Upravno sodišče potrdilo Telekomovo zlorabo pri prodaji ADSL

Prejšnji teden je Telekom Slovenije objavil novico, da je Upravno sodišče v sodbi, opr. št. I U 1871/2013-30, izdani 9. decembra 2014, potrdilo odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK), opr. št. 3072-2/2004/132, z dne 25. oktobra 2013, v kateri je ta ugotovila, da je Telekom od 1. decembra 2002 do 5. septembra 2005 zlorabljal prevladujoč položaj na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa z bitnim tokom prek bakrenega omrežja v Republiki Sloveniji. 

Koliko tehnološko in informacijsko (ne)suvereni smo?

Fotografija: Marina Shemesh.

Afera, ki jo je sprožil krekerski napad na Sony zaradi filma Intervju, vsak dan dobiva nove razsežnosti. Ob njej pa se je sprožila tudi razprava o tehnološki in informacijski suverenosti držav. Temo je v oddaji Osmi dan obravnavala Polona Balantič. Napad na Sony ostaja nepojansnjen in ga preiskuje ameriški zvezni preiskovalni urad FBI. V javnosti se pojavljajo tudi špekulacije, da je vse skupaj spretna marketinška poteza. Ne glede na resnično ozadje, je napad izpostavil pomembno vlogo upravljanja interneta ter povezavo med internetom in globaliziranim kapitalom. Kot meni Vuk Čusić, je sama substanca tega spora, da v globalnem svetu obstajajo antagonizmi, za katere morda mislimo, da so ideološki, a so v bistvu vprašanje centrov moči in kapitala. Po njegovem mnenju je trditev o globaliziranem, kozmopolitskem svetu, kjer je splet platforma za izmenjavo idej in misli, pravzaprav dobro delujoča maska za zelo banalne interese kapitala. 

Zakaj Slovenija ni dobila svoje Nokie?

Iskra Delta je legenda slovenske informacijske tehnologije. Zgodbe, povezane z njeno usodo, so bile zmeraj zavite v tančico skrivnosti. Del skrivnosti v svoji knjigi »Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo« razkriva nekdanji direktor Iskre Delte Janez Škrubej. Avtor nas popelje skozi presenetljiva zgodovinska dogajanja v razvoju informacijske tehnologije, ki so se odvijala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podrobno opisuje nastanek Iskre Delte, njen bliskoviti vzpon ter nenadni in nerazumljiv konec.

Iskra Delta je bila svojevrsten fenomen. Njenemu vodstvu je s podjetniško pobudo in znanjem v socialističnem času uspelo ustvariti eno najperspektivnejših slovenskih podjetij na področju informacijske in komunikacijske tehnologije. Z današnje perspektive lahko ocenimo, da je imela Iskra Delto dobro strategijo. Vzpostavila je pomembna globalna strateška partnerstva s proizvajalci informacijske tehnologije. Z aktivnim učenjem je usvajala tehnološka znanja in je bila razmeroma hitro sposobna proizvajati najzahtevnejše izdelke informacijske tehnologije. Vrhunec njenih razvojnih ambicij je projekt vzporednega superračunalnika PARSYS.

Prek Kitajske v svetovni vrh

Leta 1986, na vrhuncu hladne vojne, je Iskra Delta kljub ameriškemu embargu na izvoz izdelkov informacijske tehnologije uspela postaviti eno do tedaj največjih računalniških omrežij na svetu, omrežje za kitajsko policijo. O takšnih poslih slovenska podjetja s področja informacijske in komunikacijske tehnologije danes lahko le sanjajo.

Z uspešno izvedenim projektom za kitajsko policijo je Iskra Delta vzbudila pozornost največjih držav. Skupaj z razvojnim potencialom, ki ga je ustvarila, je Slovenijo umestila med vodilne tehnološke države tistega časa. V kratkem času so jo obiskali predsedniki Indije, Kitajske in Sovjetske zveze. Vsi trije so se zavedali, da postaja informacijska tehnologija vse pomembnejši dejavnik političnega in gospodarskega vpliva. Iskra Delta je imela odprta vrata na danes najprivlačnejše trge. Bila je na pragu sanjskega uspeha.

Pomena informacijske tehnologije pa so se premalo zavedali slovenski politiki. Iskra Delta je v času največjega vzpona postala žrtev političnih spletk in končala na smetišču zgodovine. Podjetje je bilo brezobzirno uničeno. Hitra in popolna likvidacija podjetja s takšnim razvojnim potencialom je nedoumljiva in odpira številna vprašanja.

Strmoglavljenje v stečaj 

Ob koncu hladne vojne se je Iskra Delta znašla v navzkrižju interesov vodilnih svetovnih sil in njenih obveščevalnih služb, a med njimi si vse vendarle niso prizadevale za njeno uničenje. Zaradi spleta okoliščin se je podjetje takrat znašlo v likvidnostnih težavah, ki bi lahko bile razlog za njegovo likvidacijo. Vprašanje pa je, zakaj je Iskra Delta sploh zabredla v likvidnostne težave? So bile te posledica napačnih poslovnih potez, zunanjih okoliščin ali organiziranega pritiska tujih obveščevalnih služb in njihovih agentov v Sloveniji?

Likvidnostne težave so bile sprva obvladljive, po odstopu vodstva Iskre Delte in imenovanju začasnega vodstva pa so se razmere v podjetju močno poslabšale. Finančna sredstva za pokrivanje stroškov tekočega poslovanja je podjetje pridobivalo z zadolževanjem pri Iskri Banki. Interna banka združene Iskre (SOZD Iskra) je imela ključno vlogo pri likvidnostnih težavah in stečaju Iskre Delte. Zelo verjetno je bila ravno Iskra Banka tista, ki je s svojo poslovno politiko Iskro Delto pahnila čez rob, od koder ni bilo več vrnitve. Vodstvo združene Iskre je prek Iskre Banke začelo razprodajo premoženja Iskre Delte in na koncu zahtevalo njen stečaj, ki naj bi bil po mnenju njenega nekdanjega direktorja celo nezakonit.

Odgovorni niso naredili dovolj za rešitev Iskre Delte, ampak so s svojim ravnanjem krizo v podjetju najbrž le poglobili. V časih visoke inflacije so se z likvidnostnimi težavami srečevala tudi druga hitro rastoča in izvozno usmerjena slovenska podjetja. Mnoga med njimi še danes poslujejo. Če pri poslovanju Iskre Delte ni šlo zgolj za likvidnostne težave, bi pred uvedbo stečajnega postopka ali v njem v soglasju s pristojnimi političnimi in upravnimi organi lahko poiskali ustreznega strateškega partnerja ali podjetje v celoti prodali.

Zatrtje nadaljnjega razvoja

S stečajem Iskre Delte je bila povzročena neprecenljiva škoda za nadaljnji razvoj slovenske industrije informacijske in komunikacijske tehnologije. Glede na pomen, ki ga je imela Iskra Delta v jugoslovanskih in slovenskih mednarodnih gospodarskih odnosih, je bil stečaj zelo verjetno dogovorjen s tedanjim slovenskim političnim vodstvom. Zato ne preseneča, da se s preiskovanjem morebitnega oškodovanja družbenega premoženja ni nihče ukvarjal, saj pristojni državni organi, ki so bili pod nadzorom republiške politike, niso smeli ukrepati. Zaradi razmer, ki so takrat vladale v Jugoslaviji, zavezniki Iskre Delte na zvezni ravni niso več imeli ustreznih vzvodov, da bi podjetje lahko rešili.

Iskra Delta je imela močne nasprotnike v vodstvih združene Iskre in podjetij v njeni sestavi. V navzkriž s slovenskim političnim vodstvom in njegovimi obveščevalci je morda prišla zaradi svoje podjetniške naravnanosti in samosvojosti. Iskra Delta bi s svojim izvoznim potencialom lahko ogrozila vpliv direktorjev v združeni Iskri. Z zavezniki na državni ravni pa bi lahko bila moteč dejavnik za republiške interese. Vedeti namreč moramo, da so imela izvozna podjetja v nekdanji Jugoslaviji pomembno vlogo pri financiranju obveščevalnih dejavnosti. Pri tem so aktivnosti najbrž potekale ločeno na državni in republiških ravneh.

Medsebojna prepletenost vodstva združene Iskre in politike je morda eden ključnih razlogov, zakaj Republika Slovenija, ki je bila najrazvitejša na področju informacijske tehnologije med vsemi socialističnimi državami, ni uspelo postaviti svoje »Nokie«. Združena Iskra je imela leta 1989 več zaposlenih kot finska Nokia in imela je Iskro Delto.

Domači in tuji nasprotniki z roko v roki

Namesto s krepitvijo domačega razvoja in konsolidacijo združenega podjetja, se je Iskrino vodstvo preveč ukvarjalo s krepitvijo politične moči. Pri tem je prišlo po prepričanju nekdanjega direktorja Iskre Delte pod vpliv agentov obveščevalnih služb in predstavnikov mednarodnih korporacij, ki so nasprotovali močnemu domačemu razvoju industrije informacijske tehnologije.

