Regulatorji soglašajo s koncentracijo, pa so jo sposobni tudi nadzirati?

Napovedani prevzem Pro Plusa s strani luksemburške družbe Slovenia Broadband (SBB) predstavlja doslej enega največjih poslov na področju telekomunikacij in medijev pri nas. Pri tem ne gre zgolj za prevzem medijske družbe. Novonastala skupina bi namreč povezala operaterje telekomunikacijskih storitev in več izdajateljev televizijskih (TV) programov ter elektronskih medijev. Vertikalne povezave v medijih načeloma niso problematične. Vpliv na pluralnost in raznovrstnost medijev je razumljivo manjši kot pri horizontalnih koncentracijah. Ne gre pa podcenjevati vpliva političnih in gospodarskih centrov moči na medije in njihovo neodvisnost. Zato je ključno vprašanje, ali so slovenski regulatorji sposobni nadzirati močne skupine, saj so že sedaj pogosto v podrejeni vlogi.

Lastniške spremembe na slovenskem medijskem trgu

Skupina United Group, v lasti globalne naložbene družbe Kohlberg Kravis Roberts (KKR) in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), je sredi julija sporočila, da je za okoli 230 milijonov evrov kupila medijski portfelj družbe Central European Media Enterprises (CME) v Sloveniji in na Hrvaškem. Ministrstvo za kulturo je vlogo za podajo soglasja h koncentraciji že zavrglo. Nove lastnike čaka le še odločba varuha konkurence, Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK), ki jo pričakujejo do konca letošnjega leta. Če bo AVK h koncentraciji podal soglasje, bo slovenska družba Pro Plus dobila novega lastnika. Povsem drugače poteka prevzem na Hrvaškem, kjer je Svèt za elektronske medije prejšnji teden odločil, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za prevzem družbe Nova TV.

Širokopasovne storitve med najdražjimi, operaterji bi še dražili

Zadnje spremembe na slovenskem televizijskem trgu bodo potrošnike krepko udarile po žepu. Najprej nove naročnike, ki so z operaterji kabelske, IP ali satelitske televizije sklenili naročniško razmerje, da bi lahko še naprej gledali do nedavnega brezplačna komercialna televizijska programa Pop TV in Kanal A. Najkasneje v dveh mesecih bo višje položnice prejela tudi večina dosedanjih naročnikov, ki imajo v paketih vključeno televizijo. Cene širokopasovnih storitev v Sloveniji so med najdražjimi v EU, zato so napovedane podražitve kaplja čez rob. Pristojni državni organi ob tem gledajo stran ali pa se problema lotevajo na napačnem koncu.

Bo država Telekomu omogočila neupravičeno obogatitev?

Več kot deset let po uvedbi postopka je konec lanskega leta s sodbo Upravnega sodišča postala pravnomočna odločba Javne agencije za varstvo konkurence (AVK), ki je ugotovila, da je Telekom Slovenije od 1. decembra 2002 do 5. septembra 2005 zlorabljal prevladujoči položaj na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa z bitnim tokom prek bakrenega omrežja v Republiki Sloveniji. Iz sklepa o uvedbi postopka pred dobrimi desetimi leti je razvidno, da je AVK v postopku obravnaval sporno pogojevanje zakupa priključka ADSL s hkratnim sprejemanjem dodatne obveznosti zakupa priključka ISDN, ki po svoji naravi niti po trgovinskih običajih ni povezan z zakupom priključka ADSL. V času zlorabe je tako Telekom Slovenije »izsilil« prodajo več deset tisoč priključkov ISDN in zanje več let pobiral višjo naročnino. Navkljub pravnomočno ugotovljeni zlorabi prevladujočega položaja, senat AVK Telekomu ne bo izrekel globe za prekršek, ker je prekršek zaradi dolgotrajnega postopka zastaral.

Telekom zlorabljal prevladujoči položaj na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa

Telekom Slovenije je ta teden prejel odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK), s katero je ta ugotovila, da je Telekom od januarja 2005 pa vsaj do marca 2014 zlorabljal prevladujoči položaj in omejeval konkurenco na medoperaterskih trgih širokopasovnega dostopa z bitnim tokom in dostopa do fizične omrežne infrastrukture v Republiki Sloveniji. Telekom mora v treh mesecih od prejema odločbe prenehati s kršitvijo in se vzdržati kakršnihkoli podobnih dejanj ali ravnanj in sprejemanja odločitev ali ravnanj, ki bi imela enak učinek. Telekomu grozi visoka kazen AVK in plačilo večmilijonskih odškodnin oškodovanim podjetjem, v kolikor se z njimi že ni poravnal. V Telekomu odločbo preučujejo in se o nadaljnih ukrepih še niso odločili. Glede na njegovo tradicionalno izkoriščanje vseh pravnih poti, lahko pričakujemo borbo »do zadnjega diha«, to je (vsaj) do vrhovnega sodišča.

Upravno sodišče potrdilo Telekomovo zlorabo pri prodaji ADSL

Prejšnji teden je Telekom Slovenije objavil novico, da je Upravno sodišče v sodbi, opr. št. I U 1871/2013-30, izdani 9. decembra 2014, potrdilo odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK), opr. št. 3072-2/2004/132, z dne 25. oktobra 2013, v kateri je ta ugotovila, da je Telekom od 1. decembra 2002 do 5. septembra 2005 zlorabljal prevladujoč položaj na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa z bitnim tokom prek bakrenega omrežja v Republiki Sloveniji. 

