Igranje z ugledom in razvojem države

Škodljive sodbe – Od zgleda za ureditev internetne nevtralnosti do sramotilnega stebra

Fotografija: Dušan Caf.

Slovenija je do nedavnega veljala za državo, ki je uzakonila in uveljavila internetno nevtralnost. Druga v Evropski uniji in med prvimi v svetu je v zakonodajo zapisala, da namerava ščititi odprt in nevtralen dostop do interneta. Regulator trga – Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) – je po prejeti prijavi kršitev zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) kršiteljem naložil, da morajo ves internetni promet enakovredno obravnavati in obračunavati.

Mednarodni sloves države, zavezane k zaščiti odprtega in nevtralnega dostop do interneta, ni trajal dolgo. Razblinilo ga je upravno sodišče, ki je z nenavadno površnimi sodbami odpravilo Akosove odločbe o prepovedi kršitev internetne nevtralnosti.

Slovenija na področju informacijske družbe razvojno zaostaja

ITU je objavil najnovejše poročilo o razvitosti informacijske družbe v svetu. Slovenija se je uvrstila na 33. mesto in izpadla iz kluba najrazvitejših držav. Od leta 2002 je nazadovala za 11 mest. Med najrazvitejšimi jo je nadomestil Bahrain, ki je v petih letih napredoval za 21 mest. Mednarodne meritve skozi daljše časovno obdobje pritrjujejo našim ugotovitvam o pomanjkanju vizije razvoja informacijske družbe v Sloveniji. Ob odsotnosti ambicioznih ciljev in razvojnih načrtov, se je politika ves čas vrtela okoli prerazporejanja javnih sredstev za infrastrukturne projekte in ohranjanja monopolov. Temu je bila podrejena tudi regulacija. Zadnje razprave o črpanju javnih sredstev za gradnjo širokopasovnih omrežij na manj razvitih območjih ponovno kažejo na odsotnost odločne državne razvojne politike in podrejanje parcialnim interesom. Na to je v nedavnem mnenju o načrtu razvoja širokopasovnih omrežij naslednje generacije do leta 2020 opozoril tudi Svet za elektronske komunikacije, ki se zavzema za smelejšo državno razvojno politiko na področju informacijske družbe in opozarja na pasti podrejanja parcialnim interesom.

Sporna in nepregledna samoregulacija

Telekom Slovenije in Si.mobil sta svojo mobilno ponudbo dopolnila s storitvami in aplikacijami, pri katerih ne zaračunavata prenosa vsebine. Tako sta ceno dostopa posredno povezala z vsebino, ki se prenaša po njunih mobilnih omrežjih. Prenos vsebine, vezan na storitve in aplikacije, ki jih operaterja izbirata sama, svojim naročnikom ponujata brezplačno. S tem naročnike neupravičeno spodbujata, da naročajo njune ali storitve in aplikacije njunih partnerjev, zaradi visokih cen prenosa podatkov pa jim otežujeta izbiro in uporabo konkurenčnih produktov. Takšna ponudba je cenovno diskriminatorna in je v nasprotju z načeli odprtega in nevtralnega interneta. 

Kdo bo financiral gradnjo širokopasovnih omrežij?

Osnutek Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014 – 2020, ki je do konca tedna še v javnem posvetovanju, gradnje širokopasovnih omrežij ne uvršča med prioritetna področja, ki bi se financirala s sredstvi evropskih strukturnih skladov. Še sredi lanskega leta je bilo področje uvrščeno med prioritetna, a je bilo kasneje zaradi neustrezno pripravljene vsebine izločeno. Danes v vladi ni soglasja, da bi gradnjo infrastrukture za hitri internet uvrstili v operativni program. To pomeni, da bo prek četrt milijona gospodinjstev, ki živijo predvsem na podeželju, ostalo brez dostopa do hitrega interneta.

Največji lov na frekvence se začenja

Slovenija je na pragu največje podelitve radiofrekvenčnega spektra v zgodovini države. Potem ko je vlada 27. decembra 2013 dala soglasje k rezerviranim (izklicnim) cenam, bo Agencija za pošto in elektronske komunikacije predvidoma še letos objavila javni razpis za dodelitev radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev v radiofrekvenčnih pasovih 800 MHz, 900 MHz, 1800 MHz, 2100 MHz in 2600 MHz.

Potrebujemo učinkovite in uspešne regulatorje

Slovenija ima nepregledno množico specializiranih regulatorjev, nima pa učinkovitega sistema njihovega upravljanja. Nad večino regulatorjev tudi nima pravega nadzora. Neodvisnost brez nadzora odpira vrata posebnim interesom, da ugrabijo regulatorje in pravila igre krojijo po svoji meri. Ugrabitvi so najbolj izpostavljeni prav specializirani regulatorji.

Ugrabljeni regulatorji

Dobro desetletje po liberalizaciji telekomunikacijskega trga je Slovenija po nekaterih kazalnikih med najslabše razvitimi članicami Evropske unije. Celo države, ki smo jih pred petnajstimi in več leti uvrščali med manj razvite, so telekomunikacijsko danes razvitejše od Slovenije. Zalomilo se nam je tako v storitvenem kot v proizvodnem delu telekomunikacijske industrije. Nekaj svetlih izjem nas ne sme odvrniti od identifikacije problemov in njihovega reševanja. Kaj se je zgodilo?

Spletne storitve morajo biti dostopne vsem

Vsa spletišča organov javnega sektorja in osnovne spletne storitve morajo biti dostopne vsem državljanom. Odbor za notranji trg Evropskega parlamenta je na sestanku 28. novembra sprejel ambiciozna dopolnila predloga direktive, ki bo omogočila, da bo več kot 100 milijonov državljanov s težavami pri dostopu do spletišč lahko dostopalo do informacij in uporabljalo spletne storitve, kot je e-dohodnina.

Internet spodbuja večjo vključenost ljudi na vseh področjih. Vse več vsebin in storitev je dostopnih prek spleta, ne le zaradi stroškovne učinkovitosti, ampak tudi zaradi novih poslovnih modelov in spremenjenega načina življenja. Zato je zelo pomembno, da dostop omočimo vsem prebivalcem – poskrbeti moramo za vključenost ne le invalidov, temveč tudi vse bolj starajočega se prebivalstva.