Tuje obveščevalne službe in mednarodne korporacije svojih agentov in somišljenikov niso imele le v združeni Iskri, ampak po mnenju nekdanjega direktorja Iskre Delte tudi v najožjem republiškem vodstvu in v strokovnih krogih. Ti so po osamosvojitvi ohranili svoj vpliv. Zato ne preseneča, da vse od uničenja Iskre Delte slovenska politika ni aktivno podpirala domačega razvoja na področju informacijske tehnologije, kot to že vrsto let počno najrazvitejše države, pa tudi mnoge nove članice Evropske unije.

Premalo vlaganj v razvoj in raziskave

Zaradi nenaklonjenosti domačemu razvoju informacijske, pa tudi komunikacijske tehnologije, Slovenija danes razvojno krepko zaostaja za vodilnimi državami, kar se med drugim odraža v nizkih vlaganjih v razvoj in nizkem deležu raziskovalcev v podjetniškem sektorju ter nizkem številu patentnih prijav v primerjavi z drugimi razvitimi državami. Nekonkurenčnost slovenskega znanja je tudi posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov.

V Mojem mikru smo že pisali, da država in podjetja premalo vlagajo v razvoj in temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi lahko voz premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla. Zato ne preseneča, da se mnoga (nekoč) vodilna slovenska podjetja danes srečujejo z velikimi težavami.

Poznavanje zgodovine Iskre Delte je pomembno za razumevanje današnjega stanja v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije. Zato smo lahko hvaležni Janezu Škrubeju za podroben opis dogodkov zgodovinskih dejstev. Da so imele obveščevalne službe v tistih časih pomembno vlogo pri oblikovanju Slovenije, vidimo tudi danes, ko na številnih vodilnih mestih v gospodarstvu, ne nazadnje tudi v informacijskih in telekomunikacijskih podjetjih, sedijo posamezniki (ali njihovi sorodniki), povezani z obveščevalnimi, vojaškimi in policijskimi službami, ki so imele ključno vlogo v času osamosvajanja.

(Prva objava: Moj mikro, julij-avgust 2008)

Vzgoja ‘nacionalnih šampionov’ jamči tehnološko povprečnost

Pred petimi leti je upravni odbor Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije sprožil pobudo za pripravo strategije razvoja sektorja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Po obsežni analizi, ki jo je opravila mednarodna korporacija IDC, je bil v letu 2004 pripravljen predlog strategije, ki pa se zaradi nesoglasij v upravnem odboru združenja ni nikoli izvajala. Trg IKT se je kljub temu razvijal naprej s svojim dotedanjim tempom in sledil globalnim trendom. Povsem drugače je v gospodarstvu. Pogoji, v katerih delujejo in se razvijajo slovenska podjetja IKT, se v zadnjih petih letih niso izboljšali. Ozrimo se nekoliko v zgodovino.

Obdobje velikih priložnosti

V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela Slovenija odlične možnosti za razvoj močnega sektorja IKT. Med srednje in vzhodnoevropskimi državami je veljala za najbolj perspektivno na področju IKT. Raziskovalci, ki so preučevali potencial majhnih držav za tehnološki preboj, so stavili nanjo. Smelo so jo postavljali ob bok Finski in azijskim tigrom – Singapurju, Hongkongu in Tajvanu. A prednosti Slovenija ni izkoristila. Propad podjetja Iskra Delta in razpad poslovnega sistema Iskra je nakazal kasnejše težave. Pogledi na vzroke propada Iskre Delte in razpada poslovnega sistema Iskra so različni. Pomembno vlogo pri tem so imele napačne strateške in politične presoje ter odločitve, v ozadju katerih je bil spopad vplivnih lobijev in parcialnih interesov, ki je onemogočal konsenz med ključnimi akterji.

Slovenija je bila med vsemi srednje in vzhodnoevropskimi državami gospodarsko najbolj razvita in vpeta v globalne gospodarske tokove. Slovenski paradni konj, SOZD Iskra, n.sol.o., je bil najpomembnejše podjetje slovenske in jugoslovanske elektroindustrije ter eno največjih v Evropi. Njegova proizvodnja je med drugim obsegala telekomunikacijske naprave, računalnike, merilne in regulacijske instrumente, sisteme za industrijsko avtomatizacijo, elektronske komponente in belo tehniko. SOZD Iskra je svojo moč krepil s številnimi povezavami in dolgoročnim sodelovanjem z velikimi mednarodnimi korporacijami.

SOZD Iskra je leta 1980 zaposloval 29.000 delavcev – skoraj devet tisoč več, kot jih je tedaj zaposlovala finska Nokia skupaj s podružnicami v tujini. Pred preoblikovanjem v holding leta 1989 je imel okoli 35.000 zaposlenih (le nekoliko več od Nokije). Leta 1989 so se iz SOZD-a Iskra odcepila nekatere podjetja (Iskra Ero, Iskratel, Iskraemeco, Iskra Rotomatika, danes koncern Hidria, Iskra Elektromotorji, danes Domel, Iskra Elektrooptika, danes Fotona, in drugi) in nadaljevala samostojno pot. Preostalih več deset podjetij se je preoblikovalo v Iskra Holding, d.d, ki je leta 1991 zaposloval 31.700 ljudi – okoli pet tisoč več od Nokije, ki se je v tistem času spopadala z velikimi finančnimi težavami. Iz Holdinga Iskra so se v procesu privatizacije odcepila še nekatera podjetja, med njimi tudi Iskra Avtoelektrika, d.d.

V Iskrinih podjetjih so ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajali lastne računalnike, med njimi modele 1680 (Iskra Data), ter 800 in Partner (Iskra Delta). Zgodba z razvojem računalnikov se je klavrno končala z modelom Triglav (Iskra Delta) in s stečajem Iskre Delte. V poslovnem sistemu Iskra je bila razvojno močna tudi proizvodnja telekomunikacijskih naprav, ki je Slovenijo uvrščala med redke države v svetu, v katerih so bili sposobni razvijati kompleksne telekomunikacijske naprave. V podjetju Iskra Kranj, predhodniku današnjega Iskratela, so prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000 razvili že daljnega leta 1979 in jo predstavili na konferenci ISS’79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov iz vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na konferenci World Telecom v Ženevi. Zaradi nespretnosti tedanjega poslovodstva svojih konkurenčnih prednosti niso izkoristili.

Usodno drobljenje razvojne dejavnosti

Vodilni direktorji, strategi in politiki so v osemdesetih letih napačno ocenili razvojne možnosti na področju IKT. Dejavnost v podjetjih znotraj sistema Iskra je bila že ves čas preveč razpršena. S tem so se kratkoročno sicer lahko zmanjševala operativna in poslovna tveganja, dolgoročno pa so se zmanjšale predvsem možnosti za razvojni preboj in preživetje sploh. Usodno je bilo razbitje poslovnega sistema Iskra, po katerem so nekatera podjetja nadaljevala povsem samostojne poti. S tem je bil zadan odločilni udarec razvojni dejavnosti, slovenska IKT podjetja pa so izgubila kritično maso, potrebno za razvoj globalno konkurenčnih celovitih tehnoloških produktov. Posledice za slovenski sektor IKT so bile dramatične, razmere pa so se še poslabšale z razpadom nekdanje skupne države. Zgovoren je podatek, da je število zaposlenih v celotnem slovenskem sektorju IKT danes polovico manjše od števila zaposlenih v sistemu Iskra ob koncu osemdesetih let.

Razvoj slovenskega sektorja IKT je močno zaznamoval propad Iskre Delte. Številni zaposleni, ki so morali zapustiti potapljajočo se ladjo, so danes na vodilnih mestih v slovenskih podjetjih IKT. Imeli so znanje, vpliv in povezave z mednarodnimi korporacijami. Bili so prisiljeni tvegati in večina je preživela viharne razmere. Toda podjetja , ki so zmogla razvojni preboj, lahko preštejemo na prste ene roke. Le redka podjetja IKT zaposlujejo več kot sto ljudi in so mednarodno prepoznavna. Zdi se, da je v slovenskem sektorju IKT še zmeraj močno prisoten duh propadle Iskre Delte. Svetli izjemi sta Iskra Avtoelektrika in Hidria, ki se razvijata v uspešni mednarodni korporaciji. Manj gotova je usoda kranjskega Iskratela, ki deluje na izjemno konkurenčnem ter razvojno in raziskovalno intenzivnem področju. Kljub nekaterim odličnim produktom, ki jih je razvil v preteklosti, so njegove možnosti za nadaljnjo uspešno samostojno pot pičle.

Odsotnost jasne razvojne politike

Slovenski direktorji, strategi in politiki v osemdesetih letih niso imeli dovolj znanja in vpogleda v prebojne tehnologije, da bi lahko zagotovili nadaljnjo krepitev in rast slovenskega sektorja IKT. Najeli so najboljšo globalno svetovalno družbo McKinsey, a njenih nasvetov niso upoštevali. Zgodba se danes ponavlja s paradnimi konji, kot so Iskraemeco, Iskratel in nenazadnje Telekom Slovenije.

