Danes
se je v Dubaju zaključila svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah
(WCIT). Sprejeta so bila prenovljena mednarodna telekomunikacijska pravila (ITR).
Končno besedilo pogodbe je podpisalo
89 od 144 prisotnih delegacij držav članic ITU. Prvič v zgodovini ITU se je
zgodilo, da je končne dokumente konference podpisalo manj kot petdeset
odstotkov držav članic. Še dva dni pred zaključkom je obstajala realna možnost
za dosego konsenza, ki jo je razblinilo izsiljeno glasovanje o preambuli in kasneje
še internetni resoluciji.
 |
| Opredelitev držav do ITR: črno obarvane države: so podpisale; rdeče obarvane države: niso podpisale; sivo obarvane države: niso na seznamu ITU. |
Zanimiva je vzporednica s svetovno konferenco o telegrafiji in telefoniji WATTC-88 v Melbournu leta 1988. Tudi takrat so bila velika razhajanja med državami in je bilo soglasje doseženo šele na zadnjem plenarnem zasedanju. Ko pa dogovor bil dogovor dosežen, so vse države članice ITU s pooblastili zaključne dokumente konference tudi podpisale. Do danes ga je ratificiralo 178 držav.
Med 55 državami, na čelu z Združenimi državami Amerike, ki končnih dokumentov niso podpisale, je kar 31 od skupno 34 članic OECD in vse članice Evropske unije. Konferenca, ki si je deklarativno prizadevala za zmanjševanje digitalnega razkoraka, je prinesla novo delitev sveta. Države članice, ki so izrazile zadržke in končnih dokumentov konference niso podpisale, lahko pogodbo kasneje kljub temu ratificirajo. Možnosti, da bi si večina držav premislila in pogodbo vendarle ratificirala, so v tem trenutku majhne. Mnogo bolj verjetno je, da se bo WCIT v zgodovino zapisal kot neuspel poskus sprememb mednarodnih telekomunikacijskih pravil in kot polom tako v političnem kot tudi tehničnem smislu.
Med 55 državami, na čelu z Združenimi državami Amerike, ki končnih dokumentov niso podpisale, je kar 31 od skupno 34 članic OECD in vse članice Evropske unije. Konferenca, ki si je deklarativno prizadevala za zmanjševanje digitalnega razkoraka, je prinesla novo delitev sveta. Države članice, ki so izrazile zadržke in končnih dokumentov konference niso podpisale, lahko pogodbo kasneje kljub temu ratificirajo. Možnosti, da bi si večina držav premislila in pogodbo vendarle ratificirala, so v tem trenutku majhne. Mnogo bolj verjetno je, da se bo WCIT v zgodovino zapisal kot neuspel poskus sprememb mednarodnih telekomunikacijskih pravil in kot polom tako v političnem kot tudi tehničnem smislu.