Telekomova hoja po robu

Telekom Slovenije je sredi letošnjega aprila ponudil paket z dostopom do spletne storitve Deezer, ki omogoča iskanje, odkrivanje in poslušanje glasbe na mobilnih napravah, prek spleta ali SiOL TV. Naročnikom v svojem mobilnem omrežju omogoča neomejen prenos glasbenih vsebin s portala. 

Uporabniki, ki so že uporabljali Deezer, so nad novo možnostjo navdušeni. Manj navdušeni so uporabniki drugih spletnih glasbenih storitev, tudi popularnejših. Ti morajo prenos glasbenih vsebin, ki presega zakupljeno mesečno podatkovno kapico, posebej plačati. Ob tem so prikrajšani še za brezskrben dostop do storitev, aplikacij ali vsebin v okviru zakupljenega podatkovnega prometa na račun dostopa do glasbenih vsebin.

Paketna prodaja ISDN in ADSL, zgodba še ni končana

Javna agencija RS za varstvo konkurence (AVK) je konec januarja javno objavila odločbo, ki jo je sicer izdala že lanskega oktobra in v kateri je ponovno ugotovila, da je Telekom Slovenije zlorabljal prevladujoči položaj s tem, ko je na medoperaterskem trgu internetnim ponudnikom pogojeval priključitev ADSL s predhodnim zakupom priključka ISDN. Zloraba je prizadela vse uporabnike interneta, ki so morali hkrati s širokopasovnim dostopom do interneta pri Telekomu zakupiti še priključek ISDN.

Ključne tožbe proti Telekomu v rokah ene sodnice

V današnji izdaji Dnevnika novinar Tomaž Modic piše o spremembi, ki se je zgodila v vodenju sodnih postopkov v odškodninskih tožbah proti Telekomu Slovenije, zaradi kršenja protimonopolne zakonodaje. Vodenje postopkov v štirih največjih tožbah, v katerih konkurenčni operaterji od Telekoma Slovenije zahtevajo plačilo skupno več kot 400 milijonov evrov odškodnine, je prevzela ljubljanska okrožna sodnica Lidija Smolar.

Po objavi prispevka sredi aprila, je Okrožno sodišče v Ljubljani v začetku maja s spremembo razporeda sodnikov za leto 2013 oblikovalo specializirano skupino sodnikov, ki se bodo ukvarjali izključno s spori na področju varstva konkurence. Odločitev o oblikovanju specializirane skupine je morda korak v pravo smer, saj se bodo sodniki lahko specializirali in ciljno usposabljali. To bi lahko omogočilo tudi hitrejše in kakovostnejše sojenje. 

Varstvo konkurence v zasebnem interesu ali v interesu države?

Telekom – nepremagljiva državna trdnjava

Okrožno sodišče v Ljubljani je prejšnji mesec razglasilo sodbo, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek operaterja T-2 proti Telekomu Slovenije v višini sto trideset milijonov evrov. T-2 je vložil tožbo že pred šestimi leti zaradi domnevnih protikonkurenčnih dejanj Telekoma Slovenije, ki naj bi mu preprečevala uspešen vstop na trg internetnih storitev. Glavna obravnava se je začela šele letos januarja, vendar se je končala v pičli uri in pol, tako da je bila sodba pričakovana. Sodnica si na obravnavi sploh ni zastavila vprašanja, ali so obtožbe o telekomovih zlorabah prevladujočega položaja utemeljene, ampak je najprej preverjala, ali je T-2 predložil dovolj dokazov za izračun škode. Ker po njenem mnenju za dober kubični meter dokumentov ni bilo dovolj, je postopek zaključila, ne da bi T-2 dala priložnost, da dokaze ustrezno dopolni. Ob takšnem zaključku postopka, v katerem sta sprti stranki v šestih letih priprav skupaj napisali skoraj tri tisoč strani vlog in sodišču predložili prek pet tisoč dokaznih listin, se upravičeno zastavlja vprašanje, kdo je večji nasprotnik konkurence, telekom ali zakon o pravdnem postopku in slovenska sodišča? Ali pa ne gre morda za usklajeno delovanje?

Telekom ni kriv?

Telekomovo vodstvo vztrajno zatrjuje, da spoštuje slovensko zakonodajo in da ne krši konkurenčnih pravil. A dejstva govorijo drugače. Telekomovi konkurenti se že od leta 1996 borijo proti njegovim zlorabam prevladujočega položaja. V petnajstih letih je bilo proti telekomu pri javni agenciji za varstvo konkurence (prej urad) uvedenih vsaj ducat postopkov. Agencija pri obravnavanju telekomovih domnevnih zlorab ni bila posebej zavzeta, saj so postopki ugotavljanja kršitev vselej trajali dlje, kot je predpisovala zakonodaja, a je vendarle izdala nekaj odločb.

Telekom izgubil v boju za znamko centreks

Okrožno sodišče v Ljubljani je v sodbi z dne 12. februarja 2013 zavrnilo tožbo Telekoma Slovenije, d. d., ki je družbi T-2, d. o. o., očitala protipravno uporabo imena in znaka centrex. V lastni analizi spora smo takšen razplet napovedali. Sodni izvedenec je na zadnji obravnavi namreč potrdil, da je centreks (angl. centrex) generično ime, ki se v uradnih, strokovnih in drugih komunikacijskih sporočilih uporablja kot oznaka za vrsto telekomunikacijske storitev, ki pojasnjuje funkcionalnost zasebne telefonske centrale v omrežju posameznega telekomunikacijskega ponudnika.

