Pages

Saturday 6 November 2010

Vpliv plemenskih povezav na kaos

Slovenski telekomunikacijski labirint


V zadnjem letu so se na čelu agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek) zamenjali trije direktorji. Vlada je novembra 2009 zamenjala Tomaža Simoniča in za vršilca dolžnosti imenovala Dušana Schusterja. Ker je bila Simoničeva razrešitev postopkovno nepravilna, je upravno sodišče vladi s sodbo naložilo, da mora o njej ponovno odločati. Vlada je razrešitev potrdila sredi maja 2010 in na predlog ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, brez utemeljitve, imenovala novega vršilca dolžnosti direktorja Mihaela Krišlja.

Vlada je s slabo utemeljenimi zamenjavami omajala svojo kredibilnost, kot tudi kredibilnost Apeka. Okoliščine zamenjav kažejo na nezrelost slovenske politike in odsotnost razumevanja vloge in poslanstva neodvisnega regulatorja, potrebnega za uravnotežen razvoj telekomunikacijskih potencialov in oblikovanje konkurenčnega trga. Ponovno se je potrdilo, da ni izpolnjen nobeden izmed temeljnih pogojev za neodvisno in suvereno delovanje Apeka.

Regulacija telekomunikacij v plemenskih krempljih


Slovenske telekomunikacije in njihov strateški razvoj je vse od leta 1991 usmerjala in obvladovala politika, tesno povezana z vplivnimi, plemensko organiziranimi interesnimi skupinami. Nadzor nad telekomunikacijami se je skoncentriral v rokah plemenskih poglavarjev, ki svoje ljudi postavljajo na ključne položaje za obvladovanje telekomunikacij kot ene od najpomembnejših gospodarskih dejavnosti. Položaj državnega operaterja in njegovih hčerinskih družb utrjujejo prek vzvodov v vseh vejah oblasti. Svoje ravnanje opravičujejo z "nacionalnim" interesom, ki ga v resnici razumejo kot "lastni" interes. Na enak način nadzorujejo tudi delovanje nacionalnega regulatorja - Apeka.

Uprave in nadzorni sveti gospodarskih družb v večinski državni lasti, v katerih je praktično nemogoče zagotoviti pregledno poslovanje, so instrument manipulacij in zlorab v interesu centrov moči in kapitala v škodo državnega premoženja in razvoja trga. Klasičen primer tovrstne zlorabe sega v leto 2001, ko je Telekom Slovenije prek dokapitalizacije Mobitela v višini skoraj sto milijonov evrov za plačilo koncesije za UMTS/IMT-2000 (v nadaljevanju UMTS) dejansko reševal luknjo v tedanjem državnem proračunu. Višina koncesije je bila strokovno in ekonomsko nerazumna. Po tem dogodku je bil Mobitel več let deležen regulatornih počitnic in je na ta način utrdil svoj tržni položaj.

Interesne skupine, ki imajo "nadzor" nad operaterji v neposredni ali posredni državni lasti, obvladujejo tudi zakonodajne postopke in delo regulatorja. Centri moči niso bili zainteresirani za liberalizacijo telekomunikacijskega trga, zato je Slovenija pozno, šele leta 1997, sprejela zakon o telekomunikacijah. Trg storitev javne govorne telefonije ter gradnje in upravljanja javnega telekomunikacijskega omrežja je bil de jure liberaliziran s 1. januarjem 2001. De facto pa se je to zgodilo šele nekaj let kasneje, ko je Apek opravil analize upoštevnih trgov in sprejel prve vidnejše regulatorne odločitve.

Apek je bil ustanovljen leta 2001 kot neodvisna agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo in je v prvih letih uspešno branil že omenjeni "nacionalni" interes. Šele sprejem zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004, s katerim je bil prevzet tedanji evropski telekomunikacijski regulatorni okvir, je pomenil korak naprej. Tedanja sprememba v vodstvu Apeka pa je na površje prinesla nove centre moči in kapitala. Njihovi vidni protagonisti so vplivne odvetniške pisarne, katerih člani so vpeti v različna plemenska razmerja.

