Pages

Monday, 17 August 2015

Telekom prodajajo, a ga ne želijo prodati

Luka Jakše  •  Delo, Ozadja  •  17. 8. 2015

Intervju za Delova Ozadja z Dušanom Cafom, predsednikom sveta Akosa, agencije za komunikacijska omrežja in storitve, in predsednikom sveta za elektronske komunikacije (Sek).

Še ena prodaja Telekoma Slovenije je propadla. Komu bi to lahko ustrezalo?

Neuspeh tokratnega poskusa prodaje ustreza predvsem raznim zagovornikom kvazinacionalnega interesa, ki so tako ali drugače povezani s Telekomom, na njegov račun služijo ali uživajo druge koristi. Potem so tukaj različni dobavitelji, svetovalci in odvetniki, ki so neposredno ali posredno odvisni od Telekoma, in vsi tisti, ki jih Telekom sam ali prek svojih dobaviteljev »sponzorira«. Neprodaja ustreza tudi nekaterim političnim strankam, predvsem na lokalni ravni, kjer se prek državnih podjetij, posredno ali neposredno, financirajo aktivnosti strank ali njihovi projekti.

Sindikalisti so bili tokrat, vsaj navzven, manj dejavni in prodaji niso neposredno nasprotovali. Gotovo se zavedajo, da Telekom mora zmanjševati stroške in število zaposlenih, da bi bil konkurenčen in primerljiv s podobnimi evropskimi operaterji.

Kaj je to povezovanje s politiko in raznimi lobiji ter svetovalci prineslo družbi Telekom?

Gotovo je pripomoglo k pridobivanju poslov na državni in lokalni ravni. Bolj problematične bi te povezave lahko bile z vidika razvoja infrastrukture, kjer so se dogajali pritiski na odločevalce na državni in lokalni ravni, da se ne gradi telekomunikacijska infrastruktura hkrati z drugo, predvsem komunalno. Slovenija je zaradi tega zamudila priložnost za postavitev širokopasovnih elektronskih komunikacijskih omrežij, še zlasti na podeželju. Na državni ravni je med bolj odmevnimi infrastrukturnimi projekti, kjer je bila zapravljena razvojna priložnost za skupno gradnjo, projekt železniškega komunikacijskega sistema GSM-R, v pristojnosti ministrstva za infrastrukturo.

Kaj pa govorice o prisluškovanju mimo uradnih kanalov, ki so zakrožile ob aferi Veberkom?

Te govorice krožijo že dlje časa. Obstajajo indici, da ne gre zgolj za govorice, da se družbo lahko zlorablja tudi v te namene, toda to je stvar pristojnih državnih organov.

V kakšnem finančnem stanju je Telekom?

Družba je po kazalnikih trenutno olepšana, kar ne preseneča, saj je bila pripravljena na prodajo. Kljub temu pa lastniki s poslovnimi rezultati ne bi smeli biti zadovoljni. Družba ne dosega rezultatov privatiziranih telekomunikacijskih operaterjev, nekdanjih nacionalnih telekomov, v drugih državah EU. Predvsem bi morala izboljšati strukturo stroškov, a ne le z zmanjševanjem števila zaposlenih, ampak z odločnimi rezi še na drugih področjih. Dvomljivo je poslovanje balkanskih družb, na kar lahko dodatno sklepamo tudi iz nekaterih odzivov Cinvena.

Vlaganja v infrastrukturo so prenizka, pri čemer se ne smemo zadovoljiti zgolj s suhoparnimi računovodskimi izkazi, ampak se moramo vprašati, ali so investicije, ki jih izvaja Telekom, gospodarne in učinkovite. Pred časom sem delal analizo nekega področja, kjer sem ugotovil, da je Telekom na primerljivo enoto (gradnje; op. p.) investiral precej več od konkurence, kar bi moralo sprožiti marsikateri alarm. Država kot lastnica se s temi vprašanji premalo ukvarja. Slovenija se po kazalnikih razvitosti uvršča pod evropsko povprečje, na nekaterih segmentih celo na sam rep. Zato je še kako pomembno, kako gospodarno in učinkovito investira podjetje v večinski državni lasti.

