Pages

Wednesday 19 December 2007

Zakaj Slovenija ni tehnološki svetilnik sveta

Sredi decembra, ko je Evropska komisija v Bruslju javnosti predstavljala rezultate lizbonske strategije, sem se s kolegi mudil na obisku v enem največjih nemških inštitutov, Nemškem letalskem in vesoljskem centru (DLR), ki ima pomembno vlogo pri projektih Evropske vesoljske agencije (ESA). Osrednji temi naših pogovorov sta bili sodelovanje na raziskovalnem področju ter nemške izkušnje in sistemski temelji sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij.

Osupljivo je, kako učinkovito na tehnološko najzahtevnejših projektih sodelujejo ekipe več sto ljudi iz različnih organizacij. Njihovi rezultati so izjemni. Še bolj sem bil presenečen nad temeljnimi načeli, ki določajo vlogo in sodelovanje med univerzami, inštituti in gospodarstvom. Vsem sogovornikom so bila načela kristalno jasna. Čeprav se zdijo preprosta, so dobro domišljena, kot nekakšne naravne zakonitosti, ki spodbujajo razvoj univerz in inštitutov na eni strani ter novih podjetij in celotnega gospodarstva na drugi strani.

Jasna opredelitev poslanstva in vlog posameznih podsistemov omogoča vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja izobraževanja in usposabljanja vrhunskih kadrov, vlaganja v temeljne in aplikativne raziskave ter nastajanja visokotehnoloških podjetjih, ki znanje prenašajo v nove produkte in storitve ter ga tržijo. V Sloveniji mehanizmi in ukrepi za prenos znanja iz akademske in raziskovalne sfere niso učinkoviti. Zaostajamo pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij. Na medsebojno odtujenost med akademsko sfero znanosti in gospodarstvom nas vsako leto spomni poročilo IMD [1]. Pripravljavci Resolucije o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 [2] so temeljito preučili dobre prakse, predvsem v državah članicah EU, ter jih vključili v program. Glavna težava slovenske razvojne in tehnološke politike pa je, da se sprejeti nacionalni raziskovalni in razvojni program ne izvaja.

Citatov veliko, koristi nobene


Slovenija se po odmevnosti svojih raziskav, merjeni po številu objav in citatov na prebivalca uvršča na 17. oziroma 23. mesto v svetu [3]. Po številu citatov na bruto družbeni produkt je na 20. mestu. Na področju nekaterih matematično naravoslovnih ved (matematika, materiali in fizika) ter tehniških ved se po odmevnosti objav, merjeni s številom citatov na bruto družbeni produkt, uvršča celo v sam svetovni vrh – na 2. do 5. mesto.

Povsem drugačna je slika na področju inovacij in novih tehnologij. Po številu prijav evropskih visokotehnoloških patentov je bila Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev leta 2004 krepko pod povprečjem EU-27 (12,1) (povprečje EU-15 je bilo 15,2; Avstrija 10,4; Finska 69,5; Madžarska 2,1) [4]. V dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva, je število patentnih prijav prav tako skrb zbujajoče nizko. Leta 2004 je Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev krepko zaostajala za povprečjem EU-27, ki je znašalo 18,2 (povprečje EU-15 je bilo 23,0; Avstrija 19,9; Finska 88,8; Madžarska 2,5). V zadnjih treh letih se je že tako izjemno nizek delež visokotehnoloških proizvodov v slovenskem izvozu še zmanjšal, in sicer s 5,8% v letu 2003 na 4,5% v letu 2006 (povprečje EU-27 je znašalo 16,7%). Med novimi članicami EU-27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež – Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. V preostalih 7 novih članic je bil delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu višji kot v Sloveniji (Malta 54,6%; Ciper 21,4%; Madžarska 20,2%; Češka 12,7%; Estonija 8,1%; Slovaška 5,4%; Litva 4,7%) [4].

Kontrast med svetovno odmevnostjo raziskav in njihovim izjemno nizkim doprinosom h gospodarski rasti ter blaginji državljank in državljanov je slovenski fenomen. V tem negativnem razkoraku se z nami ne more »kosati« nobena izmed najrazvitejših držav sveta. Slovenija je med razvitimi najmanj uspešna pri sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij, pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij.

Univerzitetni profesorji ali podjetniki?


Vzroki za takšno stanje so sistemski. Slovenska visokošolska in raziskovalna politika bi morala na novo opredeliti razmerja med univerzami in inštituti. Možni so različni modeli. V sedanjih razmerah se bodo težko razvile močne, raziskovalno usmerjene univerze. Prav zaradi tega je ključno dobro sodelovanje med univerzami in inštituti. Za uspešen gospodarski razvoj potrebujemo odlično osnovno infrastrukturo, raziskovalne inštitute in univerze. Hkrati pa moramo spodbujati medsebojno sodelovanje med vsemi akterji, akademsko in raziskovalno sfero ter gospodarstvom, kar je osnova za boljše znanje, njegovo uporabo in širjenje.