Škodljivo zavlačevanje pri mobilnih širokopasovnih storitvah

Evropska komisija je ta teden sporočila svojo odločitev, s katero je zavrnila prošnjo Slovenije za odlog uporabe frekvenčnega pasu 800 MHz za brezžične širokopasovne povezave. Skladno z evropskim večletnim programom politike radijskega spektra, sprejetim 14. marca 2012, bi Slovenija postopek odobritve za uporabo tega frekvenčnega pasu morala izpeljati do 1. januarja 2013. Po sedanjih načrtih agencije se komercialna uporaba verjetno ne bo pričela pred letom 2015. Ob zapletih v postopku odobritve, s katerim se omogoči uporaba pasu za elektronske komunikacijske storitve, ki niso radiodifuzija, pa se lahko komercialna uporaba pomakne še bolj v prihodnost.

Ključne tožbe proti Telekomu v rokah ene sodnice

V današnji izdaji Dnevnika novinar Tomaž Modic piše o spremembi, ki se je zgodila v vodenju sodnih postopkov v odškodninskih tožbah proti Telekomu Slovenije, zaradi kršenja protimonopolne zakonodaje. Vodenje postopkov v štirih največjih tožbah, v katerih konkurenčni operaterji od Telekoma Slovenije zahtevajo plačilo skupno več kot 400 milijonov evrov odškodnine, je prevzela ljubljanska okrožna sodnica Lidija Smolar.

Po objavi prispevka sredi aprila, je Okrožno sodišče v Ljubljani v začetku maja s spremembo razporeda sodnikov za leto 2013 oblikovalo specializirano skupino sodnikov, ki se bodo ukvarjali izključno s spori na področju varstva konkurence. Odločitev o oblikovanju specializirane skupine je morda korak v pravo smer, saj se bodo sodniki lahko specializirali in ciljno usposabljali. To bi lahko omogočilo tudi hitrejše in kakovostnejše sojenje. 

Varstvo konkurence v zasebnem interesu ali v interesu države?

Telekom – nepremagljiva državna trdnjava

Okrožno sodišče v Ljubljani je prejšnji mesec razglasilo sodbo, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek operaterja T-2 proti Telekomu Slovenije v višini sto trideset milijonov evrov. T-2 je vložil tožbo že pred šestimi leti zaradi domnevnih protikonkurenčnih dejanj Telekoma Slovenije, ki naj bi mu preprečevala uspešen vstop na trg internetnih storitev. Glavna obravnava se je začela šele letos januarja, vendar se je končala v pičli uri in pol, tako da je bila sodba pričakovana. Sodnica si na obravnavi sploh ni zastavila vprašanja, ali so obtožbe o telekomovih zlorabah prevladujočega položaja utemeljene, ampak je najprej preverjala, ali je T-2 predložil dovolj dokazov za izračun škode. Ker po njenem mnenju za dober kubični meter dokumentov ni bilo dovolj, je postopek zaključila, ne da bi T-2 dala priložnost, da dokaze ustrezno dopolni. Ob takšnem zaključku postopka, v katerem sta sprti stranki v šestih letih priprav skupaj napisali skoraj tri tisoč strani vlog in sodišču predložili prek pet tisoč dokaznih listin, se upravičeno zastavlja vprašanje, kdo je večji nasprotnik konkurence, telekom ali zakon o pravdnem postopku in slovenska sodišča? Ali pa ne gre morda za usklajeno delovanje?

Telekom ni kriv?

Telekomovo vodstvo vztrajno zatrjuje, da spoštuje slovensko zakonodajo in da ne krši konkurenčnih pravil. A dejstva govorijo drugače. Telekomovi konkurenti se že od leta 1996 borijo proti njegovim zlorabam prevladujočega položaja. V petnajstih letih je bilo proti telekomu pri javni agenciji za varstvo konkurence (prej urad) uvedenih vsaj ducat postopkov. Agencija pri obravnavanju telekomovih domnevnih zlorab ni bila posebej zavzeta, saj so postopki ugotavljanja kršitev vselej trajali dlje, kot je predpisovala zakonodaja, a je vendarle izdala nekaj odločb.

Je politika sposobna zaščititi slovensko suverenost?

Državni sekretar ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) József Györkös se je na zadnji majski dan lanskega leta zadovoljen vračal iz Bruslja, kjer se je sestal z italijanskim podministrom za komunikacije Paolom Romanijem. Kakor je zapisal v pismu, ki ga je pozneje poslal italijanskemu kolegu, je bil prepričan, da bodo osebni stiki pripomogli k hitri rešitvi problemov, ki nam jih sosedi ob zahodni meji povzročajo že vrsto let. Državni sekretar je imel v mislih škodljivo motenje slovenskega radiofrekvenčnega spektra in nezakonito zasedanje Republiki Sloveniji dodeljenih radijskih frekvenc, ki ga povzročajo italijanske radiodifuzne postaje.

Mednarodni pravni okvir

Mednarodno usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra kot edinstvenega naravnega bogastva je ključno za razvoj sodobnih telekomunikacij. To je osrednje poslanstvo Mednarodne unije za telekomunikacije (ITU) s sedežem v Ženevi, ustanovljene leta 1865 v Parizu. Od leta 1949 ima status specializirane agencije Združenih narodov za telekomunikacije in danes šteje 192 držav članic.

Med temeljnimi akti ITU za uresničevanje omenjenega poslanstva je tudi radijski pravilnik, ki ima naravo mednarodne pogodbe, obvezujoče za vse države podpisnice. Dinamičen razvoj informacijske infrastrukture in radiokomunikacijskih sistemov nalaga državam članicam dosledno spoštovanje določil pravilnika kot tudi njegovo dopolnjevanje, skladno s potrebami in novimi aplikacijami v fiksnih, mobilnih, zemeljskih ali satelitskih radiokomunikacijskih sistemih.

