Pages

Sunday, 1 July 2007

Krivci so neznanje, klientelizem in korupcija

Svetovalec ugledne mednarodne svetovalne korporacije se je nedavno sestal z IT-direktorjem velike slovenske gospodarske družbe. Direktor mu je z iskrenim navdušenjem predstavil najnovejše dosežke na področju informatike v družbi. Svetovalec je bil v zadregi. Rešitve, ki jih v svoji dejavnosti vodilna družba na slovenskem trgu uvaja danes, so na razvitih evropskih trgih družbe uvajale pred petnajstimi leti in so od takrat naredile že nekaj razvojnih korakov naprej.

Podobna zgodba se je ponovila v drugi veliki družbi, prav tako vodilni na svojem področju v Sloveniji, kjer več let zamujajo z informatizacijo ključnega poslovnega procesa. V obeh družbah je država lastniško pomembno prisotna.

Opisana primera nikakor nista osamljena. Primeri in analize opozarjajo na resne probleme v slovenskem gospodarstvu. Ugodna gospodarska gibanja in veliki uspešni projekti, kot je vključitev v Evropsko unijo, so potuha menedžerjem in prikrivajo dejansko potrebo po korenitejših spremembah, ki bi okrepile mednarodno konkurenčnost gospodarskih družb (v nadaljevanju: družbe). To še zlasti velja za družbe, v katerih je država lastniško prisotna. Po Ajpesovih podatkih se je od leta 2003 do 2006 že sicer majhno število gospodarskih družb zmanjšalo kar za 10 %. Priča smo tudi pospešenemu oblikovanju kapitalsko močnih skupin. Ker je država ključni lastnik znatnega dela najpomembnejših slovenskih družb, kaj hitro ugotovimo, da postaja država v gospodarstvu vse pomembnejši akter. Vzpostavljajo se razmere, ki olajšujejo oblikovanje mehanizmov prikritega nadzora nad gospodarstvom ter ključnimi dejavnostmi znotraj tega, in to z razmeroma majhnim številom »posvečenih« predsednikov uprav, blizu vladi. Le redke dejavnosti so izpostavljene zdravi in močni konkurenci, zato lahko menedžment s spretnim oblikovanjem in manipuliranjem javne podobe ter ob podpori države kot najpomembnejšega lastnika, zamegljuje dejansko stanje in nekonkurenčnost družb.

Veliko denarja, a malo znanja

Prepozna informatizacija ključnih poslovnih procesov ali uvajanje zastarelih rešitev kaže na specifiko slovenskega gospodarstva. Gospodarske družbe za IT namenjajo velike vsote denarja, a vprašanje je, ali so naložbe modre in povečujejo njihovo konkurenčnost. Strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje znanja, ki je vzrok za napačne odločitve, zgrešene nakupe, zavožene projekte, organizacijsko nezrelost in nekonkurenčnost. A problem je globlji. Država, ki obvladuje ključne slovenske družbe, marsikje ni sposobna zagotoviti kompetentnih poslovodstev z dovolj upravljavskega znanja, veščin in širine, ki bi naše družbe preobrazila v mednarodno konkurenčna podjetja. Neustrezno kadrovanje na višji ravni se prenaša na nižje ravni. Posledica so pomanjkanje znanja, nekompetentno vodenje ter ne nazadnje neustrezen razvoj družb in njihova nekonkurenčnost na razvitih mednarodnih trgih. Zelo razširjeni so nepotizem, klientelizem in korupcija.

Šale, ki niso smešne

Med poznavalci krožijo zgodbe in šale o slovenskih družbah, ki kupujejo najdražje informacijske sisteme, namenjene velikim mednarodnim korporacijam. Pri tem pa sploh ne vedo, kako jih bodo izkoristile. O tem začnejo razmišljati šele po njihovem nakupu in namestitvi. Z velikimi informacijskimi sistemi družbe sicer lahko pokrijejo svoje celotno poslovanje, a ti pogosto krepko presegajo njihove dejanske potrebe. Velik del informacijskih sistemov ostane neizkoriščen, enak učinek pa bi družbe dosegle z mnogo cenejšimi rešitvami. Marsikatera družba je kupila tako drage in neuporabne računalniške sisteme, kot bi si raznašalec časopisa za opravljanje svojega dela kupil tovornjak, namenjen prevozu večjih tovorov. Na koncu je za vse težave zmeraj kriv informacijski sistem – le redko poslovodstvo.

