Nedavna afera na
ministrstvu za zunanje zadeve je razkrila, da številne gospodarske družbe in
institucije javne uprave z rednim spremljanjem telefonskih klicev nenehno in
grobo kršijo ustavne pravice svojih zaposlenih. Razsežnosti tovrstnega početja
so alarmantne, še zlasti zato, ker kažejo na dolgoletno nezakonito in
protiustavno delovanje tako v gospodarstvu kot v javni upravi.
Ustava Republike
Slovenije v 37. členu določa, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi
odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih
občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali
potek kazenskega postopka ali za varnost države.
Evropska konvencija
o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je podpisala tudi
Slovenija, v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega
zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Konvencija
nadalje določa: »Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice,
razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne
varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči
nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo
pravice in svoboščine drugih ljudi.«
Zakon o elektronskih
komunikacijah v 103. členu podrobneje določa, da se zaupnost komunikacij nanaša
na vsebino komunikacij, s tem povezane podatke o prometu in lokacijske podatke
ter dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Skladno z
zakonom so prepovedane vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje,
prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij. Izjeme so
zakonito prestrezanje komunikacij na podlagi odločbe sodišča in primeri, ko je
oblika prestrezanja in nadzora komunikacij nujno potrebna za prenos sporočil
(npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna
pošta, storitev SMS) ali izvajanje storitev. Pri slednjem velja, da če morajo
operaterji pridobiti informacije o vsebini komunikacij, posneti ali shraniti
komunikacije in z njimi povezane podatke o prometu, morajo o tem ob sklenitvi
naročniške pogodbe oziroma ob začetku izvajanja javne komunikacijske storitve
seznaniti uporabnika, informacije o vsebini komunikacije oziroma komunikacijo
pa zbrisati takoj, ko je to tehnično izvedljivo in ko to ni več potrebno za
izvedbo določene javne komunikacijske storitve.
Množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Skladno z ustavo in
zakonom o elektronskih komunikacijah pomeni posredovanje podatkov o
komunikacijah zaposlenih, uporabnikov javnih komunikacijskih storitev, s
strani operaterjev tretji osebi nezakonito in protiustavno dejanje, razen v
primerih, določenih z zakonom. Presenetljivo je, kako mlačno so se na
ugotovitev o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenim v
javni upravi in gospodarstvu odzvali pristojni državni organi.
Gospodarske družbe
in institucije javne uprave naj bi podatke pridobivale za namen nadzora
stroškov komunikacijskih storitev. Več kot 3000 slovenskih institucij,
vključenih v sistem Centreks, naj bi imelo možnost pridobiti zaupne podatke o
komunikacijah svojih zaposlenih. Številne med njimi to možnost s pridom
izkoriščajo. Z uvedbo storitev zasebnih mobilnih omrežij se je pričel izvajati
tudi nadzor mobilnih komunikacij zaposlenih. V javni upravi je tako preko
dvesto tisoč telefonskih številk, za katere imajo institucije možnost brez
sodnega naloga pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih.
Gospodarske družbe
in institucije javne uprave do zaupnih podatkov o komunikacijah zaposlenih
lahko pridejo v sklopu storitve razčlenjenega računa, to je specifikacije z
razčlenjenimi klici, ki je tako podrobna, da omogoči preverjanje računa za
uporabo telefonskih storitev ali posameznih klicev. Vsebino razčlenjenega
računa ter pogoje za njegovo izdajo določa splošni akt o razčlenjenem računu,
ki ga je leta 2002 izdala tedanja agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo
(danes agencija za pošto in elektronske komunikacije).
Pri izdaji
razčlenjenega računa pravnim osebam bi le-te morale pridobiti osebno privolitev
zaposlenih oziroma zaposlene z zbiranjem osebnih podatkov seznaniti.
Pridobivanje in obdelava osebnih podatkov iz razčlenjenega računa brez tega pomeni
kršitev z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih.
Tovrstni podatki pa se lahko zbirajo in obdelujejo samo za namen preverjanja in
nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in
točnosti računov.
Po interpretacijah,
ki so se pojavile v medijih, naj bi bile pravne osebe upravičene do
pridobivanja zaupnih podatkov od operaterjev o komunikacijah svojih zaposlenih,
ker naj bi jih pridobivale v sklopu fiksnih in mobilnih zasebnih
komunikacijskih storitev oziroma omrežij. V nadaljevanju pa bomo na kratko
pokazali, da ti argumenti ne držijo in da dejansko lahko gre za nezakonito in
protiustavno ravnanje. Centreks namreč ni zasebno telekomunikacijsko omrežje,
analogija pa velja tudi za zasebna mobilna omrežja.
Neučinkovita regulacija elektronskih komunikacij
Za razumevanje
sedanje situacije se moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Ob uveljavitvi zakona
o telekomunikacijah leta 1997 je prišlo do unikatne rešitve pri regulaciji
telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Zakon je določal, da so storitve
govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov
Radiotelevizije Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov javne
telekomunikacijske storitve, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na
celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji. Zakon je nadalje določal, da se
javne telekomunikacijske storitve zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna
služba.
Uredba o načinu
opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa
ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja pa je, v nasprotju z
zakonom, na osnovi katerega je bila sprejeta, tehnološko omejila javne
telekomunikacijske storitve govorne telefonije s tem, ko je določila pasovno
širino, v kateri se prenaša govor (3,1 kHz). Čeprav je bila takšna rešitev
strokovno sporna in neustavna, se je obdržala vse do sprejema novega zakona o
telekomunikacijah leta 2001. Razlog za svojevrstno regulacijo telekomunikacij
je bila omejitev javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije, ki so
se opravljale kot obvezna gospodarska javna služba, na storitve govorne
telefonije PSTN.