Podjetja nimajo kritične mase, ki bi jim omogočila razvojni preboj. Prav tako nimajo zadosti tehnološkega, razvojnega in upravljavskega znanja. Medtem ko vodilna tuja podjetja IKT znanje iščejo v centrih znanja po svetu, se slovenska podjetja navezujejo, če sploh se, na slovenske »centre znanja«, ki so v svetovnem merilu na ravni manjših laboratorijev. V petnajstih letih na tem področju nismo dosegli nobenega premika. Namesto koncentracije znanja visokošolska in raziskovalna politika spodbujata nastajanje novih vrtičkov, kar dodatno slabi slovenski razvojni potencial.

Dovolj zgovoren je podatek, da se nobena mednarodna korporacija ni odločila, da bi pri nas postavila razvojni center. Sicer pa, kako bi se? Slovenija ne premore resnega razvojnega centra na področju IKT. Imeli smo nekaj izjemnih posameznikov, nismo pa uspeli izoblikovati velikih in homogenih raziskovalnih skupin, ki so potrebne za razvoj in raziskave na področju visokih tehnologij. Ob nizkih vlaganjih v raziskave in razvoj na področju IKT, še zlasti v podjetjih, ter razpršenosti podjetij in raziskovalnih potencialov ne preseneča zanemarljivo nizko število patentnih prijav. Poglejmo si nekaj podatkov o prijavah na evropski patentni urad. Slovenija je imela leta 2003 6,6 patentnih prijav na milijon prebivalcev (po začasnih podatkih za leto 2004 le 1,0). Povprečje EU-27 leta 2003 je znašalo 26,2 (EU-15 33,0; Finska 123,6; Švedska 62,3; Nizozemska 89,2; Avstrija 30,6; Madžarska 2,3). Po začasnih podatkih za leto 2004 so podatki naslednji: EU-27 18,2; EU-15 23,0; Finska 88,8; Švedska 45,9; Nizozemska 50,3; Avstrija 19,9; Madžarska 2,5.

Med glavnimi razlogi, da Sloveniji ni uspel razvojni preboj na področju IKT, je nekonkurenčnost slovenskega znanja, ki je posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov. Država in podjetja premalo vlagajo tako v razvoj kot v temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi voz lahko premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla.

Vzpon tehnološkega podjetništva?

Nekdanji voditelji iz poslovnega sistema Iskre so imeli velik vpliv na politiko. Mnogi med njimi so ga ohranili vse do danes. Zato ne preseneča, da je Slovenija, navkljub propadu največjega koncerna IKT v regiji, obdržala miselnost zaščite nacionalnih šampionov. Slovenski gospodarstveniki in politiki bi se morali končno zavedati, da v Sloveniji nismo bili sposobni ustvariti pogojev za razvoj velike mednarodne korporacije in da smo zamudili enkratno zgodovinsko priložnost. Kar pa ne pomeni, da kljub temu ne moremo imeti uspešnega sektorja IKT.

Podatki iz analize sektorja IKT kažejo, da njegova gonilna sila danes niso »nacionalni šampioni« ampak majhna, dinamična in inovativna podjetja. Tudi ta podjetja so lahko mednarodno uspešna – seveda v tržnih nišah. Njim bi morali podrediti gospodarsko in tehnološko politiko ter spodbujati razvoj tehnološkega podjetništva. Žal pa je zaradi napačnih gospodarskih in političnih prioritet ter prevelike zaščite »nacionalnih šampionov« Slovenija mednarodno nekonkurenčna tudi na področju podjetništva. Zato bi morala biti prioriteta gospodarske politike oblikovanje spodbudnega podjetniškega in konkurenčnega okolja. Na osnovi izkušenj iz tehnološko vodilnih držav bi morali spodbuditi sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, okrepiti vlaganje v raziskave in razvoj ter povezovanje razvojnih potencialov in osredotočanje na skupne cilje. S tem bi spodbudili gospodarsko rast in zaposlovanje ter hkrati ustvarili možnosti za povezovanje in rast podjetij.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2008; članek je bil objavljen z nekoliko drugačnimi naslovi in podnaslovi)

Zakaj Slovenija ni tehnološki svetilnik sveta

Sredi decembra, ko je Evropska komisija v Bruslju javnosti predstavljala rezultate lizbonske strategije, sem se s kolegi mudil na obisku v enem največjih nemških inštitutov, Nemškem letalskem in vesoljskem centru (DLR), ki ima pomembno vlogo pri projektih Evropske vesoljske agencije (ESA). Osrednji temi naših pogovorov sta bili sodelovanje na raziskovalnem področju ter nemške izkušnje in sistemski temelji sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij.

Osupljivo je, kako učinkovito na tehnološko najzahtevnejših projektih sodelujejo ekipe več sto ljudi iz različnih organizacij. Njihovi rezultati so izjemni. Še bolj sem bil presenečen nad temeljnimi načeli, ki določajo vlogo in sodelovanje med univerzami, inštituti in gospodarstvom. Vsem sogovornikom so bila načela kristalno jasna. Čeprav se zdijo preprosta, so dobro domišljena, kot nekakšne naravne zakonitosti, ki spodbujajo razvoj univerz in inštitutov na eni strani ter novih podjetij in celotnega gospodarstva na drugi strani.

Jasna opredelitev poslanstva in vlog posameznih podsistemov omogoča vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja izobraževanja in usposabljanja vrhunskih kadrov, vlaganja v temeljne in aplikativne raziskave ter nastajanja visokotehnoloških podjetjih, ki znanje prenašajo v nove produkte in storitve ter ga tržijo. V Sloveniji mehanizmi in ukrepi za prenos znanja iz akademske in raziskovalne sfere niso učinkoviti. Zaostajamo pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij. Na medsebojno odtujenost med akademsko sfero znanosti in gospodarstvom nas vsako leto spomni poročilo IMD [1]. Pripravljavci Resolucije o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 [2] so temeljito preučili dobre prakse, predvsem v državah članicah EU, ter jih vključili v program. Glavna težava slovenske razvojne in tehnološke politike pa je, da se sprejeti nacionalni raziskovalni in razvojni program ne izvaja.

Citatov veliko, koristi nobene

Slovenija se po odmevnosti svojih raziskav, merjeni po številu objav in citatov na prebivalca uvršča na 17. oziroma 23. mesto v svetu [3]. Po številu citatov na bruto družbeni produkt je na 20. mestu. Na področju nekaterih matematično naravoslovnih ved (matematika, materiali in fizika) ter tehniških ved se po odmevnosti objav, merjeni s številom citatov na bruto družbeni produkt, uvršča celo v sam svetovni vrh – na 2. do 5. mesto.

Povsem drugačna je slika na področju inovacij in novih tehnologij. Po številu prijav evropskih visokotehnoloških patentov je bila Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev leta 2004 krepko pod povprečjem EU-27 (12,1) (povprečje EU-15 je bilo 15,2; Avstrija 10,4; Finska 69,5; Madžarska 2,1) [4]. V dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva, je število patentnih prijav prav tako skrb zbujajoče nizko. Leta 2004 je Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev krepko zaostajala za povprečjem EU-27, ki je znašalo 18,2 (povprečje EU-15 je bilo 23,0; Avstrija 19,9; Finska 88,8; Madžarska 2,5). V zadnjih treh letih se je že tako izjemno nizek delež visokotehnoloških proizvodov v slovenskem izvozu še zmanjšal, in sicer s 5,8% v letu 2003 na 4,5% v letu 2006 (povprečje EU-27 je znašalo 16,7%). Med novimi članicami EU-27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež – Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. V preostalih 7 novih članic je bil delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu višji kot v Sloveniji (Malta 54,6%; Ciper 21,4%; Madžarska 20,2%; Češka 12,7%; Estonija 8,1%; Slovaška 5,4%; Litva 4,7%) [4].

Kontrast med svetovno odmevnostjo raziskav in njihovim izjemno nizkim doprinosom h gospodarski rasti ter blaginji državljank in državljanov je slovenski fenomen. V tem negativnem razkoraku se z nami ne more »kosati« nobena izmed najrazvitejših držav sveta. Slovenija je med razvitimi najmanj uspešna pri sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij, pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij.

Univerzitetni profesorji ali podjetniki?

Vzroki za takšno stanje so sistemski. Slovenska visokošolska in raziskovalna politika bi morala na novo opredeliti razmerja med univerzami in inštituti. Možni so različni modeli. V sedanjih razmerah se bodo težko razvile močne, raziskovalno usmerjene univerze. Prav zaradi tega je ključno dobro sodelovanje med univerzami in inštituti. Za uspešen gospodarski razvoj potrebujemo odlično osnovno infrastrukturo, raziskovalne inštitute in univerze. Hkrati pa moramo spodbujati medsebojno sodelovanje med vsemi akterji, akademsko in raziskovalno sfero ter gospodarstvom, kar je osnova za boljše znanje, njegovo uporabo in širjenje.

