih gradbenim delom ter 6,5 % projektiranju in pridobivanju soglasij, skupaj 22,8 milijona evrov.

V vseh izbranih lokalnih skupnostih so izbrali projekte, ki so temeljili na novogradnji optičnih omrežij. Razpis je spodbujal skupno gradnjo z drugo javno infrastrukturo, pri čemer je bil pomanjkljiv nadzor nad gospodarnostjo porabe sredstev za gradnjo širokopasovnih omrežij. Po izjavah nekaterih virov so lokalne skupnosti gradnjo širokopasovnih omrežij, podobno kot pri gradnji avtocest, izkoriščale za izboljšanje druge infrastrukture. Ponekod so v ta namen spreminjali celo občinske odloke in postavljali dodatne zahteve za izvajalce, ki so po nepotrebnem dražile gradnjo.

MVZT je v drugem razpisu stroške gradbenih del omejil na 35 %. Ker pa model gradnje ostaja enak, se bodo izvajalci novim pogojem prilagodili in investicijska sredstva le prerazporedili v korist tehnologije. Gradnja zaradi tega ne bo bistveno uspešnejša in učinkovitejša, še zlasti zato, ker se lokalne skupnosti ne bodo odrekle praksi, uveljavljeni na prvem razpisu.

Neuresničevanje državnih razvojnih ciljev

Z rezultati prvega razpisa ne bi smela biti zadovoljna vlada, ki je odgovorna za doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev in gospodarno trošenje sredstev državnega proračuna. Aktualni vladni ukrepi razvoja širokopasovnih omrežij namreč ne omogočajo doseganja zastavljenih razvojnih ciljev.

Na območjih belih lis naj bi bilo leta 2008 okoli 70.000 gospodinjstev in nekaj tisoč podjetij oziroma organizacij brez možnosti priklopa v internet. Državi s prvim razpisom ni uspelo zagotoviti pokritja zadostnega števila uporabnikov, da bi lahko dosegla svoje cilje. Za pokritje potencialnih 15.921 priključkov je namenila 45,2 milijona evrov ali povprečno 2840 evrov na potencialni priključek. Maksimalno sofinanciranje gradnje je bilo 3000 evrov na potencialni priključek (enako v drugem razpisu). Partnerji, ki so jih izbrale lokalne skupnosti, so se temu prilagodili, saj so upravičeni stroški gradnje v 9 od 12 lokalnih skupnostih znašali okoli 3000 evrov na potencialni priključek in le v treh lokalnih skupnostih so bili nekoliko nižji.

Če bodo rezultati drugega razpisa podobni prvim, bo nepokritih ostalo okoli 40.000 gospodinjstev. Za pokritje belih lis s skupno okoli 70.000 gospodinjstvi bi po sedanjem modelu gradnje država morala nameniti skupaj 200 milijonov evrov, načrtovala pa jih je 92,5 milijona evrov. Je država slabo načrtovala ali negospodarno trošila?

Če bi pristojni ministrstvi namesto favoriziranja gradnje optičnih omrežij spodbujali optimalno izkoriščanje obstoječe infrastrukture z dopolnjevanjem z novo infrastrukturo ter različne tehnološke rešitve, bodisi fiksne bodisi brezžične, ter v razvoj omrežij vključili uveljavljene operaterje, bi s prvotno načrtovanimi sredstvi z lahkoto pokrili bele lise v načrtovanih rokih, to je do konca leta 2013. S sedanjim pristopom zastavljeni državni razvojni cilji ne bodo pravočasno doseženi, poleg tega bi država morala zagotoviti dodatnih 100 do 120 milijonov evrov javnih sredstev.

Zgovoren je tudi drugi grafikon, kjer so cene izražene v ceni za en megabit hitrosti. Kot je razvidno, smo nekaterim državam blizu, vsaj na papirju. Težava je v tem, kolikšen odstotek uporabnikov ima dostop do teh najnižjih cen?

Nedomišljeni ukrepi

Ministrstvo za gospodarstvo in MVZT sta učinke ukrepov za razvoj širokopasovnih omrežij slabo preučila. Pregled virov pokaže, da ministrstvi nista opravili potrebnih tehnoloških in ekonomskih analiz niti v ta namen nista najeli kompetentnih svetovalcev.

Analiza rezultatov prvega razpisa je pokazala, da je bil izbrani model javno-zasebnega partnerstva neustrezen, saj ni zagotavljal zadostnih spodbud za gospodarno gradnjo in izkoriščanje obstoječe infrastrukture. Na razpisu je bilo onemogočeno sodelovanje uveljavljenih operaterjev z lastno infrastrukturo, ki hkrati ponujajo tudi širokopasovne storitve. Lokalne skupnosti so namesto njih kot partnerje izbrale manjše, neuveljavljene operaterje brez infrastrukture.

Vztrajanje MVZT, da uveljavljeni operaterji, ki bi sami ponujali maloprodajne storitve, ne smejo sodelovati tudi na drugem razpisu, pomeni nezaupanje v učinkovitost regulacije slovenskega telekomunikacijskega trga ter v neodvisnost in sposobnost obeh regulatorjev, Agencije za pošto in elektronske komunikacije ter Urada za varstvo konkurence, da zagotovita pošteno konkurenco.