Vse od svoje ustanovitve si Apek ni uspel zagotoviti deklarirane neodvisnosti in še manj suverenosti. Vsaka vlada ali njeni uradniki so prek nevidnih vzvodov in še zlasti prek plemenskih lobijev uveljavljali vpliv na pomembne regulatorne odločitve. Apek je vse manj kredibilna institucija in je danes bolj kot kdajkoli podrejen interesom plemenskih lobijev ter volji državnih uradnikov, ki razumejo le "nacionalni" interes posebnega tipa.

Po desetih letih Apek ne premore strokovno usposobljenih kadrov, ki bi lahko zagotovili učinkovito izvedbo neodvisnih analiz in sprejemanje suverenih odločitev. Odvisen je od zunanjih "svetovalcev", ki so prevzeli pobudo. Ti nastopajo v različnih vlogah, celo istočasno. So trojanski konji, ki namesto dajanja neodvisnih nasvetov trgujejo z interesi. Tako na primer nekdo svetovalno dela za eno podjetje in hkrati svetuje pri pripravi tožbe proti temu istemu ali lastniško povezanemu podjetju, ob tem pa dela še za Apek. Vse to je najmanj etično sporno.

Sporne prakse v razvoju slovenskih telekomunikacij so se pričele, ko je Uprava RS za telekomunikacije brez javnega razpisa Mobitelu izdala dovoljenje za uporabo radijskega spektra v 900 MHz frekvenčnem pasu. Storitve GSM je Mobitel začel tržiti avgusta 1996 in ostal monopolist vse do marca 1999, ko je na trg vstopil Si.mobil, ki je koncesijo za GSM dobil oktobra 1998. Januarja 2001 je koncesijo v 1800 MHz frekvenčnem pasu, poleg Mobitela in Si.mobila, dobil še Western Wireless International (WWI), znan po svoji blagovni znamki Vega.

Celotno takratno dogajanje bi lahko opisali kot obdobje dogovornega kaosa, ko so se kršili zakoni in ustava, vse za zaščito lažnega nacionalnega interesa. Sledili so sodni postopki in odškodninske tožbe. Centri moči in kapitala so ugotovili, da zaradi počasnega in neučinkovitega pravosodnega sistema lahko pridobijo občutne koristi, saj sodišča v nobenem primeru zadeve niso vrnila v začetno stanje. Če bi bilo drugače, bi morala država plačati visoke odškodnine, kar pa ni bilo v njenem interesu.

Projekt Tušmobil


Leto 2006 so isti protagonisti zaznamovali z velikim eksperimentom, ko so na noge postavili novega operaterja. Ta je na trg vstopil brez plačila visokih pristojbin za frekvenčni in številski prostor, kot so jih plačali drugi operaterji. Prebrisana manipulacija tedanjih državnih organov se je pokazala kot uspešna. Glavni akterji so bili WWI, odvetniške pisarne, Apek in trgovec s svetovalci. Ko se je WWI leta 2006 odločil za umik s slovenskega trga, si je trgovec s špecerijo zaželel telekomunikacij in velikih dobičkov. Apek je maja 2006 Tušmobil vpisal v register operaterjev elektronskih komunikacij ter WWI dal soglasje za prenos odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (ODRF) za opravljanje storitev mobilne telefonije in številskega prostora (070) na Tušmobil.

V skladu z veljavno zakonodajo operater sme prenesti pravico do uporabe radijskih frekvenc in številk na drugo podjetje. Ker WWI ni izpolnjeval zahtev iz ODRF, je še vedno vprašljiv prenos teh pravic na novoregistriranega operaterja brez infrastrukture. Postopkovno prav bi bilo, da bi Apek frekvenčni in številski prostor zaradi neizpolnjevanja pogojev odvzel in ga ponovno podelil na javnem razpisu. Čeprav je Tušmobil v primerjavi z drugimi operaterji vstopil na trg tako rekoč zastonj, je imel velike težave ne le z izpolnjevanjem Apekovih zahtev glede pokrivanja s signalom, ampak tudi z osvajanjem tržnega deleža. Po razpoložljivih podatkih njegova izguba le narašča in danes že ogroža matično podjetje.