V Nemčiji so inštituti nosilci večjih raziskovalnih in razvojnih projektov, medtem ko univerze izvajajo manjše, predvsem raziskovalne projekte. Domena univerz je tudi izobraževanje. Niti inštituti niti univerze pa ne izvajajo podjetniških aktivnosti. V omejenem obsegu lahko izvajajo na primer svetovanje ali raziskave po naročilu. Projekti, katerih cilj je trženje znanja, se odvijajo v podjetjih. Pravzaprav je v interesu univerz in inštitutov, da se komercialni projekti izločijo in se odvijajo neodvisno, kar je, če dobro premislimo, tudi razumljivo. Pretirana komercialna usmerjenost lahko zmanjšuje avtonomijo institucij, še zlasti avtonomijo profesorjev in raziskovalcev, ki lahko postanejo žrtve interesov in orodje v rokah korporacij. Pretirana komercializacija lahko znižuje tudi kakovost izobraževanja in s tem krni ugled univerz. Zato imajo v Nemčiji vzpostavljene programe za ustanavljanje visokotehnoloških podjetij in pomoč pri njihovem zagonu. Ključno pa je odlično sodelovanje med vsemi akterji – raziskovalnimi inštituti, univerzami in gospodarstvom. Zelo pomembno je tudi, da država financira velike raziskovalne in razvojne projekte, ki zmanjšujejo prej omenjena tveganja, povezana z avtonomijo.

Pri nas se teh problemov zavedamo, a ker temelji niso ustrezno postavljeni, nobena inovacijska in tehnološka politika doslej ni bila učinkovita. Na univerzah imamo primere velikih laboratorijev, ki delajo predvsem za gospodarstvo ter ne ustvarjajo konkurenčnega znanja in rezultatov, ki bi jih objavljali v vrhunskih mednarodnih revijah. V interesu univerz bi moralo biti, da takšne skupine izločijo v tehnološke parke. Na slovenskih javnih univerzah in inštitutih pa je prisoten še fenomen, ko posamezniki hkrati nastopajo v vlogi profesorja, raziskovalca in podjetnika. Takšna vloga je lahko dobrodošla, po mnenju uglednega in mednarodno uveljavljenega profesorja iz tujine, s katerim sem nekoč sodeloval na mednarodnem projektu in dobro pozna razmere v Sloveniji, pa lahko vodi v konflikt interesov in oškodovanje javnih univerz in inštitutov. Zato bi morali zelo jasno opredeliti pravila delovanja profesorjev in raziskovalcev, ki so zaposleni na javnih raziskovalnih inštitutih in univerzah ter hkrati aktivni v gospodarstvu. V nasprotju s dosedanjo prakso bi morale univerze v svoje predavateljske vrste pritegniti tudi več sposobnih raziskovalcev iz gospodarstva, še zlasti iz visokotehnoloških, mednarodno uspešnih podjetij.

Javna sredstva za zasebne projekte


Kaj je narobe s podjetnostjo na naših univerzah in inštitutih? Sedanji sistem omogoča in spodbuja krepitev osebne moči in materialnega statusa vplivnih profesorjev in raziskovalcev na račun kakovosti dela s študenti, raziskovanja in podjetništva. Sistem bi moral onemogočati, da se pod pretvezo visokotehnološkega podjetništva ustanavljajo obvodna podjetja, ki služijo za pridobivanje komercialnih projektov, ki se potem izvajajo na javnih inštitutih ali univerzah.

Obvodna podjetja omogočajo nenadzorovano uporabo intelektualne lastnine, blagovnih znamk in sredstev v lasti javnih univerz in inštitutov za zasebne interese. Ker so iste skupine, zaposlene v javnih univerzah oziroma inštitutih, hkrati nosilke in izvajalke projektov v lastnih zasebnih podjetjih, obstaja velika možnost, da te skupine za svoje zasebne projekte uporabljajo javna sredstva.

S sistemskega vidika so lahko obvodna podjetja velika ovira za razvoj visokotehnološkega podjetništva in predstavljajo nelojalno konkurenco podjetnikom, ki prevzemajo podjetniško tveganje. Enako velja tudi za svetovalno dejavnost na univerzah in inštitutih, če ta preraste normalne okvire. Tovrstne prakse povzročajo malim podjetjem težave zaradi nelojalne konkurence s strani profesorjev in raziskovalcev z univerz oziroma inštitutov. Rešitev je, da se ekipe, ki projekte izvajajo mimo matičnih institucij v lastnih podjetjih ali imajo podjetniške ambicije, spodbudi k prezaposlitvi v njihova zasebna podjetja.

