Sredi decembra, ko je Evropska komisija v Bruslju javnosti predstavljala
rezultate lizbonske strategije, sem se s kolegi mudil na obisku v enem
največjih nemških inštitutov, Nemškem letalskem in vesoljskem centru (DLR), ki
ima pomembno vlogo pri projektih Evropske vesoljske agencije (ESA). Osrednji
temi naših pogovorov sta bili sodelovanje na raziskovalnem področju ter nemške
izkušnje in sistemski temelji sodelovanja med univerzami, inštituti in
gospodarstvom na področju visokih tehnologij.
Osupljivo je, kako učinkovito na tehnološko najzahtevnejših projektih
sodelujejo ekipe več sto ljudi iz različnih organizacij. Njihovi rezultati so
izjemni. Še bolj sem bil presenečen nad temeljnimi načeli, ki določajo vlogo in
sodelovanje med univerzami, inštituti in gospodarstvom. Vsem sogovornikom so
bila načela kristalno jasna. Čeprav se zdijo preprosta, so dobro domišljena,
kot nekakšne naravne zakonitosti, ki spodbujajo razvoj univerz in inštitutov na
eni strani ter novih podjetij in celotnega gospodarstva na drugi strani.
Jasna opredelitev poslanstva in vlog posameznih podsistemov omogoča
vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja izobraževanja in usposabljanja
vrhunskih kadrov, vlaganja v temeljne in aplikativne raziskave ter nastajanja
visokotehnoloških podjetjih, ki znanje prenašajo v nove produkte in storitve
ter ga tržijo. V Sloveniji mehanizmi in ukrepi za prenos znanja iz akademske in
raziskovalne sfere niso učinkoviti. Zaostajamo pri snovanju inovativnih
produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij. Na medsebojno odtujenost
med akademsko sfero znanosti in gospodarstvom nas vsako leto spomni poročilo
IMD [1]. Pripravljavci Resolucije o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem
programu za obdobje 2006–2010 [2] so temeljito preučili dobre prakse, predvsem
v državah članicah EU, ter jih vključili v program. Glavna težava slovenske
razvojne in tehnološke politike pa je, da se sprejeti nacionalni raziskovalni
in razvojni program ne izvaja.
Citatov veliko, koristi nobene
Slovenija se po odmevnosti svojih raziskav, merjeni po številu objav in
citatov na prebivalca uvršča na 17. oziroma 23. mesto v svetu [3]. Po številu
citatov na bruto družbeni produkt je na 20. mestu. Na področju nekaterih
matematično naravoslovnih ved (matematika, materiali in fizika) ter tehniških
ved se po odmevnosti objav, merjeni s številom citatov na bruto družbeni
produkt, uvršča celo v sam svetovni vrh – na 2. do 5. mesto.
Povsem drugačna je slika na področju inovacij in novih tehnologij. Po
številu prijav evropskih visokotehnoloških patentov je bila Slovenija z 1,0
patentne prijave na milijon prebivalcev leta 2004 krepko pod povprečjem EU-27
(12,1) (povprečje EU-15 je bilo 15,2; Avstrija 10,4; Finska 69,5; Madžarska
2,1) [4]. V dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi
tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva, je število
patentnih prijav prav tako skrb zbujajoče nizko. Leta 2004 je Slovenija z 1,0
patentne prijave na milijon prebivalcev krepko zaostajala za povprečjem EU-27,
ki je znašalo 18,2 (povprečje EU-15 je bilo 23,0; Avstrija 19,9; Finska 88,8;
Madžarska 2,5). V zadnjih treh letih se je že tako izjemno nizek delež visokotehnoloških
proizvodov v slovenskem izvozu še zmanjšal, in sicer s 5,8% v letu 2003 na 4,5%
v letu 2006 (povprečje EU-27 je znašalo 16,7%). Med novimi članicami EU-27 so
imele leta 2006 samo štiri države nižji delež – Bolgarija, Latvija, Poljska in
Romunija. V preostalih 7 novih članic je bil delež visokotehnoloških proizvodov
v izvozu višji kot v Sloveniji (Malta 54,6%; Ciper 21,4%; Madžarska 20,2%;
Češka 12,7%; Estonija 8,1%; Slovaška 5,4%; Litva 4,7%) [4].
Kontrast med svetovno odmevnostjo raziskav in njihovim izjemno nizkim
doprinosom h gospodarski rasti ter blaginji državljank in državljanov je
slovenski fenomen. V tem negativnem razkoraku se z nami ne more »kosati« nobena
izmed najrazvitejših držav sveta. Slovenija je med razvitimi najmanj uspešna
pri sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih
tehnologij, pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških
podjetij.
Univerzitetni profesorji ali podjetniki?
