Pages

Thursday, 9 February 2017

Krizi upravljanja RTV Slovenija ni videti konca

Programski svet RTV Slovenija je z zadnjima sejama v javnosti dvignil veliko prahu. Najprej z izbiro novega varuha pravic gledalcev in poslušalcev in nato z zavrnitvijo vseh kandidatov za novega generalnega direktorja. Svetniki so zavrnili celo sedanjega vršilca dolžnosti Marka Fillija, čigar večletno strategijo so pred tem podprli brez bistvenih pripomb. Največ prahu pa je dvignila njihova odločitev, da oba postopka izvedejo za zaprtimi vrati, kar se je zgodilo prvič v enajstih letih delovanja. 

Preštevilnost in neustrezna sestava organov upravljanja


Kriza korporativnega upravljanja RTV Slovenija je dolgotrajna in ji ni videti konca. Vzroki so sistemski, pogojeni z neustrezno zakonodajo, ki ureja delovanje javne radiotelevizije, in politični.

Forum za digitalno družbo je v javni razpravi o novi medijski strategiji opozoril na neprimerno sistemsko ureditev organov RTV Slovenija in njihovo neustrezno sestavo. Problematični so zlasti pogoji za člane programskega sveta, programskih odborov in nadzornega sveta. Programski in nadzorni svet imata poleg tega še preveč članov. Neustrezen je tudi status generalnega direktorja, ki ima široka pooblastila, a je hkrati omejen pri izbiri svoje ekipe. 

Zakon o RTV Slovenija pogojem za članstvo v njenih organih ne posveča bistvene pozornosti. Ne določa potrebnih kompetenc in izkušenj članov z delom v podobnih organih. Več pozornosti posveča temu, kdo ne sme biti član, a le na videz, saj nasprotje interesov opredeli preveč ozko. Če bi zakonodajalec sledil praksi evropskih organov ali držav z visokimi standardi korporativnega upravljanja, bi se v nasprotju interesov znašel marsikateri član sedanje in preteklih sestav organov RTV Slovenija.

Med pogoji za člane Programskega sveta zakon določa le znanje in ugled oziroma dosežke na kulturnem, izobraževalnem ali kateremkoli drugem področju družbenega življenja. To niso kompetence, potrebne za kakovostno in uspešno delo v organih RTV Slovenija, ki jih določa veljavna zakonodaja. Pogoji so preveč splošni, da bi lahko bili uporabni za izbiro kompetentnih in izkušenih članov organov upravljanja javne radiotelevizije. 

Sedanji programski svet je težko operativen


Pristojnosti Programskega sveta so široke. Ne ukvarja se zgolj s programskimi, ampak tudi s poslovnimi in upravljavskimi zadevami. Njegove pristojnosti pa niso dovolj domišljene in puščajo prostor za različne interpretacije.

Brez jasno določenih kompetenc, izkušenj in meril za izbor članov, ne preseneča, da večina svetnikov v preteklih in sedanjem sklicu ni imela oz. nima potrebnih znanj in izkušenj za delo v Svetu. Če k temu dodamo preštevilnost svetnikov in njihovo morebitno nasprotje interesov, dobimo organ, ki v skoraj ničemer ne more biti zares operativen in neodvisen. 

Za večjo kompetentnost, operativnost in učinkovitost Sveta bi morali zmanjšati število članov, določiti potrebne kompetence in izkušnje ter merila za njihov izbor. Strožje bi morali določiti nasprotje interesov ter omejiti vpliv interesnih skupin in kvazi civilne družbe, za katero se praviloma skrivajo interesne skupine in politika. 

Pristojnosti in odgovornost Programskega sveta bi morali natančneje določiti, da bi se izognili spornim razlagam in izvajanju zakonskih določb. Ob spremembi zakonodaje bi bilo njegove pristojnosti smiselno omejiti na programske. Ukvarja naj se s programsko ustreznim izvajanjem javne službe. Ostale pristojnosti pa naj se prenesejo na nadzorni svet ali morebitni novi organ upravljanja.

Sporna izključitev javnosti


Zadnji postopki in odločitve Programskega sveta razgaljajo omenjene pomanjkljivosti. Denimo sporna izključitev javnosti ob izboru Varuha pravic gledalcev in poslušalcev ter Generalnega direktorja. Programski svet je od konstituiranja januarja 2006 deloval odprto in sej za javnost ni nikoli zaprl. Vse razprave in glasovanja so bila javna. V novi sestavi (z osmimi novimi člani) je dosedanjo prakso javnega delovanja korenito spremenil. 

Že na prvi seji v novi sestavi junija lani je Svet sprejel pobudo za spremembe poslovnika, s katerimi je omejil javnost svojega delovanja. Poslovnik je dopolnil z devetim poglavjem, s katerim je omejil udeležbo na sejah zgolj na vabljene. Pred tem so bile seje zmeraj odprte ne le za vabljene, ampak tudi za zainteresirano javnost.

Poleg tega je poslovniško omogočil popolno izključitev javnosti, ki jo lahko predlaga predsednik, pet svetnikov ali generalni direktor. Za izključitev javnosti je imel Svet že pred tem zakonsko podlago, a sej nikoli ni zaprl. Svet je še odločil, da je za zaprtje seje potrebna dvotretjinska večina vseh članov, čeprav o tovrstnih zadevah v skladu z zakonom odloča le z večino prisotnih članov.