Družba T-2 je na svojih spletnih straneh uporabila znak IP centrex za lastne storitve in v tabeli objavila primerjavo s ponudbo družbe Telekom Slovenije, ki jo je trgu ponujala pod blagovno znamko centreks. Telekom Slovenije, ki je zakoniti imetnik znamke centreks, je v tem gospodarskem sporu družbi T-2 očital nelojalno uporabo imena centrex z obrazložitvijo, da je ime te znamke preveč podobno imenu opreme njegove znamke ter da je družba T-2 z opisom te storitve zavajala potrošnike glede izvora blaga. Telekom Slovenije je za to zahteval odškodnino v višini 3,2 milijona evrov, kar skupaj z obrestmi od leta 2006 znaša 4,2 milijona evrov.

Telekom v boju za znamko centreks

V četrtek, 17. 1. 2013, se je na Okrožnem sodišču v Ljubljani zaključila glavna obravnava v zadevi Telekom Slovenije, d.d., proti T-2, d.o.o., (opr. št. IV Pg 1834/2011) zaradi prepovedi kršitve znamk centreks in Telekom Slovenije ter dejanj nelojalne konkurence. Gre za ponovno obravnavo iste zadeve, potem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 29. 3. 2011 delno ugodilo reviziji, ki jo je v tej zadevi vložil Telekom Slovenije (Sodba in sklep III Ips 30/2010). Sodbo pričakujemo v tridesetih dneh.

Koristi imajo samo lobiji

Slovenski uporabniki storitev mobilne telefonije smo navajeni na nizke cene. Operaterji kar tekmujejo, kdo bo ponudil nižje cene, v pakete vključil več storitev in pritegnil več novih uporabnikov. Noro tekmo sta sprožila nova operaterja T-2 in Tušmobil. Ko pa se je v cenovni boj spustil še največji slovenski operater, so se razmere na trgu močno zaostrile. S cenami, ki jih diktira Mobitel, drugi operaterji vse težje živijo. Nekateri paketi so tako zelo poceni, da se zdi skoraj nemogoče, da bi Mobitel z njimi lahko pokrival svoje stroške.

Z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami Mobitel kroji usodo konkurence. Še celo Simobilu, ki ima edini povsem lastno mobilno omrežje, Mobitel pomembno določa poslovne pogoje. Mobitel ima daleč največji trži delež, zato Simobilovi uporabniki pomemben delež klicev še zmeraj opravijo v Mobitelovo omrežje. Podobni pogoji veljajo za klice v omrežja drugih operaterjev in ponudnikov storitev. Usoda preostalih konkurentov je zaradi večje odvisnosti od Mobitelovih veleprodajnih cen skoraj povsem v njegovih rokah.

Mobitel v okviru paketa Itak Džabest uporabnikom v starostni skupini od 15 do 30 let za 15 evrov mesečne naročnine ponuja količino brezplačnih storitev, kot je povprečni Mobitelov predplačniški uporabnik ne porabi v vsem letu. Če bi jo porabil v enem letu, bi zanjo odštel 328,8 evra ali 27,4 evra mesečno (ob predpostavki, da ne opravi niti enega klica med polnočjo in peto uro zjutraj). Če pa bi predplačniški uporabnik vsak mesec opravil enako količino storitev, kot jo z mesečno naročnino brezplačno dobi naročnik Itak Džabest, bi njegov mesečni račun znašal že omenjenih 328,8 evrov.

Iz tega izhaja dvoje. Prvič, večina Mobitelovih uporabnikov želi uporabljati najcenejše pakete, kar je razumljivo. Zato ne preseneča, da imamo v Sloveniji nadpovprečno visok delež »mladih«, starih od 15 do 30 let. Med vodilnimi v svetu smo tudi po vitalnosti »upokojencev« in seveda po številu »gasilcev«, ki so pri Mobitelu prav tako deležni ugodnih paketov. Zaradi cenovno zelo ugodnih naročniških paketov se zmanjšuje delež predplačniških uporabnikov.

Drugo dejstvo je, da Mobitel s tako ugodnimi paketi, kot je Itak Džabest, ne bi mogel preživeti. Preprost izračun pokaže, da mora Mobitel s preostalimi uporabniki in storitvami zaslužiti precej več, da lahko ustvari poslovne prihodke, ki jih izkazuje. Zato je samoumevno, da določene skupine uporabnikov subvencionirajo skupino najintenzivnejših in najštevilčnejših uporabnikov. Pomemben vir navzkrižnega subvencioniranja storitev so visoke cene zaključevanja klicev iz drugih omrežij. Subvencioniranje se dogaja tudi z gostovanji v tujini in gostovanji tujcev v Mobitelovem omrežju, a to ne zadošča.

Imamo najnižje cene

Z uvedbo paketov, kjer za fiksno ceno dobiš določeno količino storitev, so mobilni operaterji začeli spodbujati večjo uporabo svojih storitev in spreminjati vzorce uporabe. V paketu Itak Džabest lahko uporabnik za 15 evrov opravi 1000 minut pogovorov v Mobitelovem omrežju, 200 minut pogovorov v druga slovenska omrežja, pošlje 1000 sporočil SMS oziroma MMS in prenese 1 GB podatkov v omrežju GPRS/UMTS. Gre za enormno količino storitev, zato ni nobenega dvoma, da je paket namenjen intenzivnim uporabnikom storitev mobilne telefonije.

Metodologija OECD-ja, na podlagi katere višino stroškov mobilne telefonije v članicah EU-ja spremlja Evropska komisija, potrjuje naše ugotovitve. Cenovne košarice OECD-ja se prilagajajo novim vzorcem uporabe, a dovolj zgovoren je podatek, da je količina, ki jo Mobitel ponuja v okviru paketa Itak Džabest, večkrat večja od količine storitev, ki jo porabijo povprečni visoko zahtevni uporabniki v najrazvitejših državah sveta.