Vzroki za takšno stanje so sistemski. Slovenska visokošolska in
raziskovalna politika bi morala na novo opredeliti razmerja med univerzami in
inštituti. Možni so različni modeli. V sedanjih razmerah se bodo težko razvile
močne, raziskovalno usmerjene univerze. Prav zaradi tega je ključno dobro
sodelovanje med univerzami in inštituti. Za uspešen gospodarski razvoj
potrebujemo odlično osnovno infrastrukturo, raziskovalne inštitute in univerze.
Hkrati pa moramo spodbujati medsebojno sodelovanje med vsemi akterji, akademsko
in raziskovalno sfero ter gospodarstvom, kar je osnova za boljše znanje,
njegovo uporabo in širjenje.
V Nemčiji so inštituti nosilci večjih raziskovalnih in razvojnih
projektov, medtem ko univerze izvajajo manjše, predvsem raziskovalne projekte.
Domena univerz je tudi izobraževanje. Niti inštituti niti univerze pa ne
izvajajo podjetniških aktivnosti. V omejenem obsegu lahko izvajajo na primer
svetovanje ali raziskave po naročilu. Projekti, katerih cilj je trženje znanja,
se odvijajo v podjetjih. Pravzaprav je v interesu univerz in inštitutov, da se
komercialni projekti izločijo in se odvijajo neodvisno, kar je, če dobro
premislimo, tudi razumljivo. Pretirana komercialna usmerjenost lahko zmanjšuje
avtonomijo institucij, še zlasti avtonomijo profesorjev in raziskovalcev, ki
lahko postanejo žrtve interesov in orodje v rokah korporacij. Pretirana
komercializacija lahko znižuje tudi kakovost izobraževanja in s tem krni ugled
univerz. Zato imajo v Nemčiji vzpostavljene programe za ustanavljanje
visokotehnoloških podjetij in pomoč pri njihovem zagonu. Ključno pa je odlično
sodelovanje med vsemi akterji – raziskovalnimi inštituti, univerzami in
gospodarstvom. Zelo pomembno je tudi, da država financira velike raziskovalne
in razvojne projekte, ki zmanjšujejo prej omenjena tveganja, povezana z
avtonomijo.
Pri nas se teh problemov zavedamo, a ker temelji niso ustrezno
postavljeni, nobena inovacijska in tehnološka politika doslej ni bila
učinkovita. Na univerzah imamo primere velikih laboratorijev, ki delajo
predvsem za gospodarstvo ter ne ustvarjajo konkurenčnega znanja in rezultatov,
ki bi jih objavljali v vrhunskih mednarodnih revijah. V interesu univerz bi
moralo biti, da takšne skupine izločijo v tehnološke parke. Na slovenskih
javnih univerzah in inštitutih pa je prisoten še fenomen, ko posamezniki hkrati
nastopajo v vlogi profesorja, raziskovalca in podjetnika. Takšna vloga je lahko
dobrodošla, po mnenju uglednega in mednarodno uveljavljenega profesorja iz
tujine, s katerim sem nekoč sodeloval na mednarodnem projektu in dobro pozna
razmere v Sloveniji, pa lahko vodi v konflikt interesov in oškodovanje javnih
univerz in inštitutov. Zato bi morali zelo jasno opredeliti pravila delovanja
profesorjev in raziskovalcev, ki so zaposleni na javnih raziskovalnih
inštitutih in univerzah ter hkrati aktivni v gospodarstvu. V nasprotju s
dosedanjo prakso bi morale univerze v svoje predavateljske vrste pritegniti
tudi več sposobnih raziskovalcev iz gospodarstva, še zlasti iz
visokotehnoloških, mednarodno uspešnih podjetij.
Javna sredstva za zasebne projekte
Kaj je narobe s podjetnostjo na naših univerzah in inštitutih? Sedanji
sistem omogoča in spodbuja krepitev osebne moči in materialnega statusa
vplivnih profesorjev in raziskovalcev na račun kakovosti dela s študenti,
raziskovanja in podjetništva. Sistem bi moral onemogočati, da se pod pretvezo
visokotehnološkega podjetništva ustanavljajo obvodna podjetja, ki služijo za
pridobivanje komercialnih projektov, ki se potem izvajajo na javnih inštitutih
ali univerzah.
Obvodna podjetja omogočajo nenadzorovano uporabo intelektualne lastnine,
blagovnih znamk in sredstev v lasti javnih univerz in inštitutov za zasebne
interese. Ker so iste skupine, zaposlene v javnih univerzah oziroma inštitutih,
hkrati nosilke in izvajalke projektov v lastnih zasebnih podjetjih, obstaja
velika možnost, da te skupine za svoje zasebne projekte uporabljajo javna
sredstva.
S sistemskega vidika so lahko obvodna podjetja velika ovira za razvoj
visokotehnološkega podjetništva in predstavljajo nelojalno konkurenco
podjetnikom, ki prevzemajo podjetniško tveganje. Enako velja tudi za svetovalno
dejavnost na univerzah in inštitutih, če ta preraste normalne okvire. Tovrstne
prakse povzročajo malim podjetjem težave zaradi nelojalne konkurence s strani
profesorjev in raziskovalcev z univerz oziroma inštitutov. Rešitev je, da se
ekipe, ki projekte izvajajo mimo matičnih institucij v lastnih podjetjih ali
imajo podjetniške ambicije, spodbudi k prezaposlitvi v njihova zasebna
podjetja.
