Pages

Monday, 26 February 2007

Koga briga UMTS

V začetku tisočletja so evropski mobilni operaterji plačali preko 100 milijard evrov za licence za 3. generacijo (3G) mobilnih omrežij. Njihova pričakovanja so bila ogromna. Investitorjem so obljubljali, da bodo mobilni telefoni 3G postali nepogrešljiv del našega vsakdanjega življenja. Uporabnikom so obljubljali storitve, ki naj bi jim popolnoma spremenile življenje. Napovedovali so izjemen uspeh storitev mobilnega elektronskega poslovanja, spletnega nakupovanja ter multimedijskih storitev. Po sedmih letih se nobena od napovedi ni uresničila.

Evropski uporabniki mobilne telefone še zmeraj največ uporabljajo za telefoniranje in pošiljanje kratkih sporočil. Leto 2006 je za evropske mobilne operaterje le prineslo nekaj upanja. Lani je na trg prvič prišlo dovolj zanesljivih in cenovno dostopnejših mobilnih telefonov 3G. A zapletena uporaba in visoke cene so za uporabnike še zmeraj visoka vstopna ovira. Medtem ko je na Japonskem in v Južni Koreji že okoli 50% uporabnikov 3G, se bo Evropa po napovedih raziskovalne družbe Forrester tej številki približala šele konec desetletja.

Posedovanje mobilnih telefonov je eno, uporaba storitev drugo. Evropski mobilni operaterji še zmeraj niso našli primernih storitev in vsebin, ki bi spodbudile večjo uporabo storitev 3G. Glavna ovira, da bi se obstoječe storitve prijele, je predvsem njihova visoka cena.  Pomembno vlogo ima tudi kultura. Na Japonskem, kjer se ljudje z vlaki vozijo na delo tudi po uro ali dve na dan, se je uporaba storitev 3G prijela. Ljudje med vožnjo deskajo po internetu ali igrajo 3G igrice.

Mnenja o uspehu in neuspehu 3G so danes deljena. Upamo pa lahko, da je bil UMTS dobra lekcija za vodstva telekomunikacijskih koncernov, proizvajalce, politike in nenazadnje uporabnike. Mobilni operaterji so bili pred sedmimi leti pripravljeni plačati astronomske vsote za licence 3G. Ponekod so bili v to prisiljeni, ker so reševali državne proračune in so jih vlade v to milo rečeno prisilile. Nenavadno pa je, da so visoke cene plačali tudi na licitacijah, kjer jih v to nihče ni silil.

Osnovna težava 3G pa ni v visokih cenah licenc. Vodilni predstavniki telekomunikacijske industrije so iskreno verjeli v 3G. Izkazalo se je, kar je bila takrat prepovedana tema, da so njegovo donosnost in potencial močno precenjevali. Pričakovanja so gradili na velikanskem uspehu GSM, ki predstavlja težko ponovljiv fenomen. K temu lahko dodamo še internetno evforijo, ki je zajela svet ob koncu prejšnjega tisočletja. Spregledali so preprosto dejstvo, da je bil GSM prebojna tehnologija, s svojimi govornimi in SMS storitvami naravnost pisana na kožo današnjemu mobilnemu človeku. UMTS tega prebojnega naboja nima.

Drage licence so evropske operaterje silile v izgradnjo še dražjih omrežij. Počasen razvoj trga storitev 3G marsikje postavlja pod vprašaj povrnitev visokih naložb. V nekaterih državah operaterji licence celo vračajo ali pa obveznosti preprosto ne izpolnjujejo. Dodatno tveganje bi lahko predstavljal uspeh novih, cenejših in odprtih brezžičnih širokopasovnih tehnologij in poslovnih modelov, kot so digitalna radiodifuzija in WiMax.

Pojav novih tehnologij, storitev in poslovnih modelov daje industriji jasen signal, da gre v primeru ponujanja dostopa oziroma omrežja na eni in storitev na drugi strani za povsem različni poslovni dejavnosti z različnimi zakonitostmi delovanja. Zato njihovo uspešno sobivanje znotraj enega podjetja zahteva popolnoma drugačen pristop od tistih, ki smo jih poznali doslej, večinoma pa se izkaže kot nemogoče – vsaj na daljši rok. Telekomunikacijski operaterji se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da je za razvoj trga pomembna ustrezna delitev dejavnosti. Zagotoviti morajo aplikativno odprta okolja ter spodbujati razvoj novih aplikacij, storitev in poslovnih modelov, ki bodo gonilo večjega povpraševanja. Evropski operaterji se lahko tudi na tem področju zgledujejo po azijskih.


