Nazaj v sedanjost

Fotografija: Andrej Blatnik, ttlimages.si.

Po daljši odsotnosti se vračam k pisanju bloga. Od zadnjega zapisa sem se posvetil strokovnemu delu in vzpostavljanju nevladnih organizacij, ki si bodo prizadevale za boljše javne politike in zakonodajo ter učinkovitejše delovanje javnih institucij. Kljub ponekod solidnim zakonskim temeljem, se politike in zakonodaja ne izvajajo niti tam, kjer bi »sistem« moral varovati temeljne pravice in svoboščine ranljivih skupin. Zaznali in dokumentirali smo več nedelujočih področij.

Nenačelna politika, odmaknjena od državljanov

Na področju digitalnih politik in regulacije smo v petih letih identificirali vrsto sistemskih in zakonskih pomanjkljivosti. Izvršna veja oblasti ne deluje učinkovito in je vse bolj odmaknjena od državljanov ter realnega življenja. Gre za sistemski problem, ki je posledica našega volilnega sistema, v katerem je vlada bolj zavezana koalicijski pogodbi kot državljanom. Pravni in ustavni strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo na ta problem in nujnost sprememb volilnega sistema.

Organizacije, ki se ukvarjajo z zagovorništvom, v svojih stikih z zakonodajno in izvršno vejo oblasti posledice slabo delujočega sistema močno in vse bolj občutijo. Slovenske vlade so šibke, tako politično kot strokovno. Priprava programov in zakonodaje praviloma kasni (tudi več let) ali pa se pripravljajo in sprejemajo po skrajšanih postopkih, brez legitimnih javnih posvetovanj. Programi so pogosto strokovno neustrezni in premalo ambiciozni, za povrh šepa še njihova realizacija. 

V zakonodajni veji oblasti, ki bi morala imeti aktivnejšo vlogo pri nadzoru nad delom izvršne oblasti ter si prizadevati za boljšo zakonodajo in delovanje države, niti v poziciji niti v opoziciji ni močnih igralcev. V državnem zboru se uveljavlja nenačelna politika, podrejena izvršni veji oblasti, ki se mora nenehno prilagajati novim in medsebojno izključujočim se prioritetam. 

Politika pod taktirko lobijev in interesnih skupin

Takšne okoliščine so idealne za bohotenje lobijev in interesnih skupin, ki delujejo iz ozadja in usmerjajo politiko po svoji meri, čeprav za to nimajo demokratičnega mandata. Programi in zakonodaja se pripravljajo in uveljavljajo mimo državljanov. V primeru digitalnih politik pristojna ministrstva niso niti skrivala, da so se pogovarjala le z izbranimi podjetji. Tudi pri zakonodaji so javna posvetovanja pogosto le zaradi formalnosti.

K zmanjševanju pomena javnih posvetovanj so dodatno doprinesle šibke nevladne organizacije, ki zagovorniške vloge skorajda ne opravljajo. Izjema so njihovi ozki interesi, povezani s statusom, posebnimi ugodnostmi ali financiranjem, ali specifična področja človekovih pravic. Celo posebne organizacije, ustanovljene za zagovorništvo in zastopanje interesov specifičnih družbenih skupin, te vloge ne opravljajo. Nekatere delujejo celo v škodo lastnih članov. 

Sicer pa nevladne organizacije, ki se pretežno financirajo iz javnih virov, niso neodvisne in zagovorniške vloge ne morejo opravljati. To velja tudi za organizacije, katerih delovanje financirajo pretežno in neposredno podjetja. Tudi te se težko izognejo skritim agendam naročnikov in delujejo v njihovem interesu. Povsem enako velja za akademske kroge.

Zaželena le politično všečna strokovna mnenja 

Šibko politiko, odtujeno od državljanov, usmerjajo lobiji in vplivne interesne skupine. Takšna politika zavrača dialog s strokovno in drugo zainteresirano javnostjo. S tem smo se nedavno soočili na področju digitalne družbe in elektronskih komunikacij. Teorijo smo izkusili v praksi. Podobne težave so pri uveljavljanju ustavnih pravic in izvajanju mednarodne konvencije o pravicah invalidov. Tudi na tem področju je delovanje politike in državnih institucij odmaknjeno od državljanov in zainteresirane civilne družbe.

V preteklih petih letih smo probleme deloma naslavljali prek Sveta za elektronske komunikacije (SEK). To je enajstčlanski posvetovalni organ, ki ga imenuje državi zbor. Svetoval naj bi zlasti agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) na področju elektronskih komunikacij, vključno glede varstva potrošnikov, invalidov in uporabnikov s specifičnimi socialnimi potrebami na tem področju. 

SEK je bil prodoren in odločen zagovornik svojih strokovnih mnenj, priporočil in predlogov. Kljub nekaterim velikim uspehom, pa je bilo v celoti uspešno implementiranih le malo njegovih mnenj. Strokovno je namreč opozarjal na zadeve, ki jih AKOS, ministrstva in druge državne institucije praviloma niso želele slišati. Za povrh vsega je bil trn v peti lobijem in interesnim skupinam, ki si ga vse do izteka mandata niso uspele podrediti. Uspešen je bil takrat, ko je bilo njegovo mnenje skladno z mnenjem institucij. Stanje je absurdno, saj strokovnega posvetovalnega organa, ki le pritrjuje odločitvam nenačelne politike in nesuverenih institucij, o problematičnih temah pa se sploh ne izreka, ne potrebujemo. 

Z novim mandatom SEK (2016–2021) je prišlo spoznanje, da si politika (torej lobiji in interesne skupine) ne želi pluralnega in aktivnega posvetovalnega telesa. Nobena od treh kompetentnih kandidatk, ki so se potegovale za članstvo, ni bila imenovana v SEK. Slišali smo tudi, da ni zaželeno, da bi SEK svoja mnenja aktivno in javno zagovarjal, še posebej ne tistih, ki niso skladna z interesi politike in institucij, torej lobijev. Zato nova sestava SEK ni presenečenje. Kot tudi ne preseneča napovedani umik ali vsaj bistvena krnitev instituta ločenih mnenj, ki ga je uvedel, zagovarjal in prakticiral predhodni sklic SEK v mandatu 2011–2016.

Aktivno državljanstvo

Elektronske komunikacije so področje, kjer hitro spoznaš, da stroka ni neodvisna od lobijev in interesnih skupin, ki vodijo politiko. S »stroko«, ki razlaga le tisto, kar ji je naročeno oz. za kar je plačana, zamolči ali ne pozna pa druge plati, se soočamo na vsakem koraku. Pogosto lahko le nemočno opazujemo škandalozne strokovne in politične odločitve.

Razmere, ko se glas neodvisne stroke in državljanov ne sliši in ne upošteva, so alarmantne. Škodljive odločitve negativno vplivajo na razvoj države in blaginjo državljanov. A o spornih odločitvah lahko sodijo le strokovnjaki in pristojne institucije, katerih glas se ne sliši in ne upošteva. 

Po vrsti pogovorov s širokim krogom ljudi je dozorelo spoznanje, da potrebujemo neodvisne in močne nevladne organizacije, ki bodo naslavljale aktualne probleme digitalne družbe, upravljanja interneta ter dostopnosti do informacij in komunikacij za ranljive skupine. Prvi koraki so bili narejeni in kljub številnim polenom pod nogami je treba z delom nadaljevati po začrtani poti.