Apek je v korist Tušmobila odločil tudi pri prenosu številskega prostora. WWI je svojim naročnikom še pred izklopom omrežja omogočal omejeno prenosljivost številk k drugim operaterjem. Apek pa je to možnost z odločbo onemogočil, s čimer je Tušmobilu zagotovil čist številski prostor. Pri soglasju za prenos ODRF in številskega prostora v korist Tušmobila je bil Apek nerazumno nedosleden, pri čemer je zanemaril tako interese uporabnikov kot javni interes.

Jeseni 2006 se je Apek ponovno odločil, da bo pomagal Tušmobilu, ko mu je brezplačno in brez javnega razpisa spremenil ODRF (del obsega DCS 1800 je nadomestil z obsegom GSM 900). Težko bi trdili, da so bile te odločitve sprejete v javno korist, kot je prikazoval Apek. Po mnenju operaterjev je bila njegova odločitev vsebinsko, postopkovno in finančno sporna, pri čemer naj bi bil ponovno oškodovan tudi državni proračun.

Vrhunec naklonjenosti Tušmobilu je Apek pokazal z nepregledno podelitvijo radijskih frekvenc za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev UMTS aprila 2008. Komisija za preprečevanje korupcije je februarja 2009 v načelnem mnenju ugotovila, da je Apek postopek podelitve radijskih frekvenc Tušmobilu izpeljal v nasprotju s predpisi in mu s tem omogočil neupravičeno korist, kar po mnenju komisije ustreza definiciji korupcije. Odločitev Apeka pomeni tudi neenakopravno obravnavo operaterjev in s tem nedopustno poseganje na trg. Podelitev frekvenc Tušmobilu so s tožbo na upravnem sodišču izpodbijali Debitel, Mobitel in Si.mobil. Sodišče je oktobra 2009 tožnikom pritrdilo ter zadevo vrnilo Apeku v ponovno odločanje.

Pritiski na vlado, da vpliva na Apek


Debitel se je kasneje umaknil kot stranka v postopku. Sledila je že omenjena razrešitev Tomaža Simoniča, domnevno zaradi omenjene sodbe upravnega sodišča. V.d. direktorja Dušan Schuster je 12. marca 2010 na osnovi strokovne presoje in v skladu s sodbo upravnega sodišča začel postopek za obnovo dodelitve radijskih frekvenc za UMTS Tušmobilu. Le-ta je bil pozvan, da se do predloga izjasni.

Tušmobil je zaprosil za podaljšanje roka za odgovor. Medtem je njegov pooblaščenec, ki je hkrati pooblaščenec resornega ministra, naslovil protest na kabinet predsednika vlade in resorno ministrstvo, v katerem je obtožil Apek, da namerava izdati obnovitveni sklep, s čimer naj bi bila Tušmobilu povzročena velika gospodarska škoda.

Vlada je v manj kot dveh tednih po prejemu pisma, na predlog resornega ministra, 13. maja 2010 imenovala novega v.d. direktorja Apeka Mihaela Krišlja. Ta je 24. junija 2010 izdal sklep, s katerim je zavrnil marca začeto obnovo postopka. Kot je bilo pričakovati, sta se družbi Mobitel in Si.mobil ponovno pritožili na upravno sodišče.

Apekova zavrnitev obnove postopka je primer flagrantnega kršenja odločitve sodišča ter univerzalne regulatorne politike in kriterijev, ki veljajo pri dodeljevanju licenc. Strokovno neodgovorna in težko razumljiva odločitev aktualnega v.d. direktorja Apeka vzbuja dvom v preglednost postopkov in navaja k sumu o vplivu politike in plemenskih lobijev na Apekovo odločanje.

Nobena skrivnost ni, da bi Apek v urejenih razmerah za podelitev pravic Tušmobilu za uporabo skupnih nacionalnih dobrin, kot sta frekvenčni in številski prostor, povsem legitimno in skladno z zakonodajo napolnil državno blagajno z več deset milijoni evrov - pa se zaradi plemenskih zvez to ni zgodilo. Ob tem se poraja vprašanje, ali je bil za odločanje v korist Tušmobila kdo nagrajen. Kolikor nam je znano, kriminalistična preiskava o dogajanju v Apeku še poteka.