Radijski pravilnik določa pravni okvir obveznosti in zagotavlja pravico vsem državam do nemotene in mednarodnopravno varovane uporabe radiofrekvenčnega spektra. Za interpretacijo določil radijskega pravilnika je odgovoren Odbor za radijsko regulativo (RRB), ki ga sestavlja dvanajst strokovnjakov, izvoljenih predstavnikov držav članic vseh petih administrativnih regij ITU (to je obeh Amerik, Zahodne Evrope, Vzhodne Evrope, Afrike ter Azije in Oceanije).

Vsaka država je suverena pri urejanju in upravljanju nacionalnega radiofrekvenčnega spektra, hkrati pa v skladu z določili radijskega pravilnika nobeni od držav članic ITU ni dovoljeno povzročati škodljivih radijskih motenj sosednjim državam, ki uporabljajo isti radiofrekvenčni spekter. Odločitve in mnenja RRB niso zavezujoča, vendar se od članic ITU pričakuje, da jih spoštujejo. Če so vitalni interesi države članice ogroženi, se reševanje problematike lahko prenese na višje ravni, med katere spadajo svet ITU, konferenca vladnih pooblaščencev (PP) ali svetovna radijska konferenca (WRC).

Poteptana slovenska suverenost

Republika Italija že vrsto let redno krši določila radijskega pravilnika, čeprav je tudi sama podpisnica te mednarodne pogodbe. Problem škodljivih motenj, ki jih povzročajo nekoordinirane italijanske radiodifuzne postaje na širšem ozemlju ob naši zahodni meji, sega že v osemdeseta leta. V zadnjem času pa so kršitve dobile širše razsežnosti in resno ogrožajo slovenske nacionalne interese na področju radiodifuzije.

Slovenija vse doslej ni našla ustreznega načina in ne zbrala dovolj poguma, da bi se odločno uprla italijanskemu kršenju določil mednarodne pogodbe. Ironično je, da italijanske radiodifuzne postaje pred italijanskimi sodišči tožijo lastnike slovenskih postaj, ki delujejo v skladu z mednarodnim radijskim pravilnikom, češ da motijo njihove postaje, za katere pa ne povedo, da oddajajo v nasprotju z italijanskimi mednarodnimi obveznostmi.

Pri prehodu Slovenije na digitalno prizemno TV-oddajanje se je zgodil nov incident, ko so sproščene in »nezavarovane« radiofrekvenčne kanale v pasu 790-862 MHz nezakonito zasedle italijanske radiodifuzne postaje. Zato je ogrožen nadaljnji razvoj mobilnih širokopasovnih storitev v širšem obmejnem pasu, ki so za to območje vitalnega nacionalnega pomena. Poleg arogance zahodnih sosedov je med vzroki za nastalo situacijo tudi zakonsko pomanjkljivo urejen prehod na digitalno prizemno TV, za kar je odgovoren MVZT, ki pri pripravi novele zakona o digitalni radiodifuziji v letu 2010 ni upošteval razmer ob slovenski zahodni meji in ni predvidel posebnih ukrepov za zaščito nacionalnih interesov.

Nepoučenost in nekompetentnost MVZT

Proces izdaje radijskih dovoljenj v Italiji ni centraliziran, zato administracija v Rimu nima nujno nadzora nad dogajanjem v posameznih regijah ali ožjih upravnih območjih. Poleg tega Italija kot članica ITU vse do danes ni ratificirala mednarodnih pogodb frekvenčnih načrtov, ki zadevajo razvoj radia in televizije in ki jih je sicer podpisala. Toda to Italije v ničemer ne odvezuje od spoštovanja določil temeljne listine ITU, ki ne dovoljuje škodljivih radijskih motenj na ozemlju druge države članice. Kljub vsem naštetim mehanizmom pa italijanske radiodifuzne postaje še naprej motijo in zasedajo radiofrekvenčni spekter, po mednarodnih sporazumih dodeljen Sloveniji.

RRB je problemu ob slovenski zahodni meji posvetil več zasedanj. Ko je na začetku leta 2010 ponovno ostro obsodil neprimerno ravnanje naših sosedov, je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) končno usmerila reševanje problema na pravo pot. Dogovorjen je bil sestanek na visoki ravni, predvidoma maja 2010 v Ženevi, kjer je bilo ob posredovanju visokih funkcionarjev ITU pričakovati konstruktiven dogovor med predstavniki Slovenije in Italije.

Medtem ko je imela Slovenija v iskanju svoje pravice vso podporo ITU (BR, RRB), se je italijanska administracija poskušala izogniti reševanju spora s pomočjo mednarodnega posrednika in še zlasti morebitni obravnavi problema na medvladni konferenci. To ji je uspelo s pomočjo uradnikov MVZT. Načrtovanega sestanka na ITU namreč ni bilo, ker so se na MVZT raje odločili za »osebne stike«, ki so bili ne le neprimerni, ampak celo zelo škodljivi, kar je pokazal nadaljnji potek dogodkov.

Namesto načina reševanja spora, kot ga je predvidel APEK, je MVZT zadolžil nepoučenega in za to področje strokovno neusposobljenega državnega sekretarja, da vzpostavi »osebni stik« s predstavniki italijanske administracije. Odgovorni na MVZT so pri tem prezrli, da je v Sloveniji Apek tista institucija, ki je skladno z zakonodajo in na podlagi javnega pooblastila odgovorna za upravljanje radiofrekvenčnega spektra ter v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji, skrbi za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra.

Nepotrebna nacionalna sramota

Kot drugod po svetu tudi v Sloveniji »salonsko-kaviarska« diplomacija ni v stiku z realnostjo. Ljudje v obmejnem pasu pa so ogorčeni, ker ne morejo spremljati slovenske javne televizije, čeprav zakonodaja zagotavlja pokritost celotnega slovenskega ozemlja. Namesto slovenskih programov lahko na kanalih, dodeljenih v uporabo Sloveniji, gledajo oddaje v italijanskem jeziku. Vodstvo RTV Slovenija neuradno omeni, da si ne upa več pošiljati svojih ljudi na nekatera obmejna območja, ker zaposlenih noče izpostavljati nepotrebnemu tveganju zaradi besnih naročnikov.