Prvi razpis ni bil tehnološko nevtralen, saj je z zahtevanimi hitrostmi favoriziral novogradnjo (dragih) optičnih omrežij in onemogočal enakovredno konkuriranje cenovno ugodnejših tehnoloških rešitev. Ne le razpisni pogoji, ampak celoten koncept gradnje širokopasovnih omrežij ni spodbujal iskanja tehnološko in ekonomsko najboljših rešitev, ki bi omogočale doseganje večje pokritosti uporabnikov na belih lisah in doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev.

Zaradi odsotnosti največjih operaterjev so bila obstoječa fiksna in mobilna omrežja premalo izkoriščena. S kombinacijo gradnje optičnih omrežij, krajšanjem zank bakrenih omrežij ter z dopolnjevanjem z mobilnimi omrežji bi lahko z razpoložljivimi sredstvi in v zastavljenih rokih pokrili vse bele lise. Če bi na primer izbrali zgolj mobilne tehnologije, bi vodilna operaterja, ki imata zgrajeno osnovno omrežje, z razpisanimi sredstvi bele lise pokrila z mobilno tehnologijo tretje in četrte generacije.

Gradnja novih optičnih omrežij v lokalnih skupnostih je bila draga. Zgoraj smo pokazali, koliko je stal nekomercialni del širokopasovnega omrežja na potencialni priključek. V večini primerov je bil nekomercialni del zgrajen do mest ali vasi in zaselkov oziroma znotraj večjih mest ali vasi, ne pa tudi do končnih uporabnikov.

Preostali del omrežja, naročniško razvodno omrežje in postavitev aktivne opreme na strani naročnika, pomeni komercialni del širokopasovnega omrežja. Ocenjena višina investicije v izgradnjo komercialnega dela omrežja znaša med 25 in 35 % celotne investicije. Po tej oceni je skupna investicija na priključek, odvisno od lokalne skupnosti, med 3700 in 4400 evri. Znesek je lahko v posameznih primerih seveda še višji.

Pri izračunih investicije na potencialni priključek je treba upoštevati še dejstvo, da se vsi uporabniki morda ne bodo priključili v omrežje ali bodo uporabili morebitne cenejše možnosti, ki po naših informacijah v določenih lokalnih skupnostih obstajajo že zdaj. Cena na zgrajeni priključek bo tako še višja, s tem pa bodo dražje poznejše širokopasovne storitve, ki bodo manj privlačne ne le za uporabnike, ampak tudi za ponudnike storitev.

Namesto epiloga

V sedanjih kriznih razmerah bi pričakovali bolj preudarne, usklajene in gospodarne vladne ukrepe. Strateški okvir za razvoj širokopasovnih omrežij imamo, pri pripravljanju konkretnih ukrepov pa pristojna ministrstva praviloma zmeraj podležejo vplivu posameznih interesnih skupin. Zato rešitev ni v pisanju novih politik in strategij, ampak v spremembi načina vodenja države. Razvojni ukrepi bi morali biti bolj domišljeni in preverjeni skozi javne razprave. Namesto tega prepogosto nastajajo v ozkih krogih z dvornimi svetovalci, odmaknjeni od oči zainteresirane javnosti, in so pisani na kožo posameznim interesnim skupinam. Država bi morala bolje upravljati tudi svoje premoženje. S primernim vodenjem Telekoma Slovenije v večinski državni lasti in z bolj premišljenimi naložbami v infrastrukturo bi lahko zagotovili večjo pokritost države s širokopasovnim omrežjem ter predvsem višje prenosne hitrosti. Če bomo želeli širokopasovni dostop uveljaviti kot univerzalno storitev, bomo potrebovali nov pristop, ki bo namesto lokalnih skupnosti h gradnji širokopasovnih omrežij spodbujal operaterje.

(Prva objava:  Moj mikro, september 2010)

Evropski zgledi in spodbude vlečejo

Družbeno odgovorna podjetja ne skrbe le za kratkoročne interese svojih lastnikov, ampak v ospredje postavljajo dolgoročnejše interese podjetij. Ti pa niso in ne morejo biti vezani zgolj na rast in dobiček. Dobro upravljanje podjetij je zato usmerjeno v izboljševanje družbene blaginje danes in v prihodnosti.

To pomeni, da družbeno odgovorna podjetja skrb za trajnosti razvoj, s poudarkom na zmanjševanju družbenih razlik in varovanju okolja, vključujejo v vse segmente svojih poslovnih strategij in delovanja. V svoje družbeno odgovorno delovanje poleg zaposlenih aktivno vključujejo poslovne partnerje, dobavitelje in druge deležnike.

Največji evropski operaterji so globalni zgled 

Vodilni evropski telekomunikacijski operaterji spadajo v svetovni vrh družbeno odgovornih podjetij. Že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so s sprejemom zavez za varovanje okolja družbeno odgovornost umestili med svoje strateške usmeritve. Zavestno so se zavezali k zmanjševanju negativnih vplivov informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) na okolje. Odločili so se za uvajanje okoljskih standardov in poskrbeli za ustrezno ravnanje z nevarnimi odpadki. Z razvojem novih produktov in storitev svojim uporabnikom omogočajo nove oblike dela in sodelovanja, ki zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov. Z razširitvijo mobilnih komunikacij so se odgovorno spoprijeli z negativnimi vplivi elektromagnetnega sevanja na zdravje ljudi, zlasti otrok.

