Zgodovinska odločitev FCC za zaščito nevtralnosti interneta

Zvezna komisija za komunikacije (FCC — Federal Communications Commission) Združenih držav Amerike je v petek sprejela zgodovinsko odločitev za zaščito nevtralnosti interneta. Po mnenju FCC bodo nova pravila zaščitila svobodo izražanja in inovacije ter spodbudila širitev in naložbe v širokopasovna omrežja. Odločitev komisije je zmaga javnega interesa in dokaz, da lahko vsak glas šteje.

ITU Plenipot: bliža se zaključek konference

Na Plenipot konferenci visokih pooblaščencev držav članic ITU v južnokorejskem Busanu se bližamo sklepnemu dejanju. V petek bo potekalo podpisovanje usklajenih resolucij, ki so bile na plenarnem zasedanju potrjene z aklamacijo. Na tokratni konferenci ITU je bilo manj  “vroče” kot pred dvema letoma na konferenci WCIT v Dubaju, a tudi tokrat ni šlo brez radikalnih predlogov, povezanih z upravljanjem interneta.

Slovenci v ITU, specializirani agenciji Združenih narodov za informacijske in komunikacijske tehnologije, nimamo predstavnikov na vidnejših mestih. Pravzaprav jih sploh nimamo. Imeli smo priložnost, da kandidiramo za vidnejša mesta, a politika morebitne kandidature ni podprla. Brez tovrstne podpore uspeh v mednarodnih organizacija ni mogoč, na kar je v zahvalnem govoru ob izvolitvi posebej izpostavil novi generalni sekretar Kitajec Houlin Zhao, ki bo vodenje ITU prevzel z novim letom.

Poziv SIF slovenski delegaciji na konferenci ITU v Busanu

Danes se je v južnokorejskem Busanu pričela konferenca visokih pooblaščencev držav članic Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU Plenipotentiary Conference 2014). Konference na tej ravni ITU organizira vsaka štiri leta in so eden najpomembnejših svetovnih dogodkov na področju razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Prvo takšno srečanje je bilo v Franciji leta 1865, letošnja konferenca pa je 19. po vrsti. Konference v Busanu se bo v času od 20. oktobra do 7. novembra udeležilo prek 3.000 delegatov iz 193 držav ter skoraj 600 lokalnih in mednarodnih medijev. Delegati bodo določili splošne politike ITU, sprejeli štiriletni strateški in finančni načrt, izvolili vodstvo ITU ter člane sveta (angl. Council) in odbora za radijsko regulativo (angl. Radio Regulations Board). Med resolucijami, ki določajo politike razvoja, o katerih bodo delegati razpravljali in odločali na konferenci, so tudi takšne, ki bodo lahko pomembno vplivale na prihodnji razvoj interneta. 

Ozadje neuspeha WCIT

Svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT), ki je med 3. in 14. decembrom 2012 potekala v Dubaju v organizaciji Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU), predstavlja največji neuspeh v zgodovini ITU. Svet je razdelila v dva tabora z različnimi pogledi na prihodnost interneta. Zaključne dokumente konference je podpisalo le 89 držav. Za 55 držav so bili bodisi nesprejemljivi ali pa so si vzele čas, da jih podrobneje preučijo.

ITU v politični bitki za nadzor interneta

Posodobitev mednarodnih telekomunikacijskih pravil (ITR) in prilagoditev internetni dobi je ITU soočila s sodobno realnostjo, s katero se okorela organizacija ni sposobna spoprijeti. Spreminjanje ITR so mnogi videli kot poskus uzakonitve nadzora interneta pod okriljem Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi uvedel večji državni nadzor nad internetom ter ogrozil svobodo izražanja in zasebnost na svetovnem spletu.

Zaključek svetovne konference o mednarodnih telekomunikacijah

Danes se je v Dubaju zaključila svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT). Sprejeta so bila prenovljena mednarodna telekomunikacijska pravila (ITR). Končno besedilo pogodbe je podpisalo 89 od 144 prisotnih delegacij držav članic ITU. Prvič v zgodovini ITU se je zgodilo, da je končne dokumente konference podpisalo manj kot petdeset odstotkov držav članic. Še dva dni pred zaključkom je obstajala realna možnost za dosego konsenza, ki jo je razblinilo izsiljeno glasovanje o preambuli in kasneje še internetni resoluciji.

Opredelitev držav do ITR:
črno obarvane države: so podpisale;
rdeče obarvane države: niso podpisale;
sivo obarvane države: niso na seznamu ITU.