Po enem letu od vzpostavitve »osebnih stikov« je stanje postalo zares kritično. To dokazuje protestno pismo donedavnega vršilca dolžnosti direktorja Apeka Mihe Krišlja z dne 4. februarja 2011 italijanskemu ministrstvu, pristojnemu za komunikacije. V pismu z naslovom Okupirane radiodifuzne frekvence Krišelj pojasnjuje, da je bila vrsta bilateralnih srečanj neuspešnih; edini rezultat je bila obljuba italijanske strani, da bo ukrepala za učinkovito odpravo motenj, česar pa da ni storila. Celo po tem, ko je bila ustanovljena delovna skupina s predznakom »salonsko-kaviarske« diplomacije, Krišelj poroča, da se italijanska stran ni odzvala niti povabilu na sestanek. Iz obupa Krišelj italijansko ministrstvo ponovno seznanja z že znanim dejstvom, da italijanske radiodifuzne postaje kršijo mednarodne sporazume GE-84 in GE-06 kot tudi radijski pravilnik ter konvencijo in temeljno listino ITU.

Na pot razuma in sporazuma

V tako nemogočih razmerah je Krišelj 11. marca letos kopijo svojega pisma Italijanom posredoval na ITU ter za pomoč zaprosil Urad za radiokomunikacije in RRB. Novoizvoljeni direktor Urada François Rancy se je skupaj z novoimenovano predsednico RRB Julie Napier Zoller odločno zavzel za učinkovito in takojšnje reševanje akutnih razmer, ki jih povzroča Italija na slovenskem ozemlju.

Zanimivo je, da generalni direktor za upravljanje in načrtovanje frekvenc pri italijanskem ministrstvu, pristojnem za komunikacije, Francesco Troisi v svojem odzivu direktorju Urada za radiokomunikacije Rancyju še vedno ne vidi razloga za slovensko zaskrbljenost. V nasprotju s Krišljevim pisanjem med drugim obvešča urad o »številnih stikih« med predstavniki obeh držav, kar po njegovi oceni kaže na konstruktivno držo italijanske administracije v bilateralnih sestankih med obema stranema. Troisijev odziv, če njegove trditve držijo, bi moral skrbeti slovensko politiko in javnost, saj bi v tem primeru dogovori med državama potekali nepregledno in mimo pristojnih institucij.

Po proučitvi dokumentov obeh strani je RRB 1. aprila letos sprejel odločitev in zadolžil Urad za radiokomunikacije za organizacijo »tistega sestanka«, ki je bil predviden že pred enim letom(!). Tokrat so poleg Slovenije (vabljen je Apek) na sestanek z italijansko administracijo 19. in 20. maja 2011 v Ženevi vabljeni še regulatorji in administracije drugih držav (Albanije, Avstrije, BiH, Črne gore, Grčije, Hrvaške, Libije, Monaka in San Marina), kar samo po sebi ne zagotavlja hitre in učinkovite rešitve.

Pa vendar, Slovenija kot članica ITU in slovenski neodvisni regulator sta ponovno udeležena pri reševanju meddržavnega spora s sosednjo državo na način, uveljavljen v mednarodni diplomatski praksi in med članicami najstarejše medvladne organizacije. Možnosti za ugodno rešitev tega spora s pomočjo mednarodnega posrednika so spet realne, s tem pa tudi pričakovanja za povrnitev slovenske suverenosti na zahodni meji.

Epilog

V opisanih postopkih je MVZT, kot že večkrat doslej, maja 2010 ponovno in nedopustno posegel v suverenost Apeka kot neodvisnega nacionalnega regulatorja, odgovornega za mednarodno koordinacijo radiofrekvenčnega spektra. Takšno ravnanje kaže na politično nezrelost državnih uradnikov, ki ne razumejo razmejitve pristojnosti in vlog posameznih državnih organov. Osebna srečanja »salonsko-kaviarskega« tipa in razgovori brez strokovne podlage pa so odsev diplomatske nezrelosti, ki povzroča politično in gospodarsko škodo ter za seboj pušča dolgoročne posledice.

(Prva objava: Delo, Mnenja : gostujoče pero, 20. maj 2011)

Anarhična državna razvojna politika

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) je julija letos s precejšnjo zamudo objavilo drugi razpis za sofinanciranje gradnje odprtih širokopasovnih omrežij elektronskih komunikacij v lokalnih skupnostih v višini 37,1 milijona evrov. Na razpisu lahko kandidirajo lokalne skupnosti na območjih belih lis, kjer ni komercialnega interesa za gradnjo omrežja.

Razpis sodi med ukrepe, s katerimi namerava vlada do konca leta 2013 za pospešitev izgradnje širokopasovnih omrežij v Sloveniji nameniti skupaj 92,5 milijona evrov nepovratnih sredstev, od tega 85 % iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in 15 % iz državnega proračuna. Po ocenah vladnih organov naj bi s temi sredstvi prispevali k povečanju pokritosti s širokopasovnim omrežjem prebivalcev Slovenije z 92 % na 100 % do konca leta 2013. Z drugimi besedami, vladni razvojni ukrepi predvidevajo pokritje z ustreznimi širokopasovnimi storitvami dobrih 10 % (okoli 70.000) slovenskih gospodinjstev in 4 % podjetij, razpršenih na približno 40 % slovenskega ozemlja.

Ministrstvo za gospodarstvo je na prvem razpisu leta 2008 za izgradnjo širokopasovnih omrežij 12 izbranim lokalnim skupnostim dodelilo 45,2 milijona evrov. Drugi razpis je ministrstvo pripravilo v začetku lanskega leta, a je moralo ukrep za razvoj širokopasovnega omrežja v Sloveniji priglasiti Evropski komisiji. Postopek se je zavlekel, ker je vlada morala vlogo dvakrat dopolniti. Evropska komisija je ukrep potrdila oktobra 2009 in dala s tem zeleno luč za objavo razpisa. Njegova objava se je dodatno zavlekla za 9 mesecev, najverjetneje zaradi prenosa direktorata za elektronske komunikacije iz gospodarskega v visokošolski resor in vključitve v direktorat za informacijsko družbo septembra 2009.