Operaterji pa se ne ukvarjajo le z okoljskimi izzivi. Z razvojem informacijske družbe so postali pomemben sogovornik pri oblikovanju nacionalnih in nadnacionalnih razvojnih strategij, ki v ospredje postavljajo trajnostni razvoj, zmanjševanje družbenih razlik in blaginjo za vse. Hkrati se morajo spopadati z negativnimi pojavi informacijske družbe in z različnimi zlorabami IKT, v katere so bili ponekod vpleteni celo sami (primeri nezakonitega nadzora zaposlenih ali prisluškovanja). Ker so telekomunikacije investicijsko zahtevna gospodarska dejavnost, so izpostavljene korupciji, še zlasti tam, kjer je država pomemben lastnik telekomunikacijskih podjetij. Družbeno odgovorno ravnanje zato vključuje odločen boj proti korupciji.

Izzivov za družbeno odgovorne operaterje je precej. Predvsem skušajo vsem družbenim skupinam omogočiti dostop do svojih storitev, kar seveda ni zmeraj ekonomsko upravičeno. Posebno pozornost posvečajo skupinam s posebnimi potrebami, starejšim in skupinam z nižjimi dohodki ter razvoju tehnologij za slabše dostopna področja. Operaterji večajo kakovost svojih storitev ter spodbujajo njihovo varno in odgovorno uporabo. Zmanjšujejo negativne učinke svojega poslovanja na okolje in enako omogočajo svojim uporabnikom. V svoja prizadevanja vključujejo dobavitelje, pri čemer posebno pozornost posvečajo okoljskim in etičnim vidikom poslovanja.

Sedanje spoprijemanje s klimatskimi spremembami in svetovno gospodarsko krizo je potrdilo pravilnost delovanja vodilnih evropskih telekomunikacijskih operaterjev, zato so najbolj ozaveščeni operaterji svoje družbeno odgovorne aktivnosti še okrepili. Med pozitivnimi zgledi velja izpostaviti zlasti France Telecom in Vodafone, ki se uvrščata med družbeno najodgovornejša podjetja v svetu. Družbeno odgovornost sta vtkala v svoje poslovne cilje in delovanje.

Vsi operaterji pa tega ne počno prostovoljno, zato imajo pri spodbujanju družbene odgovornosti pomembno vlogo regulatorji, ki morajo s svojimi ukrepi operaterje spodbujati, da delujejo v interesu širše družbe. Pomembno promocijsko vlogo imajo panožna združenja, ki na evropski ravni spodbujajo podjetja, da večjo pozornost posvečajo družbeni odgovornosti in nefinančnemu poročanju. Poročila o družbeno odgovornem delovanju nekaterih največjih evropskih operaterjev so danes že tako obsežna, da jih podjetja objavljajo ločeno od uveljavljenih poslovnih letnih poročil.

V Sloveniji predvsem sponzorstva in donacije

Slovenska podjetja družbeni odgovornosti niso posvečala posebne pozornosti, vse dokler Evropska komisija pred petimi leti ni pozvala držav članic in kandidatk za članstvo, da začnejo promovirati družbeno odgovorno vodenje podjetij. Pred tem so podjetja kot svoje širše poslanstvo dojemala zlasti sponzorstva in donacije, kar je še danes najpomembnejši segment družbene odgovornosti slovenskih, predvsem manjših telekomunikacijskih operaterjev.

Slovenski operaterji so med največjimi oglaševalci z visoko prepoznavnimi blagovnimi znamkami. Zato ne preseneča, da jih pogosto najdemo med največjimi sponzorji in donatorji. Tovrstnim aktivnostim namenjajo med 0,4 % in 1 % skupnih prihodkov, pri čemer vsi operaterji višine sredstev ne želijo razkriti. Na tej podlagi lahko ocenimo, da skupni sponzorski in donatorski prispevki naših največjih operaterjev obsegajo okoli 10 milijonov evrov. Večina teh sredstev gre za sponzoriranje športnih in kulturnih prireditev ter organizacij, s čimer so operaterji veliko prispevali zlasti k razvoju slovenskega športa in kulture. Sledijo izobraževanje, znanost, humanitarne dejavnosti in zdravstvo.

Zaradi velikega pomena, ki ga naši operaterji namenjajo sponzorstvu, bomo tokrat predstavili ta del njihove družbene odgovornosti. Izbranim operaterjem smo dali možnost, da svoje sponzorske in donatorske aktivnosti posebej predstavijo. Najprej je podan opis njihovih dejavnosti, ki odraža pristop k sponzorstvom in donacijam, nato so v ločeni tabeli predstavljene njihove najodmevnejše akcije v zadnjem letu.

Izmed vseh pozvanih operaterjev svojih aktivnosti ni želel izpostavljati Izimobil. Razloge navajamo v tabeli. V T-2 pa so prepričani, da svojo družbeno odgovornost opravljajo z gradnjo poceni optičnega omrežja in ponujanjem poceni in kakovostnih storitev, zato »namenjajo minimalna sredstva za ozko usmerjene donatorske in sponzorske projekte«.