Ali je zato Cinven dal tako nizko ponudbo?

Cinven je vlagatelj z dolgoletnimi izkušnjami, in čeprav je bila nizka cena verjetno tudi del njihove pogajalske taktike, tako nizka ponudba vseeno vzbuja skrb. Vprašanje je, kaj vse so odkrili pri skrbnem pregledu poslovanja.

Cinven je ob odhodu dal vedeti, da je problem slovenska politika. Kako razumeti njihovo sporočilo, sicer dano v javnost prek SDH? 

Ne vem, na kaj je mislil Cinven, toda dejstvo je, da je Slovenija že vse od osamosvojitve nenaklonjena tujim investitorjem. Po lanskih podatkih Svetovne banke se uvršča med evropske države z najmanj spodbudnim poslovnim okoljem. V grafu, ki ga je nedavno objavil Economist, je za Slovenijo le še Grčija.

Odločilna pri tem je seveda politika, ki ključne probleme, na katere opozarjajo tuja podjetja in mednarodne raziskave, v katerih sodelujejo tudi domača podjetja, prepočasi odpravlja ali pa sploh ne.

Cinven je omenjal tudi zakonodajo in regulacijo. Vsaj kar zadeva zakonodajo in regulacijo, je bilo skoraj vse znano že ob začetku postopka prodaje. Lahko da je bil Cinven najprej slabo seznanjen z institucionalnim in regulatornim okvirom. Bolj verjetno je sicer, da politika ni bila pripravljena popuščati pri regulativi, kar bi lahko bil tudi dober znak.

Lahko pa da politika ni privolila v spremembe tam, kjer bi lahko. Politika bi namreč lahko povečala zanimanje za vlaganja v infrastrukturo, za kar ima več vzvodov. Operaterjem bi denimo olajšala investicije z davčnimi olajšavami, če bi investirali na komercialno manj zanimivih območjih. Prav na teh območjih so zdaj potrebna največja vlaganja. Koristi od takšne politike bi imeli vsi, tako prebivalci in podjetja kot operaterji in država. Pri tovrstnih olajšavah je seveda treba paziti na skladnost s pravili o državni pomoči.

Kaj prinaša model domačega lastništva, kaj model strateškega partnerja in kaj denimo razpršeno lastništvo? Seveda na primeru Telekoma.

Lastništvo v infrastrukturnih podjetjih je stvar državne politike. Glede na to, da se je v zadnjih dvajsetih letih večina držav večinsko umaknila iz lastništva nekoč nacionalnih telekomov, lahko sklepamo, da so spoznale, da ne morejo dovolj učinkovito in uspešno upravljati telekomov na konkurenčnem trgu in ob tem zagotavljati še neodvisno delovanje institucij – regulatorjev, ki nadzirajo in regulirajo telekome, sodišč, državne in javne uprave ... Zaradi zelo močnih lobijev, povezanih s politiko, je močno državno lastništvo v Telekomu škodljivo tako za družbo kot za celoten trg elektronskih komunikacij. V preteklosti so bili lobiji v ozadju vseh ključnih odločitev družbe. Zaradi prepletenosti s politiko in državnimi institucijami je državno lastništvo tudi ovira za delovanje trga, prav tako negativno vpliva na zaščito potrošnikov in podjetij, uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev. V preteklosti je bil pomemben tudi varnostni vidik, vendar je ob konkurenčnih omrežjih državno lastništvo v Telekomu manj pomembno.

Čeprav se zdi, da je državno lastništvo najbolj samoumevno in preprosto, pa se zagovorniki tega modela ne zavedajo, da bi za uspešnost družbe potrebovali ne samo korenito nižanje stroškov, ampak tudi visoka vlaganja v infrastrukturo in razvoj, da bi Telekom lahko ostal oziroma postal konkurenčen.

