Pred petimi leti je upravni odbor Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije sprožil pobudo za pripravo strategije razvoja sektorja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Po obsežni analizi, ki jo je opravila mednarodna korporacija IDC, je bil v letu 2004 pripravljen predlog strategije, ki pa se zaradi nesoglasij v upravnem odboru združenja ni nikoli izvajala. Trg IKT se je kljub temu razvijal naprej s svojim dotedanjim tempom in sledil globalnim trendom. Povsem drugače je v gospodarstvu. Pogoji, v katerih delujejo in se razvijajo slovenska podjetja IKT, se v zadnjih petih letih niso izboljšali. Ozrimo se nekoliko v zgodovino.
Obdobje velikih priložnosti
V drugi polovici
osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela
Slovenija odlične možnosti za razvoj močnega sektorja IKT. Med srednje in
vzhodnoevropskimi državami je veljala za najbolj perspektivno na področju IKT.
Raziskovalci, ki so preučevali potencial majhnih držav za tehnološki preboj, so
stavili nanjo. Smelo so jo postavljali ob bok Finski in azijskim tigrom –
Singapurju, Hongkongu in Tajvanu. A prednosti Slovenija ni izkoristila. Propad
podjetja Iskra Delta in razpad poslovnega sistema Iskra je nakazal kasnejše
težave. Pogledi na vzroke propada Iskre Delte in razpada poslovnega sistema
Iskra so različni. Pomembno vlogo pri tem so imele napačne strateške in
politične presoje ter odločitve, v ozadju katerih je bil spopad vplivnih
lobijev in parcialnih interesov, ki je onemogočal konsenz med ključnimi
akterji.
Slovenija je bila
med vsemi srednje in vzhodnoevropskimi državami gospodarsko najbolj razvita in
vpeta v globalne gospodarske tokove. Slovenski paradni konj, SOZD Iskra,
n.sol.o., je bil najpomembnejše podjetje slovenske in jugoslovanske
elektroindustrije ter eno največjih v Evropi. Njegova proizvodnja je med drugim
obsegala telekomunikacijske naprave, računalnike, merilne in regulacijske
instrumente, sisteme za industrijsko avtomatizacijo, elektronske komponente in
belo tehniko. SOZD Iskra je svojo moč krepil s številnimi povezavami in
dolgoročnim sodelovanjem z velikimi mednarodnimi korporacijami.
SOZD Iskra je leta
1980 zaposloval 29.000 delavcev – skoraj devet tisoč več, kot jih je tedaj
zaposlovala finska Nokia skupaj s podružnicami v tujini. Pred preoblikovanjem v
holding leta 1989 je imel okoli 35.000 zaposlenih (le nekoliko več od Nokije).
Leta 1989 so se iz SOZD-a Iskra odcepila nekatere podjetja (Iskra Ero,
Iskratel, Iskraemeco, Iskra Rotomatika, danes koncern Hidria, Iskra
Elektromotorji, danes Domel, Iskra Elektrooptika, danes Fotona, in drugi) in
nadaljevala samostojno pot. Preostalih več deset podjetij se je preoblikovalo v
Iskra Holding, d.d, ki je leta 1991 zaposloval 31.700 ljudi – okoli pet tisoč
več od Nokije, ki se je v tistem času spopadala z velikimi finančnimi težavami.
Iz Holdinga Iskra so se v procesu privatizacije odcepila še nekatera podjetja,
med njimi tudi Iskra Avtoelektrika, d.d.