Zanimiva je vzporednica s svetovno konferenco o telegrafiji in telefoniji WATTC-88 v Melbournu leta 1988. Tudi takrat so bila velika razhajanja med državami in je bilo soglasje doseženo šele na zadnjem plenarnem zasedanju. Ko pa dogovor bil dogovor dosežen, so vse države članice ITU s pooblastili zaključne dokumente konference tudi podpisale. Do danes ga je ratificiralo 178 držav.

Med 55 državami, na čelu z Združenimi državami Amerike, ki končnih dokumentov niso podpisale, je kar 31 od skupno 34 članic OECD in vse članice Evropske unije. Konferenca, ki si je deklarativno prizadevala za zmanjševanje digitalnega razkoraka, je prinesla novo delitev sveta. Države članice, ki so izrazile zadržke in končnih dokumentov konference niso podpisale, lahko pogodbo kasneje kljub temu ratificirajo. Možnosti, da bi si večina držav premislila in pogodbo vendarle ratificirala, so v tem trenutku majhne. Mnogo bolj verjetno je, da se bo WCIT v zgodovino zapisal kot neuspel poskus sprememb mednarodnih telekomunikacijskih pravil in kot polom tako v političnem kot tudi tehničnem smislu.

V Dubaju začetek svetovne konference o mednarodnih telekomunikacijah

Danes se v Dubaju pričenja svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah (angl. World Conference on International Telecommunications – WCIT-12), ki bo trajala do 12. decembra. Svetovno konferenco organizira Mednarodna telekomunikacijska zveza (angl. International Telecommunications Union – ITU), ki je specializirana agencija Združenih narodov.

Namen konference WCIT je prenoviti Mednarodna telekomunikacijska pravila (angl. International Telecommunications Regulations – ITR), sprejeta na svetovni konferenci uprav za telegrafijo in telefonijo (angl. World Administrative Telegraph and Telephone Conference) v Melbournu leta 1988 (WATTC-88). V veljavo so stopila leta 1990.

Svet EU sprejel predlog skupnih stališč EU za WCIT

Svet EU za zunanjo politiko je na zasedanju dne 29. novembra 2012 sprejel predlog skupnih stališč EU za WCIT-12. Primarni cilj EU glede WCIT-12 je zagotoviti, da bi spremembe ITR prispevale k razvoju informacijske družbe v korist vseh državljanov in uporabnikov telekomunikacijskih storitev po vsem svetu, še posebej uporabnikov v EU, skladne pa naj bi bile tudi s politiko in zakonodajo EU.

V okviru Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU), ki organizira WCIT-12, glasujejo države članice ITU. Ker EU ne more glasovati, so stališča Sveta navodila državam članicam EU, kako naj bi ravnale na WCIT in pripravljalnih sestankih glede sprememb ITR. Namen sprejema skupnih stališč je oblikovati in zastopati enotno stališče EU.

EU je glede WCIT in pripravljalnih sestankov za spremembe ITR zavzela naslednje stališče:

• ne podpira nobenih sprememb, ki so v nasprotju z zakonodajo EU ali uvajajo obveznosti za operaterje, ki presegajo obveznosti po obstoječi zakonodaji EU. Zavzema se za spoštovanje suverenosti držav članic EU in kot nacionalne zadeve izpostavlja kibernetsko kriminaliteto, vsebino, nacionalno varnost in obrambo;
• zavzema se za predloge, ki ohranjajo strateško, visoko raven ITR in tehnološko nevtralnost ter nasprotuje predlogom, po katerih bi priporočila ITU postala obvezujoča za države članice in operaterje;
• podpira predloge, ki ohranjajo obstoječi obseg ITR in mandat ITU ter nasprotuje predlogom za razširitev obsega na področja, kot so usmerjanje internetnega prometa ali zadeve, povezane z vsebino;
• podpira predloge, ki spoštujejo človekove pravice v povezavi z mednarodnimi telekomunikacijami ter zasebnost in varstvo osebnih podatkov v komunikacijah, skladno s politiko in zakonodajo EU;
• podpira ukrepe, ki spodbujajo večje mednarodno sodelovanja glede varnosti omrežij, ki se uporabljajo za mednarodni telekomunikacijski promet;
• podpira ukrepe za večjo konkurenčnost, ki prispevajo k nadaljnjemu nižanju in večji preglednosti cen mednarodnega telekomunikacijskega prometa, ki se oblikujejo v komercialnih pogajanjih na prostem in poštenem trgu;
• ne podpira predlogov za ustanovitev, v okviru ITU, mehanizmov za reševanje sporov med operaterji, ker po njenem mnenju takšni mehanizmi niso potrebni;
• podpira predloge za zaračunavanje pomorskih komunikacij na ekonomsko učinkovit način.

