Zaradi ignorance se obetajo tožbe

Katja Cah  •   Delo, Ona  •  Torek, 15. 9. 2015

V informacijah je moč. Več kot sto tisoč Slovencev nima dostopa do tistih vsebin v avdiovizualnih medijih, ki bi jih po zakonu morali dobiti. O vroči temi smo se pogovarjali z dr. Dušanom Cafom, predsednikom Sveta za elektronske komunikacije RS.

Za začetek na kratko povejva, katere so glavne naloge organa, ki ga vodite.

Predvsem svetovanje pri usmerjanju razvoja elektronskih komunikacij ter varstvu interesov potrošnikov in invalidov na tem področju. Svet v zvezi s tem daje mnenja in predloge.

Kot ugotavljate, naj bi se dogajala diskriminacija, ignoranca približno četrtine prebivalstva. Za kaj gre?

Ugotavljamo, da za določene skupine gledalcev večina vsebin avdiovizualnih medijskih storitev ni dostopna. Gre v prvi vrsti za televizijske programe, komercialne in nekomercialne.

Tudi javno radiotelevizijo?

RTV Slovenija sledi zakonskim usmeritvam, ampak ne izpolnjuje vseh določenih obveznosti in ciljev. Najslabši pa so komercialni programi, saj razen podnaslavljanja tujih oddaj in filmov drugih prilagoditev ne zagotavljajo.

Najbolj pereče je, da je Slovenija podpisala mednarodno konvencijo in sprejela program, v sklopu katerega so bili leta 2005 določeni cilji za dostopnost programskih vsebin do leta 2015, vendar pa hkrati niso bili določeni tudi letni cilji. Pet let prej je bil sprejet zakon, ki je cilje ponovil, do danes pa niso doseženi, ker vmes nihče ni dovolj dosledno spremljal, kaj se sploh počne. Rok pa se izteka.

Konkretno katera skupina ljudi je zato oškodovana, podhranjena z informacijami?

Programi naslavljajo slepe, slabovidne, gluhe in naglušne, ki jih imenujemo senzorni invalidi. V resnici je problematika širša, saj se s podobnimi težavami soočajo tudi starejši prebivalci in druge skupine ljudi z določenimi kognitivnimi ali gibalnimi ovirami, ko denimo ne morejo uporabljati običajnih naprav, lahko pa programe le gledajo.

V Sloveniji naj bi v omenjeno skupino sodilo dobrih sto tisoč državljanov.

Uradnih podatkov sicer nimamo, čeprav bi jih država morala zbirati. Na osnovi članstva v invalidskih organizacijah ter drugih podatkov ocenjujemo, da jih je najmanj sto tisoč. K tej številki moramo prišteti še starejše in druge osebe s podobnimi težavami, tako da gre po nekaterih ocenah za več kot 250.000  prebivalcev.

O katerih nujnih vsebinah se pogovarjamo? Morda kdo poreče: Pa saj v avdiovizualnih medijih je tudi veliko balasta, stvari, ki ti v življenju ne koristijo, saj so na boljšem!

(Smeh.) No, pa ste našli eno dobro plat pri vsem tem, res je. No, zagotovo med pomembne vsebine, ki bi morale biti dostopne in ustrezno prilagojene, sodijo dnevnoinformativne, kulturne, umetniške, znanstvene in izobraževalne oddaje.

Kaj bi morali avdiovizualni mediji spremeniti do konca leta, ko se izteče rok za ureditev?

Pričakujemo zakonsko določeno polno dostopnost, kar pomeni, da morajo biti te oddaje vsaj podnaslovljene. Omogočeno mora biti branje podnapisov ali sinteza govora ter ustrezna opremljenost z znakovnim jezikom oziroma opisno spremljanje določenih oddaj. Poleg tega pa seveda odločne ukrepe za čim prejšnjo uresničitev ciljev.

Kakšne bodo posledice, kazni, kdo bo prevzel odgovornost, če se stanje ne bo popravilo?

Pričakujemo lahko, da bodo gledalci iz omenjenih skupin zahtevali izvajanje zakonodaje in morda celo vložili tožbe proti konkretnim zavodom in podjetjem in njihovim odgovornim osebam. Odgovornost pa je, kot rečeno, tudi na strani posameznih ministrstev in institucij, ki niso izvajali dovolj pritiska, da se stvari uredijo.