V Iskrinih podjetjih
so ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajali
lastne računalnike, med njimi modele 1680 (Iskra Data), ter 800 in Partner
(Iskra Delta). Zgodba z razvojem računalnikov se je klavrno končala z modelom
Triglav (Iskra Delta) in s stečajem Iskre Delte. V poslovnem sistemu Iskra je
bila razvojno močna tudi proizvodnja telekomunikacijskih naprav, ki je
Slovenijo uvrščala med redke države v svetu, v katerih so bili sposobni
razvijati kompleksne telekomunikacijske naprave. V podjetju Iskra Kranj,
predhodniku današnjega Iskratela, so prvo digitalno telekomunikacijsko centralo
SI2000 razvili že daljnega leta 1979 in jo predstavili na konferenci ISS’79 v
Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov iz vsega
sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne
centrale in ga leta 1983 predstavili na konferenci World Telecom v Ženevi.
Zaradi nespretnosti tedanjega poslovodstva svojih konkurenčnih prednosti niso
izkoristili.
Usodno drobljenje razvojne dejavnosti
Vodilni direktorji,
strategi in politiki so v osemdesetih letih napačno ocenili razvojne možnosti
na področju IKT. Dejavnost v podjetjih znotraj sistema Iskra je bila že ves čas
preveč razpršena. S tem so se kratkoročno sicer lahko zmanjševala operativna in
poslovna tveganja, dolgoročno pa so se zmanjšale predvsem možnosti za razvojni
preboj in preživetje sploh. Usodno je bilo razbitje poslovnega sistema Iskra,
po katerem so nekatera podjetja nadaljevala povsem samostojne poti. S tem je
bil zadan odločilni udarec razvojni dejavnosti, slovenska IKT podjetja pa so
izgubila kritično maso, potrebno za razvoj globalno konkurenčnih celovitih
tehnoloških produktov. Posledice za slovenski sektor IKT so bile dramatične,
razmere pa so se še poslabšale z razpadom nekdanje skupne države. Zgovoren je
podatek, da je število zaposlenih v celotnem slovenskem sektorju IKT danes
polovico manjše od števila zaposlenih v sistemu Iskra ob koncu osemdesetih let.
Razvoj slovenskega
sektorja IKT je močno zaznamoval propad Iskre Delte. Številni zaposleni, ki so
morali zapustiti potapljajočo se ladjo, so danes na vodilnih mestih v
slovenskih podjetjih IKT. Imeli so znanje, vpliv in povezave z mednarodnimi
korporacijami. Bili so prisiljeni tvegati in večina je preživela viharne
razmere. Toda podjetja , ki so zmogla razvojni preboj, lahko preštejemo na
prste ene roke. Le redka podjetja IKT zaposlujejo več kot sto ljudi in so
mednarodno prepoznavna. Zdi se, da je v slovenskem sektorju IKT še zmeraj močno
prisoten duh propadle Iskre Delte. Svetli izjemi sta Iskra Avtoelektrika in
Hidria, ki se razvijata v uspešni mednarodni korporaciji. Manj gotova je usoda
kranjskega Iskratela, ki deluje na izjemno konkurenčnem ter razvojno in
raziskovalno intenzivnem področju. Kljub nekaterim odličnim produktom, ki jih
je razvil v preteklosti, so njegove možnosti za nadaljnjo uspešno samostojno
pot pičle.
Odsotnost jasne razvojne politike
Slovenski
direktorji, strategi in politiki v osemdesetih letih niso imeli dovolj znanja
in vpogleda v prebojne tehnologije, da bi lahko zagotovili nadaljnjo krepitev
in rast slovenskega sektorja IKT. Najeli so najboljšo globalno svetovalno
družbo McKinsey, a njenih nasvetov niso upoštevali. Zgodba se danes ponavlja s
paradnimi konji, kot so Iskraemeco, Iskratel in nenazadnje Telekom Slovenije.
Podjetja nimajo
kritične mase, ki bi jim omogočila razvojni preboj. Prav tako nimajo zadosti
tehnološkega, razvojnega in upravljavskega znanja. Medtem ko vodilna tuja
podjetja IKT znanje iščejo v centrih znanja po svetu, se slovenska podjetja
navezujejo, če sploh se, na slovenske »centre znanja«, ki so v svetovnem merilu
na ravni manjših laboratorijev. V petnajstih letih na tem področju nismo
dosegli nobenega premika. Namesto koncentracije znanja visokošolska in
raziskovalna politika spodbujata nastajanje novih vrtičkov, kar dodatno slabi
slovenski razvojni potencial.
