Korupcija
Pretres v Siemensu, enem največjih evropskih koncernov
Siemens je ta teden pretresla šokantna aretacija člana njegove uprave Johannesa Feldmayerja. Obtožen je večletnega podkupovanja vodje nemškega sindikata AUB Wilhelma Schelskyja, ki so ga aretirali februarja. Ta je prek različnih svetovalnih pogodb prejel od 15 do 20 milijonov evrov. Vodstvo Siemensa naj bi s tem vplivalo na podporo delavskih organov in predstavnikov v organih upravljanja pri korporativnih odločitvah. Preiskava v zvezi s tem poteka tudi proti Siemensovemu nekdanjemu finančnemu direktorju in članu nadzornega sveta Karlu Hermannu Baumannu in še nekaterim direktorjem.
Siemens že vse od lanskega leta pretresajo številne afere.
Najodmevnejša med njimi je razkritje korupcije v njegovem telekomunikacijskem
delu, ki se je bohotila več let. Na skrivne račune, namenjene podkupovanju pri
prodaji telekomunikacijske opreme, je bilo prenesenih okoli 200 milijonov
evrov. Skupaj je sumljivih 420 milijonov evrov plačil za različne dvomljive
storitve.
Kriza evropske korporacijske kulture
Poslovodstvo Siemensa ves čas zanika kakršnokoli vpletenost
ali védenje o podkupovanju v telekomunikacijskem delu. Krog vpletenih se kljub
temu širi in dviga po hierarhični lestvici. Afera je s položajev že odnesla
nekatere vplivne akterje. Med osumljenci sta nekdanji član uprave, odgovoren za
informacijsko in komunikacijsko področje, Thomas Ganswindt ter nekdanji glavni
finančni direktor in drugi človek Siemensa Heinz Joachim Neubürger. Oba sta kot
člana uprave odstopila že pred izbruhom afere, prvi septembra in drugi aprila
2006.
Korupcijska afera v telekomunikacijskem delu se je poglobila
z zaslišanjem glavnih osumljencev in prič, med njimi nekdanjega finančnega
direktorja Siemensove telekomunikacijske enote Michaela Kutschenreuterja. Po
poročanju The Wall Street Journala Kutschenreuter in priče trdijo, da je bilo
podkupovanje v Siemensu del vsakdanjega poslovanja in dobro organizirano. S
podkupovanjem naj bi bilo seznanjeno tudi poslovodstvo Siemensa, vključno s
sedanjima prvima človekoma.
Pomembno vlogo v aferi ima korporacijsko komuniciranje.
Vodstvo koncerna s spretnim komuniciranjem in časovnim odmerjanjem objave
informacij zmanjšuje negativne učinke afere. Pred burno januarsko redno letno
skupščino mu je uspelo utišati pozive vplivnih nemških združenj delničarjev po
odstopu prvega človeka koncerna Klausa Kleinfelda ter nekdanjega šefa koncerna
in sedanjega predsednika nadzornega sveta Heinricha von Piererja.
Že prvi dan po januarski skupščini je afera dobila nove
razsežnosti. Interna preiskava, opravljena pred skupščino, je pokazala, da je
bila korupcija razširjena še v treh drugih delih koncerna. Informacije o
korupciji so začele prihajati tudi iz drugih držav in preiskovalci so začeli
plesti vse tesnejšo mrežo okoli poslovodstva koncerna. Po skupščini so v
javnost prišle tudi obremenilne informacije za prva človeka koncerna, ki naj bi
bila že od leta 2004 seznanjena s korupcijskimi aktivnostmi. Afera se je še
poglobila z razkritjem podkupovanja sindikatov in delavskih predstavnikov v
organih upravljanja.
Dogajanje v Siemensu postavlja pod vprašaj kompetentnost,
kredibilnost in neodvisnost nemške podružnice revizijske hiše KPMG.
Kutschenreuter je na zaslišanju izjavil, da naj bi izkušeni revizorji KPMG
zavestno spregledali sumljive finančne transakcije in pomagali prikrivati
sporne dejavnosti. Povedal je še, da naj bi leta 2004 mlajši uslužbenec KPMG
sicer odkril nekatere nepravilnosti in z njimi seznanil vodstvo Siemensa,
vendar je vodstvo KPMG po posredovanju finančnega direktorja koncerna
Neubürgerja opozorilo umaknilo in se koncernu celo opravičilo za nevšečnosti.
Kutschenreuterjeve izjave potrjujejo izjave drugih prič.
Odkriti primeri korupcije so le vrh ledene gore. Poznavalci
so prepričani, da je korupcija prisotna v številnih evropskih koncernih.
Nekatere dejavnosti so še posebej izpostavljene. Močnejši kot je kupec in večji
kot je relativni obseg posla glede na skupne prihodke prodajalca, večja je
verjetnost korupcije. Prav zaradi tega je ta pogostejša pri prodaji drage
visokotehnološke opreme.