Ne glede na poslovniško določeno dvotretjinsko večino, se je ob izbiri varuha gledalcev in poslušalcev ter kasneje generalnega direktorja izkazalo, da poslovniške določbe omogočajo zlorabo. Javnost ima pravico spremljati predstavitve (programov) kandidatov za organe in funkcije v RTV Slovenija. Nikakršnega razloga ni, da bi bile predstavitve za zaprtimi vrati. Enako velja za glasovanje o kandidatih. A prav to se je zgodilo. V drugem primeru so bili svetniki postavljeni celo pred izbiro, ali sejo zaprejo ali pa predsednik seje ne bo vodil. Vodenje seje je zavrnila tudi podpredsednica. 

O pritožbah gledalcev in poslušalcev zakon eno, statut drugo


Reševanje pritožb javnosti je še eno aktualno področje, ki sta ga programski in nadzorni svet uredila precej po svoje. Zakon določa, da Programski svet obravnava pripombe in predloge gledalcev in poslušalcev programov RTV Slovenija ter se do njih opredeli. V nasprotju z zakonom je Statut RTV Slovenija te pristojnosti prenesel na Varuha pravic gledalcev in poslušalcev, ki ga zakon sploh ne določa. 

Pristojnosti Sveta je Statut, v nasprotju z zakonom, omejil zgolj na sprejemanje stališč do predlogov ali pripomb, ki se nanašajo na delovanje RTV Slovenija, če te zadevajo Svet. Obravnavanje pripomb in predlogov gledalcev in poslušalcev procesno podrobneje ureja Pravilnik o delovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev, vendar statutarne pristojnosti Sveta ostajajo zožene. 

Posledice oženja prisojnosti je najbolje ponazoril nekdanji varuh Lado Ambrožič v zapisih na varuhovem blogu. V njih je opozoril, da je Programski svet institut Varuha povsem ignoriral (Varuh še naprej v ilegali, Zaustavite varuha). 

Ignorance ne smemo razumeti na osebni, ampak na sistemski ravni. Najprej z (nezakonitim) oženjem pristojnosti Sveta. Zaradi oženja pristojnosti, Sveta nihče ni klical na odgovornost in ga ne bo. Brez statutarno in poslovniško določenih pristojnosti, se lahko svetniki, kot je opozoril Ambrožič, obravnavi kršenja pravic gledalcev in poslušalcev izogibajo ter varuha povsem ignorirajo ali drugače onemogočajo.

Varuh znotraj RTV Slovenija ne more biti neodvisen


Izbor nove Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski je doživel številne negativne odzive, še posebej na socialnih omrežjih. Institut varuha je Lado Ambrožič označil kot farso za naivneže in fikus v nacionalkini dnevni sobi. 

Todorovskijeva se s tem ne strinja in pravi, da bo angažirana varuhinja. Zagovarjala bo najvišje programske standarde v službi javnosti. Njeno zavzetost in pozitivno naravnanost lahko pozdravimo, a šele čas bo pokazal, kako uspešno bo opravljala svoje delo. 

Ne glede na pozitivno naravnanost Todorovskijeve, ne moremo mimo kritik in dejstva, da institut Varuha, kot ga je vzpostavila RTV Slovenija, ni neodvisen. Za neodvisnost ne zadoščajo poslovniške določbe ali dobri nameni. Varuh, ki ga imenuje generalni direktor, doslej brez izjeme izmed zaposlenih, pač ni in ne more biti neodvisen.

Brez ustrezne zakonske podlage in primerne statutarne ureditve, varuh ne more biti niti uspešen niti učinkovit. Če želimo imeti neodvisnega varuha, ga je treba vzpostaviti izven RTV Slovenija. To je mogoče in v Sloveniji celo smiselno, saj bi poleg javne radiotelevizije lahko pokrival še druge medije.

Do kdaj še?


Analiza ureditve in delovanja javne radiotelevizije razkrije še druge sistemske in upravljavske pomanjkljivosti. Na kratko omenimo nekatere najbolj pereče.

Delež obveznega prispevka, ki ga RTV Slovenija namenja stroškom dela, je med najvišjimi v Evropi. Na ta način RTV Slovenija ne more zadosti spodbujati produkcije kakovostnih progamskih vsebin na trgu. Te razvojne vloge preprosto ne opravlja. Premalo sredstev namenja tudi tehnološkemu razvoju. Deloma so upravičene kritike, da je obvezni prispevek socialni korektiv, namenjen ohranjanju delovnih mest in socialni varnosti zaposlenih, ki so javni uslužbenci. 


Z učinkovitejšo organizacijo in poslovanjem RTV Slovenija ter ustreznimi sistemskimi spremembami, bi prispevek, ki ga državljani plačujemo za njene programe, lahko uporabili za sofinanciranje nekaterih ciljev medijske politike, izpostavljene v osnutku medijske strategije. 


Med spornimi je tudi politična in svetovnonazorska neuravnoteženost Programskega sveta. Po odzivih medijev in zapisih na socialnih omrežjih je kar 90-odstotkov sedanjih članov nazorsko levo usmerjenih. To kaže, da vladajoča politika in interesne skupine javno radiotelevizijo razumejo kot plen. Programski svet na ta način ne more delovati v najširšem javnem interesu in sogovorniki opozarjajo, da svojih pristojnosti ne izvaja uravnoteženo. Kakorkoli že, doseči bi morali politični dogovor o bolj uravnoteženi sestavi Programskega sveta in drugih organov RTV Slovenija (ob sicer potrebnih kompetencah in izkušnjah).


Nujne spremembe upravljanja RTV Slovenija lahko prineseta le nova medijska politika in zakonodaja. Brez tega sprememb ne bo. Kot posamezniki in civilna družba si lahko prizadevamo, da bo oboje v javnem interesu. Žal pa je v mandatu sedanje vlade vse manj možnosti za potrebne spremembe.

No comments:

Post a comment