Glede na to, da Telekom ni večji regijski operater, kljub navzočnosti na nekaterih balkanskih trgih, bi strateško lastništvo prineslo občutno racionalizacijo poslovanja, razvoj družbe pa bi bil odvisen predvsem od konkurenčnosti trga. Če bi ga prevzel operater, ki je v regiji že navzoč, bi lahko pričakovali marginalizirano vlogo Telekoma in umik z večine ali celo vseh balkanskih trgov. Za Telekom bi bil bolj dobrodošel strateški partner, ki bi se želel prek njega širiti v regiji. Vendar tovrstna partnerstva doslej niso bila zaželena.

Sklad, kot je Cinven, bi bil za Telekom srednjeročno mnogo boljša izbira, toda ob prodaji bi se zopet postavilo vprašanje, kdo bi bil najboljši lastnik. Če se bo v EU nadaljevala konsolidacija telekomunikacijskih trgov, bo za Telekom vse manj možnosti, da bi igral pomembnejšo vlogo.

Razpršeno lastništvo prinaša številne prednosti. Seveda je treba uveljaviti vzvode, s katerimi se vodstvu podjetja prepreči moralni hazard, toda podjetje lahko ohrani samostojnost in lažje išče kapital za svoje projekte na mednarodnem trgu. Ključno za uspeh v Telekomovem primeru bi bilo, da bi pritegnili nekaj močnejših vlagateljev, ki so bistveni za dobro upravljanje podjetja ...

Kakšne so možnosti, da slovenski Telekom prevzame srbskega? Oziroma, zakaj bi ga?

Telekom Slovenije nima sredstev, s katerimi bi se lahko resno spustil v prevzem Telekoma Srbije. Že zdaj je nadpovprečno zadolžen, čeprav nekaj rezerve pri tem še ima. Četudi bi neto dolg na EBITDA podvojil, kar sicer ni priporočljivo, in če upštevamo še prosti denarni tok ter izkupiček od prodaje makedonske družbe One, pridemo kvečjemu do 500 do 600 milijonov evrov možne dodatne zadolžitve. To pa niti slučajno ni dovolj za prevzem srbskega operaterja, za katerega srbska agencija za privatizacijo po nekaterih podatkih pričakuje najmanj 1,4 milijarde evrov za 51-odstotni delež. Potrebna bi bila torej občutna dokapitalizacija.

Postavlja pa se tudi vprašanje smotrnosti takšnega početja. Telekom se ubada z racionalizacijo poslovanja in zaostrenimi razmerami na domačem trgu, kjer mora prav tako dodatno investirati, da bi (p)ostal konkurenčen.

Glede na to, da ima težave pri racionalizaciji poslovanja že doma, ali so jo sposobni izvesti v Srbiji, kjer je nekajkrat večji Telekom Srbija v še večji zagati?

Slovenski Telekom se poskuša racionalizirati že zadnjih petnajst let, vendar mu to ne gre prav dobro od rok. Dvomim, da ima izkušnje in kadre, ki bi bili to sposobno izpeljati v srbskem Telekomu, kjer so prav tako potrebni odločni rezi stroškov.

Kaj je imela matična družba od akvizicij na Balkanu? Zakaj se je šlo tja?

Telekom se je nameraval širiti na Balkan že v prvih letih prejšnjega desetletja, a kaj več od zapisanega v poslovnih načrtih ni bilo, razen poskusa v Makedoniji. Za resno širitev na Balkan se je odločil leta 2004. To je bila strategija rasti s prevzemi. Po izgubljeni bitki za črnogorskega nacionalnega operaterja so ostali v igri le alternativni operaterji. To pa apetitov nekaterih ni zadovoljilo. Različni lobiji, ki so iskali svoje poslovne priložnosti, so pritiskali na Telekom, naj vstopi na Kosovo in v Makedonijo. V nekem trenutku so bili apetiti celo po operaterjih v drugih državah, ne samo na območju nekdanje Jugoslavije. Te pobude so seveda prihajale od zunaj. Različni svetovalci in odvetniki so to še dodatno spodbujali, saj so imeli svoj račun. Danes vemo, da Telekom apetite teh lobijev drago plačuje.

Ob odhodu je Cinven ošvrknil tudi Akos, češ da mu je oteževal vstop na trg. Drži?