Vladni ukrepi brez predhodne analize

Prvi razpis je med operaterji in poznavalci telekomunikacijske dejavnosti dvignil precej prahu. Javna sredstva naj bi se delila po političnem ključu, prevladali naj bi lokalni politični interesi in interesi gradbenega lobija. Razpis je bil tehnološko nevtralen le deklarativno, medtem ko je s pogoji favoriziral (drago) novogradnjo optičnih omrežij. Sporna je bila prepoved sodelovanja na razpisu za uveljavljene operaterje elektronskih komunikacij z lastno infrastrukturo.

Podobno je po prevzemu funkcije menil generalni direktor Direktorata za informacijsko družbo MVZT Nikolaj Simič, ki je za Delo oktobra lani povedal, da naj bi pred objavo razpisa že v letu 2009 pripravili novo strategijo razvoja širokopasovnih omrežij ter kot nosilce gradnje omrežij identificirali glavne operaterje na trgu, kot so Telekom Slovenije, Mobitel, Simobil, T-2, Telemach in drugi.

Simičeve napovedi se niso uresničile. Pravila igre so bila določena, preden je prevzel funkcijo, in jih brez politične podpore ni mogel spreminjati. Vlada je že marca 2009, ne da bi naredila kakršnokoli analizo rezultatov prvega razpisa, Evropski komisiji priglasila prvotni ukrep razvoja širokopasovnih omrežij v lokalnih skupnostih, ki je bil podlaga za prvi razpis.

MVZT ni pripravil nove strategije in pri drugem razpisu ni spremenil razpisnih pogojev, ki bi omogočili sodelovanje operaterjev omrežij, ki poleg upravljanja omrežij in grosističnih storitev ponujajo tudi maloprodajne storitve, ne da bi za slednje morali ustanoviti ločeno pravno osebo. Še več, na ministrstvu razpisnih pogojev sploh niso bistveno spreminjali, s tem pa se je MVZT vnaprej odrekel možnostim za uspešnejšo in učinkovitejšo gradnjo širokopasovnih omrežij, ki bi omogočala doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev.

Pri grafikonu gre za razpon cen vseh paketov hitrega dostopa na trgu, od vstopnih pa do najdražjih paketov, ki hkrati obljubljajo najvišje hitrosti. Razvidno je, da so najnižje cene paketov med vodilnimi državami nižje od slovenskih.

Zmagovalci so župani

Z rezultati prvega razpisa so lahko zadovoljne lokalne skupnosti in izbrani zasebni partnerji, ki so jih lokalne skupnosti izbrale za javno-zasebno partnerstvo za gradnjo, upravljanje in vzdrževanje širokopasovnih omrežij. Ministrstvo za gospodarstvo je sofinanciralo upravičene stroške gradnje v višini 45,2 milijona evrov. Od tega je bilo 43,9 % namenjenih gradbenim delom ter 6,5 % projektiranju in pridobivanju soglasij, skupaj 22,8 milijona evrov.

V vseh izbranih lokalnih skupnostih so izbrali projekte, ki so temeljili na novogradnji optičnih omrežij. Razpis je spodbujal skupno gradnjo z drugo javno infrastrukturo, pri čemer je bil pomanjkljiv nadzor nad gospodarnostjo porabe sredstev za gradnjo širokopasovnih omrežij. Po izjavah nekaterih virov so lokalne skupnosti gradnjo širokopasovnih omrežij, podobno kot pri gradnji avtocest, izkoriščale za izboljšanje druge infrastrukture. Ponekod so v ta namen spreminjali celo občinske odloke in postavljali dodatne zahteve za izvajalce, ki so po nepotrebnem dražile gradnjo.

MVZT je v drugem razpisu stroške gradbenih del omejil na 35 %. Ker pa model gradnje ostaja enak, se bodo izvajalci novim pogojem prilagodili in investicijska sredstva le prerazporedili v korist tehnologije. Gradnja zaradi tega ne bo bistveno uspešnejša in učinkovitejša, še zlasti zato, ker se lokalne skupnosti ne bodo odrekle praksi, uveljavljeni na prvem razpisu.

Neuresničevanje državnih razvojnih ciljev

Z rezultati prvega razpisa ne bi smela biti zadovoljna vlada, ki je odgovorna za doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev in gospodarno trošenje sredstev državnega proračuna. Aktualni vladni ukrepi razvoja širokopasovnih omrežij namreč ne omogočajo doseganja zastavljenih razvojnih ciljev.

Na območjih belih lis naj bi bilo leta 2008 okoli 70.000 gospodinjstev in nekaj tisoč podjetij oziroma organizacij brez možnosti priklopa v internet. Državi s prvim razpisom ni uspelo zagotoviti pokritja zadostnega števila uporabnikov, da bi lahko dosegla svoje cilje. Za pokritje potencialnih 15.921 priključkov je namenila 45,2 milijona evrov ali povprečno 2840 evrov na potencialni priključek. Maksimalno sofinanciranje gradnje je bilo 3000 evrov na potencialni priključek (enako v drugem razpisu). Partnerji, ki so jih izbrale lokalne skupnosti, so se temu prilagodili, saj so upravičeni stroški gradnje v 9 od 12 lokalnih skupnostih znašali okoli 3000 evrov na potencialni priključek in le v treh lokalnih skupnostih so bili nekoliko nižji.

Če bodo rezultati drugega razpisa podobni prvim, bo nepokritih ostalo okoli 40.000 gospodinjstev. Za pokritje belih lis s skupno okoli 70.000 gospodinjstvi bi po sedanjem modelu gradnje država morala nameniti skupaj 200 milijonov evrov, načrtovala pa jih je 92,5 milijona evrov. Je država slabo načrtovala ali negospodarno trošila?

Če bi pristojni ministrstvi namesto favoriziranja gradnje optičnih omrežij spodbujali optimalno izkoriščanje obstoječe infrastrukture z dopolnjevanjem z novo infrastrukturo ter različne tehnološke rešitve, bodisi fiksne bodisi brezžične, ter v razvoj omrežij vključili uveljavljene operaterje, bi s prvotno načrtovanimi sredstvi z lahkoto pokrili bele lise v načrtovanih rokih, to je do konca leta 2013. S sedanjim pristopom zastavljeni državni razvojni cilji ne bodo pravočasno doseženi, poleg tega bi država morala zagotoviti dodatnih 100 do 120 milijonov evrov javnih sredstev.