Delegacije držav članic EU, ki bi podpisale končno besedilo sporazuma, bi morale podati izjavo, da bo bodo ITR uporabljale skladno z obveznostmi iz Pogodbe o ustanovitvi EU.

Evropski parlament sprejel resolucijo o WCIT in spremembi ITR

Na zasedanju dne 22. novembra 2012 je Evropski parlament sprejel resolucijo o bližnji svetovni konferenci o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT), s katero je pozval Svet Evropske unije in Evropsko komisijo, da zagotovita, da bodo kakršnekoli spremembe mednarodnih telekomunikacijskih pravil (ITR) skladne s pravnim redom Evropske unije (EU). Zavzel se je za internet kot javni prostor, kjer se spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti svoboda izražanja in združevanja, ter zagotavlja spoštovanje načel svobodnega trga, omrežne nevtralnosti in podjetništva.

Evropski parlament je izrazil obžalovanje zaradi pomanjkanja preglednosti in možnosti sodelovanja v pogajanjih za WCIT, še zlasti zato, ker bi rezultati konference lahko občutno vplivali na javni interes.

V resoluciji je izrazil zaskrbljenost glede morebitnih sprememb, ki bi vplivale na internet. Po mnenju Evropskega parlamenta Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) ali katerakoli posamezna, centralizirana institucija ni primeren organ za uveljavljanje regulativnih pristojnosti glede upravljanja interneta ali internetnih prometnih tokov. Poudaril je, da bi nekateri predlogi sprememb ITR imeli negativen vpliv na internet, njegovo arhitekturo, delovanje, vsebino in varnost, poslovne odnose in upravljanje ter na prost pretok informacij na spletu. Po mnenju parlamenta bi, na osnovi nekateri predlogov, ITU lahko prevzel upravljanje določenih vidikov interneta, ki bi ukinili obstoječi deležniški model upravljanja interneta od spodaj navzgor. Izrazil je skrb, da bi takšni predlogi lahko izrazito negativno vplivali na razvoj in dostop do spletnih storitev za uporabnike ter razvoj celotne digitalne ekonomije. Zavzel se je za deležniški model upravljanja interneta in s tem povezanih regulativnih zadev. Nadalje se je zavzel za ohranitev svobodnega in odprtega interneta ter izrazil nasprotovanje predlogom za uvedbo novih mehanizmov zaračunavanja storitev, ki bi lahko resno ogrozili odprto in konkurenčno naravo interneta, povzročili povišanje cen ter ovirali inovacije in omejili dostop do spleta.

Evropski parlament se je zavzel za ohranitev obstoječega obsega ITR in mandata ITU. Izrazil je nasprotovanje predlogom, ki bi pomenili širitev obsega na področja kot je internet, vključno z domenskim prostorom, dodeljevanjem IP naslovov, usmerjanjem internetnega prometa ali zadevami, povezanimi z vsebino.

Države članice je pozval, da preprečijo kakršnekoli spremembe ITR, ki bi ogrozile odprtost interneta, omrežno nevtralnost, obstoječa načela povezljivosti med konci, obveznosti univerzalne storitve in participativno upravljanje, sedaj zaupano različnim akterjem, kot so vlade, nadnacionalne institucije, nevladne organizacije, velika in mala podjetja, tehnološka skupnost ter internetni uporabniki in potrošniki.

Parlament je pozval Evropsko komisijo, da v imenu EU prevzame koordinacijo pri pogajanjih o spremembah ITR, pri čemer naj upošteva mnenja različnih deležnikov in sledi primarnemu cilju, da se zagotovi in ohrani odprtost interneta ter varovanje pravic in svoboščin uporabnikov interneta na spletu. Spomnil je na pomen varovanja robustnosti obstoječega interneta brez zagotavljanja kakovosti storitev (angl. best-effort internet), krepitve inovacij in svobode izražanja, zagotavljanja konkurence in preprečevanja nove digitalne ločnice. Poudaril je tudi, da naj bi v ITR zapisali, da so priporočila ITU nezavezujoči dokumenti, ki spodbujajo dobre prakse.

Ključna je državna razvojna politika

Pred novim letom sem se udeležil sestanka evropskih telekomunikacijskih družb, na katerem smo razpravljali o razvoju širokopasovnih omrežij in regulatornih izzivih na različnih trgih. Pogledali smo stanje na trgih v Evropi, Južni in Severni Ameriki ter Aziji. Zanimive so bile še zlasti izkušnje velikih telekomunikacijskih družb, prisotnih v več državah, ki so lahko druga drugi nastavile zrcalo.

