Slovenski uporabniki storitev mobilne telefonije smo
navajeni na nizke cene. Operaterji kar tekmujejo, kdo bo ponudil nižje cene, v
pakete vključil več storitev in pritegnil več novih uporabnikov. Noro tekmo sta
sprožila nova operaterja T-2 in Tušmobil. Ko pa se je v cenovni boj spustil še
največji slovenski operater, so se razmere na trgu močno zaostrile. S cenami,
ki jih diktira Mobitel, drugi operaterji vse težje živijo. Nekateri paketi so
tako zelo poceni, da se zdi skoraj nemogoče, da bi Mobitel z njimi lahko
pokrival svoje stroške.
Z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami
Mobitel kroji usodo konkurence. Še celo Simobilu, ki ima edini povsem lastno
mobilno omrežje, Mobitel pomembno določa poslovne pogoje. Mobitel ima daleč
največji trži delež, zato Simobilovi uporabniki pomemben delež klicev še zmeraj
opravijo v Mobitelovo omrežje. Podobni pogoji veljajo za klice v omrežja drugih
operaterjev in ponudnikov storitev. Usoda preostalih konkurentov je zaradi
večje odvisnosti od Mobitelovih veleprodajnih cen skoraj povsem v njegovih
rokah.
Mobitel v okviru paketa Itak Džabest uporabnikom v starostni
skupini od 15 do 30 let za 15 evrov mesečne naročnine ponuja količino
brezplačnih storitev, kot je povprečni Mobitelov predplačniški uporabnik ne
porabi v vsem letu. Če bi jo porabil v enem letu, bi zanjo odštel 328,8 evra
ali 27,4 evra mesečno (ob predpostavki, da ne opravi niti enega klica med
polnočjo in peto uro zjutraj). Če pa bi predplačniški uporabnik vsak mesec
opravil enako količino storitev, kot jo z mesečno naročnino brezplačno dobi naročnik
Itak Džabest, bi njegov mesečni račun znašal že omenjenih 328,8 evrov.
Iz tega izhaja dvoje. Prvič, večina Mobitelovih uporabnikov
želi uporabljati najcenejše pakete, kar je razumljivo. Zato ne preseneča, da
imamo v Sloveniji nadpovprečno visok delež »mladih«, starih od 15 do 30 let.
Med vodilnimi v svetu smo tudi po vitalnosti »upokojencev« in seveda po številu
»gasilcev«, ki so pri Mobitelu prav tako deležni ugodnih paketov. Zaradi
cenovno zelo ugodnih naročniških paketov se zmanjšuje delež predplačniških
uporabnikov.
Drugo dejstvo je, da Mobitel s tako ugodnimi paketi, kot je
Itak Džabest, ne bi mogel preživeti. Preprost izračun pokaže, da mora Mobitel s
preostalimi uporabniki in storitvami zaslužiti precej več, da lahko ustvari
poslovne prihodke, ki jih izkazuje. Zato je samoumevno, da določene skupine
uporabnikov subvencionirajo skupino najintenzivnejših in najštevilčnejših
uporabnikov. Pomemben vir navzkrižnega subvencioniranja storitev so visoke cene
zaključevanja klicev iz drugih omrežij. Subvencioniranje se dogaja tudi z
gostovanji v tujini in gostovanji tujcev v Mobitelovem omrežju, a to ne
zadošča.
Imamo najnižje cene
Z uvedbo paketov, kjer za fiksno ceno dobiš določeno
količino storitev, so mobilni operaterji začeli spodbujati večjo uporabo svojih
storitev in spreminjati vzorce uporabe. V paketu Itak Džabest lahko uporabnik
za 15 evrov opravi 1000 minut pogovorov v Mobitelovem omrežju, 200 minut
pogovorov v druga slovenska omrežja, pošlje 1000 sporočil SMS oziroma MMS in
prenese 1 GB podatkov v omrežju GPRS/UMTS. Gre za enormno količino storitev,
zato ni nobenega dvoma, da je paket namenjen intenzivnim uporabnikom storitev
mobilne telefonije.
Metodologija OECD-ja, na podlagi katere višino stroškov
mobilne telefonije v članicah EU-ja spremlja Evropska komisija, potrjuje naše
ugotovitve. Cenovne košarice OECD-ja se prilagajajo novim vzorcem uporabe, a
dovolj zgovoren je podatek, da je količina, ki jo Mobitel ponuja v okviru
paketa Itak Džabest, večkrat večja od količine storitev, ki jo porabijo
povprečni visoko zahtevni uporabniki v najrazvitejših državah sveta.