V Nemčiji so inštituti nosilci večjih raziskovalnih in razvojnih projektov, medtem ko univerze izvajajo manjše, predvsem raziskovalne projekte. Domena univerz je tudi izobraževanje. Niti inštituti niti univerze pa ne izvajajo podjetniških aktivnosti. V omejenem obsegu lahko izvajajo na primer svetovanje ali raziskave po naročilu. Projekti, katerih cilj je trženje znanja, se odvijajo v podjetjih. Pravzaprav je v interesu univerz in inštitutov, da se komercialni projekti izločijo in se odvijajo neodvisno, kar je, če dobro premislimo, tudi razumljivo. Pretirana komercialna usmerjenost lahko zmanjšuje avtonomijo institucij, še zlasti avtonomijo profesorjev in raziskovalcev, ki lahko postanejo žrtve interesov in orodje v rokah korporacij. Pretirana komercializacija lahko znižuje tudi kakovost izobraževanja in s tem krni ugled univerz. Zato imajo v Nemčiji vzpostavljene programe za ustanavljanje visokotehnoloških podjetij in pomoč pri njihovem zagonu. Ključno pa je odlično sodelovanje med vsemi akterji – raziskovalnimi inštituti, univerzami in gospodarstvom. Zelo pomembno je tudi, da država financira velike raziskovalne in razvojne projekte, ki zmanjšujejo prej omenjena tveganja, povezana z avtonomijo.

Pri nas se teh problemov zavedamo, a ker temelji niso ustrezno postavljeni, nobena inovacijska in tehnološka politika doslej ni bila učinkovita. Na univerzah imamo primere velikih laboratorijev, ki delajo predvsem za gospodarstvo ter ne ustvarjajo konkurenčnega znanja in rezultatov, ki bi jih objavljali v vrhunskih mednarodnih revijah. V interesu univerz bi moralo biti, da takšne skupine izločijo v tehnološke parke. Na slovenskih javnih univerzah in inštitutih pa je prisoten še fenomen, ko posamezniki hkrati nastopajo v vlogi profesorja, raziskovalca in podjetnika. Takšna vloga je lahko dobrodošla, po mnenju uglednega in mednarodno uveljavljenega profesorja iz tujine, s katerim sem nekoč sodeloval na mednarodnem projektu in dobro pozna razmere v Sloveniji, pa lahko vodi v konflikt interesov in oškodovanje javnih univerz in inštitutov. Zato bi morali zelo jasno opredeliti pravila delovanja profesorjev in raziskovalcev, ki so zaposleni na javnih raziskovalnih inštitutih in univerzah ter hkrati aktivni v gospodarstvu. V nasprotju s dosedanjo prakso bi morale univerze v svoje predavateljske vrste pritegniti tudi več sposobnih raziskovalcev iz gospodarstva, še zlasti iz visokotehnoloških, mednarodno uspešnih podjetij.

Javna sredstva za zasebne projekte

Kaj je narobe s podjetnostjo na naših univerzah in inštitutih? Sedanji sistem omogoča in spodbuja krepitev osebne moči in materialnega statusa vplivnih profesorjev in raziskovalcev na račun kakovosti dela s študenti, raziskovanja in podjetništva. Sistem bi moral onemogočati, da se pod pretvezo visokotehnološkega podjetništva ustanavljajo obvodna podjetja, ki služijo za pridobivanje komercialnih projektov, ki se potem izvajajo na javnih inštitutih ali univerzah.

Obvodna podjetja omogočajo nenadzorovano uporabo intelektualne lastnine, blagovnih znamk in sredstev v lasti javnih univerz in inštitutov za zasebne interese. Ker so iste skupine, zaposlene v javnih univerzah oziroma inštitutih, hkrati nosilke in izvajalke projektov v lastnih zasebnih podjetjih, obstaja velika možnost, da te skupine za svoje zasebne projekte uporabljajo javna sredstva.

S sistemskega vidika so lahko obvodna podjetja velika ovira za razvoj visokotehnološkega podjetništva in predstavljajo nelojalno konkurenco podjetnikom, ki prevzemajo podjetniško tveganje. Enako velja tudi za svetovalno dejavnost na univerzah in inštitutih, če ta preraste normalne okvire. Tovrstne prakse povzročajo malim podjetjem težave zaradi nelojalne konkurence s strani profesorjev in raziskovalcev z univerz oziroma inštitutov. Rešitev je, da se ekipe, ki projekte izvajajo mimo matičnih institucij v lastnih podjetjih ali imajo podjetniške ambicije, spodbudi k prezaposlitvi v njihova zasebna podjetja.

Ob nedavnem razkritju podjetniških aktivnosti nekaterih profesorjev na eni od članic Univerze v Ljubljani so študenti v forumih opozorili, da podjetni profesorji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in imajo do študentov podcenjujoč odnos. Študenti morajo profesorje cele dneve ponižno čakati, da lahko opravijo izpite. Še huje je pri konzultacijah, kjer bi študenti profesorje potrebovali še pogosteje kot za izpite. Ker imam sam pozitivne izkušnje iz tujine, lahko rečem, da je nekorekten odnos profesorjev do študentov nezaslišan in bi moral biti odločno sankcioniran. Če redno zaposleni profesor daje prednost zasebnim poslovnim aktivnostim pred delom s študenti, bi ga morala univerza opozoriti na njegove obveznosti do študentov oziroma v skrajnem primeru odsloviti.

Reformnega Petra Klepca pa ni

Pomembno vlogo v sistemskem okviru ima financiranje. Slovenija je v letu 2006 izdatke za raziskave in razvoj dvignila na 1,59%, ni pa bistveno spremenila strukture teh izdatkov [4]. Leta 2004 je več kot 50% celotnih sredstev za raziskave in razvoj namenila naravoslovju in matematiki. Področju tehnologij je istega leta namenila manj kot 20% [5]. Takšno razmerje ni zdržno, če želimo okrepiti tehnološki razvoj in uresničiti cilje lizbonske strategije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je prenizek tudi skupni delež izdatkov za R&R v bruto družbenem produktu, ki je daleč od lizbonskega cilja (3%). Zaradi tega odstopanja je Evropska komisijo Slovenijo opozorila, da mora planirati bolj realistično.

Slovenija je v zadnjih letih uvedla ali uvaja številne ukrepe za spodbujanje sodelovanja med akademsko in raziskovalno sfero in gospodarstvom. A ukrepi niso dovolj učinkoviti. Celotna sredstva za tehnološki razvoj in inovacije se že tretje leto zapored prerazporejajo za potrebe akademskih raziskav brez vpliva na gospodarsko rast Slovenije [5].

Pri izvajanju reform in prenovljene lizbonske strategije ima Slovenija še precej za postoriti. Zato nas dobrohotna ocena Evropske komisije o izvajanju reform ne sme uspavati [6]. Poročilo je namreč pisano uglajeno in daje naši državi kratke diplomatske napotke, kaj mora izboljšati. Težave z izvajanjem lizbonske strategije imajo tudi druge članice, zato je Evropska komisija že odstopila od prvotnih ciljev. Naivno bi bilo pričakovati, da bi Bruselj Slovenijo glasno kritiziral, saj je v času samostojnosti naredila velik razvojni korak. Na veliko področjih je med vodilnimi novimi članicami, z novim letom pa bo prevzela predsedovanje EU. Odsotnost ostre kritike Bruslja pa seveda ne pomeni, da smo lahko z razmerami doma zadovoljni. Že branje poročila med vrsticami pokaže, kje bi lahko imeli probleme. Nekateri med njimi, ki so izpostavljeni v članku, bi lahko imeli usodne posledice, če bi jih politika zanemarila. Ne smemo si zatiskati oči. Za hitrejši gospodarski in tehnološki razvoj, ki je osnova za večjo blaginjo državljank in državljanov, potrebujemo korenite gospodarske in socialne reforme, za katere politiki doslej niso zbrali dovolj poguma. Kot prvi korak bi morali pričeti izvajati že sprejete nacionalne programe.

Viri:

[1] IMD World Competitiveness Yearbook 2006, 2007. Lausanne: Institute for Management Development

[2] Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010, Uradni list RS 3/2006, 10. 1. 2006, s. 210, http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20063&dhid=80293

[3] Der Wettbewerb der Nationen – oder wie weit die österreichische Forschung von der Weltspitze entfernt ist, FWF Der Wissenschaftsfonds, Dunaj, Oktober 2007;

http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/der_wettbewerb_der_nationen.pdf; http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/FWF-Zitationsanalyse_1997-2006.pdf

[4] Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal

[5] Kos, Marko: Inovacijska strategija EU se Slovenije še ni dotaknila, Delo, 16. 8. 2007

[6] Strateško poročilo Evropske komisije o gospodarskih reformah v Evropi, 11. 12. 2007, http://ec.europa.eu/growthandjobs/european-dimension/200712-annual-progress-report/index_en.htm

(Prva objava: razgledi.net, 19. december 2007)

Brez inovacij gremo v katastrofo

Tigrov preskok

Je slovenska vlada svojo razvojno priložnost dokončno zamudila?

Nemški poslovni in finančni dnevnik Handelsblatt, ki slovi po poglobljenih in kritičnih člankih, je tik pred drugim krogom slovenskih predsedniških volitev objavil članek, v katerem je razmere pri nas primerjal z ruskimi. Po avtorjevem mnenju je Slovenija nekoč veljala za vzornega učenca na Balkanu, danes pa jo pohlepni oligarhi in sprti politiki pehajo v kaos. Tovrstna kritika Slovenije je ostra, a razmere na političnem prizorišču so se v dneh po volitvah še zaostrile. Pozornost vlade bo v prihodnjih sedmih mesecih osredotočena na predsedovanje Evropski uniji, medtem ko se je pozornost politike že dokončno preusmerila na parlamentarne volitve prihodnje leto.