Razlike med državami in telekomunikacijskimi družbami se navzven trenutno najbolj odražajo v razširjenosti ter stopnji rasti širokopasovnih omrežij in storitev. Pa tudi v cenah in pasovnih širinah, ki jih uporabniki dejansko dobijo. Razlike so neverjetne. Skandinavske države so, kot je na področju IKT-ja že stalnica, skupaj z azijskimi tigri med vodilnimi in najhitreje razvijajočimi. Nekoliko presenetljivo pa je spoznanje, da nekatere države, med njimi ZDA, ki so bile vodilne na marsikaterem področju IKT, pri razvoju širokopasovnega omrežja občutno zaostajajo za najrazvitejšimi.

Razlike se povečujejo

Podatki o razširjenosti in rasti širokopasovnih omrežij v EU-ju kažejo, da ponovno prihaja do občutnih razlik med posameznimi regijami, državami in telekomi. Skrb zbuja dejstvo, da se razlika med tistimi na čelu in tistimi na začelju povečuje. Na drugi strani imamo države, kot so azijski tigri, ki so v dveh letih naredile kvantni skok in bodo v prihodnje narekovale telekomunikacijski razvoj. (Vir: ECTA, OECD)

Kateri dejavniki so torej odločilni? Izgradnja novih omrežij je zagotovo lažja v majhnih, gosto naseljenih državah z visokim deležem večstanovanjskih hiš in stolpnic. Razvoj je hitrejši v bogatejših državah z visoko kupno močjo, nove tehnologije pa se hitreje uveljavljajo v okoljih z izobraženim in digitalno pismenim prebivalstvom ter veliko razširjenostjo IKT-ja. Za razvoj storitev sta ključna spodbudno podjetniško okolje in ustrezna regulativa.

Ključna vloga vlad

Na vse te dejavnike vpliva kultura, ki je lahko bolj ali manj naklonjena izobraževanju, hitremu reševanju družbenih problemov in podjetniškemu tveganju. Ne glede na to pa zgoraj opisani dejavniki sami po sebi ne zagotavljajo uspešnega razvoja, niti ne ponujajo ustrezne razlage, zakaj so nekatere države ali telekomi uspešni in drugi ne.

Uspeh je rezultat skupnih naporov javnega in zasebnega sektorja za razvoj informacijske družbe z namenom zagotoviti večjo kakovost življenja, višji življenjski standard ter gospodarski in družbeni razvoj. Odločilno vlogo imajo vladne politike, ki spodbujajo gospodarske družbe k naložbam in ustvarjajo okolje za tuje naložbe. Vloga vlad pa ne sme biti omejena na enkratne spodbude in projekte. Vlade morajo biti proaktivne in dolgoročno, preko osveščenih in izobraženih uradnikov zavestno usmerjati razvoj z ustvarjanjem transparentnega, učinkovitega, konkurenčnega in spodbudnega poslovnega okolja. Poleg ponudbene strani morajo spodbujati tudi razvoj povpraševanja. Pri tem je na prvem mestu zagotovo vlaganje v izobrazbo in znanje prebivalstva.

Uspešne vlade imajo jasno vizijo ter vedo, kateri so dejavniki uspeha in kateri koraki potrebni za doseganje razvojnih ciljev. Imajo jasne in ambiciozne cilje. Vladne politike, opredeljene v strateških dokumentih, so transparentne, proaktivne in celovite. Vlade oblikujejo telesa na državni ravni, ki bdijo nad izvajanjem strategij. Razvojnim projektom v proračunu namenjajo znatna sredstva, spodbujajo pa tudi javno-zasebna partnerstva.

Regulativa kot spodbujevalec

Posebne pozornosti je deležna regulativa. Ta mora maksimirati koristi za uporabnike v smislu izbire, cene in kakovosti. Spodbujati mora konkurenco, prevzemanje tveganj in inovacije, naložbe v infrastrukturo in razvoj novih storitev.

Z ustrezno regulativo in modro politiko je treba preprečiti drage in dolgotrajne sodne spore, kakor tudi nepotrebno nasprotovanje odločitvam regulatorjev. Izkušnje kažejo, da države, kjer prevladujoči telekomi trmasto nasprotujejo odločitvam regulatorjev in za vsako ceno omejujejo konkurenco, niso med najuspešnejšimi. Zavlačevanje z odpiranjem trga s strani prevladujočih podjetij je za razvoj izjemno škodljivo. Namesto s sodnimi in upravnimi spori, se morajo glavni akterji usmeriti v iskanje novih tržnih priložnosti.