Primerjava s cenami storitev mobilne telefonije v 30
najrazvitejših državah sveta, članicah OECD-ja, pokaže, da so storitve pri
Mobitelu med najcenejšimi. Če bi količino storitev v košarici intenzivne
uporabe povečali na količino storitev, ki jo vsebuje Itak Džabest, bi bile
Mobitelove cene daleč najnižje. Ob tem se seveda postavi vprašanje, kako je
mogoče, da so pri nas cene nižje kot na Danskem in Nizozemskem, kjer so stroški
izgradnje in vzdrževanja mobilnih omrežij nižji od stroškov, ki jih imajo
slovenski mobilni operaterji. Nam šefi mobilnih operaterjev in profesorji niso
ves čas prodajali zgodbe o tem, kako neugodna je Slovenija za gradnjo
telekomunikacijskih omrežij?
Nizke cene slabijo operaterje
Smo slovenski uporabniki res lahko zadovoljni z izjemno
nizkimi cenami storitev mobilne telefonije? Odgovor je da in ne. Kratkoročno,
gledano z vidika mesečnih izdatkov, so seveda še zlasti zadovoljni naročniki,
ki se jim uspe uvrstiti med uporabnike, stare od 15 do 30 let, upokojence ali
gasilce. Nasploh pa je odgovor negativen.
Cenovne vojne in cenovno izrivanje niso škodljivi le za same
udeležence, ampak na dolgi rok škodujejo koristim uporabnikov. Nižanje cen
preko vseh razumnih meja slabša poslovne prihodke in poslovni izid mobilnih
operaterjev, ki zaradi tega težje financirajo gradnjo, širitev in nadgradnje
omrežij. Posledica je slabša pokritost države s kakovostnim signalom in
mobilnimi širokopasovnimi storitvami, slabša je kakovost storitev. Vse to
uporabniki še kako občutimo. Najšibkejši operaterji dolgotrajnih cenovnih vojn
ne preživijo in po dolgotrajni vojni običajno sledi dvig cen. Žrtev prve
cenovne vojne je bila Vega, vprašanje je, kateri operater bo naslednji, ki bo
klonil pod pritiski cenovnega izrivanja?
Cenovna vojna je že pokazala zobe. Prihodki mobilnih
operaterjev se znižujejo, prav tako se slabšajo njihovi poslovni izidi.
Uporabniki se v vse večjem številu odločajo za cenovno ugodne pakete s fiksno
ceno in svojo uporabo prilagajajo zakupljeni količini storitev. S tem se
poslovni rezultati mobilnih operaterjev slabšajo. Posledice tovrstnega
dogajanja na trgu bodo najbolj prizadele manjše operaterje.
Simobilovi poslovni rezultati za drugo četrtletje potrjujejo
zgornje ugotovitve. Njegovi prihodki so v primerjavi z enakim lanskim obdobjem
za 8,6 odstotka nižji, poslovni izid iz poslovanja pa kar za 41,6 odstotka. Ob
tem se je število zaračunanih minut na uporabnika povečalo za 9,2 odstotka,
povečalo pa se je tudi skupno število S.mobilovih uporabnikov, medtem ko je
povprečni mesečni prihodek na uporabnika (ARPU) padel za 10,2 % na 21,2 evra.
V času pisanja članka Mobitelovi poslovni rezultati za drugo
četrtletje še niso bili znani, a skoraj zagotovo bo cenovna vojna zarezala v
njegove poslovne rezultate. Kako globoko, pa tudi po njihovem razkritju najbrž
ne bo povsem jasno. Mobitel je v zadnjih dveh letih namreč postal pomemben
prodajni kanal storitev Telekoma Slovenije, kar mu omogoča zamegljevanje
poslovne uspešnosti iz svoje osnovne dejavnosti.