Sklep

Pri vrednotenju sponzorskih in donatorskih aktivnosti je treba opozoriti, da obstajajo velike razlike med največjimi in manjšimi operaterji. Telekom Slovenije in Mobitel sta po poslovnih prihodkih in ne nazadnje tudi po številu zaposlenih za velikostni razred večja od manjših operaterjev. Razlike med operaterji so tudi glede na datum vstopa na trg. Povsem objektivno je težko pričakovati od operaterjev, ki so komaj vstopili na trg ter veliko investirajo v izgradnjo infrastrukture in se morda dušijo v dolgovih, da bodo sredstva namenjali še za sponzorstva in donacije. Težave imajo tudi manjši operaterji, ki skušajo širiti svojo dejavnost in povečujejo tržno prisotnost. Kljub temu smo bili presenečeni nad dejstvom, da nekateri manjši operaterji sponzorstvom in donacijam namenjajo razmeroma precej večji delež glede na svoje poslovne prihodke kot največji slovenski operaterji.

V prispevku se nismo dotaknili sivih in včasih nezakonitih področij sponzoriranja, namenjenih večjim sponzorskim projektom in sponzoriranju političnih strank. Tovrstno sponzoriranje poteka prek nabave opreme in storitev, preko različnih posrednikov in drugih dobro domišljenih načinov. Pri pripravi članka smo sicer dobili nekaj namigov v tej smeri, a smo se temu področju zavestno izognili, saj ni zgled družbeno odgovornega ravnanja podjetij. Zagotovo pa se ga bomo dotaknili v prihodnjem prispevku, v katerem si bomo pogledali, kako, če sploh, so operaterji družbeno odgovornost vtkali v svoja poslanstva, vizije in vrednote. Pogledali si bomo, kako celovito se zavedajo družbene odgovornosti in kako delujejo. V tem sklopu si bomo pogledali tudi njihove odnose z dobavitelji.