Reformni zastoj

V sedanjih razmerah v slovenski politiki in gospodarstvu ni veliko prostora za razvojne politike in projekte. Tako je že jasno, da je Slovenija zamudila še en vladni cikel za hitrejši tehnološki razvoj in uvrstitev med trideset najkonkurenčnejših držav na svetu. Sedanja vlada, ki tovrstnih ambicij ni skrivala, je imela tudi resnično priložnost za razvojni preboj. Slovenija je bila na lestvici globalne konkurenčnosti, ki jo objavlja IMD, leta 2000 uvrščena na 36. mesto in je do leta 2005 zdrsnila na 52. mesto. Napovedane vladne reforme in optimizem ob vstopu v Evropsko unijo pa so spodbudili velika pričakovanja in pozitivno klimo v državi ter okrepili naklonjenost državljanov in podjetij novi vladajoči koaliciji. Rezultat je bil tudi velik skok na lestvici globalne konkurenčnosti na 39. mesto v letu 2006.

Sledil je nepričakovan preobrat. Ambiciozno zastavljene reforme in pretirana javna izpostavljenost glavnih akterjev so sprožili ostro nasprotovanje najprej sindikatov in nato še nekaterih drugih skupin ter nazadnje same koalicije. Če bi glavni akterji reforme promovirali manj agresivno, bi bilo danes morda drugače, tako pa so se morali vsi po vrsti umakniti. Reformni zastoj bo v prihajajočem letu težko dobil nov zagon. Vlada bo namreč osredotočena na predsedovanje EU, leto parlamentarnih volitev pa tudi sicer ne obeta korenitejših razvojno usmerjenih vladnih ukrepov, ki bi lahko dodatno negativno vplivali na priljubljenost vladajoče koalicije.

Estonija preskakuje azijske tigre

Medtem ko je Slovenija v letu 2007 na lestvici globalne konkurenčnosti nazadovala na 40. mesto, se Estonija (22) in Češka (32) vrsto let uvrščata pred Slovenijo. Estonija je bila lani uvrščena celo med dvajset globalno najkonkurenčnejših držav. Pred Slovenijo se zadnja leta uvršajo tudi Litva (31), Slovaška (34) in Madžarska (35). Estonija, ki je med novimi članicami EU že vrsto let najkonkurenčnejša, svojo superiornost kaže z izredno ambiciozno vizijo politike, ki želi državo popeljati med najuspešnejše evropske in svetovne države.

Pred desetletjem je Estonija svetu pokazala, kako se lahko na področju informacijske družbe razvija hitreje od azijskih tigrov. Znameniti projekt razvoja informacijske družbe v državi so poimenovali tigrov preskok (TigerLeap) kot analogijo z razvojnim preskokom (leapfrog), s čimer so zelo jasno nakazali svoje velike razvojne ambicije.

Slovenija je razvojno mnogo manj ambiciozna od Estonije. Strokovnjaki že celo desetletje neuspešno opozarjajo politiko, da so potrebne korenitejše reforme, ki bodo okrepile tehnološki razvoj in konkurenčnost gospodarstva. Žal neuspešno. Sedanja visoka gospodarska rast tako ni posledica gospodarskih reform, ampak predvsem ugodne globalne konjunkture in povečane dejavnosti v gradbeništvu. Izgradnja prometne infrastrukture pa temelji na zadolževanju, ki se je v zadnjih treh letih nasploh dramatično povečalo. Slovenski bruto zunanji dolg se je po podatkih Banke Slovenije povečal s 15,1 milijarde evrov (31. oktobra 2004) na 30,9 milijarde evrov (31. avgusta 2007).

Učinke sedanje gospodarske rasti izničuje visoka inflacija, ki tudi sicer srednjeročno ogroža slovensko konkurenčnost. Visoka inflacija je predvsem posledica rasti cen storitev, največ, skoraj polovico, pa k njej prispeva rast cen predelane in nepredelane hrane ter brezalkoholnih pijač. Sedanja visoka inflacija, za katero vlada ni neposredno kriva, je odločno pokazala na neučinkovitost določenih delov slovenskega gospodarstva. Obvladujejo ga karteli, monopoli, oligopoli, tranzicijski baroni in politika. Kartelni dogovori in monopolne strukture, katerih delovanje že kaže negativne gospodarske učinke, so posledica neučinkovitega nadzora in pomanjkljivega preprečevanja omejevanja konkurence zaradi aktivne vloge politike v gospodarstvu ter neučinkovitih nadzornih institucij in pravosodnega sistema.

Slovenska podjetja in javna uprava tehnološke produkte kupujejo po cenah, ki so višje od cen na primerljivih tujih trgih. Razlogi za to so monopolne strukture in nakupi prek posrednikov, pri katerih so lahko cene v posameznih primerih tudi za več deset odstotkov višje od distributerskih. Največjo korist imajo posredniki in udeleženci v tej trgovini, ki iz naslova višjih cen prejemajo visoke provizije. Posledice monopolnih in korupcijskih struktur pa se ne kažejo le v višjih cenah. Slovenska podjetja so neučinkovita tudi pri uvajanju in izrabi sodobnih tehnologij. Zato ne preseneča, da je razpoložljivost najnovejše tehnologije po podatkih poročila o globalni konkurenčnosti med omejitvenimi dejavniki slovenske tehnološke pripravljenosti (Global Competitiveness Report 2007-2008, WEF).

Naravnost katastrofalno je stanje na področju inovacij. Po številu visokotehnoloških patentov je bila Slovenija s 4,3 patenta na milijon prebivalcev leta 2003 krepko pod povprečjem EU 27, ki je znašalo 22,3 (povprečje EU 15 je bilo 28,1). Še zlasti skrbi zelo nizko število patentov v dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva. Že tako nizek delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu se je v zadnjih dveh letih še zmanjšal, in sicer s 5,2 odstotka v letu 2004 na 4,5 odstotka v letu 2006 (povprečje EU 27 je znašalo 16,7 odstotka). Med novimi članicami EU 27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež - Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. Povprečje preostalih 7 novih članic je znašalo 18,2 odstotka.

Vladi je treba priznati, da je naredila določene korake v smeri izvajanja lizbonske strategije, a so ti koraki najbrž premalo ambiciozni. Slovenija se po izdatkih za izobraževanje uvršča nad povprečje EU. Povečali so se izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP, in sicer z 1,4 odstotka leta 2004 na 1,6 odstotka leta 2006. A je bilo povečanje premalo ambiciozno, da bi Slovenija do leta 2010 lahko dosegla načrtovano povprečje EU, ki znaša 3 odstotke.

Pozitivni učinki kadrovskih čistk

Več kot očitno je, da slovensko gospodarstvo tehnološko zaostaja, stanje pa se je v zadnjih letih še poslabšalo. Položaj zbuja skrb še zlasti v podjetjih, v katerih nove uprave na veliko čistijo kadre, blizu preteklim upravam. Veliko vrhunskih strokovnjakov si je že moralo poiskati nove izzive. Cena, ki jo zaradi tega plačujejo podjetja, je visoka. Posledice se občutijo na ravni celotnega gospodarstva, ki je v zadnjih treh letih tehnološko nazadovalo. Kadrovske čistke pa lahko imajo tudi pozitivne učinke, ki se kažejo na daljši rok. Ključni kadri, ki so morali zapustiti podjetja, pogosto ustanovijo nova podjetja ali v že obstoječih prevzemajo ključno vlogo. Med najbolj odmevnimi primeri so zagotovo družbe T-2, Tuš Telekom in Tušmobil, kjer jedro vodstvenih, tehničnih in prodajnih ekip tvorijo nekdanji zaposleni v njihovem največjem konkurentu in njegovih hčerinskih družbah.

Kadri so tudi sicer slovenska šibka točka, zato imajo kadrovske čistke v podjetjih toliko usodnejše posledice. Slovensko gospodarstvo se sooča s pomanjkanjem vrhunskih kadrov v ustvarjalnih poklicih, zlasti inženirjev. Pomanjkanje raziskovalcev in inženirjev je med največjimi omejitvenimi dejavniki omenjeno tudi v poročilu o globalni konkurenčnosti WEF. Zato moramo podatke Statističnega urada o povečanju število zaposlenih v letih 2005 in 2006 za 17.183 interpretirati zelo previdno. Če upoštevamo zmanjšanje delovnih mest, še zlasti v predelovalnih dejavnostih (7053), se je obseg na novo zasedenih delovnih mest povečal celo za 25.262. Povečanje je bilo največje v gradbeništvu (7222), poslovnih storitvah (7444) in zdravstvu (2000), kjer pa zaposlovanje zelo verjetno ni bilo posledica pozitivnih učinkov vladnih reform in izvajanja lizbonske strategije.

