Pages

Tuesday 6 October 2009

Koristi imajo samo lobiji

Slovenski uporabniki storitev mobilne telefonije smo navajeni na nizke cene. Operaterji kar tekmujejo, kdo bo ponudil nižje cene, v pakete vključil več storitev in pritegnil več novih uporabnikov. Noro tekmo sta sprožila nova operaterja T-2 in Tušmobil. Ko pa se je v cenovni boj spustil še največji slovenski operater, so se razmere na trgu močno zaostrile. S cenami, ki jih diktira Mobitel, drugi operaterji vse težje živijo. Nekateri paketi so tako zelo poceni, da se zdi skoraj nemogoče, da bi Mobitel z njimi lahko pokrival svoje stroške.

Z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami Mobitel kroji usodo konkurence. Še celo Simobilu, ki ima edini povsem lastno mobilno omrežje, Mobitel pomembno določa poslovne pogoje. Mobitel ima daleč največji trži delež, zato Simobilovi uporabniki pomemben delež klicev še zmeraj opravijo v Mobitelovo omrežje. Podobni pogoji veljajo za klice v omrežja drugih operaterjev in ponudnikov storitev. Usoda preostalih konkurentov je zaradi večje odvisnosti od Mobitelovih veleprodajnih cen skoraj povsem v njegovih rokah.

Mobitel v okviru paketa Itak Džabest uporabnikom v starostni skupini od 15 do 30 let za 15 evrov mesečne naročnine ponuja količino brezplačnih storitev, kot je povprečni Mobitelov predplačniški uporabnik ne porabi v vsem letu. Če bi jo porabil v enem letu, bi zanjo odštel 328,8 evra ali 27,4 evra mesečno (ob predpostavki, da ne opravi niti enega klica med polnočjo in peto uro zjutraj). Če pa bi predplačniški uporabnik vsak mesec opravil enako količino storitev, kot jo z mesečno naročnino brezplačno dobi naročnik Itak Džabest, bi njegov mesečni račun znašal že omenjenih 328,8 evrov.

Iz tega izhaja dvoje. Prvič, večina Mobitelovih uporabnikov želi uporabljati najcenejše pakete, kar je razumljivo. Zato ne preseneča, da imamo v Sloveniji nadpovprečno visok delež »mladih«, starih od 15 do 30 let. Med vodilnimi v svetu smo tudi po vitalnosti »upokojencev« in seveda po številu »gasilcev«, ki so pri Mobitelu prav tako deležni ugodnih paketov. Zaradi cenovno zelo ugodnih naročniških paketov se zmanjšuje delež predplačniških uporabnikov.

Drugo dejstvo je, da Mobitel s tako ugodnimi paketi, kot je Itak Džabest, ne bi mogel preživeti. Preprost izračun pokaže, da mora Mobitel s preostalimi uporabniki in storitvami zaslužiti precej več, da lahko ustvari poslovne prihodke, ki jih izkazuje. Zato je samoumevno, da določene skupine uporabnikov subvencionirajo skupino najintenzivnejših in najštevilčnejših uporabnikov. Pomemben vir navzkrižnega subvencioniranja storitev so visoke cene zaključevanja klicev iz drugih omrežij. Subvencioniranje se dogaja tudi z gostovanji v tujini in gostovanji tujcev v Mobitelovem omrežju, a to ne zadošča.

Imamo najnižje cene


Z uvedbo paketov, kjer za fiksno ceno dobiš določeno količino storitev, so mobilni operaterji začeli spodbujati večjo uporabo svojih storitev in spreminjati vzorce uporabe. V paketu Itak Džabest lahko uporabnik za 15 evrov opravi 1000 minut pogovorov v Mobitelovem omrežju, 200 minut pogovorov v druga slovenska omrežja, pošlje 1000 sporočil SMS oziroma MMS in prenese 1 GB podatkov v omrežju GPRS/UMTS. Gre za enormno količino storitev, zato ni nobenega dvoma, da je paket namenjen intenzivnim uporabnikom storitev mobilne telefonije.