Ob nedavnem razkritju podjetniških aktivnosti nekaterih profesorjev na eni od članic Univerze v Ljubljani so študenti v forumih opozorili, da podjetni profesorji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in imajo do študentov podcenjujoč odnos. Študenti morajo profesorje cele dneve ponižno čakati, da lahko opravijo izpite. Še huje je pri konzultacijah, kjer bi študenti profesorje potrebovali še pogosteje kot za izpite. Ker imam sam pozitivne izkušnje iz tujine, lahko rečem, da je nekorekten odnos profesorjev do študentov nezaslišan in bi moral biti odločno sankcioniran. Če redno zaposleni profesor daje prednost zasebnim poslovnim aktivnostim pred delom s študenti, bi ga morala univerza opozoriti na njegove obveznosti do študentov oziroma v skrajnem primeru odsloviti.

Reformnega Petra Klepca pa ni


Pomembno vlogo v sistemskem okviru ima financiranje. Slovenija je v letu 2006 izdatke za raziskave in razvoj dvignila na 1,59%, ni pa bistveno spremenila strukture teh izdatkov [4]. Leta 2004 je več kot 50% celotnih sredstev za raziskave in razvoj namenila naravoslovju in matematiki. Področju tehnologij je istega leta namenila manj kot 20% [5]. Takšno razmerje ni zdržno, če želimo okrepiti tehnološki razvoj in uresničiti cilje lizbonske strategije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je prenizek tudi skupni delež izdatkov za R&R v bruto družbenem produktu, ki je daleč od lizbonskega cilja (3%). Zaradi tega odstopanja je Evropska komisijo Slovenijo opozorila, da mora planirati bolj realistično.

Slovenija je v zadnjih letih uvedla ali uvaja številne ukrepe za spodbujanje sodelovanja med akademsko in raziskovalno sfero in gospodarstvom. A ukrepi niso dovolj učinkoviti. Celotna sredstva za tehnološki razvoj in inovacije se že tretje leto zapored prerazporejajo za potrebe akademskih raziskav brez vpliva na gospodarsko rast Slovenije [5].

Pri izvajanju reform in prenovljene lizbonske strategije ima Slovenija še precej za postoriti. Zato nas dobrohotna ocena Evropske komisije o izvajanju reform ne sme uspavati [6]. Poročilo je namreč pisano uglajeno in daje naši državi kratke diplomatske napotke, kaj mora izboljšati. Težave z izvajanjem lizbonske strategije imajo tudi druge članice, zato je Evropska komisija že odstopila od prvotnih ciljev. Naivno bi bilo pričakovati, da bi Bruselj Slovenijo glasno kritiziral, saj je v času samostojnosti naredila velik razvojni korak. Na veliko področjih je med vodilnimi novimi članicami, z novim letom pa bo prevzela predsedovanje EU. Odsotnost ostre kritike Bruslja pa seveda ne pomeni, da smo lahko z razmerami doma zadovoljni. Že branje poročila med vrsticami pokaže, kje bi lahko imeli probleme. Nekateri med njimi, ki so izpostavljeni v članku, bi lahko imeli usodne posledice, če bi jih politika zanemarila. Ne smemo si zatiskati oči. Za hitrejši gospodarski in tehnološki razvoj, ki je osnova za večjo blaginjo državljank in državljanov, potrebujemo korenite gospodarske in socialne reforme, za katere politiki doslej niso zbrali dovolj poguma. Kot prvi korak bi morali pričeti izvajati že sprejete nacionalne programe.

Viri:


[1] IMD World Competitiveness Yearbook 2006, 2007. Lausanne: Institute for Management Development
[2] Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010, Uradni list RS 3/2006, 10. 1. 2006, s. 210, http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20063&dhid=80293
[3] Der Wettbewerb der Nationen – oder wie weit die österreichische Forschung von der Weltspitze entfernt ist, FWF Der Wissenschaftsfonds, Dunaj, Oktober 2007;
http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/der_wettbewerb_der_nationen.pdf; http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/FWF-Zitationsanalyse_1997-2006.pdf
[4] Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal
[5] Kos, Marko: Inovacijska strategija EU se Slovenije še ni dotaknila, Delo, 16. 8. 2007
[6] Strateško poročilo Evropske komisije o gospodarskih reformah v Evropi, 11. 12. 2007, http://ec.europa.eu/growthandjobs/european-dimension/200712-annual-progress-report/index_en.htm

(Prva objava: razgledi.net, 19. december 2007)