Ne vem, kako bi Akos lahko oteževal vstop Cinvenu. Uradno nisem seznanjen z nobenimi stiki med Cinvenom in agencijo. Skoraj zagotovo se je na Akos obrnil SDH. Za Cinven pa vem le to, da je v svojih zahteval zapisal tudi pričakovanja glede regulacije trga. Če je do stikov v procesu privatizacije prišlo, bi Akos o tem moral obvestiti javnost.

Morda bi Cinven lahko zmotila odločitev agencije glede nevtralnosti interneta, a je ta manj pomembna od strategije razvoja širokopasovne infrastrukture. Ta je med operaterji vzbudila precej nasprotovanja, vendar je v pristojnosti vlade, ne Akosa.

Svet Akosa je dal agenciji negativno oceno in zahteval nadzor zakonitosti. Kje je obtičala vaša zahteva za nadzor zakonitosti poslovanja Akosa?

Svet je podal negativno mnenje k poslovanju, to je bilo posredovano na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, nato gre v medresorsko obravnavo in na koncu ga obravnava vlada. Na podlagi ugotovitev je svet Akosa pristojnim državnim organom predlagal, da v skladu s svojimi pristojnostmi izvedejo nadzor nad zakonitostjo dela agencije ter nadzor nad zakonitostjo, namembnostjo, učinkovito in uspešno rabo sredstev. Odločitev o nadaljnjih postopkih je torej v rokah resornega ministrstva, vlade in računskega sodišča.

Poleg tega, da ste Akosu podali negativno mnenje k letnemu poročilu, ste negativno mnenje že pred tem podali na program dela za leto 2013. Kateri so ključni razlogi za negativno mnenje sveta?

Do programa in finančnega načrta agencije za leto 2013 je bil kritičen Sek, svet za elektronske komunikacije. Akos pri pripravi dokumenta ni upošteval njegovih mnenj in priporočil o vsebini in procesu priprave dokumenta. Ni zagotovil načina planiranja, ki omogoča predvidljivost regulativnega okolja. Tega še danes, tri leta kasneje, ne zagotavlja, čeprav zakonodaja predvidljivost zahteva. Po mnenju Seka so bili posamezni projekti, njihove prioritete ter potrebe po zaposlovanju neustrezno argumentirani. Načrtovano večdesetodstotno povečanje stroškov in petnajstodstotno povečanje števila zaposlenih je bilo povsem nerealno, kar se je kasneje potrdilo. Ob tem seveda ne moremo mimo dejstva, da je vlada k programu dela in finančnemu načrtu za leto 2013 podala soglasje, ne da bi se seznanila z mnenjem Seka, ker ga ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sploh ni vključilo v obrazložitev za podajo vladnega soglasja, čeprav je bilo z mnenjem uradno seznanjeno.

Kako je mogoče, da pristojno ministrstvo z ugotovitvami Seka ne seznani vlade, gradivu pa priloži samo poročilo Akosa?

To skoraj gotovo ni bilo storjeno po pomoti. Ker vlada ni bila seznanjena z našim negativnim mnenjem, je s tem potrdila ne dovolj transparentne, slabo utemeljene in tedaj nerealne načrte Akosa.

Na agenciji se sicer branijo, da jim zakonodajni okvir in finančna sredstva ne dovoljujejo boljšega dela ...

Zakonodaja in še posebej finance, ob ustvarjenih visokih presežkih, nikakor niso ovira za boljše delo. Nekaj težav je povzročilo le nepravočasno podano soglasje k planskim dokumentom za leti 2013 in 2014.

Kako je agencija v preteklih letih izpolnjevala svoj načrt dela, ga je realizirala?

Ambicioznega načrta dela v letih 2013 in 2014 ni realizirala. Skrb vzbuja predvsem nerealizacija načrta dela za leto 2014, ki pritrjuje prejšnjim ugotovitvam Seka o nerealnem planiranju.

Je torej problem v neustreznem vodenju agencije?

V povezavi z drugimi dejavniki se res lahko vprašamo o ustreznosti vodenja. Dovolj zgovorno je dejstvo, da so vsi trije sveti, poleg Seka in sveta Akosa še svet za radiodifuzijo, zahtevali nadzor nad zakonitostjo dela agencije, kjer so zahteve povezane z načinom vodenja.