Primerjava s cenami storitev mobilne telefonije v 30 najrazvitejših državah sveta, članicah OECD-ja, pokaže, da so storitve pri Mobitelu med najcenejšimi. Če bi količino storitev v košarici intenzivne uporabe povečali na količino storitev, ki jo vsebuje Itak Džabest, bi bile Mobitelove cene daleč najnižje. Ob tem se seveda postavi vprašanje, kako je mogoče, da so pri nas cene nižje kot na Danskem in Nizozemskem, kjer so stroški izgradnje in vzdrževanja mobilnih omrežij nižji od stroškov, ki jih imajo slovenski mobilni operaterji. Nam šefi mobilnih operaterjev in profesorji niso ves čas prodajali zgodbe o tem, kako neugodna je Slovenija za gradnjo telekomunikacijskih omrežij?

Nizke cene slabijo operaterje

Smo slovenski uporabniki res lahko zadovoljni z izjemno nizkimi cenami storitev mobilne telefonije? Odgovor je da in ne. Kratkoročno, gledano z vidika mesečnih izdatkov, so seveda še zlasti zadovoljni naročniki, ki se jim uspe uvrstiti med uporabnike, stare od 15 do 30 let, upokojence ali gasilce. Nasploh pa je odgovor negativen.

Cenovne vojne in cenovno izrivanje niso škodljivi le za same udeležence, ampak na dolgi rok škodujejo koristim uporabnikov. Nižanje cen preko vseh razumnih meja slabša poslovne prihodke in poslovni izid mobilnih operaterjev, ki zaradi tega težje financirajo gradnjo, širitev in nadgradnje omrežij. Posledica je slabša pokritost države s kakovostnim signalom in mobilnimi širokopasovnimi storitvami, slabša je kakovost storitev. Vse to uporabniki še kako občutimo. Najšibkejši operaterji dolgotrajnih cenovnih vojn ne preživijo in po dolgotrajni vojni običajno sledi dvig cen. Žrtev prve cenovne vojne je bila Vega, vprašanje je, kateri operater bo naslednji, ki bo klonil pod pritiski cenovnega izrivanja?

Cenovna vojna je že pokazala zobe. Prihodki mobilnih operaterjev se znižujejo, prav tako se slabšajo njihovi poslovni izidi. Uporabniki se v vse večjem številu odločajo za cenovno ugodne pakete s fiksno ceno in svojo uporabo prilagajajo zakupljeni količini storitev. S tem se poslovni rezultati mobilnih operaterjev slabšajo. Posledice tovrstnega dogajanja na trgu bodo najbolj prizadele manjše operaterje.

Simobilovi poslovni rezultati za drugo četrtletje potrjujejo zgornje ugotovitve. Njegovi prihodki so v primerjavi z enakim lanskim obdobjem za 8,6 odstotka nižji, poslovni izid iz poslovanja pa kar za 41,6 odstotka. Ob tem se je število zaračunanih minut na uporabnika povečalo za 9,2 odstotka, povečalo pa se je tudi skupno število S.mobilovih uporabnikov, medtem ko je povprečni mesečni prihodek na uporabnika (ARPU) padel za 10,2 % na 21,2 evra.

V času pisanja članka Mobitelovi poslovni rezultati za drugo četrtletje še niso bili znani, a skoraj zagotovo bo cenovna vojna zarezala v njegove poslovne rezultate. Kako globoko, pa tudi po njihovem razkritju najbrž ne bo povsem jasno. Mobitel je v zadnjih dveh letih namreč postal pomemben prodajni kanal storitev Telekoma Slovenije, kar mu omogoča zamegljevanje poslovne uspešnosti iz svoje osnovne dejavnosti.

Seme zla je pred desetletjem zasejal Mobitel

Cenovna vojna, ki jo je začel Mobitel, je primer cenovnega izrivanja, pri katerem najkrajši konec potegnejo manjši operaterji, torej Mobitelova konkurenca. Najbolj so na udaru operaterji, ki zaradi nezadostnega pokritja z lastnim omrežjem gostujejo v Mobitelovem omrežju (Tušmobil in T-2), in še posebej oba ponudnika storitev v Mobitelovem omrežju (Debitel in Izimobil). Omenjeni operaterji pri Mobitelu zakupujejo veleprodajne storitve po veliko višji ceni, kot jo Mobitel zaračunava svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu. Ti operaterji lahko Mobitelu pri najcenejših paketih konkurirajo le, če svoje storitve prodajajo z izgubo.

Mobitel je cenovno vojno prvič začel že pred desetimi leti, ko je na trg vstopil Simobil, ki ga je vodil sedanji predsednik upravnega odbora Mobitela. Takrat sta se Simobil in Mobitel spustila v cenovno vojno, zaradi katere smo imeli v Sloveniji zelo nizke, morda celo najnižje klice znotraj posamičnih mobilnih omrežij v Evropi. Negativni učinki cenovne vojne na Mobitelove poslovne rezultate so bili tako zelo očitni, da je samoumevno vprašanje, zakaj urad za varstvo konkurence (UVK) v zvezi s tem nikoli ni sprožil nobenega postopka. Simobil si še danes ni povsem opomogel.

