Pages

Saturday, 7 May 2016

Bodo “birokrati” zavrli razvoj informacijske družbe?

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar ima ambiciozne načrte. Postati želi vodilni slovenski informatik in digitalno transformirati javno upravo. V središču njegovih načrtov je državni računalniški oblak, ki so ga na Ministrstvu za javno upravo (MJU) predstavili konec lanskega leta. Država je doslej vanj vložila že prek deset milijonov evrov. Za preselitev poslovanja v oblak in razvoj novih aplikacij jih namerava vložiti še več deset milijonov. Minister Koprivnikar je vlaganjem v informacijsko tehnologijo naklonjen. Slovenijo želi spremeniti v “zeleno referenčno državo v digitalni Evropi”, kot je povedal na lanski poslovni konferenci ameriške gospodarske zbornice AmCham v Ljubljani. Umestiti jo želi kot državo, kjer je javna uprava odprta za sodelovanje s (tujimi) podjetji, ki razvijajo najsodobnejše tehnologije. Obisk v ZDA, kamor so ju povabili s premierjem Cerarjem, je še okrepil navdušenje za digitalno prenovo javne uprave, ki bi jo vodilo njegovo ministrstvo. Prišepetovalci so val navdušenja izkoristili in ga prepričali, da pod svoje okrilje vzame Direktorat za informacijsko družbo, s čimer bi postal najvplivnejši slovenski informatik. 

Osebni projekti politikov nekoč


Slovenska javna uprava je zgodovinsko gledano veliko vlagala v informacijsko tehnologijo. Za državno informatiko je bil vrsto let zadolžen Centar vlade za informatiko, ki je bil podrejen vladi. Z ustanovitvijo Ministrstva za informacijsko družbo leta 2000 se je država intenzivneje posvetila še pravni ureditvi področja informacijske družbe, zlasti elektronskih komunikacij in elektronskega poslovanja. Ministrstvo je vzpostavilo koordinacijo na vladni ravni za področje informacijske družbe in zagotovilo trdne temelje za nadaljnji razvoj akademske in raziskovalne mreže. Ni pa si podredilo vladnega centra za informatiko. 

Menjava oblasti leta 2004 je prinesla korenite spremembe pri upravljanju državne informatike. Center vlade za informatiko in dvorni dobavitelji so bili za tedanjo vlado moteči. Center je ukinila in njegove pristojnosti prenesla na novoustanovljeni MJU, ki je bil osebni projekt ministra Gregorja Viranta. Vlada je ukinila Ministrstvo za informacijsko družbo in poglavitni del njegovih nalog prenesla na Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT), in sicer na Direktorat za informacijsko družbo. Del nalog je prevzel Direktorat za elektronske komunikacije na Ministrstvu za gospodarstvo, en del pa Direktorat za e-upravo in upravne procese na MJU.

MJU je postal vladni center za informatiko, s čimer je državna informatika na videz dobila večjo veljavo. Kmalu se je pokazalo, da prenos horizontalne operativne funkcije na ministrstvo ni prineslo niti uspešnejše politike informatizacije javne uprave in boljšega sodelovanja med ministrstvi niti večje učinkovitosti na operativni ravni. Ministrstvo je denimo vzpostavilo portal e-uprava, ki je bil le lupina, saj mu ni uspelo zagotoviti integracije informacijskih virov, potrebne za resnično delovanje procesov in storitev e-uprave.

Na drugi strani je preselitev Direktorata za informacijsko družbo na MVZT simbolično pokazala, katera sfera si je najbolj prizadeva za razvoj informacijske družbe. Njen dotedanji uspešen razvoj je namreč temeljil zlasti na računalniškem opismenjevanju, uvajanju in integraciji informacijskih tehnologij na vseh ravneh šolstva ter uspešnem razvoju akademskega in raziskovalnega omrežja, ki je med najboljšimi v Evropi.

Osebni projekti politikov danes


Leta 2008 je nova vlada naloge Direktorata za elektronske komunikacije prenesla na Direktorat za informacijsko družbo, ki je ostal na MVZT. Od sedmih visokošolskih ministrov, ki so se v tem času izmenjali, sta imela za informacijsko družbo največ posluha Gregor Golobič in Žiga Turk. Ostali področju niso posvečali zadostne pozornosti, zaradi česar je bil direktorat nemalokrat prepuščen samemu sebi. Politiko informacijske družbe in še zlasti elektronskih komunikacij so usmerjale interesne skupine prek strankarskih kanalov. 

Vodstvo direktorata si že več kot eno leto prizadeva za preselitev iz sedanjega Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) v drugi resor. Pobudo za preselitev so pograbile interesne skupine, povezane z informacijsko in telekomunikacijsko industrijo in se obrnile na ministra, ki je tej industriji deklarativno in dejansko najbolj naklonjen. Vse ostalo je teklo kot po maslu. Ministrica Maja Makovec Brenčič se prenosu direktorata ni upirala. Z informacijsko družbo, zlasti z elektronskimi komunikacijami, je imela le težave, ki jih ni obvladovala in ključnih problemov ni uspela rešiti. 

Spremembe zakona o vladi so bile med ministroma usklajene in pripravljene brez kakršnekoli analize, posvetovanja ali strokovnega utemeljevanja razlogov za prenos direktorata. Pripravljene so bile na hitro in v tajnosti, brez temeljitega premisleka in širše razprave. Ministra sta še predlagala, da državni zbor zakon obravnava po skrajšanem postopku, saj naj bi šlo za manj zahtevne spremembe in dopolnitve. 