Dovolj zgovoren je
podatek, da se nobena mednarodna korporacija ni odločila, da bi pri nas
postavila razvojni center. Sicer pa, kako bi se? Slovenija ne premore resnega
razvojnega centra na področju IKT. Imeli smo nekaj izjemnih posameznikov, nismo
pa uspeli izoblikovati velikih in homogenih raziskovalnih skupin, ki so
potrebne za razvoj in raziskave na področju visokih tehnologij. Ob nizkih
vlaganjih v raziskave in razvoj na področju IKT, še zlasti v podjetjih, ter
razpršenosti podjetij in raziskovalnih potencialov ne preseneča zanemarljivo
nizko število patentnih prijav. Poglejmo si nekaj podatkov o prijavah na
evropski patentni urad. Slovenija je imela leta 2003 6,6 patentnih prijav na
milijon prebivalcev (po začasnih podatkih za leto 2004 le 1,0). Povprečje EU-27
leta 2003 je znašalo 26,2 (EU-15 33,0; Finska 123,6; Švedska 62,3; Nizozemska
89,2; Avstrija 30,6; Madžarska 2,3). Po začasnih podatkih za leto 2004 so
podatki naslednji: EU-27 18,2; EU-15 23,0; Finska 88,8; Švedska 45,9;
Nizozemska 50,3; Avstrija 19,9; Madžarska 2,5.
Med glavnimi
razlogi, da Sloveniji ni uspel razvojni preboj na področju IKT, je
nekonkurenčnost slovenskega znanja, ki je posledica razdrobljenosti razvojnih
in raziskovalnih potencialov. Država in podjetja premalo vlagajo tako v razvoj
kot v temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih
oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi voz lahko
premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo
zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu
prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo
propadla.
Vzpon tehnološkega podjetništva?
Nekdanji voditelji
iz poslovnega sistema Iskre so imeli velik vpliv na politiko. Mnogi med njimi
so ga ohranili vse do danes. Zato ne preseneča, da je Slovenija, navkljub
propadu največjega koncerna IKT v regiji, obdržala miselnost zaščite
nacionalnih šampionov. Slovenski gospodarstveniki in politiki bi se morali
končno zavedati, da v Sloveniji nismo bili sposobni ustvariti pogojev za razvoj
velike mednarodne korporacije in da smo zamudili enkratno zgodovinsko
priložnost. Kar pa ne pomeni, da kljub temu ne moremo imeti uspešnega sektorja
IKT.
Podatki iz analize
sektorja IKT kažejo, da njegova gonilna sila danes niso »nacionalni šampioni«
ampak majhna, dinamična in inovativna podjetja. Tudi ta podjetja so lahko
mednarodno uspešna – seveda v tržnih nišah. Njim bi morali podrediti
gospodarsko in tehnološko politiko ter spodbujati razvoj tehnološkega
podjetništva. Žal pa je zaradi napačnih gospodarskih in političnih prioritet
ter prevelike zaščite »nacionalnih šampionov« Slovenija mednarodno
nekonkurenčna tudi na področju podjetništva. Zato bi morala biti prioriteta
gospodarske politike oblikovanje spodbudnega podjetniškega in konkurenčnega
okolja. Na osnovi izkušenj iz tehnološko vodilnih držav bi morali spodbuditi
sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, okrepiti vlaganje v raziskave
in razvoj ter povezovanje razvojnih potencialov in osredotočanje na skupne
cilje. S tem bi spodbudili gospodarsko rast in zaposlovanje ter hkrati
ustvarili možnosti za povezovanje in rast podjetij.
(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2008; članek je bil objavljen z nekoliko drugačnimi naslovi in podnaslovi)