Cenovna vojna, ki jo je vodil Mobitel, je šla tako daleč, da je sektorski regulator (današnja Agencija za pošto in elektronske komunikacije – APEK) vsem tedanjim operaterjem v začetku julija 2002 poslal dopis, v katerem jih je opozoril, da na trgu že dlje časa opaža določene anomalije, ki bi lahko dolgoročno negativno vplivale na razvoj telekomunikacijskih omrežij in storitev. Regulator je operaterje in ponudnika storitev pozval, da so v korist uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu telekomunikacijskih storitev prilagodili svoje cene stroškom učinkovitega zagotavljanja storitev. Cene na trgu mobilnih javnih telekomunikacijskih storitev namreč niso dosegale stroškov učinkovitega zagotavljanja storitev. Operaterji in ponudnik storitev so se zato uskladili za 10 % zvišanje cen storitev s 1. avgustom 2002.

Slovenija v čarobnem ogledalu

APEK je leta 2002 posredoval zaradi opozoril Evropske komisije in pritiskov ZDA, ki so odločno opozarjale na težke razmere, ki jih je na slovenskem trgu zaradi Mobitelove poslovne politike imela družba Vega v lasti ameriškega kapitala.

Evropska komisija je vedela, da stanje na slovenskem mobilnem trgu do leta 2004 ni bilo takšno, kot ga je slikala slovenska politika, in da so bili podatki o razširjenosti mobilne telefonije vse od odprtja mobilnega trga leta 1998 močno precenjeni. Slovenske oblasti so do leta 2004 prikazovale povsem drugačno sliko o razvitosti slovenskega mobilnega trga, kot so jo kazali evropski uradniki. Po slovenskih uradnih podatkih naj bi bila Slovenija v evropskem vrhu. Da to ni povsem res in da je bilo nekaj narobe, se je pokazalo sredi leta 2004, ko je Slovenija morala uskladiti metodologijo z EU-jem in se je število uporabnikov čez noč občutno zmanjšalo. Razširjenost mobilne telefonije v Slovenija je vse odtlej med najnižjimi v EU-ju.

Podobno je bilo s cenovnimi primerjavami. Čeprav so bile cene pri nas med najnižjimi, je APEK Evropski komisiji vse do danes sporočal Mobitelove cene v paketih, ki jih skoraj nihče ni uporabljal. Če bi namreč cenovne primerjave naredili na osnovi objektivnejših cenovnih paketov, torej tistih, ki se za posamezne kategorije uporabe dejansko uporabljajo, bi te razkrile povsem drugačno podobo slovenskega mobilnega trga in morda vzbudile sume o morebitnem protikonkurenčnem delovanju slovenskih operaterjev ter predvsem slabem opravljanju dela obeh regulatorjev, UVK in APEK.

Monopolna kultura

Ob neukrepanju UVK-ja, zamegljevanju položaja v Sloveniji s strani APEK-a ter politiki, ki takšno ravnanje omogoča in spodbuja, se lahko samo vprašamo, v čigavem interesu je vse skupaj? Zagotovo ne v interesu uporabnikov. Mobitel z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami po mnenju drugih operaterjev povzroča cenovno izrivanje in slabi konkurenco. Manjši operaterji, ki gradijo lastna omrežja, s prihodki ne morejo pokrivati stroškov financiranja. Si.mobil ima še zmeraj ogromne dolgove, T-2 posluje samo zahvaljujoč velikodušnosti svojih lastnikov in Tušmobil bi bil brez prepoznavne blagovne znamke njegove trgovske verige ter naklonjenosti APEK-a, zaradi katere je praktično zastonj prišel do frekvenc, obsojen na propad. Ogroženo je tudi poslovanje obeh ponudnikov storitev v Mobitelovem omrežju, saj morata pri Mobitelu zakupovati storitve po precej višjih cenah, kot jih Mobitel prodaja svojim uporabnikom, na kar je javno opozoril Izimobil.

Cenovno izrivanje je za uničevanje konkurence uporabil tudi Telekom Slovenije. Marca 1999 je krepko dvignil cene zakupljenih vodov in otežil poslovanje ponudnikom dostopa do interneta. Ko je to naredil še pri storitvah, ki so jih uporabljali tako ponudniki dostopa do interneta kot podjetja, ki so želela uporabljati hišne centrale, in pozneje še na področju širokopasovnega dostopa, je zapečatil usodo številnim ponudnikom storitev, ki so v nekaj letih izginili s trga.

Monopolna kultura v slovenskih telekomunikacijah, ki jo je omogočila politika s svojimi kadrovskimi potezami, je v desetih letih pustila neizbrisljive posledice. Metode spornih in nezakonitih poslovnih praks so se uveljavile zato, ker so bile koristi za glavne akterje večje od škode, saj škode v obliki globe nikoli niso plačali, kaj šele da bi končali v zaporu, čeprav bi bila to zanje edina prava kazen. Na slovenskih sodiščih so zaščiteni kot kočevski medvedje, saj sodišča niso le neučinkovita, ampak tudi ne dajejo videza neodvisnosti.

Težko si je predstavljati, kakšno je stanje duha v takšnem okolju. Namesto podjetniških strategij se uveljavljajo obrambne strategije, ki jim pravo moč daje podpora politike in katerih edini namen je zaščita interesov najmočnejšega lobija, ki že več kot desetletje obvladuje slovenske telekomunikacije. Njegovi akterji so tako v državnih podjetjih, v državni upravi in na fakultetah, kot pri konkurentih in regulatorju – bodisi kot vodilni uslužbenci bodisi kot zunanji svetovalci. Zato poslovno nerazumnim potezam, tudi pri nekaterih konkurentih, in ne le pri državnih podjetjih, ki vodijo v cenovne vojne, ni videti konca.