Kljub vsem privilegijem, ki jih deli Apek po presoji svojih botrov in plemenskih poglavarjev, se želje trgovca po velikih dobičkih niso uresničile. Možnosti za poslovni uspeh Tušmobila so minimalne, saj potrebuje mobilni operater za resno konkuriranje na trgu okoli 20-odstotni tržni delež. Tega pa Tušmobilu ne morejo zagotoviti niti plemenske vezi niti Apek s svojimi nestrokovnimi odločitvami, še manj pa Tušmobilovi "plemenski" svetovalci.

Priporočila vladi


Razvoj konkurenčnega trga elektronskih komunikacij je v vitalnem interesu Republike Slovenije. Zato bi morala vlada preprečiti sedanje nedopustne posege v suverenost Apeka in nemudoma zagotoviti pogoje za njegovo neodvisnost, kot mu jo zagotavlja zakonodaja, vključno z organizacijsko avtonomijo. Neodvisnost je neodtujljiva lastnost regulatorja in ne more biti predmet pogajanj z enim ali drugim ministrom. Visoka strokovna usposobljenost in kadrovska odličnost regulatorja sta nepogrešljiva robna pogoja za njegovo suvereno odločanje.

Vladi priporočam, da z ustreznimi spremembami pri imenovanju direktorja omeji neformalni politični vpliv resornega ministrstva na vodstvo Apeka. Nadalje naj zagotovi Apekovo finančno in kadrovsko samostojnost, ki jo omejuje ministrstvo za javno upravo v procesu zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja uslužbencev. To zahteva izločitev Apeka iz okvira sedanjega zakona o javnih agencijah in iz sistema plač v javnem sektorju.

Položaj je kritičen, a vlada bi z omenjenimi ukrepi lahko občutno zmanjšala nevarnost za vse večjo ujetost Apeka v interese deležnikov in plemenski nadzor nad njim. Vlado pozivam, da sprejme svojo odgovornost in naredi odločne korake pri urejanju kaotičnih razmer na slovenskem telekomunikacijskem trgu, h katerim je pripomogla tudi sama.

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 6. november 2010)

Friday 8 October 2010

Anarhična državna razvojna politika

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) je julija letos s precejšnjo zamudo objavilo drugi razpis za sofinanciranje gradnje odprtih širokopasovnih omrežij elektronskih komunikacij v lokalnih skupnostih v višini 37,1 milijona evrov. Na razpisu lahko kandidirajo lokalne skupnosti na območjih belih lis, kjer ni komercialnega interesa za gradnjo omrežja.

Razpis sodi med ukrepe, s katerimi namerava vlada do konca leta 2013 za pospešitev izgradnje širokopasovnih omrežij v Sloveniji nameniti skupaj 92,5 milijona evrov nepovratnih sredstev, od tega 85 % iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in 15 % iz državnega proračuna. Po ocenah vladnih organov naj bi s temi sredstvi prispevali k povečanju pokritosti s širokopasovnim omrežjem prebivalcev Slovenije z 92 % na 100 % do konca leta 2013. Z drugimi besedami, vladni razvojni ukrepi predvidevajo pokritje z ustreznimi širokopasovnimi storitvami dobrih 10 % (okoli 70.000) slovenskih gospodinjstev in 4 % podjetij, razpršenih na približno 40 % slovenskega ozemlja.

Ministrstvo za gospodarstvo je na prvem razpisu leta 2008 za izgradnjo širokopasovnih omrežij 12 izbranim lokalnim skupnostim dodelilo 45,2 milijona evrov. Drugi razpis je ministrstvo pripravilo v začetku lanskega leta, a je moralo ukrep za razvoj širokopasovnega omrežja v Sloveniji priglasiti Evropski komisiji. Postopek se je zavlekel, ker je vlada morala vlogo dvakrat dopolniti. Evropska komisija je ukrep potrdila oktobra 2009 in dala s tem zeleno luč za objavo razpisa. Njegova objava se je dodatno zavlekla za 9 mesecev, najverjetneje zaradi prenosa direktorata za elektronske komunikacije iz gospodarskega v visokošolski resor in vključitve v direktorat za informacijsko družbo septembra 2009.