Ker pa zakonodaja ukrepanje v takšnih primerih omejuje, je edina primerna rešitev vzpostavitev kolektivnega vodenja Akosa, ki ga poznajo tako rekoč v vseh članicah EU.

Letos so zaposlili petnajst novih sekretarjev za različna področja, kar bo povečalo stroške delovanja agencije. Ali je velika kadrovska okrepitev nujna oziroma gospodarna?

Bistveno povečanje števila zaposlenih je odobrila vlada s programom dela in finančnim načrtom za leto 2013, zato tega ne morem komentirati.

Mislite s programom dela in finančnim načrtom, h kateremu je vlada podala soglasje, ne da bi se seznanila s kritičnimi mnenji o dokumentu?

Res je.

Iz pozivov sveta Akosa in Seka izhaja, da direktor Akosa Franc Dolenc ovira delo svetov, ker mu očitate nezakonitosti, nesmotrna dejanja in skrivanje informacij o delovanju regulatorja. Katera konkretna dejanja agencije imajo za trg slabe posledice?

Sek agenciji oziroma njenemu direktorju očita nepregledno delovanje. Nepreglednost, povezana s pripravo nekaterih javnih razpisov, je povsem nesprejemljiva in načenja kopico vprašanj o delovanju regulatorja, pa tudi o nadzoru nad njegovim delom. Kot sem že omenil, Akos tudi ne zagotavlja regulatorne predvidljivosti. Posameznih regulatornih postopkov sicer ne morem komentirati. Gotovo lahko govorimo o spornih odločitvah, tudi nedavnih. Nekatere med njimi so že doživele sodni epilog. Zaradi nepreglednosti v fazi priprave in kasneje, po izvedbi postopkov, ki javnosti onemogoča učinkovit in uspešen nadzor nad delom Akosa, bi morali vmes poseči pristojni državni organi in izvesti nadzor nad delom agencije in nekaterimi spornimi javnimi razpisi.

Torej so za dobro delovanje agencije odgovorni tudi državni organi.

Seveda, odgovornost je tudi na strani organov, pristojnih za nadzor nad delom Akosa. Zato bi se v zvezi z nepreglednim in domnevno nezakonitim ravnanjem morali vprašati ne le o odgovornosti pristojnih v Akosu, ampak tudi o odgovornosti pristojnih za nadzor nad njegovim delom. O tem se je nedavno izreklo tudi upravno sodišče.

Kaj je napisalo upravno sodišče?

Da se, če Akos ne posreduje informacij, ki jih Sek zahteva na podlagi zakona o elektronskih komunikacijah, postavlja vprašanje zakonitosti delovanja agencije, s tem pa tudi odgovornosti pristojnih na Akosu in posledično odgovornosti tistih, ki so dolžni izvajati nadzor nad njim.

Precej prahu dvigajo podelitve novih mobilnih frekvenc. Tako je bil po nekaterih ocenah pri podelitvi frekvenc v 800-megaherčnem pasu močno oškodovan državni proračun. Kako se to lahko zgodi in se nihče v državi ne odzove?

O oškodovanju državnega proračuna pri izvedbi zadnje dražbe ni mogoče posplošeno odgovoriti. Še posebej ne zgolj na podlagi izbire druge cene, kar nekateri očitajo Akosu, ker je bila ta sestavni del izbranega formata dražbe. Lahko pa bi se vprašali, ali je bil format dražbe najprimernejši, in še zlasti, ali so bila pravila dražbe ustrezno oblikovana za število in vrsto udeležencev, ki so na njej sodelovali. Ta pravila so namreč pomembna za potek dražbe. Čeprav v zvezi s tem morda obstajajo strokovni dvomi, je za nadzor nad elektronskimi družbami v skladu z zakonom pristojno računsko sodišče.

Morda bolj sporno je, da Akos frekvenc v 800-megaherčnem pasu ni podelil že tri leta prej. Neposredno škodo, ki je zaradi tega nastala, je mogoče ovrednotiti. Po mednarodnih primerjavah je opazen tudi zaostanek Slovenije pri mobilnih širokopasovnih komunikacijah, kar je z vidika državnega proračuna in sploh negativnih učinkov na razvoj države prav tako mogoče ovrednotiti.