Razvojni učinki za naslednje mandate

Pred Slovenijo so veliki razvojni izzivi. Vlada se bo morala najprej soočiti z negativnimi učinki visoke inflacije ter s svojimi makroekonomskimi politikami preprečiti nadaljnjo rast cen in padanje konkurenčnosti gospodarstva. Nadaljevati bo morala s konzervativno plačno in fiskalno politiko ter skušati doseči večjo razvojno naravnanost državnih proračunov za prihodnji dve leti. Morala bo tudi najti način za sodelovanje in dogovor s socialnimi partnerji, saj brez korenitejših reform in prestrukturiranja državnih izdatkov ne bo mogoče izvajati lizbonske strategije, pospešiti tehnološkega razvoja in okrepiti mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Tako vladajoče kot opozicijske politične stranke se bodo morale zavedati, da brez korenitih reform državljanom ne bodo več mogle obljubljati povečevanja blaginje. Potrebne so reforme, ki bodo izboljšale stanje na trgu delu, trgu dobrin in finančnih trgih. Nadaljevati je treba z odpravljanjem administrativnih ovir in krepitvijo pravne države. Dolgoročno pa bo lahko uspešna le tista politika, ki se bo korenito lotila gospodarskih in socialnih reform ter dala večji poudarek znanju in razvojnim usmeritvam, katerih učinek bo viden šele v prihodnjih mandatih.

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 24. november 2007)

Krivci so neznanje, klientelizem in korupcija

Svetovalec ugledne mednarodne svetovalne korporacije se je nedavno sestal z IT-direktorjem velike slovenske gospodarske družbe. Direktor mu je z iskrenim navdušenjem predstavil najnovejše dosežke na področju informatike v družbi. Svetovalec je bil v zadregi. Rešitve, ki jih v svoji dejavnosti vodilna družba na slovenskem trgu uvaja danes, so na razvitih evropskih trgih družbe uvajale pred petnajstimi leti in so od takrat naredile že nekaj razvojnih korakov naprej.

Podobna zgodba se je ponovila v drugi veliki družbi, prav tako vodilni na svojem področju v Sloveniji, kjer več let zamujajo z informatizacijo ključnega poslovnega procesa. V obeh družbah je država lastniško pomembno prisotna.

Opisana primera nikakor nista osamljena. Primeri in analize opozarjajo na resne probleme v slovenskem gospodarstvu. Ugodna gospodarska gibanja in veliki uspešni projekti, kot je vključitev v Evropsko unijo, so potuha menedžerjem in prikrivajo dejansko potrebo po korenitejših spremembah, ki bi okrepile mednarodno konkurenčnost gospodarskih družb (v nadaljevanju: družbe). To še zlasti velja za družbe, v katerih je država lastniško prisotna. Po Ajpesovih podatkih se je od leta 2003 do 2006 že sicer majhno število gospodarskih družb zmanjšalo kar za 10 %. Priča smo tudi pospešenemu oblikovanju kapitalsko močnih skupin. Ker je država ključni lastnik znatnega dela najpomembnejših slovenskih družb, kaj hitro ugotovimo, da postaja država v gospodarstvu vse pomembnejši akter. Vzpostavljajo se razmere, ki olajšujejo oblikovanje mehanizmov prikritega nadzora nad gospodarstvom ter ključnimi dejavnostmi znotraj tega, in to z razmeroma majhnim številom »posvečenih« predsednikov uprav, blizu vladi. Le redke dejavnosti so izpostavljene zdravi in močni konkurenci, zato lahko menedžment s spretnim oblikovanjem in manipuliranjem javne podobe ter ob podpori države kot najpomembnejšega lastnika, zamegljuje dejansko stanje in nekonkurenčnost družb.

Veliko denarja, a malo znanja

Prepozna informatizacija ključnih poslovnih procesov ali uvajanje zastarelih rešitev kaže na specifiko slovenskega gospodarstva. Gospodarske družbe za IT namenjajo velike vsote denarja, a vprašanje je, ali so naložbe modre in povečujejo njihovo konkurenčnost. Strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje znanja, ki je vzrok za napačne odločitve, zgrešene nakupe, zavožene projekte, organizacijsko nezrelost in nekonkurenčnost. A problem je globlji. Država, ki obvladuje ključne slovenske družbe, marsikje ni sposobna zagotoviti kompetentnih poslovodstev z dovolj upravljavskega znanja, veščin in širine, ki bi naše družbe preobrazila v mednarodno konkurenčna podjetja. Neustrezno kadrovanje na višji ravni se prenaša na nižje ravni. Posledica so pomanjkanje znanja, nekompetentno vodenje ter ne nazadnje neustrezen razvoj družb in njihova nekonkurenčnost na razvitih mednarodnih trgih. Zelo razširjeni so nepotizem, klientelizem in korupcija.

Šale, ki niso smešne

Med poznavalci krožijo zgodbe in šale o slovenskih družbah, ki kupujejo najdražje informacijske sisteme, namenjene velikim mednarodnim korporacijam. Pri tem pa sploh ne vedo, kako jih bodo izkoristile. O tem začnejo razmišljati šele po njihovem nakupu in namestitvi. Z velikimi informacijskimi sistemi družbe sicer lahko pokrijejo svoje celotno poslovanje, a ti pogosto krepko presegajo njihove dejanske potrebe. Velik del informacijskih sistemov ostane neizkoriščen, enak učinek pa bi družbe dosegle z mnogo cenejšimi rešitvami. Marsikatera družba je kupila tako drage in neuporabne računalniške sisteme, kot bi si raznašalec časopisa za opravljanje svojega dela kupil tovornjak, namenjen prevozu večjih tovorov. Na koncu je za vse težave zmeraj kriv informacijski sistem – le redko poslovodstvo.

Več kot le neznanje menedžerjev

Oglejmo si primer, kjer neracionalna poslovna odločitev ni bila zgolj odraz neznanja menedžerjev. Primer je izmišljen in je nastal na podlagi pogovorov s svetovalci in kolegi o resničnem dogajanju v različnih družbah. V večji slovenski družbi je projektna skupina v sodelovanju z ugledno tujo svetovalno družbo na podlagi poslovnih zahtev in temeljite analize poslovodstvu predlagala postopno uvajanje kompleksnega informacijskega sistema. Odgovornemu področnemu menedžerju pa predlog ni ustrezal in si je pridobil mnenje drugih, manj uveljavljenih svetovalcev, ki so svetovali celovit pristop. S svojimi najtesnejšimi sodelavci je področni menedžer šikaniral in diskreditiral projektno skupino in svetovalno družbo, ki sta predlagali racionalnejši, postopni pristop. Poslovodstvo družbe je »pozabilo« na njihove nasvete in na predlog področnega menedžerja sprejelo odločitev o »celovitem« pristopu. Projekt je bil zaradi tega obsežnejši in odmevnejši, nakup aplikacije pa občutno dražji. Ker v družbi niso imeli dovolj lastnega znanja, so za vodenje projekta najeli zunanjega vodjo projekta. Po enem letu se je pokazalo, da se je projektna skupina zaradi velike kompleksnosti in zahtevnosti projekta ter ne nazadnje tudi nepripravljenosti družbe za uvedbo informacijskega sistema, osredotočila le »na del« prvotno predlaganega segmenta, ki bi upravičeval cenejši, postopni pristop. Nadzor projekta ni bil ustrezen, zato poslovodstvo družbe ni sprejelo nobenih ukrepov. Na morebitne nepravilnosti na projektu in oškodovanje družbe so opozorili šele nekateri zaposleni, ki jih je poslovodstvo hitro utišalo ter diskreditiralo in šikaniralo. Poslovodstvo je preprečilo tudi revizijo projekta. Nadzorni svet družbe, ki je bil seznanjen z dogajanjem pri projektu, ni ukrepal, čeprav bi moral na podlagi ravnanja poslovodstva sam sprožiti revizijo projekta.

Sistemi sami po sebi niso rešitve 

V slovenskih družbah ne obvladajo procesov, projektnega vodenja in metodologij za odločanje o kompleksnih naložbah v IT. Menedžerji so pogosto prepričani, da bodo z nakupom dragih informacijskih sistemov rešili svoje organizacijske težave in pridobili ustrezna tehnološka in organizacijska znanja, kot se je to dogajalo ob nakupih proizvodnih strojev v industriji. A to je popolna zabloda. Sistemi sami po sebi ne rešujejo problemov, niti ne povečujejo konkurenčne sposobnosti družb. Zato nakup sistemov, ki niso prilagojeni potrebam, urejenosti in zrelosti organizacije, nikakor ne more biti donosna naložba.

Izkušnje in raziskave kažejo, da slovenske družbe organizacijsko zaostajajo za družbami iz tujine. Prevladuje sektorska organiziranost s »silosi«, ki družbam ne omogoča, da bi z uvedbo sodobnih sistemov za upravljanje virov podjetja (ERP) dosegla enake učinke kot jih pridobi sodobno, procesno / projektno organizirana družba v razvitem okolju. Slovenski menedžerji nimajo ustreznih organizacijskih znanj, ki bi omogočala izkoriščanje prednosti informacijske tehnologije. Obsedeni z najnovejšimi tehnologijami in rešitvami, zadnji hit so na primer storitveno usmerjene arhitekture (SOA), kupujejo opremo in uvajajo rešitve, ki so več generacij pred njihovimi dejanskimi organizacijskimi znanji. Pri uvajanju IT-tehnologij iščejo bližnjice, namesto da bi razvoj teh uskladili z organizacijskim razvojem.