Metodologija OECD-ja, na podlagi katere višino stroškov mobilne telefonije v članicah EU-ja spremlja Evropska komisija, potrjuje naše ugotovitve. Cenovne košarice OECD-ja se prilagajajo novim vzorcem uporabe, a dovolj zgovoren je podatek, da je količina, ki jo Mobitel ponuja v okviru paketa Itak Džabest, večkrat večja od količine storitev, ki jo porabijo povprečni visoko zahtevni uporabniki v najrazvitejših državah sveta.

Primerjava s cenami storitev mobilne telefonije v 30 najrazvitejših državah sveta, članicah OECD-ja, pokaže, da so storitve pri Mobitelu med najcenejšimi. Če bi količino storitev v košarici intenzivne uporabe povečali na količino storitev, ki jo vsebuje Itak Džabest, bi bile Mobitelove cene daleč najnižje. Ob tem se seveda postavi vprašanje, kako je mogoče, da so pri nas cene nižje kot na Danskem in Nizozemskem, kjer so stroški izgradnje in vzdrževanja mobilnih omrežij nižji od stroškov, ki jih imajo slovenski mobilni operaterji. Nam šefi mobilnih operaterjev in profesorji niso ves čas prodajali zgodbe o tem, kako neugodna je Slovenija za gradnjo telekomunikacijskih omrežij?

Nizke cene slabijo operaterje


Smo slovenski uporabniki res lahko zadovoljni z izjemno nizkimi cenami storitev mobilne telefonije? Odgovor je da in ne. Kratkoročno, gledano z vidika mesečnih izdatkov, so seveda še zlasti zadovoljni naročniki, ki se jim uspe uvrstiti med uporabnike, stare od 15 do 30 let, upokojence ali gasilce. Nasploh pa je odgovor negativen.

Cenovne vojne in cenovno izrivanje niso škodljivi le za same udeležence, ampak na dolgi rok škodujejo koristim uporabnikov. Nižanje cen preko vseh razumnih meja slabša poslovne prihodke in poslovni izid mobilnih operaterjev, ki zaradi tega težje financirajo gradnjo, širitev in nadgradnje omrežij. Posledica je slabša pokritost države s kakovostnim signalom in mobilnimi širokopasovnimi storitvami, slabša je kakovost storitev. Vse to uporabniki še kako občutimo. Najšibkejši operaterji dolgotrajnih cenovnih vojn ne preživijo in po dolgotrajni vojni običajno sledi dvig cen. Žrtev prve cenovne vojne je bila Vega, vprašanje je, kateri operater bo naslednji, ki bo klonil pod pritiski cenovnega izrivanja?

Cenovna vojna je že pokazala zobe. Prihodki mobilnih operaterjev se znižujejo, prav tako se slabšajo njihovi poslovni izidi. Uporabniki se v vse večjem številu odločajo za cenovno ugodne pakete s fiksno ceno in svojo uporabo prilagajajo zakupljeni količini storitev. S tem se poslovni rezultati mobilnih operaterjev slabšajo. Posledice tovrstnega dogajanja na trgu bodo najbolj prizadele manjše operaterje.

Simobilovi poslovni rezultati za drugo četrtletje potrjujejo zgornje ugotovitve. Njegovi prihodki so v primerjavi z enakim lanskim obdobjem za 8,6 odstotka nižji, poslovni izid iz poslovanja pa kar za 41,6 odstotka. Ob tem se je število zaračunanih minut na uporabnika povečalo za 9,2 odstotka, povečalo pa se je tudi skupno število S.mobilovih uporabnikov, medtem ko je povprečni mesečni prihodek na uporabnika (ARPU) padel za 10,2 % na 21,2 evra.

V času pisanja članka Mobitelovi poslovni rezultati za drugo četrtletje še niso bili znani, a skoraj zagotovo bo cenovna vojna zarezala v njegove poslovne rezultate. Kako globoko, pa tudi po njihovem razkritju najbrž ne bo povsem jasno. Mobitel je v zadnjih dveh letih namreč postal pomemben prodajni kanal storitev Telekoma Slovenije, kar mu omogoča zamegljevanje poslovne uspešnosti iz svoje osnovne dejavnosti.