Zgovoren je tudi drugi grafikon, kjer so cene izražene v ceni za en megabit hitrosti. Kot je razvidno, smo nekaterim državam blizu, vsaj na papirju. Težava je v tem, kolikšen odstotek uporabnikov ima dostop do teh najnižjih cen?

Nedomišljeni ukrepi

Ministrstvo za gospodarstvo in MVZT sta učinke ukrepov za razvoj širokopasovnih omrežij slabo preučila. Pregled virov pokaže, da ministrstvi nista opravili potrebnih tehnoloških in ekonomskih analiz niti v ta namen nista najeli kompetentnih svetovalcev.

Analiza rezultatov prvega razpisa je pokazala, da je bil izbrani model javno-zasebnega partnerstva neustrezen, saj ni zagotavljal zadostnih spodbud za gospodarno gradnjo in izkoriščanje obstoječe infrastrukture. Na razpisu je bilo onemogočeno sodelovanje uveljavljenih operaterjev z lastno infrastrukturo, ki hkrati ponujajo tudi širokopasovne storitve. Lokalne skupnosti so namesto njih kot partnerje izbrale manjše, neuveljavljene operaterje brez infrastrukture.

Vztrajanje MVZT, da uveljavljeni operaterji, ki bi sami ponujali maloprodajne storitve, ne smejo sodelovati tudi na drugem razpisu, pomeni nezaupanje v učinkovitost regulacije slovenskega telekomunikacijskega trga ter v neodvisnost in sposobnost obeh regulatorjev, Agencije za pošto in elektronske komunikacije ter Urada za varstvo konkurence, da zagotovita pošteno konkurenco.

Prvi razpis ni bil tehnološko nevtralen, saj je z zahtevanimi hitrostmi favoriziral novogradnjo (dragih) optičnih omrežij in onemogočal enakovredno konkuriranje cenovno ugodnejših tehnoloških rešitev. Ne le razpisni pogoji, ampak celoten koncept gradnje širokopasovnih omrežij ni spodbujal iskanja tehnološko in ekonomsko najboljših rešitev, ki bi omogočale doseganje večje pokritosti uporabnikov na belih lisah in doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev.

Zaradi odsotnosti največjih operaterjev so bila obstoječa fiksna in mobilna omrežja premalo izkoriščena. S kombinacijo gradnje optičnih omrežij, krajšanjem zank bakrenih omrežij ter z dopolnjevanjem z mobilnimi omrežji bi lahko z razpoložljivimi sredstvi in v zastavljenih rokih pokrili vse bele lise. Če bi na primer izbrali zgolj mobilne tehnologije, bi vodilna operaterja, ki imata zgrajeno osnovno omrežje, z razpisanimi sredstvi bele lise pokrila z mobilno tehnologijo tretje in četrte generacije.

Gradnja novih optičnih omrežij v lokalnih skupnostih je bila draga. Zgoraj smo pokazali, koliko je stal nekomercialni del širokopasovnega omrežja na potencialni priključek. V večini primerov je bil nekomercialni del zgrajen do mest ali vasi in zaselkov oziroma znotraj večjih mest ali vasi, ne pa tudi do končnih uporabnikov.

Preostali del omrežja, naročniško razvodno omrežje in postavitev aktivne opreme na strani naročnika, pomeni komercialni del širokopasovnega omrežja. Ocenjena višina investicije v izgradnjo komercialnega dela omrežja znaša med 25 in 35 % celotne investicije. Po tej oceni je skupna investicija na priključek, odvisno od lokalne skupnosti, med 3700 in 4400 evri. Znesek je lahko v posameznih primerih seveda še višji.

Pri izračunih investicije na potencialni priključek je treba upoštevati še dejstvo, da se vsi uporabniki morda ne bodo priključili v omrežje ali bodo uporabili morebitne cenejše možnosti, ki po naših informacijah v določenih lokalnih skupnostih obstajajo že zdaj. Cena na zgrajeni priključek bo tako še višja, s tem pa bodo dražje poznejše širokopasovne storitve, ki bodo manj privlačne ne le za uporabnike, ampak tudi za ponudnike storitev.

Namesto epiloga

V sedanjih kriznih razmerah bi pričakovali bolj preudarne, usklajene in gospodarne vladne ukrepe. Strateški okvir za razvoj širokopasovnih omrežij imamo, pri pripravljanju konkretnih ukrepov pa pristojna ministrstva praviloma zmeraj podležejo vplivu posameznih interesnih skupin. Zato rešitev ni v pisanju novih politik in strategij, ampak v spremembi načina vodenja države. Razvojni ukrepi bi morali biti bolj domišljeni in preverjeni skozi javne razprave. Namesto tega prepogosto nastajajo v ozkih krogih z dvornimi svetovalci, odmaknjeni od oči zainteresirane javnosti, in so pisani na kožo posameznim interesnim skupinam. Država bi morala bolje upravljati tudi svoje premoženje. S primernim vodenjem Telekoma Slovenije v večinski državni lasti in z bolj premišljenimi naložbami v infrastrukturo bi lahko zagotovili večjo pokritost države s širokopasovnim omrežjem ter predvsem višje prenosne hitrosti. Če bomo želeli širokopasovni dostop uveljaviti kot univerzalno storitev, bomo potrebovali nov pristop, ki bo namesto lokalnih skupnosti h gradnji širokopasovnih omrežij spodbujal operaterje.

(Prva objava:  Moj mikro, september 2010)

Zakaj Slovenija ni tehnološki svetilnik sveta

Sredi decembra, ko je Evropska komisija v Bruslju javnosti predstavljala rezultate lizbonske strategije, sem se s kolegi mudil na obisku v enem največjih nemških inštitutov, Nemškem letalskem in vesoljskem centru (DLR), ki ima pomembno vlogo pri projektih Evropske vesoljske agencije (ESA). Osrednji temi naših pogovorov sta bili sodelovanje na raziskovalnem področju ter nemške izkušnje in sistemski temelji sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij.