Negativni učinki iskanja bližnjic

Iskanje bližnjic in uvajanje preveč naprednih informacijskih sistemov ima lahko negativne učinke. Projekti se hitro sprevržejo v nočno moro, večkratno presežejo zastavljene roke in proračun ali pomenijo veliko tveganje za poslovanje. Tipični primer so projekti SOA v kritičnih sistemih za odnose z uporabniki (CRM), ki pomenijo veliko tveganje za delovanje in ugled družbe, saj uporabniki in partnerji napake neposredno vidijo in občutijo.

Družbe, ki organizacijsko niso pripravljene na uvedbo sodobnih, procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov, bi se morala uvajanja novih sistemov lotevati pilotno in postopno. Prehod iz funkcijske v procesno organiziranost je velik zalogaj za celotno družbo, zato se mora na spremembo dobro pripraviti. Izkušnje kažejo, da bi morale družbe in organizacije pred uvedbo procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov urediti organizacijo in upravljanje poslovnih procesov ter integracijo poslovnih aplikacij. Prav to pa je segment, ki ga slovenski menedžerji najmanj obvladajo. Zato ne preseneča brezbrižnost, ki je posledica pomanjkanja organizacijskih in poslovnih znanj, s katero se slovenske družbe lotevajo uvajanja najnovejših informacijskih sistemov.

Poudarek na znanju in konkurenci

Povečanje učinkov naložb v IT in povečanje konkurenčnosti slovenskih družb zahteva korenito spremembo odnosa do znanja. Družbe bodo morale večji poudarek dati upravljanju razvoja organizacije in poslovnih procesov, metodologijam za razvoj in uvajanje aplikacij, pripravi projektov ter obvladovanju tveganj. Teh stvari ni mogoče zgraditi čez noč, zato bo pot do uspeha in zrelega IT-trga trnova. Najmočnejša gonilna sila, ki lahko sproži korenite spremembe, pa je zdrava in močna konkurenca. Dokler bo država igrala ključno vlogo v gospodarstvu in ne bo zagotovila mehanizmov za nadzor konkurence, dokler se bosta bohotila klientelizem in korupcija, vse dotlej pozitivnih sprememb ne bo.

(Prva objava: Moj mikro, julij/avgust 2007)

Slovenski IKT-razvoj - v primežu politike in lobijev

Odsotnost celovite razvojne politike, pomanjkanje ambicij na vseh ravneh ter prevelika vloga države in pomanjkanje poslovne etike v slovenskem gospodarstvu − to je nekaj bistvenih razlogov, da Slovenija ni izkoristila razvojnih potencialov na področju informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki jih je imela.

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so osrednja točka nacionalnih razvojnih strategij številnih držav. Na ravni EU-ja Lizbonska strategija in njena prenovljena različica postavljata IKT kot gonilno silo večje socialne vključenosti, kakovosti življenja, gospodarske rasti in konkurenčnosti. Zagotovo je to eden glavnih razlogov, da so podobne formulacije našle mesto tudi v osrednjih slovenskih strateških dokumentih.A slovenska vlada se je zadovoljila le z uvodnimi frazami, sicer pa je to področje prepustila posameznim lobijem. V vladni politiki, njenih reformnih dokumentih in dolgoročnih strateških projektih ni videti, da bi vlada področju IKT posvečala pretirano pozornost. Res je pripravila nekaj področnih strategij, ki obravnavajo IKT, vendar njihovo izvajanje kaže, da gre v glavnem za ljubiteljske in/ali promocijske dokumente brez posebne teže. Dokumenti so premalo ambiciozni in zanje v proračunu ni namenjeno dovolj denarja za razvojni preboj. Edina izjema je morda področje e-uprave. Tudi nova strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji daje občutek, da je nastala zgolj zato, ker jo kot članica EU-ja pač moramo imeti.Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih izražajo prepričanje, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor. Kje so razlogi za takšno dvoličnost? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, bi si morda morali zastaviti naslednji vprašanji. Prvo je vprašanje, ali je Slovenija informacijsko res tako razvita in njen sektor IKT tako konkurenčen, kot meni vlada. Drugo vprašanje je, ali vlada s svojo politiko ne promovira zgolj nacionalnih šampionov in posameznih lobijev ter hkrati zanemarja razvoja celotnega sektorja in informacijske družbe nasploh.

Ko resnica kazi idilo

Preden si ogledamo nekaj podatkov in primerjav, si poglejmo, kako se v slovenski javnosti podatki prikazujejo in razlagajo. Pred leti sem naletel na zanimiv fenomen. Javnost, vključno z glavnimi deležniki, je bila globoko prepričana, da smo Slovenci pri razširjenosti in uporabi neke storitve med vodilnimi, če ne kar vodilni v Evropi in svetu. Pri pripravljanju strategije pa sva s kolegom ugotovila, da temu ni tako. Resnica je bila povsem drugačna. Storitev je bila bolj priljubljena in razširjena celo v državah, ki jih Slovenci radi štejemo za manj razvite od nas. V najrazvitejših državah pa se je storitev povprečno uporabljala za velikostni razred več kot v Sloveniji. In kar je še huje, za velikostni razred hitreje kot pri nas se je povečevala njena uporaba. Podjetja v teh državah so bila prožna in inovativna. Nenehno so uvajala nove storitve in poslovne modele. Pomembno orodje uspeha je bila proaktivna, razvojno usmerjena cenovna politika, ki je sledila potrebam uporabnikov in spodbujala uporabo storitev. S kolegom sva tudi ugotovila, da so se ob prikazovanju razvitosti Slovenije nekateri indikatorji metodološko neustrezno primerjali z indikatorji EU-ja, da bi polepšali našo podobo.Ugotovitve sva predstavila kolegom. In kakšen je bil odziv? Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva doživela hladen tuš. Kolegi so bili skeptični in predstavljena dejstva niso spremenila njihovega prepričanja o idiličnem stanju v Sloveniji. Neomajni so bili še zlasti nekateri politično nastavljeni avtoritarni direktorji, ki ne sprejemajo drugačnih mnenj, kaj šele resnico. Sledili so različni pritiski in nazadnje zlonamerna podtikanja. Čeprav sva odgovorne seznanila z objektivnimi dejstvi, je bilo očitno, da je resnica kazila idilo in ni bila zaželena. Zato je ostala za zidovi in skrita javnosti. Znana je bila le ozkemu krogu posvečenih, ki so nanjo kmalu pozabili. Najbolj absurdno pri vsem skupaj je bilo, da pravih podatkov in primerjav niso poznali niti tisti, ki bi jih morali – nacionalni guruji, raziskovalci in strokovnjaki, ki so sooblikovali javno mnenje. Ti so še naprej ustvarjali idilično sliko naše zgodbe o uspehu. A javna podoba se ni skladala z realnostjo.Opisani primer ni osamljen, zato sem odtlej posebej pozoren na tovrstne pojave. Pa ne le zaradi pojavov samih, temveč zaradi posledic, ki jih imajo na razvoj podjetij, trga, gospodarstva in družbe nasploh. Razkorak med javno (samo)podobo in realnostjo namreč lahko negativno vpliva na razvoj. Problem pa se pojavi, ko je razkorak prevelik. Takrat politiki ali poslovodstva organizacij vzpostavijo dodatne nadzorne mehanizme, omejijo svobodo izražanja mnenj in dialog ter zatrejo ideje, ki odstopajo od uveljavljenih notranjih konceptov. Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. V razvitih državah dajejo prednost etiki in jo tudi zakonsko ščitijo. Slovenski voditelji in direktorji pa namesto etike in kompetenc zaposlenih poudarjajo njihovo lojalnost. Slednje pogosto pomeni poslušnost in vodi v negativni kadrovski izbor. S takšnim in podobnim ravnanjem poslovodstva povzročajo ogromno škodo in zavirajo razvoj ustrezne klime, ki bi spodbujala ustvarjalnost in inovativnost.

Velike priložnosti nismo izkoristili

Slovenija je imela pred desetimi leti priložnost, da se na področju IKT-ja povzpne med vodilne evropske države. Imela je dobro izhodišče. Sprejem nacionalnih programov sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je spodbudil informatizacijo šol, računalniško opismenjevanje ter izgradnjo akademske informacijske infrastrukture. Na prehodu v novo tisočletje je bila Slovenija vodilna med državami Srednje in Vzhodne Evrope po razširjenosti osebnih računalnikov, telefonije in spletnih predstavitev šol in knjižnic ter njihovega dostopa do interneta. (Vir: D. Caf, Evropski pregled informacijske družbe, Teleinfos, 2000.)Imeli smo izjemno dinamičen IKT-sektor. V obdobju med letoma 1995 in 2000 se je število IKT-podjetij povečalo za tri četrtine, število zaposlenih za polovico, poslovni prihodki in dobiček pa za štiri petine. Prihodki sektorja so rasli precej hitreje od bruto domačega proizvoda, ki se je v istem obdobju povečal za manj kot tretjino. Sektor je bil tudi izvozno usmerjen, čeprav je treba poudariti, da je eno samo podjetje ustvarilo 40 %, pet največjih izvoznikov pa dve tretjini vsega slovenskega izvoza IKT. (Vir: IDC, Slovenian ICT Industry Structural Features and SWOT Analysis, 2004.)