Vladni ukrepi brez predhodne analize


Prvi razpis je med operaterji in poznavalci telekomunikacijske dejavnosti dvignil precej prahu. Javna sredstva naj bi se delila po političnem ključu, prevladali naj bi lokalni politični interesi in interesi gradbenega lobija. Razpis je bil tehnološko nevtralen le deklarativno, medtem ko je s pogoji favoriziral (drago) novogradnjo optičnih omrežij. Sporna je bila prepoved sodelovanja na razpisu za uveljavljene operaterje elektronskih komunikacij z lastno infrastrukturo.

Podobno je po prevzemu funkcije menil generalni direktor Direktorata za informacijsko družbo MVZT Nikolaj Simič, ki je za Delo oktobra lani povedal, da naj bi pred objavo razpisa že v letu 2009 pripravili novo strategijo razvoja širokopasovnih omrežij ter kot nosilce gradnje omrežij identificirali glavne operaterje na trgu, kot so Telekom Slovenije, Mobitel, Simobil, T-2, Telemach in drugi.

Simičeve napovedi se niso uresničile. Pravila igre so bila določena, preden je prevzel funkcijo, in jih brez politične podpore ni mogel spreminjati. Vlada je že marca 2009, ne da bi naredila kakršnokoli analizo rezultatov prvega razpisa, Evropski komisiji priglasila prvotni ukrep razvoja širokopasovnih omrežij v lokalnih skupnostih, ki je bil podlaga za prvi razpis.

MVZT ni pripravil nove strategije in pri drugem razpisu ni spremenil razpisnih pogojev, ki bi omogočili sodelovanje operaterjev omrežij, ki poleg upravljanja omrežij in grosističnih storitev ponujajo tudi maloprodajne storitve, ne da bi za slednje morali ustanoviti ločeno pravno osebo. Še več, na ministrstvu razpisnih pogojev sploh niso bistveno spreminjali, s tem pa se je MVZT vnaprej odrekel možnostim za uspešnejšo in učinkovitejšo gradnjo širokopasovnih omrežij, ki bi omogočala doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev.

Pri grafikonu gre za razpon cen vseh paketov hitrega dostopa na trgu, od vstopnih pa do najdražjih paketov, ki hkrati obljubljajo najvišje hitrosti. Razvidno je, da so najnižje cene paketov med vodilnimi državami nižje od slovenskih.

Zmagovalci so župani


Z rezultati prvega razpisa so lahko zadovoljne lokalne skupnosti in izbrani zasebni partnerji, ki so jih lokalne skupnosti izbrale za javno-zasebno partnerstvo za gradnjo, upravljanje in vzdrževanje širokopasovnih omrežij. Ministrstvo za gospodarstvo je sofinanciralo upravičene stroške gradnje v višini 45,2 milijona evrov. Od tega je bilo 43,9 % namenjenih gradbenim delom ter 6,5 % projektiranju in pridobivanju soglasij, skupaj 22,8 milijona evrov.

V vseh izbranih lokalnih skupnostih so izbrali projekte, ki so temeljili na novogradnji optičnih omrežij. Razpis je spodbujal skupno gradnjo z drugo javno infrastrukturo, pri čemer je bil pomanjkljiv nadzor nad gospodarnostjo porabe sredstev za gradnjo širokopasovnih omrežij. Po izjavah nekaterih virov so lokalne skupnosti gradnjo širokopasovnih omrežij, podobno kot pri gradnji avtocest, izkoriščale za izboljšanje druge infrastrukture. Ponekod so v ta namen spreminjali celo občinske odloke in postavljali dodatne zahteve za izvajalce, ki so po nepotrebnem dražile gradnjo.