Seme zla je pred desetletjem zasejal Mobitel
Cenovna vojna, ki jo je začel Mobitel, je primer cenovnega
izrivanja, pri katerem najkrajši konec potegnejo manjši operaterji, torej
Mobitelova konkurenca. Najbolj so na udaru operaterji, ki zaradi nezadostnega
pokritja z lastnim omrežjem gostujejo v Mobitelovem omrežju (Tušmobil in T-2),
in še posebej oba ponudnika storitev v Mobitelovem omrežju (Debitel in
Izimobil). Omenjeni operaterji pri Mobitelu zakupujejo veleprodajne storitve po
veliko višji ceni, kot jo Mobitel zaračunava svojim končnim uporabnikom na
maloprodajnem trgu. Ti operaterji lahko Mobitelu pri najcenejših paketih
konkurirajo le, če svoje storitve prodajajo z izgubo.
Mobitel je cenovno vojno prvič začel že pred desetimi leti,
ko je na trg vstopil Simobil, ki ga je vodil sedanji predsednik upravnega
odbora Mobitela. Takrat sta se Simobil in Mobitel spustila v cenovno vojno,
zaradi katere smo imeli v Sloveniji zelo nizke, morda celo najnižje klice
znotraj posamičnih mobilnih omrežij v Evropi. Negativni učinki cenovne vojne na
Mobitelove poslovne rezultate so bili tako zelo očitni, da je samoumevno
vprašanje, zakaj urad za varstvo konkurence (UVK) v zvezi s tem nikoli ni
sprožil nobenega postopka. Simobil si še danes ni povsem opomogel.
Cenovna vojna, ki jo je vodil Mobitel, je šla tako daleč, da
je sektorski regulator (današnja Agencija za pošto in elektronske komunikacije
– APEK) vsem tedanjim operaterjem v začetku julija 2002 poslal dopis, v katerem
jih je opozoril, da na trgu že dlje časa opaža določene anomalije, ki bi lahko
dolgoročno negativno vplivale na razvoj telekomunikacijskih omrežij in
storitev. Regulator je operaterje in ponudnika storitev pozval, da so v korist
uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu telekomunikacijskih storitev
prilagodili svoje cene stroškom učinkovitega zagotavljanja storitev. Cene na
trgu mobilnih javnih telekomunikacijskih storitev namreč niso dosegale stroškov
učinkovitega zagotavljanja storitev. Operaterji in ponudnik storitev so se zato
uskladili za 10 % zvišanje cen storitev s 1. avgustom 2002.
Slovenija v čarobnem ogledalu
APEK je leta 2002 posredoval zaradi opozoril Evropske
komisije in pritiskov ZDA, ki so odločno opozarjale na težke razmere, ki jih je
na slovenskem trgu zaradi Mobitelove poslovne politike imela družba Vega v
lasti ameriškega kapitala.
Evropska komisija je vedela, da stanje na slovenskem
mobilnem trgu do leta 2004 ni bilo takšno, kot ga je slikala slovenska
politika, in da so bili podatki o razširjenosti mobilne telefonije vse od
odprtja mobilnega trga leta 1998 močno precenjeni. Slovenske oblasti so do leta
2004 prikazovale povsem drugačno sliko o razvitosti slovenskega mobilnega trga,
kot so jo kazali evropski uradniki. Po slovenskih uradnih podatkih naj bi bila
Slovenija v evropskem vrhu. Da to ni povsem res in da je bilo nekaj narobe, se
je pokazalo sredi leta 2004, ko je Slovenija morala uskladiti metodologijo z
EU-jem in se je število uporabnikov čez noč občutno zmanjšalo. Razširjenost
mobilne telefonije v Slovenija je vse odtlej med najnižjimi v EU-ju.
Podobno je bilo s cenovnimi primerjavami. Čeprav so bile
cene pri nas med najnižjimi, je APEK Evropski komisiji vse do danes sporočal
Mobitelove cene v paketih, ki jih skoraj nihče ni uporabljal. Če bi namreč
cenovne primerjave naredili na osnovi objektivnejših cenovnih paketov, torej
tistih, ki se za posamezne kategorije uporabe dejansko uporabljajo, bi te
razkrile povsem drugačno podobo slovenskega mobilnega trga in morda vzbudile
sume o morebitnem protikonkurenčnem delovanju slovenskih operaterjev ter
predvsem slabem opravljanju dela obeh regulatorjev, UVK in APEK.