Napoved izdatkov za IT v letu 2007 (zgoraj) in Izdatki za IT v odstotku BDP. Grafa kažeta, da je Slovenija na IT-področju še zmeraj tranzicijska država, mnogo bližje državam jadranske regije, kot pa starim članicam EU-ja. Države jadranske regije: Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Hrvaška, Slovenija, Srbija.

Danes je povsem jasno, da priložnosti, ki smo jo imeli, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Vzrokov za to je veliko. Prvi razlog so zagotovo premajhna vlaganja v IKT. Na področju telekomunikacij smo še nekako sledili in dosegli 60 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Drugačna je slika pri IT-ju, kjer smo pod 40 % povprečnih izdatkov EU-15 na prebivalca. Delež izdatkov za IT glede na BDP je v Sloveniji leta 1997 znašal 1,3 %, v EU-15 pa 2,3 %. Deset let kasneje je delež v Sloveniji 1,9 % v EU-15 pa 2,7 %. (Vir: IDC, 2007.) Še zlasti je pomenljiv podatek, da so bili povprečni izdatki za IT na prebivalca v EU-15 v zadnjih desetih letih trikrat višji kot v Sloveniji. Ob upoštevanju kupne moči, Slovenija zaostaja tudi za nekaterimi novimi članicami EU. Poleg nizke ravni izdatkov za IT skrb zbuja tudi njihova struktura. Medtem ko je v EU-15 in globalno poudarek na storitvah, ki so sredstvo za izkoriščanje poslovne vrednosti IT, so vlaganja v Sloveniji osredotočena na kupovanje strojne opreme.

Premajhna vlaganja v IKT niso edini razlog, da slovenski sektor IKT po letu 2000 ni zmogel razvojnega preboja. Slovenska politika v zadnjih desetih letih na področju tehnološkega razvoja ni imela pravega recepta. Poleg tega poslovno okolje ni naklonjeno podjetništvu in tehnološkemu razvoju, kar dokazujejo razmeroma slabe uvrstitve Slovenije na mednarodnih lestvicah (npr. Indeks poslovati Svetovne Banke, www.doingbusiness.org; ali Indeksa nacionalne konkurenčnosti po IMD, www.imd.ch/research/publications/wcy/index.cfm, oziroma WEF, www.weforum.org/en/initiatives/gcp/index.htm). Zato so visokotehnološka podjetja pri nas redka. Po številu visokotehnoloških in IKT-patentov je Slovenija na repu EU-ja. Leta 2003 je na Evropski patentni urad (EPO) iz Slovenije prispelo le 9 vlog za visokotehnološke patente. Najuspešnejše države vložijo letno več sto ali tisoč vlog. Podobno je na področju IKT patentov, kjer je bila Slovenija leta 2003 s 17 prijavami ponovno na repu držav EU. (Vir: High-technology patent applications to the European Patent Office, Statistics in Focus, Eurostat, 20/2007.) Zato ne preseneča, da je delež visokotehnoloških produktov v slovenskem izvozu zanemarljiv in pomeni le 5 % izvoza. (Vir: Science, technology and Innovation in Europe, Panorama of the European Union, European Communities, 2006)

Slovenska politika na eni strani zanemarja IKT, na drugi strani vladni predstavniki v svojih javnih nastopih trdijo, da je Slovenija informacijsko razvita država in da imamo močan in mednarodno konkurenčen domač sektor.

Imamo nekaj uspešnih nišnih podjetij, to pa je tudi vse. Potem ko se je vlada praktično odpovedala reformam, ni nobenih možnosti, da bi se stanje v kratkem izboljšalo. Poslovno okolje se prepočasi spreminja, težave imamo s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Naš visokošolski sistem je med najbolj zaprtimi v EU – tako na ravni predavateljev kot študentov. Neustrezna struktura študentov in diplomantov nam ne omogoča razvojnega preboja. V Sloveniji je bilo leta 2004 med vsemi diplomanti na stopnjah ISCED 5 in 6 le 3,8 % diplomantov s področja naravoslovja, matematike in računalništva, kar je najmanj med vsemi članicami EU-27. Upada tudi delež diplomantov na inženirskih študijskih programih (Viri: Science, technology and Innovation in Europe, Eurostat, 2007; Indikatorji za izobraževanje in usposabljanje, Eurostat, 2007, epp.eurostat.ec.europa.eu).

Politika duši gospodarstvo

Velik problem je tudi prevelika vloga politike v gospodarstvu. Slovenija je v zadnjih desetih letih zgradila solidno informacijsko infrastrukturo, a ta ni povsem primerljiva z najrazvitejšimi evropskimi državami. Poleg tega je bil razvoj preveč osredotočen na naložbe v infrastrukturo, premalo pa na nove poslovne modele in spodbujanje uporabe storitev. Enako je bilo z uvajanjem IKT-ja v podjetjih. Naložbe so bile razmeroma visoke, učinki pa ne. Presenetljivo je, da tudi sama podjetja pogosto niso zadovoljna z učinki IKT-ja. V podjetjih, kjer je država lastniško prisotna, imajo dobavitelji prek politike prevelik vpliv na poslovne in tehnološke odločitve. Dobavitelji pomembno vplivajo na kadrovanje poslovodstev, pa tudi na nižjih ravneh, kjer potrebujejo lojalne sogovornike. Politika vse od osamosvojitve ni bila sposobna vzpostaviti prostega trga in zdrave konkurence. Tega si najbrž niti ni želela. Potem ko so morali postati postopki v javni upravi pregledni, je politika poskrbela, da so bila iz državnega nadzora izvzeta podjetja, v katerih je bila država lastniško prisotna.

Zaposleni, svetovalci in strokovna javnost se pogosto srečajo z dilemo, ko se morajo odločati med etiko in lojalnostjo. Slovensko okolje je na tem področju izjemno nezrelo in nerazvito. Priložnosti, da se na področju IKT-ja povzpnemo med vodilne evropske države, nismo znali niti zmogli izkoristiti. Prvi razlog so premajhna vlaganja v IKT.

V podjetjih, kjer je država pomemben lastnik, znanje nima prave veljave. Tragični, a resnični so primeri, ko zaposleni na podiplomskem študiju delajo naloge, v katerih preučujejo postopke in kriterije za izbor dobaviteljev na področju IKT-ja. Njihovi šefi pa se, brez poglobljenega razmisleka in vključevanja stroke, o nabavah z dobavitelji dogovorijo kar na poslovnih kosilih ali golfu. Znani so tudi primeri, ko so podjetja najela svetovalce, da so pregledali stanje v podjetju, pripravili zahteve za nove rešitve ter pripravili postopke in kriterije za odločanje pri izboru dobaviteljev. Nato pa je politika s svojim izborom podjetju olajšala odločanje in skrajšale nabavne postopke.

Vmešavanje politike in prek njih dobaviteljev v poslovne in tehnološke odločitve podjetij ima zelo negativne posledice tako na uvajanje kot na potencialne učinke IKT-ja za podjetja in gospodarstvo nasploh. Podjetja, v katerih ima politika velik vpliv, so odlična, ko je treba zapravljati denar, mnogo slabše pa se odrežejo, ko je treba kupljeno opremo izkoristiti za doseganje poslovnih koristi. Takšna podjetja ne razvijajo notranjih virov. Potencialni poslovni učinki uvajanja IKT-ja se dodatno zmanjšajo zaradi predolgih rokov uvajanja novih tehnologij. Podjetja ne obvladujejo načrtovanja, projektov in poslovnih procesov. A v politično vodenih podjetjih vse to ni problem, saj poslovodstva za zamude, visoke stroške nakupov in uvajanja ter nedoseganje pričakovanih učinkov ne odgovarjajo. Čeprav ravnanje marsikaterega poslovodstva opisujejo določbe kazenskega zakonika, lahko člani uprav, direktorji in nadzorniki mirno spijo, saj so si zagotovili imuniteto z izbiro pravih dobaviteljev. Kako dolgo bo še trajala slovenska tranzicija?

Na hitrejši razvoj področij, ki temeljijo na znanju, lahko računamo šele po dejanskem zaključku tranzicije. V podjetjih, v katerih ima država pomemben delež, četudi le 10 %, se bodo poslovne, kadrovske in druge odločitve ter procesi vedno odvijali netransparentno, neučinkovito z vidika podjetja in dolgoročno zelo škodljivo.

Slovenska podjetja bodo najbrž še naprej veliko vlagala v izgradnjo infrastrukture. Vendar slednja sama po sebi ne zagotavlja preboja. Za razvojni preboj bo treba spremeniti miselnost v politiki in marsikaterem podjetju. Znanje bo moralo končno dobiti večjo veljavo. Predvsem pa bo morala politika poskrbeti, da se bo slovenska tranzicija že enkrat zaključila. Dokler pa bo politika prisotna v gospodarstvu, bo ostala agent posameznih lobijev in ne bo sposobna vleči potez, ki bi lahko zagotovili razvoj visokotehnološkega podjetništva – naj si bo to na področju IKT ali katerem drugem področju.

(Prva objava: Moj mikro, april 2007)