Epilog

Sprememb ni mogoče pričakovati, dokler bo politika slepo sledila interesom lobijev. Tudi na regulatorje se ne gre zanašati, saj so njihovi vodilni ljudje, tako kot vodilni v državnih podjetjih, pogosto le trgovci z interesi, ki spretno manevrirajo med čermi politike in si svoj obstoj ter prihodnost kupujejo z izbiranjem »pravih« dobaviteljev, najemanjem »pravih« svetovalcev ter sprejemanjem »pravih« odločitev.

Žarek upanja, da bo nekoč vendarle drugače, tli v UVK-ju. Z uskladitvijo slovenske zakonodaje varstva konkurence z evropskim pravnim redom, ki ga je politika odlašala do zadnjega, je varuh konkurence dobil pristojnosti, ki mu omogočajo, da zlorabe pravil konkurence krepko kaznuje. Za zdaj odločnejšega ukrepanja še nismo videli. Če mu bo politika pustila proste roke in zagotovila politično neodvisnost, ki je zdaj nima, bo UVK morda edini, ki bo lahko sproži pozitivne spremembe. Za Evropsko komisijo, ki bi prav tako lahko ukrepala, je Slovenija premajhna, da bi se ukvarjala z njenimi notranjimi kršitvami pravil konkurence.

(Prva objava: Telekomunikacije, september 2009)

Sezona lova na Telekom Slovenije odprta

Dan pred inavguracijo ameriškega predsednika Obame je Telekom Slovenije na spletnem portalu Ljubljanske borze objavil novico, ki bi lahko bila znanilka preobrata v odškodninskih tožbah proti Telekomu Slovenije. Vrhovno sodišče je 16. decembra 2008 zavrnilo revizijo Telekoma Slovenije proti sodbi upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo v upravnem sporu Telekoma Slovenije zoper odločbo urada za varstvo konkurence (UVK). Vrhovno sodišče je tako pritrdilo ugotovitvam UVK in upravnega sodišča, da je Telekom Slovenije, kot podjetje s prevladujočim položajem na trgu telekomunikacijske infrastrukture, v primeru družbe ABM informacijski inženiring, d.o.o., svoj položaj zlorabljal za vplivanje na odvisni trg nudenja storitev dostopa do interneta in oviral konkurenco v korist svojega Siola.

Judikat vrhovnega sodišča je precedenčen in tako vzpostavlja sodno prakso na področju varstva konkurence v Sloveniji, ki bo nedvomno vplivala na vse ostale spore Telekoma Slovenije z alternativnimi operaterji, kjer je Telekom Slovenije svoj prevladujoči položaj na trgu telekomunikacijske infrastrukture zlorabljal za vplivanje na trg nudenja storitev dostopa do interneta v škodo alternativnih operaterjev (gre za tako imenovani princip vzvodnega delovanja, ang. »leverage«). Vrhovno sodišča je pri presoji procesnih očitkov in v materialno pravnem preizkusu podrobno analiziralo sodbo upravnega sodišča in pri tem ugotovilo, da revizijski razlogi Telekoma Slovenije niso bili utemeljeni, podrobno pa je utemeljilo tudi materialno pravno pravilnost odločbe UVK.

Telekom Slovenije je že napovedal, da bo zoper sodbo vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, ki pa nima veliko možnosti za uspeh, saj so bili doslej trije organi soglasni, da je Telekom zlorabljal svoj prevladujoči tržni položaj, pa tudi praksa sodišč v članicah EU ni na njegovi strani. Vrhovno sodišče je Telekomovo zlorabo s paketno prodajo infrastrukture in storitev primerjalo z znano Microsoftovo zlorabo s paketno prodajo operacijskega sistema in programske opreme, o kateri se je leta 2004 negativno izrekla Evropska komisija, potem pa leta 2007 še sodišče evropskih skupnosti. Tako bo lahko Telekom v svoji ustavni pritožbi izpodbijal kvečjemu ustavnost zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, s čimer pa se bo prej ko slej osmešil, saj je varstvo konkurence ustavna kategorija, ki jo varuje celo isti člen ustave Republike Slovenije, kot svobodno gospodarsko pobudo.

Konkurenčni spor, ki je epilog dobil v letošnjih hladnih januarskih dneh, se je pričel pred natanko desetimi leti. Družba ABM je 28. januarja 1999 na Telekom Slovenije naslovila dopis s ponudbo za poslovno sodelovanje oziroma vključitev zgoščenke s programom za dostop do interneta v paket ISDN 3000. Telekom Slovenije je z dopisoma z dne 3. marca 1999 in 28. junija 1999, ter dodatno na sestankih dne 16. aprila 1999 in 8. julija 1999 ter nato tudi v nadaljnjih postopkih neutemeljeno zavračal ponudbo družbe ABM. Ker pa je Telekom Slovenije že prej v svoj paket ISDN 3000 vključil CD ROM Siola, takrat poslovne enote v sestavi Telekoma Slovenije, kasneje samostojne pravne osebe pod firmo SiOL, d.o.o., in leta 2007 ponovno vključene v matično družbo, je s tem neutemeljeno diskriminiral ABM in zlorabil prevladujoči položaj v smislu določb zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Telekom Slovenije je s svojim ravnanjem družbi ABM povzročil veliko poslovno škodo. ABM se zaradi omenjene zlorabe, kakor tudi zaradi nekaterih drugih težav v poslovnih odnosih s Telekomom Slovenije, ki jih je prav tako obravnaval UVK, ni mogel uveljaviti kot ponudnik dostopa do interneta. Po podatkih Ajpesa je družba ABM od lanskega septembra v prisilni poravnavi in je brez velikih možnosti za ponovni vzpon na trgu internetnih storitev. Podobna usoda je doletela številna druga slovenska internetna podjetja. Število ponudnikov dostopa do interneta se je v desetih letih dramatično zmanjšalo. Po informacijah alternativnih operaterjev in ponudnikov storitev so Telekom Slovenije in/ali njegove hčerinske družbe domnevno zlorabili svoj prevladujoči tržni položaj oziroma pomembno tržno moč v številnih primerih. Škoda, ki so jo domnevno utrpela podjetja, samo na osnovi trenutnih odškodninskih zahtevkov znaša 275 milijonov evrov (oziroma dobro tretjino borzne vrednosti celotnega Telekoma!). Pri tem pa je potrebno poudariti, da mnoga podjetja odškodninskih zahtevkov sploh niso vlagala, saj niso imela niti finančnih virov niti časa in pravnih služb, da bi si lahko privoščila dolgotrajne sodne spore s Telekomom Slovenije, le nekatera med njimi pa so se uspela poravnati.