Posledica
svojevrstne regulacije telekomunikacijskih storitev je bila, da smo naenkrat
imeli javne storitve govorne telefonije (PSTN), ki so bile obvezna gospodarska
javna služba, in tržne storitve govorne telefonije (ISDN in Centreks). Skladno
s tedaj veljavnim zakonom o telekomunikacijah so se tržne storitve govorne
telefonije izvajale na osnovi priglasitve in niso bile podvržene cenovnemu in
regulatornemu nadzoru državnih organov. Za tržne storitve govorne telefonije je
bil slovenski telekomunikacijski trg de jure popolnoma liberaliziran že leta
1997. Na ločitvi storitev govorne telefonije na javne in tržne temelji kasneje
uveljavljeno prepričanje, da predstavlja sistem Centreks zasebno
telekomunikacijsko omrežje. Kar pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju,
zmotno.
Že skladno z zakonom
o telekomunikacijah iz leta 1997 je bilo jasno, da je sistem Centreks del
javnega in ne zaprtega telekomunikacijskega omrežja. Zakon je namreč jasno
razmejil med javnim in zaprtim telekomunikacijskim omrežjem. Razmejitev med
zaprtim oziroma zasebnim in javnim telekomunikacijskim omrežjem pa ne more biti
določena le z naborom storitev, saj so storitve sestavni del omrežja. Zato je
bil sistem Centreks, skladno z zakonsko opredelitvijo javnega oziroma zaprtega
telekomunikacijskega omrežja, nedvoumno del javnega omrežja. Še več, naročniki
sistema Centreks so dele svojih prej zasebnih omrežij nadomestili z javnim telekomunikacijskim
omrežjem. S sprejemom zakona o telekomunikacijah leta 2001 in zakona o
elektronskih komunikacijah leta 2004 je postala regulacija telekomunikacij še
bolje opredeljena, odpravljena pa je bila tudi shizofrena dvojnost storitev
govorne telefonije. Enako kot za Centreks velja za zasebna mobilna omrežja.
Tudi ta omrežja dejansko niso zasebna omrežja, ampak so del javnega mobilnega
omrežja.
Na osnovi teh
dejstev gospodarske družbe in institucije javne uprave nikakor niso upravičene
do pridobivanja podatkov o javnih komunikacijskih storitvah zaposlenih, ki se
nanašajo na vsebino komunikacij, s tem povezanimi podatki o prometu in
lokacijskimi podatki ter dejstvi in okoliščinami neuspešnih poskusov
vzpostavljanja zvez. Pridobivanje tovrstnih podatkov brez osebne privolitve
zaposlenih oziroma njihove vednosti ter uporaba osebnih podatkov za nadziranje
in spremljanje elektronskih komunikacij zaposlenih je nezakonito in
protiustavno ter predstavlja grobo teptanje človekovih pravic in temeljnih
svoboščin zaposlenih.
Nezakonita praksa in neučinkovit nadzor
Kako je sploh
mogoče, da se je, kljub jasni zakonodaji, dogajalo večletno nezakonito in
protiustavno ravnanje delodajalcev. Upravičeno se postavlja dvom v pravno
državo ter v kompetentnost pristojnih državnih organov. Zato je toliko bolj
pomembno, kako se bodo ti odzvali na množično teptanje človekovih pravic in
temeljnih svoboščin zaposlenih v zvezi z nezakonitim in protiustavnim
pridobivanjem ter uporabo podatkov o njihovih komunikacijah. Vsekakor bi se morali
odzvati hitro in odpraviti sedanje nezakonito in protiustavno stanje.
Poostriti bi morali
nadzor nad ravnanjem ne le operaterjev, ampak predvsem gospodarskih družb in
institucij javne uprave. Gospodarske družbe in institucije sicer sprejemajo
ustrezne interne akte, a so ti pogosto le mrtva črka na papirju. Zato bi morali
nadzirati, kako je z varovanjem zasebnosti in osebnih podatkov zaposlenih v
zasebnih komunikacijskih omrežjih, sistemih elektronske pošte in računalniških
sistemih. Z uvajanjem novih tehnologij se možnost zlorab in vdora v zasebnost
posameznikov povečuje. Še več, zlorabe so za »strokovnjake« trivialne in jih je
zelo težko odkriti.
Nadzorni in
inšpekcijski organi v Sloveniji niso kos izzivom sodobnih tehnologij. Zato
obstaja velika verjetnost, da veliki bratje o nas vedo mnogo več, kot bi si mi
želeli. Vedo, s kom se pogovarjamo, s kom si dopisujemo, poznajo naše
najpriljubljenejše spletne strani, lahko nas spremljajo preko mobilnega
telefona, lahko prisluškujejo našim klicem in pogovorom, … Naša zasebnost lahko
brez ustreznega nadzora hitro postane tudi predmet različnih izsiljevanj in
korupcije. Zato je nujno, da država v primerih odkritih nezakonitih in
protiustavnih dejanj ter nepravilnosti ustrezno ukrepa. Okrepiti bi morali tudi
nadzor, kjer pa se zaposleni ne morejo zanesti na državo, ki ne premore
zadostnega števila usposobljenih inšpektorjev. V tujini se s temi vprašanji
intenzivno ukvarjajo sindikati, ki pa so pri nas najbrž še bolj bosi kot
država. Zato je pomembno, da postanemo osveščeni uporabniki sodobnih tehnologij
in da se vsak trenutek zavedamo pasti ter nevarnosti njihove uporabe.
(Prva objava: razgledi.net, 19. februar 2008)
(Prva objava: razgledi.net, 19. februar 2008)