Monopolna kultura
Ob neukrepanju UVK-ja, zamegljevanju položaja v Sloveniji s
strani APEK-a ter politiki, ki takšno ravnanje omogoča in spodbuja, se lahko
samo vprašamo, v čigavem interesu je vse skupaj? Zagotovo ne v interesu
uporabnikov. Mobitel z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami
po mnenju drugih operaterjev povzroča cenovno izrivanje in slabi konkurenco.
Manjši operaterji, ki gradijo lastna omrežja, s prihodki ne morejo pokrivati
stroškov financiranja. Si.mobil ima še zmeraj ogromne dolgove, T-2 posluje samo
zahvaljujoč velikodušnosti svojih lastnikov in Tušmobil bi bil brez prepoznavne
blagovne znamke njegove trgovske verige ter naklonjenosti APEK-a, zaradi katere
je praktično zastonj prišel do frekvenc, obsojen na propad. Ogroženo je tudi
poslovanje obeh ponudnikov storitev v Mobitelovem omrežju, saj morata pri
Mobitelu zakupovati storitve po precej višjih cenah, kot jih Mobitel prodaja
svojim uporabnikom, na kar je javno opozoril Izimobil.
Cenovno izrivanje je za uničevanje konkurence uporabil tudi
Telekom Slovenije. Marca 1999 je krepko dvignil cene zakupljenih vodov in
otežil poslovanje ponudnikom dostopa do interneta. Ko je to naredil še pri
storitvah, ki so jih uporabljali tako ponudniki dostopa do interneta kot
podjetja, ki so želela uporabljati hišne centrale, in pozneje še na področju
širokopasovnega dostopa, je zapečatil usodo številnim ponudnikom storitev, ki
so v nekaj letih izginili s trga.
Monopolna kultura v slovenskih telekomunikacijah, ki jo je
omogočila politika s svojimi kadrovskimi potezami, je v desetih letih pustila
neizbrisljive posledice. Metode spornih in nezakonitih poslovnih praks so se
uveljavile zato, ker so bile koristi za glavne akterje večje od škode, saj
škode v obliki globe nikoli niso plačali, kaj šele da bi končali v zaporu, čeprav
bi bila to zanje edina prava kazen. Na slovenskih sodiščih so zaščiteni kot
kočevski medvedje, saj sodišča niso le neučinkovita, ampak tudi ne dajejo
videza neodvisnosti.
Težko si je predstavljati, kakšno je stanje duha v takšnem
okolju. Namesto podjetniških strategij se uveljavljajo obrambne strategije, ki
jim pravo moč daje podpora politike in katerih edini namen je zaščita interesov
najmočnejšega lobija, ki že več kot desetletje obvladuje slovenske
telekomunikacije. Njegovi akterji so tako v državnih podjetjih, v državni
upravi in na fakultetah, kot pri konkurentih in regulatorju – bodisi kot
vodilni uslužbenci bodisi kot zunanji svetovalci. Zato poslovno nerazumnim potezam,
tudi pri nekaterih konkurentih, in ne le pri državnih podjetjih, ki vodijo v
cenovne vojne, ni videti konca.
Epilog
Sprememb ni mogoče pričakovati, dokler bo politika slepo
sledila interesom lobijev. Tudi na regulatorje se ne gre zanašati, saj so njihovi
vodilni ljudje, tako kot vodilni v državnih podjetjih, pogosto le trgovci z
interesi, ki spretno manevrirajo med čermi politike in si svoj obstoj ter
prihodnost kupujejo z izbiranjem »pravih« dobaviteljev, najemanjem »pravih«
svetovalcev ter sprejemanjem »pravih« odločitev.
Žarek upanja, da bo nekoč vendarle drugače, tli v UVK-ju. Z
uskladitvijo slovenske zakonodaje varstva konkurence z evropskim pravnim redom,
ki ga je politika odlašala do zadnjega, je varuh konkurence dobil pristojnosti,
ki mu omogočajo, da zlorabe pravil konkurence krepko kaznuje. Za zdaj
odločnejšega ukrepanja še nismo videli. Če mu bo politika pustila proste roke
in zagotovila politično neodvisnost, ki je zdaj nima, bo UVK morda edini, ki bo
lahko sproži pozitivne spremembe. Za Evropsko komisijo, ki bi prav tako lahko
ukrepala, je Slovenija premajhna, da bi se ukvarjala z njenimi notranjimi
kršitvami pravil konkurence.
(Prva objava: Telekomunikacije, september 2009)