Postopek pred UVK, ki ga je sprožil ABM, je epilog na najvišji sodni instanci torej doživel šele po desetih letih. Povsem ločeno od tega poteka odškodninska tožba proti Telekomu Slovenije, ki jo je ABM vložil že v oktobru 2002. Tožbeni zahtevek je 4,2 milijonov evrov, kar danes skupaj z obrestmi znaša preko 9 milijonov evrov. Nenavadno je, da se ABM doslej še ni uspel izvensodno poravnati s Telekomom Slovenije, kljub pravnomočni odločbi in vloženi tožbi, medtem ko se je Telekom na primer poravnal z mariborsko družbo Amis že kmalu potem, ko je UVK izdal odločbo o zlorabi in ko je Amis samo zagrozil s tožbo.

Med slovenskimi podjetji je bila zavest o vlogi konkurenčnega in regulativnega znanja ter veščin pri poslovanju zmeraj podcenjena. Manjša podjetja za tovrstne svetovalne storitve praviloma niso bila pripravljena plačati, večja pa so stavila predvsem na razne lobiste ali strokovnjake iz katerega od telekomunikacijskih lobijev. Zadnje čase se na tem področju vendarle dogajajo premiki, saj se je izkazalo, da so politične povezave za dolgoročni uspeh premalo. Zato lahko pričakujemo, da bodo konkurenti sprožili nove postopke proti Telekomu Slovenije in njegovim hčerinskim družbam pred UVK ter vložili nove odškodninske tožbe. Razlog, da se število odškodninskih zahtevkov proti Telekomu Slovenije povečuje, je v veliki meri posledica negativne poslovne kulture poslovodstva družbe, katerega ravnanje do konkurence so državni organi v preteklosti praviloma nagrajevali s svojo neaktivnostjo ali izjemno počasnostjo. Značilna za poslovno kulturo Telekoma Slovenije v zadnjih dvanajstih letih in pol je javna izjava enega izmed članov poslovodstva družbe v začetku leta 2001 (ko so se ob sprostitvi telekomunikacijskih trgov začeli pojavljati prvi alternativni operaterji), da se Telekom nima kaj pogajati z njimi (o.p. z alternativnimi operaterji), da naj kar tožijo, če jim kaj ni prav, da ima Telekom odlične odvetnike, pa da bodo potem videli, kdo ima več denarja, da bo vzdržal sodne postopke.

Predstavniki države ravnanje članov poslovodstva Telekoma Slovenije, ki mu konkurenca očita domnevno protikonkurenčno delovanje, komentirajo kot »delo v korist podjetja« in s tem v korist države kot njegovega lastnika. Takšno razmišljanje in stanje duha državnih uradnikov in politikov pa ni le neetično, ampak skrajno sprevrženo in zaskrbljujoče. Protikonkurenčno delovanje je namreč nezakonito in lahko tudi kaznivo. Poleg tega država koristi nima le od podjetij v svoji lasti, pač pa tudi od ostalih podjetij, ki predstavljajo vir prihodkov za državni proračun in zaposlovanje. Kot je pokazala analiza telekomunikacijskih in informacijskih podjetij, so bila mala in srednje velika podjetja tudi pomemben generator rasti in zaposlovanja. K takšnemu stanju duha in poslovne kulture v državnih podjetij je največ prispevala država sama z nedelovanjem svojih institucij, ki spornega in nezakonitega ravnanja državnih podjetij niso sankcionirala. S tem je država omogočala, da so nadzor nad državnimi podjetji prevzeli vplivni lobiji, ki so imeli velik vpliv na kadrovanje in nabave, s čimer je bila državi povzročena ogromna finančna škoda. V kolikor bi državna podjetja morala plačevati visoke globe ali odškodnine, bi bil položaj povsem drugačen.

Tako pa sta regulatorja, UVK in Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), razmeroma pozno pričela opravljati svoje poslanstvo. UVK je na področju telekomunikacij od leta 1997 do danes izdal le pet odločb o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma Slovenije, od katerih so le tri pravnomočne. UVK je sicer dobil številne prijave ali informacije o zlorabah prevladujočega položaja s strani Telekoma Slovenije ali njegovih hčerinskih družb, a nikoli ni uvedel postopka ugotavljanja domnevne zlorabe ex-officio, kar mu sicer nalaga zakonodaja. Direktor se je izgovarjal na zahtevnost postopkov in pomanjkanje denarja. Značilna za delo UVK je druga odločba o Telekomovi zlorabi v škodo družbe ABM (pri telefonskih številkah), za katero je UVK potreboval celih osem let. »Temeljito delo« pri tej odločbi (spis je v resnici sedem let ležal v predalu) je bila kaplja čez rob, ki je konec leta 2007 odplaknila Andreja Plahutnika z mesta direktorja UVK. Počasno delo UVK pa je Telekom Slovenije zagotovo obvarovalo pred še eno odškodninsko tožbo v podobni višini s strani družbe ABM.