	Donatorske in sponzorske aktivnosti v letu 2008
Amis	Sponzorske in donatorske aktivnosti v Amisu, ki deluje na nacionalni ravni, so osredotočene predvsem na lokalna področja, kjer krepimo naše povezave z lokalnimi športnimi, kulturnimi, izobraževalnimi, humanitarnimi in drugimi organizacijami. Tovrstno Amisovo usmerjenost narekuje predvsem tesno sodelovanje z našo razvejeno partnersko mrežo s prek 150 partnerji in sicer, s katerimi sodelujemo pri dobrodelnih sponzorstvih in donacijah za pomoč otrokom in ljudem s posebnimi potrebami ter socialno ogrožene družine. Prav tako skrbimo za razvoj otrok in namenjamo donacije za otroška športna društva, donacije šolam, osnovnošolskim razredom ipd.
Debitel	Donacije namenjamo predvsem podpiranju delovanja različnih interesnih združenj in društev na področju športa, kulture in izobraževanja. Sponzoriramo pa kulturne dejavnosti in izobraževanje (festivale, dogodke, akcije v medijih) ter šport (odbojka, smučanje, košarka, kolesarjenje). Pri sponzoriranju in donacijah se povezujemo znotraj skupine ACH d.d. in vključujemo v nekatere skupne projekte, saj menimo, da je tako učinek večji. Pri Debitelu nenehno iščemo sinergije in tako povezujemo razne sponzorske in donatorske akcije. Kot primer navajamo sponzoriranje uspešnega odbojkarskega kluba ACH Volley, ki ga hkrati povezujemo s Centrom za socialno delo Radovljica oz. konkretno s Kriznim centrom Kresnička. Tem pomagamo pri njihovih dejavnostih, ko se npr. namesto vstopnic za tekme zbirajo prostovoljni prispevki za Kresničko, hkrati pa so varovanci društva posredno vključeni v dejavnosti kluba in pomagajo. Na koncu sezone generalni pokrovitelj podari donacijo v enaki višini zbranih prostovoljnih prispevkom. Odzivamo se tudi na humanitarne akcije. Tako smo lani donirali sredstva ob hudih poplavah.
Izimobil	Svojih družbeno odgovornih aktivnosti, namenjenih predvsem otrokom v materialni stiski, ne želimo izkoriščati za promocijo, zato skladno s svojo poslovno politiko informacij o sponzorstvih in donacijah ne želimo javno objavljati in na ta način izrabljati čustev potrošnikov. Smatramo, da je odgovoren odnos do problematike v družbi obveza vsakega podjetja in posameznika v njem, ne pa tekma za prestiž in lovorike.
Mobitel	V Mobitelu si želimo ustvarjati trajne vrednosti za ožje in širše okolje, v katerem delujemo, zato težimo h kakovostnim in predvsem dolgoročnim projektom, s katerimi prispevamo različnim področjem človeškega ustvarjanja, kot so šport, kultura in umetnost, projekti, povezani z informacijsko tehnologijo, ekološki projekti in klasične dobrodelne dejavnosti. Nekatere projekte uspešno nadgrajujemo v višje oblike skupnega delovanja, ki prinašajo zadovoljstvo sodelujočih in širše skupnosti, hkrati pa širijo zavest o skupnih vrednotah. Izbiramo tiste dogodke in sponzorirance, ki so drugačni in so značilni za našo deželo, pogosto pa jih tudi vključimo v naše tržno komunikacijske dejavnosti. Zato jih ne moremo opredeliti zgolj kot sponzorstva, donacije, prispevke itd., saj se vedno trudimo preseči dosedanje družbene okvire. Med tovrstna sodelovanja na primer sodi skrb za Sečoveljske soline, edinstven naravni in kulturni biser v svetovnem merilu, ki pa brez podpore Mobitela do danes ne bi obstal. Posebno pozornost si zaslužijo tudi SMS Donacije, ki so jih že leta 2003 razvili naši strokovnjaki, tako da so Mobitelovi uporabniki lahko prvi v Sloveniji donirali sredstva prek sporočil SMS. SMS Donacije uspešno združujejo poslovanje in družbeno angažiranost podjetja. Javnosti pa je tudi že dobro znan Mobitelov vseslovenski izobraževalni projekt Mobilatorij (mobilna digitalna učilnica), namenjen digitalnemu opismenjevanju najširše populacije. Projekti, ki jih že tradicionalno podpiramo, pa so še: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic, Rdeči noski, Zveza prijateljev mladine Slovenije, LIFFe, Cankarjev dom, Lent, Maturantska parada, Društvo Bralna značka, Zlati maturanti itd. Hkrati podpiramo tudi številne druge projekte na športnem, kulturnem, humanitarnem in zdravstvenem področju.
Si.mobil	V Si.mobilu izhodišča za svoja sponzorstva črpamo iz svoje poslovne vizije in vrednot. Zato vsa sponzorstva zaokrožajo Si.mobilovo vizijo biti družbeno odgovorno podjetje. Prav zaradi tega je Si.mobil v letu 2008 ohranil močno sponzorstvo tekaških prireditev, saj je tek čist, sproščujoč in ne obremenjuje okolja, kar se sklada z našo filozofijo. Pomemben del sponzorskih sredstev namenjamo poslovni javnosti ter sponzoriranju različnih strokovnih ali stanovskih dogodkov in organizacij. Del sponzorskih sredstev namenjamo tudi kulturnim projektom. Tako smo lani podprli glasbeni festival Druga godba ter festival Dnevi vina in poezije v Medani, kjer smo v sodelovanju s študentsko založbo organizirali natečaj SMS poezije Si.pesnik. Ker so mladi naša pomembna ciljna skupina, smo tudi lani podprli festival Dnevi radovednosti, petdnevni dogodek v organizaciji mariborskega multimedijskega centra Kibla, ki je namenjen osnovnošolcem, srednješolcem in študentom, ki se odločajo o poklicni poti. V Si.mobilu se tudi pri donacijah osredotočamo na okolje, v katerem živimo. Ena najpomembnejših aktivnosti doniranja je naš SMS Donator, ob ponudbi katere se Si.mobil odpoveduje vsem prihodkom.
Telekom Slovenije	V Skupini Telekom Slovenije smo opredelili štiri področja sodelovanja, ciljne skupine in strukturo ter obseg sponzorstev in donatorstev. Posebnost politike je, da precejšen del sredstev namenjamo projektom in dejavnostim, v katere se vključujejo naši zaposleni. Da smo resnično partner, na katerega se lahko okolje zanese, kaže dejstvo, da družbe Skupine Telekom Slovenije širša javnost prepoznava kot pomembne sponzorje in donatorje, kar krepi tudi vrednost korporativni blagovni znamki.
Telemach	Skrb za Telemachove naročnike in skrb do okolja, v katerem živijo, se v okviru družbene odgovornosti odraža v proaktivnih aktivnostih tako v športu kot v kulturi in ne nazadnje človeškem pristopu do ljudi. Smo pokrovitelji prve slovenske košarkarske lige – po novem lige Telemach, ponosni pokrovitelji slovenske košarkarske reprezentance, podpiramo projekt obnove košarkarskih igrišč po Sloveniji pod projektom »Verjemi v svoj koš«. V športu smo zapisani košarkarski igri in si želimo, da bi ta prelepi šport z našimi vložki spodbudil mlade in jih odvrnil o stranpoti življenja. Ponosni smo na aktivno podporo razstave slovenskih impresionistov v narodni galeriji, saj menimo, da je prav ta razstava ena od jeder slovenske narodne identitete. Poleg številih dogodkov po celi Sloveniji (Zbiljska noč, Kranjska noč, Lent ...), ki jih podpiramo, ljudem želimo dobre zabave in sprostitev. Seveda je tu še veliko število manjših aktivnosti, ki pa vse pripomorejo k lepšemu življenju okolja, v katerem delujemo kot pomemben telekomunikacijski operater.
Tušmobil	Med pokroviteljstvi in donacijami v letu 2008 smo se osredotočali na podpiranje vrhunskega športa, izobraževanja mladih, perspektivnih kadrov in na pomoč posameznim humanitarnim projektom.
T-2	V T-2 vlagamo minimalna sredstva v ozko usmerjene donatorske in sponzorske projekte.

(Prva objava: Telekomunikacije, oktober 2009)

Koristi imajo samo lobiji

Slovenski uporabniki storitev mobilne telefonije smo navajeni na nizke cene. Operaterji kar tekmujejo, kdo bo ponudil nižje cene, v pakete vključil več storitev in pritegnil več novih uporabnikov. Noro tekmo sta sprožila nova operaterja T-2 in Tušmobil. Ko pa se je v cenovni boj spustil še največji slovenski operater, so se razmere na trgu močno zaostrile. S cenami, ki jih diktira Mobitel, drugi operaterji vse težje živijo. Nekateri paketi so tako zelo poceni, da se zdi skoraj nemogoče, da bi Mobitel z njimi lahko pokrival svoje stroške.