(Prva objava: Finance, 26. februar 2007)

Thursday, 1 February 2007

Azijski ITK-fenomen

Vzamete mobilni telefon in si ogledate priljubljeno TV-oddajo prek mobilnega telefona. Ko pridete domov, si v domači računalnik prek interneta v trenutku naložite želeni celovečerni film in si ga ogledate. Takšna je stvarnost v vodilnih azijskih državah.

Azija postaja celina, ki narekuje telekomunikacijski razvoj. Južna Koreja, Hongkong, Tajvan in Japonska se uvrščajo med vodilne države po razširjenosti širokopasovnih komunikacij. Število mobilnih in širokopasovnih uporabnikov se nezadržno širi. Šokantne so številke o uporabi in razvoju telekomunikacijskih storitev. Azijske države so čedalje vplivnejše tudi pri razvoju telekomunikacijske opreme.

Uspeh vodilnih azijskih držav temelji na uspešnem razvoju vodilnih gospodarskih sektorjev, ki so postali globalno konkurenčni. Pred leti so bili to tekstilna, kovinska, avtomobilska in elektronska/polprevodniška industrija. Danes je takšen sektor informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT).

Širokopasovni dostop za milijone


Številne države se trudijo razvijati lasten IKT-sektor. Vodilne azijske države pa so ponovno pokazale, da zmorejo tudi na tem področju delati hitre korake. V zelo kratkem času so prevzele vodilno mesto v svetu na področju širokopasovnega dostopa. V Južni Koreji se je od leta 1999 do 2001 število naročnikov na DSL povečalo s 97 tisoč na 2,7 milijona, število kabelskih naročnikov pa s 17 tisoč na 1,5 milijona (vir: OECD). Enako spektakularno rast je dosegla Japonska med letoma 2000 in 2001. Japonska ima tudi daleč najnižje cene med vsemi državami ter izredno konkurenčen trg storitev »optike do doma«, ki se pospešeno razvija.

Napačno bi bilo, če bi se ustavili zgolj pri fizičnih kazalcih – npr. razširjenosti širokopasovnega dostopa med gospodinjstvi. Ti so pogosto zelo zavajajoči. Poleg same razširjenosti širokopasovnega dostopa sta pomembna zlasti pasovna širina, ki jo lahko uporabniki dobijo, in njena cena. Prav ta dva dejavnika sta odločujoča, saj spodbujata hiter razvoj in široko uporabo novih storitev ter preoblikovanje sektorskega in globalnega zemljevida.

Dejavniki uspeha


Primerjava najuspešnejših držav pokaže, da ni enega samega recepta za uspeh. Kljub temu obstajajo določene stične točke. Za Južno Korejo in Japonsko je bil za razvoj trga pomemben dejavnik vstop novih, kapitalsko močnih ponudnikov širokopasovnega dostopa, ki so uporabnikom ponudili velike pasovne širine po drastično nižjih cenah od prevladujočih operaterjev. V obeh državah sta vladi vodili skrbno izbrano politiko strateškega odpiranja in reguliranja trga ter vzpostavili sistem nadzorovane konkurence. S skrbno izbranimi ukrepi sta spodbujali vstop novih ponudnikov na trg ter krepili konkurenčnost sektorja. Obe vladi sta imeli ves čas pred očmi zelo jasen cilj – spodbujanje širitve hitrega dostopa do interneta, zato sta svojo politiko in stopnjo regulacije sproti prilagajali razmeram na trgu z namenom čim hitrejšega doseganja svojih ciljev.

Na razvoj trga je odločilno vplivala tudi vloga prevladujočih operaterjev. Najbrž ni presenetljivo: močnejši kot so operaterji, težje je izvajati vladno politiko. Posledica je počasnejši razvoj hitrega, širokopasovnega dostopa do interneta in novih storitev. Primerjava med državami pokaže, da je razvoj bistveno počasnejši v državah, kjer se prevladujoči operaterji bojijo sprememb in zavirajo vstop novih ponudnikov z dolgotrajnimi upravnimi in sodnimi spori. Azijski prevladujoči operaterji so se pokazali kot izredno prožni in pripravljeni na spremembe, ki jih prinaša nova svetovna ureditev podatkovnih in medijskih storitev. Sprejeli so izziv in kljub ostrejši konkurenci tudi sami pridobili.

Vloga kulture


V slabih petih letih so vodilne azijske države, še zlasti Južna Koreja in Japonska, postale nove tehnološke velesile. Njihov uspeh pa ni le posledica modrih vladnih politik in prožnega trga. Veliko vlogo, poleg geografskih in demografskih dejavnikov, ima tudi kultura. Azijci so nori na spletne igre in jih igrajo ob vsaki priložnosti. Tudi sicer so izjemni uporabniki novih tehnologij. Zato ne preseneča, da zmeraj več novosti in inovacij na področju digitalnih tehnologij prihaja prav iz Azije.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2007)