Glede na informacije, ki so jih razkrili nekateri mediji, so bili morda sporni tudi postopki, povezani s pripravo javnega razpisa in posredno s spremembo zakonodaje. Zaradi nepreglednosti in vrste vprašanj, ki jih je postavil Sek in na katera direktor Akosa ni želel odgovoriti, pa bi pričakoval, da bodo pristojni državni organi vendarle ukrepali. To bi morali narediti že zaradi prihodnjih javnih razpisov. Akos se je nedavno lotil priprave novega javnega razpisa, o katerem je bila izrečena vrsta kritik, vendar se pristojno ministrstvo spet ni ustrezno in dovolj odločno odzvalo. V zvezi s temi postopki so bili državni organi pozvani, da ukrepajo, toda doslej ni bilo nobenega odziva, zaradi česar se postavlja vprašanje odgovornosti pristojnih, ki bi postopke morali izvesti.

Podeljevanje frekvenc je tudi največkrat negativna zgodba, ki se v zvezi z regulatorjem pojavi v medijih. Denimo še predhodnik Akosa, Apek, je Tušmobilu podelil frekvence zastonj, kar je pred kratkim tudi sodišče spoznalo za nedopustno. Kako bi zdaj moral reagirati Akos?

Kolikor razumem odločitev vrhovnega sodišča, je bila odločitev Akosa nezakonita. V zvezi z omenjeno podelitvijo so bile nedavno vložene celo kazenske ovadbe. Možnosti za ukrepanje pa so precej omejene, ker sodišče, čeprav je ugotovilo nezakonito podelitev frekvenc, ni razveljavilo odločbe, s katero jih je Akos Tušmobilu nezakonito dodelil. Ne glede na to bi pričakoval, da bo Akos pregledno pojasnil javnosti, kako namerava ukrepati.

Vrstijo se tudi očitki, da agencija neenakomerno izvaja nadzor nad ponudniki telekomunikacijskih storitev na trgu. Gre v tem primeru za sodelovanje s konkurenco, nestrokovnost ali nesrečno naključje?

O domnevno spornih nadzorih sem obveščen. Podatki, ki nam jih pošiljajo oškodovanci, temu pritrjujejo. Vendar pa to ni v pristojnosti sveta agencije.

Katere so bistvene razlike med delovanjem Akosa in denimo britanskega regulatorja Ofcoma, ki velja za enega boljših v svetu?

Britanski regulator je vzor preglednega in odprtega delovanja regulatorja. O stvareh, ki jih denimo direktor Akosa šteje za skrbno varovano skrivnost agencije, se povsem odprto in pregledno javno posvetuje. V zvezi z elektronsko dražbo za mobilne frekvence je prostovoljno razkril vse informacije, medtem ko jih Akos ne želi razkriti. Javno je objavil podobne študije, ki jih direktor Akos ne želi razkriti. Direktor dostop do študij zavrača celo Seku, ki lahko po zakonu od agencije zahteva tudi zaupne informacije. Ofcom na spletnih straneh objavlja vse poti in izdatke ter stike vodilnih zaposlenih, o čemer lahko pri Akosu samo sanjamo. Posebej pohvalno je pregledno poročanje o delu in načrtovanju dela, ki je podlaga tudi za predvidljivost regulacije, ki v Sloveniji ni zagotovljena, ker se Akos temu vztrajno in odločno upira.

Tudi če pogledamo strokovno raven posameznih področij, študij in odločitev, je bistvena razlika. Ob tem lahko le ugotovim, da je Sek v preteklosti večkrat poskušal prenesti primere dobre prakse v Slovenijo, pa se je vodstvo Akosa upiralo.

Intervju je bil prvič objavljen 17. avgusta 2015 v Delovih Ozadjih: Dušan Caf: »Neuspeh prodaje Telekoma ustreza zagovornikom kvazinacionalnega interesa«.

No comments:

Post a comment