Najpopularnejši TV programi ne bodo več prosto dostopni

Slovenski komercialni televizijski programi se umikajo iz digitalnega prizemnega omrežja

Izdajatelja televizijskih programov, družbi Pop TV in Kanal A, v lasti družbe Pro Plus, bosta 16. januarja prenehala z oddajanjem istoimenskih programov v digitalnem prizemnem omrežju. Gospodinjstva, ki televizijski signal sprejemajo prek sobne ali strešne antene, bodo za spremljanje obeh najbolj gledanih slovenskih programov morala poiskati alternativo. Izdajatelja sta za gledalce že vzpostavila klicni center (080 28 42) in jim svetujeta, kako lahko še naprej najceneje spremljajo oba programa.

Ne gre za osamljeno odločitev

Sredi avgusta je enako potezo javnosti sporočila vodilna slovaška zasebna medijska družba Markíza, ki bo s 1. januarjem vse svoje, prav tako zelo popularne programe, umaknila iz digitalnega prizemnega omrežja.

Obe medijski družbi, Pro Plus in Markíza, sta del skupine CME – Central European Media Enterprises, vodilne medijske skupine v Srednji in Vzhodni Evropi. Njuni programi v obeh državah so med najbolj gledanimi. V letu 2015 so imeli programi v skupini družbe Pro Plus 43-odstotni delež gledanosti v najbolj gledanem terminu in programi družbe Markíza 33-odstotni delež. Obe družbi obvladujeta tudi znaten del oglasnega televizijskega trga: Pro Plus 77-odstotni in Markíza 64-odstotni delež trga.

Pro Plus in Markíza se bosta odslej osredotočila na distribucijo svojih programov v satelitskih, kabelskih in IPTV omrežjih ter prek interneta. S tem bosta gledalcem lahko ponudila nove medijske vsebine in storitve.

V obeh državah le dobrih 10-odstotkov gospodinjstev televizijske programe sprejema prek digitalnega prizemnega omrežja. Gledalci, ki bodo še naprej želeli spremljati najpopularnejše komercialne programe v Sloveniji in na Slovaškem, bodo morali poiskati plačljive alternative operaterjev satelitskih, kabelskih ali IPTV omrežij. Gledalci, ki so že naročniki paketov televizijskih programov pri teh operaterjih, bodo programe lahko še naprej spremljali.

Odziv na togost operaterjev ...

Na slovenskem trgu je bila odločitev pričakovana, potem ko se izdajatelja Pop TV in Kanal A nista uspela uskladiti z Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) za ustrezno nadomestilo za razširjanje svojih programov v HD tehnologiji, na spletu in v časovnem zamiku. To naj bi nadomestilo za oba najbolj gledana programa pogojevalo s prenehanjem oddajanja v digitalnem prizemnem omrežju, kjer sta programa prosto dostopna. Medtem operaterji (običajno) plačujejo za programe tujih regionalnih izdajateljev, ki jih vključujejo v programske sheme. 

Položaj na trgu je absurden in izhaja iz obstoječega medijskega zakona, ki določa, da morajo operaterji pod enakopravnimi pogoji omogočiti razširjanje programov vseh izdajateljev, ki so vpisani v razvid medijev, če obstajajo tehnične možnosti za kakovosten sprejem signala v glavni sprejemni postaji operaterja. 

Zakon nadalje določa kategorije programov, za katere morajo operaterji omogočiti neodplačno razširjanje, razen seveda obveznosti iz naslova kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Poleg radijskih in televizijskih programov RTV Slovenija morajo omogočiti neodplačno razširjanje še lokalnim, regionalnim, študentskim ter nepridobitnim radijskim in televizijskim programom.

Zakonodajo bi lahko razumeli tudi tako, da bi Pop TV in Kanal A operaterjem za razširjanje svojih programov v satelitskih, kabelskih ali IPTV omrežjih morala celo plačati. Podobno kot sta doslej plačevala za oddajanje programov prek digitalnega prizemnega omrežja, ki ga upravlja RTV Slovenija. 

... in spremenjene razmere na trgu

Medijski trg se je v zadnjih letih korenito preoblikoval. Poleg vse pestrejše konkurence globalnih programov, vključenih v programske sheme operaterjev, so na trg vstopili ponudniki storitev internetne televizije in videa na zahtevo. Vsi tekmujejo za gledalce, naročnike in oglasni prostor. 

Skupina Pro Plus bi se prej ali slej morala prilagoditi razmeram na trgu. Operaterji, ki so sami prispevali k zaostrenim pogojem, zlasti na oglaševalskem trgu, so odločitev obeh izdajateljev pričakovali, a so se nanjo različno odzvali. 

Največji operaterji zaenkrat ne razmišljajo o podražitvi paketov, medtem ko so manjši še pred uradno najavo odločitve o prenehanju prizemnega oddajanja obeh programov razširili informacije o podražitvah. Na tej podlagi so na svojo stran dobili varuhe pravic potrošnikov in regulatorja trga – Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (Akos).

Akosova hoja po robu

Prenehanje oddajanja programov Pop TV in Kanal A v digitalnem prizemnem omrežju pomeni slabši dostop do informacij za prebivalce, ki živijo v odročnejših krajih in tiste, ki jim socialni položaj ne omogoča, da bi si lahko privoščili plačilo paketov televizijskih programov pri satelitskem, kabelskem ali IPTV operaterju. 

Akos je operaterje pozval, naj morebitnih stroškov, ki bi nastali zaradi dodatnih plačil (domačim ali tujim) izdajateljem komercialnih televizijskih programov ne prevalijo na končne uporabnike, ki teh programov ne želijo gledati. 