Z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami Mobitel kroji usodo konkurence. Še celo Simobilu, ki ima edini povsem lastno mobilno omrežje, Mobitel pomembno določa poslovne pogoje. Mobitel ima daleč največji trži delež, zato Simobilovi uporabniki pomemben delež klicev še zmeraj opravijo v Mobitelovo omrežje. Podobni pogoji veljajo za klice v omrežja drugih operaterjev in ponudnikov storitev. Usoda preostalih konkurentov je zaradi večje odvisnosti od Mobitelovih veleprodajnih cen skoraj povsem v njegovih rokah.

Mobitel v okviru paketa Itak Džabest uporabnikom v starostni skupini od 15 do 30 let za 15 evrov mesečne naročnine ponuja količino brezplačnih storitev, kot je povprečni Mobitelov predplačniški uporabnik ne porabi v vsem letu. Če bi jo porabil v enem letu, bi zanjo odštel 328,8 evra ali 27,4 evra mesečno (ob predpostavki, da ne opravi niti enega klica med polnočjo in peto uro zjutraj). Če pa bi predplačniški uporabnik vsak mesec opravil enako količino storitev, kot jo z mesečno naročnino brezplačno dobi naročnik Itak Džabest, bi njegov mesečni račun znašal že omenjenih 328,8 evrov.

Iz tega izhaja dvoje. Prvič, večina Mobitelovih uporabnikov želi uporabljati najcenejše pakete, kar je razumljivo. Zato ne preseneča, da imamo v Sloveniji nadpovprečno visok delež »mladih«, starih od 15 do 30 let. Med vodilnimi v svetu smo tudi po vitalnosti »upokojencev« in seveda po številu »gasilcev«, ki so pri Mobitelu prav tako deležni ugodnih paketov. Zaradi cenovno zelo ugodnih naročniških paketov se zmanjšuje delež predplačniških uporabnikov.

Drugo dejstvo je, da Mobitel s tako ugodnimi paketi, kot je Itak Džabest, ne bi mogel preživeti. Preprost izračun pokaže, da mora Mobitel s preostalimi uporabniki in storitvami zaslužiti precej več, da lahko ustvari poslovne prihodke, ki jih izkazuje. Zato je samoumevno, da določene skupine uporabnikov subvencionirajo skupino najintenzivnejših in najštevilčnejših uporabnikov. Pomemben vir navzkrižnega subvencioniranja storitev so visoke cene zaključevanja klicev iz drugih omrežij. Subvencioniranje se dogaja tudi z gostovanji v tujini in gostovanji tujcev v Mobitelovem omrežju, a to ne zadošča.

Imamo najnižje cene

Z uvedbo paketov, kjer za fiksno ceno dobiš določeno količino storitev, so mobilni operaterji začeli spodbujati večjo uporabo svojih storitev in spreminjati vzorce uporabe. V paketu Itak Džabest lahko uporabnik za 15 evrov opravi 1000 minut pogovorov v Mobitelovem omrežju, 200 minut pogovorov v druga slovenska omrežja, pošlje 1000 sporočil SMS oziroma MMS in prenese 1 GB podatkov v omrežju GPRS/UMTS. Gre za enormno količino storitev, zato ni nobenega dvoma, da je paket namenjen intenzivnim uporabnikom storitev mobilne telefonije.

Metodologija OECD-ja, na podlagi katere višino stroškov mobilne telefonije v članicah EU-ja spremlja Evropska komisija, potrjuje naše ugotovitve. Cenovne košarice OECD-ja se prilagajajo novim vzorcem uporabe, a dovolj zgovoren je podatek, da je količina, ki jo Mobitel ponuja v okviru paketa Itak Džabest, večkrat večja od količine storitev, ki jo porabijo povprečni visoko zahtevni uporabniki v najrazvitejših državah sveta.

Primerjava s cenami storitev mobilne telefonije v 30 najrazvitejših državah sveta, članicah OECD-ja, pokaže, da so storitve pri Mobitelu med najcenejšimi. Če bi količino storitev v košarici intenzivne uporabe povečali na količino storitev, ki jo vsebuje Itak Džabest, bi bile Mobitelove cene daleč najnižje. Ob tem se seveda postavi vprašanje, kako je mogoče, da so pri nas cene nižje kot na Danskem in Nizozemskem, kjer so stroški izgradnje in vzdrževanja mobilnih omrežij nižji od stroškov, ki jih imajo slovenski mobilni operaterji. Nam šefi mobilnih operaterjev in profesorji niso ves čas prodajali zgodbe o tem, kako neugodna je Slovenija za gradnjo telekomunikacijskih omrežij?

Nizke cene slabijo operaterje

Smo slovenski uporabniki res lahko zadovoljni z izjemno nizkimi cenami storitev mobilne telefonije? Odgovor je da in ne. Kratkoročno, gledano z vidika mesečnih izdatkov, so seveda še zlasti zadovoljni naročniki, ki se jim uspe uvrstiti med uporabnike, stare od 15 do 30 let, upokojence ali gasilce. Nasploh pa je odgovor negativen.