Telekom Slovenije zaradi zlorab protikonkurenčnih pravil doslej ni plačal še niti ene globe, zahvaljujoč dolgotrajnim sodnim postopkom na sodiščih pa njegovim tožnikom še ni bila dosojena niti ena odškodnina. Doslej je plačal le zanemarljive odškodnine v izvensodnih poravnavah s podjetji, ki so denar nujno potrebovala in so se bila pripravljena pogoditi za bagatelne vsote. ABM bi lahko bil prvi primer, ki bi iztožil, v primerjavi z ostalimi tožniki sicer simbolično odškodnino na sodišču. V sodnem postopku dosojena odškodnina Telekomu Slovenije pa bi bil precedenčni primer za vse ostale, mnogo višje odškodninske zahtevke, zato je še kako pomembno, da bi ABM svoj postopek nekoč pripeljal do konca. Trenutno mu ne kaže preveč dobro, saj so se v dobrih šestih letih v postopku na prvostopenjskem sodišču po pisanju Financ zamenjale že tri sodnice in iz objav obravnav na Okrožnem sodišču v Ljubljani je videti, da se na sodišču že 18 mesecev ni zgodilo nič. So zamenjave sodnikov in dolgotrajnost postopka rezultat neodvisnosti sodne veje oblasti ali česa drugega?

V kolikor bi ABM ali kdorkoli drug od alternativnih operaterjev oziroma ponudnikov storitev iztožil odškodnino od Telekoma Slovenije, bi se sprožil plaz, ki bi lahko v času finančne krize dodobra načel finančno zdravje Telekoma Slovenije in še dodatno zmanjšal vrednost državnega deleža v družbi, ogrozil pa bi tudi proračunske prihodke iz naslova dividend. To dejstvo vsekakor predstavlja dovolj visoko tveganje za državo kot lastnika, da bi morala vlada sprejeti ustrezne ukrepe in zaščititi državno premoženje.

Zlorabljanje prevladujočega položaja Telekomu Slovenije se je doslej morda res izplačalo. Razmere pa se danes na srečo vendarle spreminjajo. Slovenija je že in bo še morala prevzeti pravni red in tudi prakso EU na področju varstva konkurence ter pohitriti reševanje sodnih sporov s področja varstva konkurence. Vse to pa bo povečalo finančna tveganja zaradi morebitnih visokih odškodninskih tožb, pa tudi visokih kazni, ki jih lahko Telekomu Slovenije izreče UVK po lani sprejeti noveli zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Evropska komisija je lansko leto sprejela Belo knjigo priporočil o odškodninskih tožbah, v kateri državam članicam priporoča izboljšanje učinkovitosti postopkov v odškodninskih tožbah, ki jih vlagajo oškodovanci zaradi omejevalnih ravnanj, to je omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja. Zagotavljanje pravičnih odškodninskih sistemov bi po mnenju Evropske komisije samo po sebi imelo tudi koristne učinke za preprečevanje prihodnjih kršitev in večje spoštovanje konkurenčnih pravil. Evropska komisija je priporočila oblikovala na podlagi sodne prakse sodišča evropskih skupnosti in po opravljeni diskusiji v državah članicah bo predvidoma že letos sprejela direktive, ki bodo za države članice zavezujoče. Bistveni je del Bele knjige, ki govori o temeljni pravici žrtev protikonkurenčnih ravnanj do polne odškodnine. Po mnenju evropske komisije je Bela knjiga pomemben dokument, ki naj bi olajšal varstvo konkurence v zasebnem interesu in poenostavil odškodninske postopke, da bodo imele vse žrtve kršitev konkurenčnega prava Evropskih skupnosti dostop do učinkovitih mehanizmov pravnih sredstev in tako prejele polno odškodnino za škodo, ki so jo utrpele.

Kaj lahko naredi vlada Boruta Pahorja? Predvsem ne sme dovoliti, da se nadaljuje sprevržena logika državnih funkcionarjev in politikov, ki so ali še zagovarjajo ravnanje poslovodstva Telekoma Slovenije, češ da ravna v dobro družbe in s tem države. Na osnovi izkušenj iz drugih držav bi morala imenovati kompetenten, politično neodvisen nadzorni svet in poskrbeti za spremembe v načinu vodenja Telekoma Slovenije. Smiselno bi bilo izvesti tudi izredno revizijo poslovanja družbe za obdobje zadnjih petih let, ko so bile vložene najvišje odškodninske tožbe, in preveriti smotrnost nekaterih poslovnih potez. Nekateri pokazatelji že kažejo na neuspešen telekomunikacijski razvoj Slovenije, ki bi prav lahko bil posledica neustreznega vodenja državnega Telekoma Slovenije. Pri morebitnih kadrovskih menjavah pa država ne bi smela podleči pritiskom lobijev, ki so zadnjih dvajset let iz ozadja obvladovali Telekom Slovenije in njegove hčerinske družbe ter trenutno brez sramu silijo v ospredje. Če bi imela vlada resen namen spremeniti sedanje stanje, bi morala v poslovodstvo pripeljati ugledne tuje menedžerje, ki bi poskrbeli za kadrovsko prevetritev družbe in zagotovili njen nadaljnji razvoj ter ki bi, ne nazadnje, znali prebrati kaj pravzaprav piše v zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence in bi prebrano tudi razumeli.

(Prva objava: razgledi.net, 26. januar 2009)