MVZT je v drugem razpisu stroške gradbenih del omejil na 35 %. Ker pa model gradnje ostaja enak, se bodo izvajalci novim pogojem prilagodili in investicijska sredstva le prerazporedili v korist tehnologije. Gradnja zaradi tega ne bo bistveno uspešnejša in učinkovitejša, še zlasti zato, ker se lokalne skupnosti ne bodo odrekle praksi, uveljavljeni na prvem razpisu.

Neuresničevanje državnih razvojnih ciljev


Z rezultati prvega razpisa ne bi smela biti zadovoljna vlada, ki je odgovorna za doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev in gospodarno trošenje sredstev državnega proračuna. Aktualni vladni ukrepi razvoja širokopasovnih omrežij namreč ne omogočajo doseganja zastavljenih razvojnih ciljev.

Na območjih belih lis naj bi bilo leta 2008 okoli 70.000 gospodinjstev in nekaj tisoč podjetij oziroma organizacij brez možnosti priklopa v internet. Državi s prvim razpisom ni uspelo zagotoviti pokritja zadostnega števila uporabnikov, da bi lahko dosegla svoje cilje. Za pokritje potencialnih 15.921 priključkov je namenila 45,2 milijona evrov ali povprečno 2840 evrov na potencialni priključek. Maksimalno sofinanciranje gradnje je bilo 3000 evrov na potencialni priključek (enako v drugem razpisu). Partnerji, ki so jih izbrale lokalne skupnosti, so se temu prilagodili, saj so upravičeni stroški gradnje v 9 od 12 lokalnih skupnostih znašali okoli 3000 evrov na potencialni priključek in le v treh lokalnih skupnostih so bili nekoliko nižji.

Če bodo rezultati drugega razpisa podobni prvim, bo nepokritih ostalo okoli 40.000 gospodinjstev. Za pokritje belih lis s skupno okoli 70.000 gospodinjstvi bi po sedanjem modelu gradnje država morala nameniti skupaj 200 milijonov evrov, načrtovala pa jih je 92,5 milijona evrov. Je država slabo načrtovala ali negospodarno trošila?

Če bi pristojni ministrstvi namesto favoriziranja gradnje optičnih omrežij spodbujali optimalno izkoriščanje obstoječe infrastrukture z dopolnjevanjem z novo infrastrukturo ter različne tehnološke rešitve, bodisi fiksne bodisi brezžične, ter v razvoj omrežij vključili uveljavljene operaterje, bi s prvotno načrtovanimi sredstvi z lahkoto pokrili bele lise v načrtovanih rokih, to je do konca leta 2013. S sedanjim pristopom zastavljeni državni razvojni cilji ne bodo pravočasno doseženi, poleg tega bi država morala zagotoviti dodatnih 100 do 120 milijonov evrov javnih sredstev.

Zgovoren je tudi drugi grafikon, kjer so cene izražene v ceni za en megabit hitrosti. Kot je razvidno, smo nekaterim državam blizu, vsaj na papirju. Težava je v tem, kolikšen odstotek uporabnikov ima dostop do teh najnižjih cen?

Nedomišljeni ukrepi


Ministrstvo za gospodarstvo in MVZT sta učinke ukrepov za razvoj širokopasovnih omrežij slabo preučila. Pregled virov pokaže, da ministrstvi nista opravili potrebnih tehnoloških in ekonomskih analiz niti v ta namen nista najeli kompetentnih svetovalcev.

Analiza rezultatov prvega razpisa je pokazala, da je bil izbrani model javno-zasebnega partnerstva neustrezen, saj ni zagotavljal zadostnih spodbud za gospodarno gradnjo in izkoriščanje obstoječe infrastrukture. Na razpisu je bilo onemogočeno sodelovanje uveljavljenih operaterjev z lastno infrastrukturo, ki hkrati ponujajo tudi širokopasovne storitve. Lokalne skupnosti so namesto njih kot partnerje izbrale manjše, neuveljavljene operaterje brez infrastrukture.