Cenovne vojne in cenovno izrivanje niso škodljivi le za same udeležence, ampak na dolgi rok škodujejo koristim uporabnikov. Nižanje cen preko vseh razumnih meja slabša poslovne prihodke in poslovni izid mobilnih operaterjev, ki zaradi tega težje financirajo gradnjo, širitev in nadgradnje omrežij. Posledica je slabša pokritost države s kakovostnim signalom in mobilnimi širokopasovnimi storitvami, slabša je kakovost storitev. Vse to uporabniki še kako občutimo. Najšibkejši operaterji dolgotrajnih cenovnih vojn ne preživijo in po dolgotrajni vojni običajno sledi dvig cen. Žrtev prve cenovne vojne je bila Vega, vprašanje je, kateri operater bo naslednji, ki bo klonil pod pritiski cenovnega izrivanja?

Cenovna vojna je že pokazala zobe. Prihodki mobilnih operaterjev se znižujejo, prav tako se slabšajo njihovi poslovni izidi. Uporabniki se v vse večjem številu odločajo za cenovno ugodne pakete s fiksno ceno in svojo uporabo prilagajajo zakupljeni količini storitev. S tem se poslovni rezultati mobilnih operaterjev slabšajo. Posledice tovrstnega dogajanja na trgu bodo najbolj prizadele manjše operaterje.

Simobilovi poslovni rezultati za drugo četrtletje potrjujejo zgornje ugotovitve. Njegovi prihodki so v primerjavi z enakim lanskim obdobjem za 8,6 odstotka nižji, poslovni izid iz poslovanja pa kar za 41,6 odstotka. Ob tem se je število zaračunanih minut na uporabnika povečalo za 9,2 odstotka, povečalo pa se je tudi skupno število S.mobilovih uporabnikov, medtem ko je povprečni mesečni prihodek na uporabnika (ARPU) padel za 10,2 % na 21,2 evra.

V času pisanja članka Mobitelovi poslovni rezultati za drugo četrtletje še niso bili znani, a skoraj zagotovo bo cenovna vojna zarezala v njegove poslovne rezultate. Kako globoko, pa tudi po njihovem razkritju najbrž ne bo povsem jasno. Mobitel je v zadnjih dveh letih namreč postal pomemben prodajni kanal storitev Telekoma Slovenije, kar mu omogoča zamegljevanje poslovne uspešnosti iz svoje osnovne dejavnosti.

Seme zla je pred desetletjem zasejal Mobitel

Cenovna vojna, ki jo je začel Mobitel, je primer cenovnega izrivanja, pri katerem najkrajši konec potegnejo manjši operaterji, torej Mobitelova konkurenca. Najbolj so na udaru operaterji, ki zaradi nezadostnega pokritja z lastnim omrežjem gostujejo v Mobitelovem omrežju (Tušmobil in T-2), in še posebej oba ponudnika storitev v Mobitelovem omrežju (Debitel in Izimobil). Omenjeni operaterji pri Mobitelu zakupujejo veleprodajne storitve po veliko višji ceni, kot jo Mobitel zaračunava svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu. Ti operaterji lahko Mobitelu pri najcenejših paketih konkurirajo le, če svoje storitve prodajajo z izgubo.

Mobitel je cenovno vojno prvič začel že pred desetimi leti, ko je na trg vstopil Simobil, ki ga je vodil sedanji predsednik upravnega odbora Mobitela. Takrat sta se Simobil in Mobitel spustila v cenovno vojno, zaradi katere smo imeli v Sloveniji zelo nizke, morda celo najnižje klice znotraj posamičnih mobilnih omrežij v Evropi. Negativni učinki cenovne vojne na Mobitelove poslovne rezultate so bili tako zelo očitni, da je samoumevno vprašanje, zakaj urad za varstvo konkurence (UVK) v zvezi s tem nikoli ni sprožil nobenega postopka. Simobil si še danes ni povsem opomogel.

Cenovna vojna, ki jo je vodil Mobitel, je šla tako daleč, da je sektorski regulator (današnja Agencija za pošto in elektronske komunikacije – APEK) vsem tedanjim operaterjem v začetku julija 2002 poslal dopis, v katerem jih je opozoril, da na trgu že dlje časa opaža določene anomalije, ki bi lahko dolgoročno negativno vplivale na razvoj telekomunikacijskih omrežij in storitev. Regulator je operaterje in ponudnika storitev pozval, da so v korist uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu telekomunikacijskih storitev prilagodili svoje cene stroškom učinkovitega zagotavljanja storitev. Cene na trgu mobilnih javnih telekomunikacijskih storitev namreč niso dosegale stroškov učinkovitega zagotavljanja storitev. Operaterji in ponudnik storitev so se zato uskladili za 10 % zvišanje cen storitev s 1. avgustom 2002.

Slovenija v čarobnem ogledalu

APEK je leta 2002 posredoval zaradi opozoril Evropske komisije in pritiskov ZDA, ki so odločno opozarjale na težke razmere, ki jih je na slovenskem trgu zaradi Mobitelove poslovne politike imela družba Vega v lasti ameriškega kapitala.

Evropska komisija je vedela, da stanje na slovenskem mobilnem trgu do leta 2004 ni bilo takšno, kot ga je slikala slovenska politika, in da so bili podatki o razširjenosti mobilne telefonije vse od odprtja mobilnega trga leta 1998 močno precenjeni. Slovenske oblasti so do leta 2004 prikazovale povsem drugačno sliko o razvitosti slovenskega mobilnega trga, kot so jo kazali evropski uradniki. Po slovenskih uradnih podatkih naj bi bila Slovenija v evropskem vrhu. Da to ni povsem res in da je bilo nekaj narobe, se je pokazalo sredi leta 2004, ko je Slovenija morala uskladiti metodologijo z EU-jem in se je število uporabnikov čez noč občutno zmanjšalo. Razširjenost mobilne telefonije v Slovenija je vse odtlej med najnižjimi v EU-ju.