Osupljivo je, kako učinkovito na tehnološko najzahtevnejših projektih sodelujejo ekipe več sto ljudi iz različnih organizacij. Njihovi rezultati so izjemni. Še bolj sem bil presenečen nad temeljnimi načeli, ki določajo vlogo in sodelovanje med univerzami, inštituti in gospodarstvom. Vsem sogovornikom so bila načela kristalno jasna. Čeprav se zdijo preprosta, so dobro domišljena, kot nekakšne naravne zakonitosti, ki spodbujajo razvoj univerz in inštitutov na eni strani ter novih podjetij in celotnega gospodarstva na drugi strani.

Jasna opredelitev poslanstva in vlog posameznih podsistemov omogoča vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja izobraževanja in usposabljanja vrhunskih kadrov, vlaganja v temeljne in aplikativne raziskave ter nastajanja visokotehnoloških podjetjih, ki znanje prenašajo v nove produkte in storitve ter ga tržijo. V Sloveniji mehanizmi in ukrepi za prenos znanja iz akademske in raziskovalne sfere niso učinkoviti. Zaostajamo pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij. Na medsebojno odtujenost med akademsko sfero znanosti in gospodarstvom nas vsako leto spomni poročilo IMD [1]. Pripravljavci Resolucije o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 [2] so temeljito preučili dobre prakse, predvsem v državah članicah EU, ter jih vključili v program. Glavna težava slovenske razvojne in tehnološke politike pa je, da se sprejeti nacionalni raziskovalni in razvojni program ne izvaja.

Citatov veliko, koristi nobene

Slovenija se po odmevnosti svojih raziskav, merjeni po številu objav in citatov na prebivalca uvršča na 17. oziroma 23. mesto v svetu [3]. Po številu citatov na bruto družbeni produkt je na 20. mestu. Na področju nekaterih matematično naravoslovnih ved (matematika, materiali in fizika) ter tehniških ved se po odmevnosti objav, merjeni s številom citatov na bruto družbeni produkt, uvršča celo v sam svetovni vrh – na 2. do 5. mesto.

Povsem drugačna je slika na področju inovacij in novih tehnologij. Po številu prijav evropskih visokotehnoloških patentov je bila Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev leta 2004 krepko pod povprečjem EU-27 (12,1) (povprečje EU-15 je bilo 15,2; Avstrija 10,4; Finska 69,5; Madžarska 2,1) [4]. V dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva, je število patentnih prijav prav tako skrb zbujajoče nizko. Leta 2004 je Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev krepko zaostajala za povprečjem EU-27, ki je znašalo 18,2 (povprečje EU-15 je bilo 23,0; Avstrija 19,9; Finska 88,8; Madžarska 2,5). V zadnjih treh letih se je že tako izjemno nizek delež visokotehnoloških proizvodov v slovenskem izvozu še zmanjšal, in sicer s 5,8% v letu 2003 na 4,5% v letu 2006 (povprečje EU-27 je znašalo 16,7%). Med novimi članicami EU-27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež – Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. V preostalih 7 novih članic je bil delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu višji kot v Sloveniji (Malta 54,6%; Ciper 21,4%; Madžarska 20,2%; Češka 12,7%; Estonija 8,1%; Slovaška 5,4%; Litva 4,7%) [4].

Kontrast med svetovno odmevnostjo raziskav in njihovim izjemno nizkim doprinosom h gospodarski rasti ter blaginji državljank in državljanov je slovenski fenomen. V tem negativnem razkoraku se z nami ne more »kosati« nobena izmed najrazvitejših držav sveta. Slovenija je med razvitimi najmanj uspešna pri sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij, pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij.

Univerzitetni profesorji ali podjetniki?

Vzroki za takšno stanje so sistemski. Slovenska visokošolska in raziskovalna politika bi morala na novo opredeliti razmerja med univerzami in inštituti. Možni so različni modeli. V sedanjih razmerah se bodo težko razvile močne, raziskovalno usmerjene univerze. Prav zaradi tega je ključno dobro sodelovanje med univerzami in inštituti. Za uspešen gospodarski razvoj potrebujemo odlično osnovno infrastrukturo, raziskovalne inštitute in univerze. Hkrati pa moramo spodbujati medsebojno sodelovanje med vsemi akterji, akademsko in raziskovalno sfero ter gospodarstvom, kar je osnova za boljše znanje, njegovo uporabo in širjenje.

V Nemčiji so inštituti nosilci večjih raziskovalnih in razvojnih projektov, medtem ko univerze izvajajo manjše, predvsem raziskovalne projekte. Domena univerz je tudi izobraževanje. Niti inštituti niti univerze pa ne izvajajo podjetniških aktivnosti. V omejenem obsegu lahko izvajajo na primer svetovanje ali raziskave po naročilu. Projekti, katerih cilj je trženje znanja, se odvijajo v podjetjih. Pravzaprav je v interesu univerz in inštitutov, da se komercialni projekti izločijo in se odvijajo neodvisno, kar je, če dobro premislimo, tudi razumljivo. Pretirana komercialna usmerjenost lahko zmanjšuje avtonomijo institucij, še zlasti avtonomijo profesorjev in raziskovalcev, ki lahko postanejo žrtve interesov in orodje v rokah korporacij. Pretirana komercializacija lahko znižuje tudi kakovost izobraževanja in s tem krni ugled univerz. Zato imajo v Nemčiji vzpostavljene programe za ustanavljanje visokotehnoloških podjetij in pomoč pri njihovem zagonu. Ključno pa je odlično sodelovanje med vsemi akterji – raziskovalnimi inštituti, univerzami in gospodarstvom. Zelo pomembno je tudi, da država financira velike raziskovalne in razvojne projekte, ki zmanjšujejo prej omenjena tveganja, povezana z avtonomijo.