Ob nedavnem razkritju podjetniških aktivnosti nekaterih profesorjev na
eni od članic Univerze v Ljubljani so študenti v forumih opozorili, da podjetni
profesorji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in imajo do študentov podcenjujoč
odnos. Študenti morajo profesorje cele dneve ponižno čakati, da lahko opravijo
izpite. Še huje je pri konzultacijah, kjer bi študenti profesorje potrebovali
še pogosteje kot za izpite. Ker imam sam pozitivne izkušnje iz tujine, lahko
rečem, da je nekorekten odnos profesorjev do študentov nezaslišan in bi moral
biti odločno sankcioniran. Če redno zaposleni profesor daje prednost zasebnim
poslovnim aktivnostim pred delom s študenti, bi ga morala univerza opozoriti na
njegove obveznosti do študentov oziroma v skrajnem primeru odsloviti.
Reformnega Petra Klepca pa ni
Pomembno vlogo v sistemskem okviru ima financiranje. Slovenija je v letu
2006 izdatke za raziskave in razvoj dvignila na 1,59%, ni pa bistveno
spremenila strukture teh izdatkov [4]. Leta 2004 je več kot 50% celotnih
sredstev za raziskave in razvoj namenila naravoslovju in matematiki. Področju
tehnologij je istega leta namenila manj kot 20% [5]. Takšno razmerje ni zdržno,
če želimo okrepiti tehnološki razvoj in uresničiti cilje lizbonske strategije.
Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je prenizek tudi skupni delež
izdatkov za R&R v bruto družbenem produktu, ki je daleč od lizbonskega
cilja (3%). Zaradi tega odstopanja je Evropska komisijo Slovenijo opozorila, da
mora planirati bolj realistično.
Slovenija je v zadnjih letih uvedla ali uvaja številne ukrepe za
spodbujanje sodelovanja med akademsko in raziskovalno sfero in gospodarstvom. A
ukrepi niso dovolj učinkoviti. Celotna sredstva za tehnološki razvoj in
inovacije se že tretje leto zapored prerazporejajo za potrebe akademskih
raziskav brez vpliva na gospodarsko rast Slovenije [5].
Pri izvajanju reform in prenovljene lizbonske strategije ima Slovenija še
precej za postoriti. Zato nas dobrohotna ocena Evropske komisije o izvajanju
reform ne sme uspavati [6]. Poročilo je namreč pisano uglajeno in daje naši
državi kratke diplomatske napotke, kaj mora izboljšati. Težave z izvajanjem
lizbonske strategije imajo tudi druge članice, zato je Evropska komisija že
odstopila od prvotnih ciljev. Naivno bi bilo pričakovati, da bi Bruselj
Slovenijo glasno kritiziral, saj je v času samostojnosti naredila velik
razvojni korak. Na veliko področjih je med vodilnimi novimi članicami, z novim
letom pa bo prevzela predsedovanje EU. Odsotnost ostre kritike Bruslja pa
seveda ne pomeni, da smo lahko z razmerami doma zadovoljni. Že branje poročila
med vrsticami pokaže, kje bi lahko imeli probleme. Nekateri med njimi, ki so
izpostavljeni v članku, bi lahko imeli usodne posledice, če bi jih politika
zanemarila. Ne smemo si zatiskati oči. Za hitrejši gospodarski in tehnološki
razvoj, ki je osnova za večjo blaginjo državljank in državljanov, potrebujemo
korenite gospodarske in socialne reforme, za katere politiki doslej niso zbrali
dovolj poguma. Kot prvi korak bi morali pričeti izvajati že sprejete nacionalne
programe.
Viri:
[1] IMD World Competitiveness Yearbook 2006, 2007. Lausanne: Institute for
Management Development
[2] Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje
2006–2010, Uradni list RS 3/2006, 10. 1. 2006, s. 210,
http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20063&dhid=80293
[3] Der Wettbewerb der Nationen – oder wie weit die österreichische Forschung
von der Weltspitze entfernt ist, FWF Der Wissenschaftsfonds, Dunaj, Oktober
2007;
http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/der_wettbewerb_der_nationen.pdf;
http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/FWF-Zitationsanalyse_1997-2006.pdf
[4] Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal
[5] Kos, Marko: Inovacijska strategija EU se Slovenije še ni dotaknila, Delo,
16. 8. 2007
[6] Strateško poročilo Evropske komisije o gospodarskih reformah v Evropi, 11.
12. 2007,
http://ec.europa.eu/growthandjobs/european-dimension/200712-annual-progress-report/index_en.htm
(Prva objava: razgledi.net, 19. december 2007)
