V
začetku tisočletja so evropski mobilni operaterji plačali preko 100 milijard
evrov za licence za 3. generacijo (3G) mobilnih omrežij. Njihova pričakovanja
so bila ogromna. Investitorjem so obljubljali, da bodo mobilni telefoni 3G postali
nepogrešljiv del našega vsakdanjega življenja. Uporabnikom so obljubljali
storitve, ki naj bi jim popolnoma spremenile življenje. Napovedovali so izjemen
uspeh storitev mobilnega elektronskega poslovanja, spletnega nakupovanja ter
multimedijskih storitev. Po sedmih letih se nobena od napovedi ni uresničila.
Evropski
uporabniki mobilne telefone še zmeraj največ uporabljajo za telefoniranje in
pošiljanje kratkih sporočil. Leto 2006 je za evropske mobilne operaterje le prineslo
nekaj upanja. Lani je na trg prvič prišlo dovolj zanesljivih in cenovno
dostopnejših mobilnih telefonov 3G. A zapletena uporaba in visoke cene so za
uporabnike še zmeraj visoka vstopna ovira. Medtem ko je na Japonskem in v Južni
Koreji že okoli 50% uporabnikov 3G, se bo Evropa po napovedih raziskovalne
družbe Forrester tej številki približala šele konec desetletja.
Posedovanje
mobilnih telefonov je eno, uporaba storitev drugo. Evropski mobilni operaterji
še zmeraj niso našli primernih storitev in vsebin, ki bi spodbudile večjo uporabo
storitev 3G. Glavna ovira, da bi se obstoječe storitve prijele, je predvsem njihova
visoka cena. Pomembno vlogo ima tudi kultura.
Na Japonskem, kjer se ljudje z vlaki vozijo na delo tudi po uro ali dve na dan,
se je uporaba storitev 3G prijela. Ljudje med vožnjo deskajo po internetu ali
igrajo 3G igrice.
Mnenja
o uspehu in neuspehu 3G so danes deljena. Upamo pa lahko, da je bil UMTS dobra
lekcija za vodstva telekomunikacijskih koncernov, proizvajalce, politike in
nenazadnje uporabnike. Mobilni operaterji so bili pred sedmimi leti pripravljeni
plačati astronomske vsote za licence 3G. Ponekod so bili v to prisiljeni, ker
so reševali državne proračune in so jih vlade v to milo rečeno prisilile.
Nenavadno pa je, da so visoke cene plačali tudi na licitacijah, kjer jih v to
nihče ni silil.
Osnovna
težava 3G pa ni v visokih cenah licenc. Vodilni predstavniki telekomunikacijske
industrije so iskreno verjeli v 3G. Izkazalo se je, kar je bila takrat
prepovedana tema, da so njegovo donosnost in potencial močno precenjevali.
Pričakovanja so gradili na velikanskem uspehu GSM, ki predstavlja težko
ponovljiv fenomen. K temu lahko dodamo še internetno evforijo, ki je zajela
svet ob koncu prejšnjega tisočletja. Spregledali so preprosto dejstvo, da je
bil GSM prebojna tehnologija, s svojimi govornimi in SMS storitvami naravnost
pisana na kožo današnjemu mobilnemu človeku. UMTS tega prebojnega naboja nima.
Drage
licence so evropske operaterje silile v izgradnjo še dražjih omrežij. Počasen
razvoj trga storitev 3G marsikje postavlja pod vprašaj povrnitev visokih
naložb. V nekaterih državah operaterji licence celo vračajo ali pa obveznosti
preprosto ne izpolnjujejo. Dodatno tveganje bi lahko predstavljal uspeh novih,
cenejših in odprtih brezžičnih širokopasovnih tehnologij in poslovnih modelov,
kot so digitalna radiodifuzija in WiMax.
Pojav novih tehnologij, storitev in poslovnih modelov daje industriji
jasen signal, da gre v primeru ponujanja dostopa oziroma omrežja na eni in
storitev na drugi strani za povsem različni poslovni dejavnosti z različnimi
zakonitostmi delovanja. Zato njihovo uspešno sobivanje znotraj enega podjetja zahteva
popolnoma drugačen pristop od tistih, ki smo jih poznali doslej, večinoma pa se
izkaže kot nemogoče – vsaj na daljši rok. Telekomunikacijski operaterji se bodo
morali sprijazniti z dejstvom, da je za razvoj trga pomembna ustrezna delitev
dejavnosti. Zagotoviti morajo aplikativno odprta okolja ter spodbujati razvoj
novih aplikacij, storitev in poslovnih modelov, ki bodo gonilo večjega
povpraševanja. Evropski operaterji se lahko tudi na tem področju zgledujejo po
azijskih.