Vlade morajo biti proaktivne in dolgoročno, prek osveščenih in izobraženih uradnikov zavestno usmerjati razvoj z ustvarjanjem transparentnega, učinkovitega, konkurenčnega in spodbudnega poslovnega okolja. 

Analize tujih telekomov so pokazale, da je v državah, kjer so imeli vodilni telekomi izjemno politično moč, šele oslabitev njihovega političnega vpliva sprožila pozitivne spremembe.

Telekomi na prelomnici

Kako uspešni so nekoč monopolni telekomi pri iskanju novih tržnih priložnosti, je v veliki meri odvisno od sposobnosti in politične neodvisnosti njihovega poslovodstva ter korporacijske kulture. V telekomih z negativno korporacijsko kulturo so ves čas na bojni nogi s konkurenco in regulatorjem. Negativna korporacijska kultura, katere sestavni del sta nagrajevanje negativnih vrednost in negativna kadrovska selekcija, ima še mnogo širše implikacije, družbe pa se težko spreminjajo. Analize tujih telekomov so pokazale, da je v državah, kjer so imeli vodilni telekomi izjemno politično moč, šele oslabitev njihovega političnega vpliva sprožila pozitivne spremembe. Te s časom vplivajo tudi na spreminjanje korporacijske kulture.

Poučna primerjava: nemški in otoški telekom

Na velike razlike med telekomi nazorno kažejo diametralno različne strategije delovanja britanskega in nemškega telekoma. Medtem ko Deutsche Telekom na vsak način išče podporo države in regulatorja pri ohranjanju svojega tržnega položaja ter z njuno podporo skuša izigravati evropsko regulativo, je BT postavil nova merila na praktično vseh področjih svojega delovanja. S projektom »Omrežje 21. stoletja« je postavil nov koncept partnerskega in odprtega povezovanja z drugimi operaterji in ponudniki storitev. V začetku lanskega leta je zdaj že nekdanji šef Deutsche Telekoma močno kritiziral BT-jevo politiko. Nekaj mesecev zatem so ga skupaj z drugimi člani uprave zamenjali. Razširjenost širokopasovnih omrežij v Nemčiji je danes med nižjimi v Evropi in analitiki opozarjajo, da se bo stanje še poslabšalo, če regulator ne bo zagotovil učinkovitega dostopa konkurence do infrastrukture Deutsche Telekoma. Nobenega dvoma ni, da se je BT-jev pristop izkazal za mnogo uspešnejšega, kar se odraža tudi v njegovi tržni vrednosti.

Negativni vplivi prevelike zaščite

Zgled Nemčije jasno kaže, da prevelika zaščita nacionalnega operaterja predstavlja veliko oviro za razvoj konkurenčnega trga. Prevelika zaščita negativno vpliva na vse druge segmente, na katerih ima lahko razvoj IKT-ja pozitivne učinke. Naloga države, kjer je ta še lastnik prevladujočega telekoma, je, da ga čim prej privatizira in s tem omogoči njegovo transformacijo v tržno uspešno in učinkovito podjetje. Zdaj bo morda kdo rekel, da so skandinavski operaterji v državni lasti. Delno je to res. Švedska in finska država sta skupaj 59-odstotni lastnici družbe TeliaSonera. Vendar je korporacijska kultura v skandinavskih državah bistveno drugačna kot v Nemčiji ali na primer v Sloveniji. Poslovna in politična etika je v skandinavski družbi na mnogo višji ravni kot v srednji ali južni Evropi. Še pomembneje pa je, da je stopnja korupcije (nezakonite in zakonite) tam najmanjša v Evropi. Zato so nadzorni mehanizmi podjetij tam veliko učinkovitejši, prav tako nadzor trga in varstvo konkurence. Zaradi tega so skandinavska podjetja lahko učinkovita in uspešna, četudi so v državni lasti.

(Prva objava: Telekomunikacije, april 2007)

Skrivni računi, podkupnine, aretacije

Korupcija

Pretres v Siemensu, enem največjih evropskih koncernov

Siemens je ta teden pretresla šokantna aretacija člana njegove uprave Johannesa Feldmayerja. Obtožen je večletnega podkupovanja vodje nemškega sindikata AUB Wilhelma Schelskyja, ki so ga aretirali februarja. Ta je prek različnih svetovalnih pogodb prejel od 15 do 20 milijonov evrov. Vodstvo Siemensa naj bi s tem vplivalo na podporo delavskih organov in predstavnikov v organih upravljanja pri korporativnih odločitvah. Preiskava v zvezi s tem poteka tudi proti Siemensovemu nekdanjemu finančnemu direktorju in članu nadzornega sveta Karlu Hermannu Baumannu in še nekaterim direktorjem.