Ministra sta ubrala povsem napačen pristop, ki kaže na njuno nerazumevanje informacijske družbe in odsotnost politične vizije. Resda ima vsaka vlada pravico po svoje določiti tako ministrstva kot njihovo organizacijo, a prenos pristojnosti med ministrstvi, ker neko področje ne izpolnjuje pričakovanj, zahteva podrobnejšo analizo in utemeljitev. Problem morda ni v umestitvi, ampak v vodenju direktorata, ministrstva ali celo v načinu delovanja vlade. 

Birokrati zagovarjajo rešitve, ki dokazano ne delujejo


Mednarodne primerjave kažejo, da ima Slovenija večje probleme s pristojnostmi na področju državne informatike kot na na področju informacijske družbe. Pred leti sem sodeloval v mednarodni skupini strokovnjakov, s katero smo preučili dobre prakse delovanje vlad na področju informacijske družbe in e-uprave. Ker sta obe področji izrazito horizontalni, je za njuno uspešnost ključno sodelovanje med ministri, torej delovanje vlade. Prav tako pomembno je sodelovanje z različnimi deležniki v javni upravi in izven nje. 

V sedanji vladi tega sodelovanja ni ali poteka le v ozkih krogih — bodisi znotraj vlade bodisi z deležniki. Zato selitev Direktorata za informacijsko družbo na MJU ni rešitev. Nasprotno, povzročila bi dodatne anomalije, ki bi dolgoročno negativno vplivale na obe področji. Morda bi kratkoročno izboljšali kakšen kazalnik, na katerega bi se osredotočili, dolgoročno pa bi se ponovila usoda polovičarskega uvajanje e-uprave po letu 2004. 

Ministra utemeljujeta, da je namen prenosa “koordinacija informacijskih virov, usklajeno vodenje politik informatizacije državne uprave in, širše, boljša izraba informacijske tehnologije od strežnikov do komunikacij in varnostnih sistemov.” Utemeljevanje prenosa direktorata, češ da je informatika pomembna in da je treba vse funkcije skoncentrirati v sektorju za informatiko, je popolnoma zgrešeno. Gre za združevanje nezdružljivega in mešanje operativnega delovanja s politiko. Prenos direktorata zato ni korak naprej, ampak korak nazaj, ki ne prinaša rešitev, ampak ustvarja nove probleme. 

Nam najbližja država, kjer se je ministrstvo za javno upravo operativno ukvarjalo z informatizacijo, je Makedonija, ki so ji svetovali slovenski upravni strokovnjaki. Makedonci so imeli ministrstvo za informacijsko družbo in upravo. Vendar se je izkazalo, da ministrstvo ne more uspešno in učinkovito izvajati operativnih nalog, ki so običajno v pristojnosti vladnih agencij. Problemi so bili tudi zaradi združevanja notranjih organizacijskih in zunanjih razvojnih pristojnosti, ker oboje pač ni združljivo. Sedanja vlada je ministrstvo v celoti ukinila, ustanovila samostojno agencijo za informatiko in ostale pristojnosti prenesla na druga ministrstva.

Bo prevladala moč argumentov ali argument moči?


Vlada bi se morala ukvarjati z vprašanjema, zakaj se informacijska družba v Sloveniji prepočasi razvija in zakaj zaostajamo pri digitalni transformaciji javne uprave. Glavni vzroki niso v premajhnih naložbah v infrastrukturo ali v neustrezni umeščenosti direktoratov, pač pa v odsotnosti vizije in vodenja. Vzpostavljene strukture in njihova sestava kažejo na odsotnost politične volje za digitalno transformacijo javne uprave. Podobno je na področju informacijske družbe. Od zunaj lahko le nemočno opazujemo, kako neuspešno in neučinkovito se oblikujejo in izvajajo politike. 

Ministrskemu zboru priporočam, da ustavi prenos direktorata iz MIZŠ na MJU. Ministra prenosa strokovno nista utemeljila in ga tudi ne moreta. Izkušnje iz drugih držav pritrjujejo argumentom proti prenosu. Utemeljitev MJU in MIZŠ ter skupni javni nastopi potrjujejo, da bi direktorat na MJU služil predvsem interesom državne uprave, in da bi se denar, namenjen spodbujanju razvoja informacijske družbe, preusmeril v razvoj aplikacij za državni računalniški oblak. 

Druge države informacijsko družbo umeščajo v resorje, ki pokrivajo gospodarstvo, znanost in celo kulturo. Kjer imajo elektronske komunikacije ločene, so te lahko v infrastrukturnem resorju. Umestitev direktorata za informacijsko družbo je zato smiselno iskati v teh okvirih. Večjo vlogo bi moral imeti pri spodbujanju digitalnega gospodarstva, raziskav in inovacij. Spodbujati bi moral digitalna znanja in veščine ter digitalne storitve in vsebine. Prizadevati bi si moral za univerzalno dostopnost informacij in komunikacij. Ne glede na umestitev direktorata pa v Sloveniji za uspešnejši razvoj informacijske družbe potrebujemo predvsem večjo politično podporo področju in boljše sodelovanje vseh deležnikov.

No comments:

Post a comment