Vztrajanje MVZT, da uveljavljeni operaterji, ki bi sami ponujali maloprodajne storitve, ne smejo sodelovati tudi na drugem razpisu, pomeni nezaupanje v učinkovitost regulacije slovenskega telekomunikacijskega trga ter v neodvisnost in sposobnost obeh regulatorjev, Agencije za pošto in elektronske komunikacije ter Urada za varstvo konkurence, da zagotovita pošteno konkurenco.

Prvi razpis ni bil tehnološko nevtralen, saj je z zahtevanimi hitrostmi favoriziral novogradnjo (dragih) optičnih omrežij in onemogočal enakovredno konkuriranje cenovno ugodnejših tehnoloških rešitev. Ne le razpisni pogoji, ampak celoten koncept gradnje širokopasovnih omrežij ni spodbujal iskanja tehnološko in ekonomsko najboljših rešitev, ki bi omogočale doseganje večje pokritosti uporabnikov na belih lisah in doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev.

Zaradi odsotnosti največjih operaterjev so bila obstoječa fiksna in mobilna omrežja premalo izkoriščena. S kombinacijo gradnje optičnih omrežij, krajšanjem zank bakrenih omrežij ter z dopolnjevanjem z mobilnimi omrežji bi lahko z razpoložljivimi sredstvi in v zastavljenih rokih pokrili vse bele lise. Če bi na primer izbrali zgolj mobilne tehnologije, bi vodilna operaterja, ki imata zgrajeno osnovno omrežje, z razpisanimi sredstvi bele lise pokrila z mobilno tehnologijo tretje in četrte generacije.

Gradnja novih optičnih omrežij v lokalnih skupnostih je bila draga. Zgoraj smo pokazali, koliko je stal nekomercialni del širokopasovnega omrežja na potencialni priključek. V večini primerov je bil nekomercialni del zgrajen do mest ali vasi in zaselkov oziroma znotraj večjih mest ali vasi, ne pa tudi do končnih uporabnikov.

Preostali del omrežja, naročniško razvodno omrežje in postavitev aktivne opreme na strani naročnika, pomeni komercialni del širokopasovnega omrežja. Ocenjena višina investicije v izgradnjo komercialnega dela omrežja znaša med 25 in 35 % celotne investicije. Po tej oceni je skupna investicija na priključek, odvisno od lokalne skupnosti, med 3700 in 4400 evri. Znesek je lahko v posameznih primerih seveda še višji.

Pri izračunih investicije na potencialni priključek je treba upoštevati še dejstvo, da se vsi uporabniki morda ne bodo priključili v omrežje ali bodo uporabili morebitne cenejše možnosti, ki po naših informacijah v določenih lokalnih skupnostih obstajajo že zdaj. Cena na zgrajeni priključek bo tako še višja, s tem pa bodo dražje poznejše širokopasovne storitve, ki bodo manj privlačne ne le za uporabnike, ampak tudi za ponudnike storitev.

Namesto epiloga


V sedanjih kriznih razmerah bi pričakovali bolj preudarne, usklajene in gospodarne vladne ukrepe. Strateški okvir za razvoj širokopasovnih omrežij imamo, pri pripravljanju konkretnih ukrepov pa pristojna ministrstva praviloma zmeraj podležejo vplivu posameznih interesnih skupin. Zato rešitev ni v pisanju novih politik in strategij, ampak v spremembi načina vodenja države. Razvojni ukrepi bi morali biti bolj domišljeni in preverjeni skozi javne razprave. Namesto tega prepogosto nastajajo v ozkih krogih z dvornimi svetovalci, odmaknjeni od oči zainteresirane javnosti, in so pisani na kožo posameznim interesnim skupinam. Država bi morala bolje upravljati tudi svoje premoženje. S primernim vodenjem Telekoma Slovenije v večinski državni lasti in z bolj premišljenimi naložbami v infrastrukturo bi lahko zagotovili večjo pokritost države s širokopasovnim omrežjem ter predvsem višje prenosne hitrosti. Če bomo želeli širokopasovni dostop uveljaviti kot univerzalno storitev, bomo potrebovali nov pristop, ki bo namesto lokalnih skupnosti h gradnji širokopasovnih omrežij spodbujal operaterje.

(Prva objava:  Moj mikro, september 2010)