Siemens že vse od lanskega leta pretresajo številne afere. Najodmevnejša med njimi je razkritje korupcije v njegovem telekomunikacijskem delu, ki se je bohotila več let. Na skrivne račune, namenjene podkupovanju pri prodaji telekomunikacijske opreme, je bilo prenesenih okoli 200 milijonov evrov. Skupaj je sumljivih 420 milijonov evrov plačil za različne dvomljive storitve.

Kriza evropske korporacijske kulture

Poslovodstvo Siemensa ves čas zanika kakršnokoli vpletenost ali védenje o podkupovanju v telekomunikacijskem delu. Krog vpletenih se kljub temu širi in dviga po hierarhični lestvici. Afera je s položajev že odnesla nekatere vplivne akterje. Med osumljenci sta nekdanji član uprave, odgovoren za informacijsko in komunikacijsko področje, Thomas Ganswindt ter nekdanji glavni finančni direktor in drugi človek Siemensa Heinz Joachim Neubürger. Oba sta kot člana uprave odstopila že pred izbruhom afere, prvi septembra in drugi aprila 2006.

Korupcijska afera v telekomunikacijskem delu se je poglobila z zaslišanjem glavnih osumljencev in prič, med njimi nekdanjega finančnega direktorja Siemensove telekomunikacijske enote Michaela Kutschenreuterja. Po poročanju The Wall Street Journala Kutschenreuter in priče trdijo, da je bilo podkupovanje v Siemensu del vsakdanjega poslovanja in dobro organizirano. S podkupovanjem naj bi bilo seznanjeno tudi poslovodstvo Siemensa, vključno s sedanjima prvima človekoma.

Pomembno vlogo v aferi ima korporacijsko komuniciranje. Vodstvo koncerna s spretnim komuniciranjem in časovnim odmerjanjem objave informacij zmanjšuje negativne učinke afere. Pred burno januarsko redno letno skupščino mu je uspelo utišati pozive vplivnih nemških združenj delničarjev po odstopu prvega človeka koncerna Klausa Kleinfelda ter nekdanjega šefa koncerna in sedanjega predsednika nadzornega sveta Heinricha von Piererja.

Že prvi dan po januarski skupščini je afera dobila nove razsežnosti. Interna preiskava, opravljena pred skupščino, je pokazala, da je bila korupcija razširjena še v treh drugih delih koncerna. Informacije o korupciji so začele prihajati tudi iz drugih držav in preiskovalci so začeli plesti vse tesnejšo mrežo okoli poslovodstva koncerna. Po skupščini so v javnost prišle tudi obremenilne informacije za prva človeka koncerna, ki naj bi bila že od leta 2004 seznanjena s korupcijskimi aktivnostmi. Afera se je še poglobila z razkritjem podkupovanja sindikatov in delavskih predstavnikov v organih upravljanja.

Dogajanje v Siemensu postavlja pod vprašaj kompetentnost, kredibilnost in neodvisnost nemške podružnice revizijske hiše KPMG. Kutschenreuter je na zaslišanju izjavil, da naj bi izkušeni revizorji KPMG zavestno spregledali sumljive finančne transakcije in pomagali prikrivati sporne dejavnosti. Povedal je še, da naj bi leta 2004 mlajši uslužbenec KPMG sicer odkril nekatere nepravilnosti in z njimi seznanil vodstvo Siemensa, vendar je vodstvo KPMG po posredovanju finančnega direktorja koncerna Neubürgerja opozorilo umaknilo in se koncernu celo opravičilo za nevšečnosti. Kutschenreuterjeve izjave potrjujejo izjave drugih prič.

Odkriti primeri korupcije so le vrh ledene gore. Poznavalci so prepričani, da je korupcija prisotna v številnih evropskih koncernih. Nekatere dejavnosti so še posebej izpostavljene. Močnejši kot je kupec in večji kot je relativni obseg posla glede na skupne prihodke prodajalca, večja je verjetnost korupcije. Prav zaradi tega je ta pogostejša pri prodaji drage visokotehnološke opreme.