Več kot le neznanje menedžerjev

Oglejmo si primer, kjer neracionalna poslovna odločitev ni bila zgolj odraz neznanja menedžerjev. Primer je izmišljen in je nastal na podlagi pogovorov s svetovalci in kolegi o resničnem dogajanju v različnih družbah. V večji slovenski družbi je projektna skupina v sodelovanju z ugledno tujo svetovalno družbo na podlagi poslovnih zahtev in temeljite analize poslovodstvu predlagala postopno uvajanje kompleksnega informacijskega sistema. Odgovornemu področnemu menedžerju pa predlog ni ustrezal in si je pridobil mnenje drugih, manj uveljavljenih svetovalcev, ki so svetovali celovit pristop. S svojimi najtesnejšimi sodelavci je področni menedžer šikaniral in diskreditiral projektno skupino in svetovalno družbo, ki sta predlagali racionalnejši, postopni pristop. Poslovodstvo družbe je »pozabilo« na njihove nasvete in na predlog področnega menedžerja sprejelo odločitev o »celovitem« pristopu. Projekt je bil zaradi tega obsežnejši in odmevnejši, nakup aplikacije pa občutno dražji. Ker v družbi niso imeli dovolj lastnega znanja, so za vodenje projekta najeli zunanjega vodjo projekta. Po enem letu se je pokazalo, da se je projektna skupina zaradi velike kompleksnosti in zahtevnosti projekta ter ne nazadnje tudi nepripravljenosti družbe za uvedbo informacijskega sistema, osredotočila le »na del« prvotno predlaganega segmenta, ki bi upravičeval cenejši, postopni pristop. Nadzor projekta ni bil ustrezen, zato poslovodstvo družbe ni sprejelo nobenih ukrepov. Na morebitne nepravilnosti na projektu in oškodovanje družbe so opozorili šele nekateri zaposleni, ki jih je poslovodstvo hitro utišalo ter diskreditiralo in šikaniralo. Poslovodstvo je preprečilo tudi revizijo projekta. Nadzorni svet družbe, ki je bil seznanjen z dogajanjem pri projektu, ni ukrepal, čeprav bi moral na podlagi ravnanja poslovodstva sam sprožiti revizijo projekta.

Sistemi sami po sebi niso rešitve 

V slovenskih družbah ne obvladajo procesov, projektnega vodenja in metodologij za odločanje o kompleksnih naložbah v IT. Menedžerji so pogosto prepričani, da bodo z nakupom dragih informacijskih sistemov rešili svoje organizacijske težave in pridobili ustrezna tehnološka in organizacijska znanja, kot se je to dogajalo ob nakupih proizvodnih strojev v industriji. A to je popolna zabloda. Sistemi sami po sebi ne rešujejo problemov, niti ne povečujejo konkurenčne sposobnosti družb. Zato nakup sistemov, ki niso prilagojeni potrebam, urejenosti in zrelosti organizacije, nikakor ne more biti donosna naložba.

Izkušnje in raziskave kažejo, da slovenske družbe organizacijsko zaostajajo za družbami iz tujine. Prevladuje sektorska organiziranost s »silosi«, ki družbam ne omogoča, da bi z uvedbo sodobnih sistemov za upravljanje virov podjetja (ERP) dosegla enake učinke kot jih pridobi sodobno, procesno / projektno organizirana družba v razvitem okolju. Slovenski menedžerji nimajo ustreznih organizacijskih znanj, ki bi omogočala izkoriščanje prednosti informacijske tehnologije. Obsedeni z najnovejšimi tehnologijami in rešitvami, zadnji hit so na primer storitveno usmerjene arhitekture (SOA), kupujejo opremo in uvajajo rešitve, ki so več generacij pred njihovimi dejanskimi organizacijskimi znanji. Pri uvajanju IT-tehnologij iščejo bližnjice, namesto da bi razvoj teh uskladili z organizacijskim razvojem.

Negativni učinki iskanja bližnjic

Iskanje bližnjic in uvajanje preveč naprednih informacijskih sistemov ima lahko negativne učinke. Projekti se hitro sprevržejo v nočno moro, večkratno presežejo zastavljene roke in proračun ali pomenijo veliko tveganje za poslovanje. Tipični primer so projekti SOA v kritičnih sistemih za odnose z uporabniki (CRM), ki pomenijo veliko tveganje za delovanje in ugled družbe, saj uporabniki in partnerji napake neposredno vidijo in občutijo.

Družbe, ki organizacijsko niso pripravljene na uvedbo sodobnih, procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov, bi se morala uvajanja novih sistemov lotevati pilotno in postopno. Prehod iz funkcijske v procesno organiziranost je velik zalogaj za celotno družbo, zato se mora na spremembo dobro pripraviti. Izkušnje kažejo, da bi morale družbe in organizacije pred uvedbo procesno in storitveno usmerjenih informacijskih sistemov urediti organizacijo in upravljanje poslovnih procesov ter integracijo poslovnih aplikacij. Prav to pa je segment, ki ga slovenski menedžerji najmanj obvladajo. Zato ne preseneča brezbrižnost, ki je posledica pomanjkanja organizacijskih in poslovnih znanj, s katero se slovenske družbe lotevajo uvajanja najnovejših informacijskih sistemov.

Poudarek na znanju in konkurenci

Povečanje učinkov naložb v IT in povečanje konkurenčnosti slovenskih družb zahteva korenito spremembo odnosa do znanja. Družbe bodo morale večji poudarek dati upravljanju razvoja organizacije in poslovnih procesov, metodologijam za razvoj in uvajanje aplikacij, pripravi projektov ter obvladovanju tveganj. Teh stvari ni mogoče zgraditi čez noč, zato bo pot do uspeha in zrelega IT-trga trnova. Najmočnejša gonilna sila, ki lahko sproži korenite spremembe, pa je zdrava in močna konkurenca. Dokler bo država igrala ključno vlogo v gospodarstvu in ne bo zagotovila mehanizmov za nadzor konkurence, dokler se bosta bohotila klientelizem in korupcija, vse dotlej pozitivnih sprememb ne bo.

(Prva objava: Moj mikro, julij/avgust 2007)

No comments:

Post a comment