Seme zla je pred desetletjem zasejal Mobitel


Cenovna vojna, ki jo je začel Mobitel, je primer cenovnega izrivanja, pri katerem najkrajši konec potegnejo manjši operaterji, torej Mobitelova konkurenca. Najbolj so na udaru operaterji, ki zaradi nezadostnega pokritja z lastnim omrežjem gostujejo v Mobitelovem omrežju (Tušmobil in T-2), in še posebej oba ponudnika storitev v Mobitelovem omrežju (Debitel in Izimobil). Omenjeni operaterji pri Mobitelu zakupujejo veleprodajne storitve po veliko višji ceni, kot jo Mobitel zaračunava svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu. Ti operaterji lahko Mobitelu pri najcenejših paketih konkurirajo le, če svoje storitve prodajajo z izgubo.

Mobitel je cenovno vojno prvič začel že pred desetimi leti, ko je na trg vstopil Simobil, ki ga je vodil sedanji predsednik upravnega odbora Mobitela. Takrat sta se Simobil in Mobitel spustila v cenovno vojno, zaradi katere smo imeli v Sloveniji zelo nizke, morda celo najnižje klice znotraj posamičnih mobilnih omrežij v Evropi. Negativni učinki cenovne vojne na Mobitelove poslovne rezultate so bili tako zelo očitni, da je samoumevno vprašanje, zakaj urad za varstvo konkurence (UVK) v zvezi s tem nikoli ni sprožil nobenega postopka. Simobil si še danes ni povsem opomogel.

Cenovna vojna, ki jo je vodil Mobitel, je šla tako daleč, da je sektorski regulator (današnja Agencija za pošto in elektronske komunikacije – APEK) vsem tedanjim operaterjem v začetku julija 2002 poslal dopis, v katerem jih je opozoril, da na trgu že dlje časa opaža določene anomalije, ki bi lahko dolgoročno negativno vplivale na razvoj telekomunikacijskih omrežij in storitev. Regulator je operaterje in ponudnika storitev pozval, da so v korist uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu telekomunikacijskih storitev prilagodili svoje cene stroškom učinkovitega zagotavljanja storitev. Cene na trgu mobilnih javnih telekomunikacijskih storitev namreč niso dosegale stroškov učinkovitega zagotavljanja storitev. Operaterji in ponudnik storitev so se zato uskladili za 10 % zvišanje cen storitev s 1. avgustom 2002.

Slovenija v čarobnem ogledalu


APEK je leta 2002 posredoval zaradi opozoril Evropske komisije in pritiskov ZDA, ki so odločno opozarjale na težke razmere, ki jih je na slovenskem trgu zaradi Mobitelove poslovne politike imela družba Vega v lasti ameriškega kapitala.

Evropska komisija je vedela, da stanje na slovenskem mobilnem trgu do leta 2004 ni bilo takšno, kot ga je slikala slovenska politika, in da so bili podatki o razširjenosti mobilne telefonije vse od odprtja mobilnega trga leta 1998 močno precenjeni. Slovenske oblasti so do leta 2004 prikazovale povsem drugačno sliko o razvitosti slovenskega mobilnega trga, kot so jo kazali evropski uradniki. Po slovenskih uradnih podatkih naj bi bila Slovenija v evropskem vrhu. Da to ni povsem res in da je bilo nekaj narobe, se je pokazalo sredi leta 2004, ko je Slovenija morala uskladiti metodologijo z EU-jem in se je število uporabnikov čez noč občutno zmanjšalo. Razširjenost mobilne telefonije v Slovenija je vse odtlej med najnižjimi v EU-ju.

Podobno je bilo s cenovnimi primerjavami. Čeprav so bile cene pri nas med najnižjimi, je APEK Evropski komisiji vse do danes sporočal Mobitelove cene v paketih, ki jih skoraj nihče ni uporabljal. Če bi namreč cenovne primerjave naredili na osnovi objektivnejših cenovnih paketov, torej tistih, ki se za posamezne kategorije uporabe dejansko uporabljajo, bi te razkrile povsem drugačno podobo slovenskega mobilnega trga in morda vzbudile sume o morebitnem protikonkurenčnem delovanju slovenskih operaterjev ter predvsem slabem opravljanju dela obeh regulatorjev, UVK in APEK.