Srž problema je v negativni korporacijski kulturi, ki korupcijo omogoča in spodbuja. Po mnenju poslovnega dnevnika Handelsblatt se v gospodarskih družbah, ki delujejo etično ter spoštujejo načela odprtosti, poštenosti in korektnosti, strukture, podobne mafijskim, ne morejo razviti. Vendar je odkrivanje korupcije težavno. Glavni akterji so običajno predstavniki vodstva. Poleg članov poslovodstva in direktorjev poslovnih področij so bili v razkritih aferah najpogosteje udeleženi finančni, nabavni in kadrovski direktorji ter, najbrž ne presenetljivo, predstavniki zaposlenih v organih upravljanja.

V nekaterih gospodarskih družbah je prejemanje plačil in drugih koristi od tretjih oseb samoumevno. Na krizo evropske korporacijske kulture kažejo še zlasti primeri, ko uslužbenci izvajajo kriminalna dejanja izključno v korist gospodarske družbe. Po pisanju The Financial Timesa je takšno ravnanje mogoče razložiti le, če družba posameznike za kriminalna dejanja nagrajuje z napredovanjem in različnimi bonusi.

Negativna korporacijska kultura gospodarskim družbam povzroča nepopravljivo škodo. Zaradi nje se kratijo svoboščine in trpijo temeljne vrednote. Vsi, ki opozarjajo na nepravilnosti, najsi bodo delavci ali člani vodstva, so šikanirani, stigmatizirani, izločeni. V skrajnih primerih jih poslovodstvo utiša z grožnjami. Spremljevalci negativne kulture so psihično nasilje na delovnem mestu, negativna kadrovska selekcija in mediokracija. Vse to slabo vpliva na delovno vzdušje ter zavzetost, produktivnost in ustvarjalnost zaposlenih.

Kriza upravljanja gospodarskih družb

Razkrite korupcijske afere kažejo na neučinkovitost upravljanja gospodarskih družb. V dvotirnih sistemih je sporna pogosta prepletenost ali odvisnost nadzornih svetov od poslovodstva. Med najbolj sporne spada uveljavljeno prehajanje upokojenih ali razrešenih članov poslovodstva gospodarskih družb v njihove nadzorne svete. Zato v Nemčiji že pripravljajo zakonodajo, s katero bodo to prakso prekinili in postavili dodatne omejitve za člane nadzornih svetov.

V družbah z negativno korporacijsko kulturo šepa notranji nadzor. Niso redki primeri, ko poslovodstva postavijo slamnate nadzorne mehanizme in poskrbijo, da nepravilnosti ostanejo prikrite - tudi nadzornim svetom. Še bolj zbujajo skrb razkriti primeri, ko so bili nadzorni sveti seznanjeni z nepravilnostmi v družbi, a niso ukrepali. Izgovori, da ni bilo dovolj dokazov, so absurdni. Člani nadzornih svetov, če so seznanjeni z nepravilnostmi, morajo sprožiti ustrezne revizijske postopke ali zadeve predati organom pregona. V nasprotnem primeru so soodgovorni za ravnanje poslovodstva družbe in morebitno oškodovanje gospodarske družbe.

V zadnjih letih so v evropskem gospodarstvu namenili veliko pozornost oblikovanju različnih kodeksov vladanja in upravljanja ter družbeni odgovornosti. Razkriti primeri pa kažejo, da se za lepimi besedami korporacijskega komuniciranja in pod podpisi vodilnih mož marsikje skrivajo sporne poslovne prakse in kriminal.

Siemens je v javnosti veljal za urejeno in zgledno vodeno gospodarsko družbo. Dosegal je dobre poslovne rezultate in se uspešno preusmerjal na nova, perspektivna področja. Veljal je za enega vodilnih nemških zagovornikov preglednega upravljanja gospodarskim družbam. Dobra poslovna pravila, standarde in izkušnje je promoviral celo v tujini, ironično, tudi v državah, kjer se je sam zapletel v korupcijske škandale. Razkritje korupcije pri pridobivanju poslov in podpore predstavnikov zaposlenih v organih upravljanja meče temno senco na celoten sistem Siemensovega korporativnega upravljanja, vrsto ključnih poslovnih odločitev in njegove poslovne rezultate. Odločenost nemških pravosodnih organov, ki so korupcijo v zadnjih letih razkrili še v dveh nemških ikonah, Volkswagnu in DaimlerChryslerju, je pomemben signal, da so v Nemčiji odločeni izkoreniniti razbohoteno korupcijo, ki ogroža konkurenčnost nemškega gospodarstva

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 31. marec 2007)

Azijski ITK-fenomen

Vzamete mobilni telefon in si ogledate priljubljeno TV-oddajo prek mobilnega telefona. Ko pridete domov, si v domači računalnik prek interneta v trenutku naložite želeni celovečerni film in si ga ogledate. Takšna je stvarnost v vodilnih azijskih državah.