Ob Akosovem pozivu je vendarle treba opozoriti, da so njegove pristojnosti glede posegov na maloprodajne trge zakonsko zelo omejene. Zato bi bilo sporno kakršnokoli njegovo poseganje na maloprodajni trg in oblikovanje ponudb, še zlasti v primeru operaterjev, ki nimajo pomembne tržne moči.

Upravičen je tudi poziv Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) k iskanju cenovno ugodnih alternativ. Vpliv napovedane spremembe poslovnega modela skupine Pro Plus na končne uporabnike je treba omiliti, vendar ne na način, kot predlaga ZPS.

Nerealne zahteve zagovornikov pravic potrošnikov

Sporna je zlasti zahteva ZPS, ki operaterje poziva, da oblikujejo osnovne programske sheme, v katerih bodo po ugodni ceni ponudili zgolj programe, za katere izdajateljem ne plačujejo, in hkrati potrošnikom omogočijo izbiro plačljivih programov izven obstoječih paketov. ZPS je operaterje že pred tem pozval, da programe skupine Pro Plus izvzamejo iz vseh paketov in jih potrošnikom ponudijo posebej, če bo zanje treba plačati.

Poziv ZPS v tem delu kaže na nerazumevanje trga in zakonodaje. Treba je namreč ločiti med običajnimi programi in programi plačljive televizije, kot je denimo HBO. Gre za različne poslovne modele, po katerih se programi tržijo, operaterji pa izdajateljem za programe plačujejo. Neodplačno razširjajo (večinoma) le programe, ki jih morajo zaradi zakonodaje. Ti programi pa, z izjemo programov RTV Slovenija, ne spadajo med najbolj gledane.

Nerealni so tudi pozivi, da bi gledalci v okviru kabelske ali IP televizije plačevali le programe, ki jih gledajo. Ideja je sicer dobra, a neuresničljiva. Operaterji takšne zahteve danes ne morejo uresničiti. Prehod na nov koncept bi zahteval nadgradnjo sistemov in spremembo obstoječih dogovorov med operaterji in izdajatelji programov. S spreminjanjem obstoječega poslovnega modela bi se zmanjšali ali celo ukinili obstoječi količinski popusti in sledile bi podražitve pravic za distribucijo programov. 

Čeprav je res, da gledalci v povprečju gledajo manj kot deset programov, so zahteve za plačevanje le tistih programov, ki jih gledajo, zaenkrat nerealne. Gledalci, ki imajo dostop do interneta, imajo na voljo vse več alternativ, pri katerih lahko brezplačno ali proti plačilu gledajo le programe, ki jih želijo. Širitev te ponudbe bo dolgoročno vplivala tudi na večjo prilagodljivost televizijskih programskih shem operaterjev. Popolno razvezavo programov bi operaterjem lahko naložil le regulator, za kar pa nima zakonske podlage.

Krivec za sedanje stanje je kratkovidna politika

Država je v nacionalno strategijo za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo iz leta 2006, osveženo leta 2008, zapisala, da si bo »prizadevala čim bolj izkoristiti prehod na novo tehnologijo oddajanja za čim višjo pluralnost medijev in raznolikost programskih vsebin.« 

»Kratkovidni« politiki so ob tem povsem »pozabili«, da morajo postaviti vse temelje, ki bi večjo pluralnost medijev in raznolikost programskih vsebin tudi dejansko omogočili. Med drugim niso dopustili, da bi iz RTV Slovenija izločili infrastrukturo, torej oddajnike in zveze, kot je naredila večina ostalih evropskih držav. Zato ni presenetljivo, da s poslovnim modelom in cenovno politiko digitalnega prizemnega oddajanja, RTV Slovenija večje pluralnosti medijev ne spodbuja, ampak kvečjemu zavira.

Pet let po opravljenem prehodu z analognega na digitalno prizemno oddajanje ugotavljamo, da se cilju – zagotavljanju večje pluralnosti medijev in raznolikosti programskih vsebin – nismo približali, ampak smo se od njega celo oddaljujemo. Poleg umika Pop TV in Kanala A pričakujemo, da se bo iz digitalnega prizemnega oddajanja umaknil tudi Planet TV.

Politiki, državnim uradnikom in regulatorju verjetno sploh ni jasno, kaj se dogaja in zakaj? Tisti, ki ne poznamo le simptomov, ampak tudi vzroke in zdravila, lahko le nemočno opozarjamo na zgrešeno politiko in regulacijo, ki je v korist interesnih skupin in v škodo državljanov ter razvoja države. 

P.S. 

Odločitev vodilne slovenske medijske skupine za prenehanje oddajanja najpopularnejših komercialnih programov v digitalnem prizemnem omrežju bo imela pozitivne učinke na drugem področju. 

Povečalo se bo povpraševanje po širokopasovnih storitvah, kar bi spodbudilo hitrejše izvajanje nacionalnega načrta razvoja širokopasovnih omrežij naslednje generacije do leta 2020. Njegov cilj je 96-odstotkom gospodinjstev v državi zagotoviti dostop do interneta s hitrostjo vsaj 100 Mb/s, ostalim pa s hitrostjo najmanj 30 Mb/s.

Pokritost Slovenije s širokopasovnimi dostopovnimi omrežji naslednje generacije, ki zagotavljajo visokohitrostni dostop do interneta, bi širšemu krogu gospodinjstev omogočila dostop do televizijskih programov ter novih vsebin in storitev. To bi morda prispevalo k spreminjanju percepcije uporabnikov glede tega, ali internet potrebujejo ali ne.

Zakaj gospodinjstva nimajo dostopa do interneta, kohezijske regije, Slovenija, 2015.

Vir: SURS.