Srž problema je v negativni korporacijski kulturi, ki
korupcijo omogoča in spodbuja. Po mnenju poslovnega dnevnika Handelsblatt se v
gospodarskih družbah, ki delujejo etično ter spoštujejo načela odprtosti,
poštenosti in korektnosti, strukture, podobne mafijskim, ne morejo razviti.
Vendar je odkrivanje korupcije težavno. Glavni akterji so običajno predstavniki
vodstva. Poleg članov poslovodstva in direktorjev poslovnih področij so bili v
razkritih aferah najpogosteje udeleženi finančni, nabavni in kadrovski
direktorji ter, najbrž ne presenetljivo, predstavniki zaposlenih v organih
upravljanja.
V nekaterih gospodarskih družbah je prejemanje plačil in
drugih koristi od tretjih oseb samoumevno. Na krizo evropske korporacijske
kulture kažejo še zlasti primeri, ko uslužbenci izvajajo kriminalna dejanja
izključno v korist gospodarske družbe. Po pisanju The Financial Timesa je
takšno ravnanje mogoče razložiti le, če družba posameznike za kriminalna
dejanja nagrajuje z napredovanjem in različnimi bonusi.
Negativna korporacijska kultura gospodarskim družbam
povzroča nepopravljivo škodo. Zaradi nje se kratijo svoboščine in trpijo
temeljne vrednote. Vsi, ki opozarjajo na nepravilnosti, najsi bodo delavci ali
člani vodstva, so šikanirani, stigmatizirani, izločeni. V skrajnih primerih jih
poslovodstvo utiša z grožnjami. Spremljevalci negativne kulture so psihično
nasilje na delovnem mestu, negativna kadrovska selekcija in mediokracija. Vse
to slabo vpliva na delovno vzdušje ter zavzetost, produktivnost in
ustvarjalnost zaposlenih.
Kriza upravljanja gospodarskih družb
Razkrite korupcijske afere kažejo na neučinkovitost
upravljanja gospodarskih družb. V dvotirnih sistemih je sporna pogosta
prepletenost ali odvisnost nadzornih svetov od poslovodstva. Med najbolj sporne
spada uveljavljeno prehajanje upokojenih ali razrešenih članov poslovodstva
gospodarskih družb v njihove nadzorne svete. Zato v Nemčiji že pripravljajo
zakonodajo, s katero bodo to prakso prekinili in postavili dodatne omejitve za
člane nadzornih svetov.
V družbah z negativno korporacijsko kulturo šepa notranji
nadzor. Niso redki primeri, ko poslovodstva postavijo slamnate nadzorne
mehanizme in poskrbijo, da nepravilnosti ostanejo prikrite - tudi nadzornim
svetom. Še bolj zbujajo skrb razkriti primeri, ko so bili nadzorni sveti
seznanjeni z nepravilnostmi v družbi, a niso ukrepali. Izgovori, da ni bilo
dovolj dokazov, so absurdni. Člani nadzornih svetov, če so seznanjeni z
nepravilnostmi, morajo sprožiti ustrezne revizijske postopke ali zadeve predati
organom pregona. V nasprotnem primeru so soodgovorni za ravnanje poslovodstva
družbe in morebitno oškodovanje gospodarske družbe.
V zadnjih letih so v evropskem gospodarstvu namenili veliko
pozornost oblikovanju različnih kodeksov vladanja in upravljanja ter družbeni
odgovornosti. Razkriti primeri pa kažejo, da se za lepimi besedami
korporacijskega komuniciranja in pod podpisi vodilnih mož marsikje skrivajo
sporne poslovne prakse in kriminal.
Siemens je v javnosti veljal za urejeno in zgledno vodeno
gospodarsko družbo. Dosegal je dobre poslovne rezultate in se uspešno
preusmerjal na nova, perspektivna področja. Veljal je za enega vodilnih nemških
zagovornikov preglednega upravljanja gospodarskim družbam. Dobra poslovna
pravila, standarde in izkušnje je promoviral celo v tujini, ironično, tudi v
državah, kjer se je sam zapletel v korupcijske škandale. Razkritje korupcije
pri pridobivanju poslov in podpore predstavnikov zaposlenih v organih
upravljanja meče temno senco na celoten sistem Siemensovega korporativnega upravljanja,
vrsto ključnih poslovnih odločitev in njegove poslovne rezultate. Odločenost
nemških pravosodnih organov, ki so korupcijo v zadnjih letih razkrili še v dveh
nemških ikonah, Volkswagnu in DaimlerChryslerju, je pomemben signal, da so v
Nemčiji odločeni izkoreniniti razbohoteno korupcijo, ki ogroža konkurenčnost
nemškega gospodarstva
(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 31. marec 2007)