Azija postaja celina, ki narekuje telekomunikacijski razvoj. Južna Koreja, Hongkong, Tajvan in Japonska se uvrščajo med vodilne države po razširjenosti širokopasovnih komunikacij. Število mobilnih in širokopasovnih uporabnikov se nezadržno širi. Šokantne so številke o uporabi in razvoju telekomunikacijskih storitev. Azijske države so čedalje vplivnejše tudi pri razvoju telekomunikacijske opreme.

Uspeh vodilnih azijskih držav temelji na uspešnem razvoju vodilnih gospodarskih sektorjev, ki so postali globalno konkurenčni. Pred leti so bili to tekstilna, kovinska, avtomobilska in elektronska/polprevodniška industrija. Danes je takšen sektor informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT).

Širokopasovni dostop za milijone

Številne države se trudijo razvijati lasten IKT-sektor. Vodilne azijske države pa so ponovno pokazale, da zmorejo tudi na tem področju delati hitre korake. V zelo kratkem času so prevzele vodilno mesto v svetu na področju širokopasovnega dostopa. V Južni Koreji se je od leta 1999 do 2001 število naročnikov na DSL povečalo s 97 tisoč na 2,7 milijona, število kabelskih naročnikov pa s 17 tisoč na 1,5 milijona (vir: OECD). Enako spektakularno rast je dosegla Japonska med letoma 2000 in 2001. Japonska ima tudi daleč najnižje cene med vsemi državami ter izredno konkurenčen trg storitev »optike do doma«, ki se pospešeno razvija.

Napačno bi bilo, če bi se ustavili zgolj pri fizičnih kazalcih – npr. razširjenosti širokopasovnega dostopa med gospodinjstvi. Ti so pogosto zelo zavajajoči. Poleg same razširjenosti širokopasovnega dostopa sta pomembna zlasti pasovna širina, ki jo lahko uporabniki dobijo, in njena cena. Prav ta dva dejavnika sta odločujoča, saj spodbujata hiter razvoj in široko uporabo novih storitev ter preoblikovanje sektorskega in globalnega zemljevida.

Dejavniki uspeha

Primerjava najuspešnejših držav pokaže, da ni enega samega recepta za uspeh. Kljub temu obstajajo določene stične točke. Za Južno Korejo in Japonsko je bil za razvoj trga pomemben dejavnik vstop novih, kapitalsko močnih ponudnikov širokopasovnega dostopa, ki so uporabnikom ponudili velike pasovne širine po drastično nižjih cenah od prevladujočih operaterjev. V obeh državah sta vladi vodili skrbno izbrano politiko strateškega odpiranja in reguliranja trga ter vzpostavili sistem nadzorovane konkurence. S skrbno izbranimi ukrepi sta spodbujali vstop novih ponudnikov na trg ter krepili konkurenčnost sektorja. Obe vladi sta imeli ves čas pred očmi zelo jasen cilj – spodbujanje širitve hitrega dostopa do interneta, zato sta svojo politiko in stopnjo regulacije sproti prilagajali razmeram na trgu z namenom čim hitrejšega doseganja svojih ciljev.

Na razvoj trga je odločilno vplivala tudi vloga prevladujočih operaterjev. Najbrž ni presenetljivo: močnejši kot so operaterji, težje je izvajati vladno politiko. Posledica je počasnejši razvoj hitrega, širokopasovnega dostopa do interneta in novih storitev. Primerjava med državami pokaže, da je razvoj bistveno počasnejši v državah, kjer se prevladujoči operaterji bojijo sprememb in zavirajo vstop novih ponudnikov z dolgotrajnimi upravnimi in sodnimi spori. Azijski prevladujoči operaterji so se pokazali kot izredno prožni in pripravljeni na spremembe, ki jih prinaša nova svetovna ureditev podatkovnih in medijskih storitev. Sprejeli so izziv in kljub ostrejši konkurenci tudi sami pridobili.

Vloga kulture

V slabih petih letih so vodilne azijske države, še zlasti Južna Koreja in Japonska, postale nove tehnološke velesile. Njihov uspeh pa ni le posledica modrih vladnih politik in prožnega trga. Veliko vlogo, poleg geografskih in demografskih dejavnikov, ima tudi kultura. Azijci so nori na spletne igre in jih igrajo ob vsaki priložnosti. Tudi sicer so izjemni uporabniki novih tehnologij. Zato ne preseneča, da zmeraj več novosti in inovacij na področju digitalnih tehnologij prihaja prav iz Azije.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2007)