Podobno je bilo s cenovnimi primerjavami. Čeprav so bile cene pri nas med najnižjimi, je APEK Evropski komisiji vse do danes sporočal Mobitelove cene v paketih, ki jih skoraj nihče ni uporabljal. Če bi namreč cenovne primerjave naredili na osnovi objektivnejših cenovnih paketov, torej tistih, ki se za posamezne kategorije uporabe dejansko uporabljajo, bi te razkrile povsem drugačno podobo slovenskega mobilnega trga in morda vzbudile sume o morebitnem protikonkurenčnem delovanju slovenskih operaterjev ter predvsem slabem opravljanju dela obeh regulatorjev, UVK in APEK.

Monopolna kultura

Ob neukrepanju UVK-ja, zamegljevanju položaja v Sloveniji s strani APEK-a ter politiki, ki takšno ravnanje omogoča in spodbuja, se lahko samo vprašamo, v čigavem interesu je vse skupaj? Zagotovo ne v interesu uporabnikov. Mobitel z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami po mnenju drugih operaterjev povzroča cenovno izrivanje in slabi konkurenco. Manjši operaterji, ki gradijo lastna omrežja, s prihodki ne morejo pokrivati stroškov financiranja. Si.mobil ima še zmeraj ogromne dolgove, T-2 posluje samo zahvaljujoč velikodušnosti svojih lastnikov in Tušmobil bi bil brez prepoznavne blagovne znamke njegove trgovske verige ter naklonjenosti APEK-a, zaradi katere je praktično zastonj prišel do frekvenc, obsojen na propad. Ogroženo je tudi poslovanje obeh ponudnikov storitev v Mobitelovem omrežju, saj morata pri Mobitelu zakupovati storitve po precej višjih cenah, kot jih Mobitel prodaja svojim uporabnikom, na kar je javno opozoril Izimobil.

Cenovno izrivanje je za uničevanje konkurence uporabil tudi Telekom Slovenije. Marca 1999 je krepko dvignil cene zakupljenih vodov in otežil poslovanje ponudnikom dostopa do interneta. Ko je to naredil še pri storitvah, ki so jih uporabljali tako ponudniki dostopa do interneta kot podjetja, ki so želela uporabljati hišne centrale, in pozneje še na področju širokopasovnega dostopa, je zapečatil usodo številnim ponudnikom storitev, ki so v nekaj letih izginili s trga.

Monopolna kultura v slovenskih telekomunikacijah, ki jo je omogočila politika s svojimi kadrovskimi potezami, je v desetih letih pustila neizbrisljive posledice. Metode spornih in nezakonitih poslovnih praks so se uveljavile zato, ker so bile koristi za glavne akterje večje od škode, saj škode v obliki globe nikoli niso plačali, kaj šele da bi končali v zaporu, čeprav bi bila to zanje edina prava kazen. Na slovenskih sodiščih so zaščiteni kot kočevski medvedje, saj sodišča niso le neučinkovita, ampak tudi ne dajejo videza neodvisnosti.

Težko si je predstavljati, kakšno je stanje duha v takšnem okolju. Namesto podjetniških strategij se uveljavljajo obrambne strategije, ki jim pravo moč daje podpora politike in katerih edini namen je zaščita interesov najmočnejšega lobija, ki že več kot desetletje obvladuje slovenske telekomunikacije. Njegovi akterji so tako v državnih podjetjih, v državni upravi in na fakultetah, kot pri konkurentih in regulatorju – bodisi kot vodilni uslužbenci bodisi kot zunanji svetovalci. Zato poslovno nerazumnim potezam, tudi pri nekaterih konkurentih, in ne le pri državnih podjetjih, ki vodijo v cenovne vojne, ni videti konca.

Epilog

Sprememb ni mogoče pričakovati, dokler bo politika slepo sledila interesom lobijev. Tudi na regulatorje se ne gre zanašati, saj so njihovi vodilni ljudje, tako kot vodilni v državnih podjetjih, pogosto le trgovci z interesi, ki spretno manevrirajo med čermi politike in si svoj obstoj ter prihodnost kupujejo z izbiranjem »pravih« dobaviteljev, najemanjem »pravih« svetovalcev ter sprejemanjem »pravih« odločitev.

Žarek upanja, da bo nekoč vendarle drugače, tli v UVK-ju. Z uskladitvijo slovenske zakonodaje varstva konkurence z evropskim pravnim redom, ki ga je politika odlašala do zadnjega, je varuh konkurence dobil pristojnosti, ki mu omogočajo, da zlorabe pravil konkurence krepko kaznuje. Za zdaj odločnejšega ukrepanja še nismo videli. Če mu bo politika pustila proste roke in zagotovila politično neodvisnost, ki je zdaj nima, bo UVK morda edini, ki bo lahko sproži pozitivne spremembe. Za Evropsko komisijo, ki bi prav tako lahko ukrepala, je Slovenija premajhna, da bi se ukvarjala z njenimi notranjimi kršitvami pravil konkurence.

(Prva objava: Telekomunikacije, september 2009)