Monopolna kultura


Ob neukrepanju UVK-ja, zamegljevanju položaja v Sloveniji s strani APEK-a ter politiki, ki takšno ravnanje omogoča in spodbuja, se lahko samo vprašamo, v čigavem interesu je vse skupaj? Zagotovo ne v interesu uporabnikov. Mobitel z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami po mnenju drugih operaterjev povzroča cenovno izrivanje in slabi konkurenco. Manjši operaterji, ki gradijo lastna omrežja, s prihodki ne morejo pokrivati stroškov financiranja. Si.mobil ima še zmeraj ogromne dolgove, T-2 posluje samo zahvaljujoč velikodušnosti svojih lastnikov in Tušmobil bi bil brez prepoznavne blagovne znamke njegove trgovske verige ter naklonjenosti APEK-a, zaradi katere je praktično zastonj prišel do frekvenc, obsojen na propad. Ogroženo je tudi poslovanje obeh ponudnikov storitev v Mobitelovem omrežju, saj morata pri Mobitelu zakupovati storitve po precej višjih cenah, kot jih Mobitel prodaja svojim uporabnikom, na kar je javno opozoril Izimobil.

Cenovno izrivanje je za uničevanje konkurence uporabil tudi Telekom Slovenije. Marca 1999 je krepko dvignil cene zakupljenih vodov in otežil poslovanje ponudnikom dostopa do interneta. Ko je to naredil še pri storitvah, ki so jih uporabljali tako ponudniki dostopa do interneta kot podjetja, ki so želela uporabljati hišne centrale, in pozneje še na področju širokopasovnega dostopa, je zapečatil usodo številnim ponudnikom storitev, ki so v nekaj letih izginili s trga.

Monopolna kultura v slovenskih telekomunikacijah, ki jo je omogočila politika s svojimi kadrovskimi potezami, je v desetih letih pustila neizbrisljive posledice. Metode spornih in nezakonitih poslovnih praks so se uveljavile zato, ker so bile koristi za glavne akterje večje od škode, saj škode v obliki globe nikoli niso plačali, kaj šele da bi končali v zaporu, čeprav bi bila to zanje edina prava kazen. Na slovenskih sodiščih so zaščiteni kot kočevski medvedje, saj sodišča niso le neučinkovita, ampak tudi ne dajejo videza neodvisnosti.

Težko si je predstavljati, kakšno je stanje duha v takšnem okolju. Namesto podjetniških strategij se uveljavljajo obrambne strategije, ki jim pravo moč daje podpora politike in katerih edini namen je zaščita interesov najmočnejšega lobija, ki že več kot desetletje obvladuje slovenske telekomunikacije. Njegovi akterji so tako v državnih podjetjih, v državni upravi in na fakultetah, kot pri konkurentih in regulatorju – bodisi kot vodilni uslužbenci bodisi kot zunanji svetovalci. Zato poslovno nerazumnim potezam, tudi pri nekaterih konkurentih, in ne le pri državnih podjetjih, ki vodijo v cenovne vojne, ni videti konca.

Epilog


Sprememb ni mogoče pričakovati, dokler bo politika slepo sledila interesom lobijev. Tudi na regulatorje se ne gre zanašati, saj so njihovi vodilni ljudje, tako kot vodilni v državnih podjetjih, pogosto le trgovci z interesi, ki spretno manevrirajo med čermi politike in si svoj obstoj ter prihodnost kupujejo z izbiranjem »pravih« dobaviteljev, najemanjem »pravih« svetovalcev ter sprejemanjem »pravih« odločitev.

Žarek upanja, da bo nekoč vendarle drugače, tli v UVK-ju. Z uskladitvijo slovenske zakonodaje varstva konkurence z evropskim pravnim redom, ki ga je politika odlašala do zadnjega, je varuh konkurence dobil pristojnosti, ki mu omogočajo, da zlorabe pravil konkurence krepko kaznuje. Za zdaj odločnejšega ukrepanja še nismo videli. Če mu bo politika pustila proste roke in zagotovila politično neodvisnost, ki je zdaj nima, bo UVK morda edini, ki bo lahko sproži pozitivne spremembe. Za Evropsko komisijo, ki bi prav tako lahko ukrepala, je Slovenija premajhna, da bi se ukvarjala z njenimi notranjimi kršitvami pravil konkurence.

(Prva objava: Telekomunikacije, september 2009)