Pri nas se teh problemov zavedamo, a ker temelji niso ustrezno postavljeni, nobena inovacijska in tehnološka politika doslej ni bila učinkovita. Na univerzah imamo primere velikih laboratorijev, ki delajo predvsem za gospodarstvo ter ne ustvarjajo konkurenčnega znanja in rezultatov, ki bi jih objavljali v vrhunskih mednarodnih revijah. V interesu univerz bi moralo biti, da takšne skupine izločijo v tehnološke parke. Na slovenskih javnih univerzah in inštitutih pa je prisoten še fenomen, ko posamezniki hkrati nastopajo v vlogi profesorja, raziskovalca in podjetnika. Takšna vloga je lahko dobrodošla, po mnenju uglednega in mednarodno uveljavljenega profesorja iz tujine, s katerim sem nekoč sodeloval na mednarodnem projektu in dobro pozna razmere v Sloveniji, pa lahko vodi v konflikt interesov in oškodovanje javnih univerz in inštitutov. Zato bi morali zelo jasno opredeliti pravila delovanja profesorjev in raziskovalcev, ki so zaposleni na javnih raziskovalnih inštitutih in univerzah ter hkrati aktivni v gospodarstvu. V nasprotju s dosedanjo prakso bi morale univerze v svoje predavateljske vrste pritegniti tudi več sposobnih raziskovalcev iz gospodarstva, še zlasti iz visokotehnoloških, mednarodno uspešnih podjetij.

Javna sredstva za zasebne projekte

Kaj je narobe s podjetnostjo na naših univerzah in inštitutih? Sedanji sistem omogoča in spodbuja krepitev osebne moči in materialnega statusa vplivnih profesorjev in raziskovalcev na račun kakovosti dela s študenti, raziskovanja in podjetništva. Sistem bi moral onemogočati, da se pod pretvezo visokotehnološkega podjetništva ustanavljajo obvodna podjetja, ki služijo za pridobivanje komercialnih projektov, ki se potem izvajajo na javnih inštitutih ali univerzah.

Obvodna podjetja omogočajo nenadzorovano uporabo intelektualne lastnine, blagovnih znamk in sredstev v lasti javnih univerz in inštitutov za zasebne interese. Ker so iste skupine, zaposlene v javnih univerzah oziroma inštitutih, hkrati nosilke in izvajalke projektov v lastnih zasebnih podjetjih, obstaja velika možnost, da te skupine za svoje zasebne projekte uporabljajo javna sredstva.

S sistemskega vidika so lahko obvodna podjetja velika ovira za razvoj visokotehnološkega podjetništva in predstavljajo nelojalno konkurenco podjetnikom, ki prevzemajo podjetniško tveganje. Enako velja tudi za svetovalno dejavnost na univerzah in inštitutih, če ta preraste normalne okvire. Tovrstne prakse povzročajo malim podjetjem težave zaradi nelojalne konkurence s strani profesorjev in raziskovalcev z univerz oziroma inštitutov. Rešitev je, da se ekipe, ki projekte izvajajo mimo matičnih institucij v lastnih podjetjih ali imajo podjetniške ambicije, spodbudi k prezaposlitvi v njihova zasebna podjetja.

Ob nedavnem razkritju podjetniških aktivnosti nekaterih profesorjev na eni od članic Univerze v Ljubljani so študenti v forumih opozorili, da podjetni profesorji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in imajo do študentov podcenjujoč odnos. Študenti morajo profesorje cele dneve ponižno čakati, da lahko opravijo izpite. Še huje je pri konzultacijah, kjer bi študenti profesorje potrebovali še pogosteje kot za izpite. Ker imam sam pozitivne izkušnje iz tujine, lahko rečem, da je nekorekten odnos profesorjev do študentov nezaslišan in bi moral biti odločno sankcioniran. Če redno zaposleni profesor daje prednost zasebnim poslovnim aktivnostim pred delom s študenti, bi ga morala univerza opozoriti na njegove obveznosti do študentov oziroma v skrajnem primeru odsloviti.

Reformnega Petra Klepca pa ni

Pomembno vlogo v sistemskem okviru ima financiranje. Slovenija je v letu 2006 izdatke za raziskave in razvoj dvignila na 1,59%, ni pa bistveno spremenila strukture teh izdatkov [4]. Leta 2004 je več kot 50% celotnih sredstev za raziskave in razvoj namenila naravoslovju in matematiki. Področju tehnologij je istega leta namenila manj kot 20% [5]. Takšno razmerje ni zdržno, če želimo okrepiti tehnološki razvoj in uresničiti cilje lizbonske strategije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je prenizek tudi skupni delež izdatkov za R&R v bruto družbenem produktu, ki je daleč od lizbonskega cilja (3%). Zaradi tega odstopanja je Evropska komisijo Slovenijo opozorila, da mora planirati bolj realistično.

Slovenija je v zadnjih letih uvedla ali uvaja številne ukrepe za spodbujanje sodelovanja med akademsko in raziskovalno sfero in gospodarstvom. A ukrepi niso dovolj učinkoviti. Celotna sredstva za tehnološki razvoj in inovacije se že tretje leto zapored prerazporejajo za potrebe akademskih raziskav brez vpliva na gospodarsko rast Slovenije [5].

Pri izvajanju reform in prenovljene lizbonske strategije ima Slovenija še precej za postoriti. Zato nas dobrohotna ocena Evropske komisije o izvajanju reform ne sme uspavati [6]. Poročilo je namreč pisano uglajeno in daje naši državi kratke diplomatske napotke, kaj mora izboljšati. Težave z izvajanjem lizbonske strategije imajo tudi druge članice, zato je Evropska komisija že odstopila od prvotnih ciljev. Naivno bi bilo pričakovati, da bi Bruselj Slovenijo glasno kritiziral, saj je v času samostojnosti naredila velik razvojni korak. Na veliko področjih je med vodilnimi novimi članicami, z novim letom pa bo prevzela predsedovanje EU. Odsotnost ostre kritike Bruslja pa seveda ne pomeni, da smo lahko z razmerami doma zadovoljni. Že branje poročila med vrsticami pokaže, kje bi lahko imeli probleme. Nekateri med njimi, ki so izpostavljeni v članku, bi lahko imeli usodne posledice, če bi jih politika zanemarila. Ne smemo si zatiskati oči. Za hitrejši gospodarski in tehnološki razvoj, ki je osnova za večjo blaginjo državljank in državljanov, potrebujemo korenite gospodarske in socialne reforme, za katere politiki doslej niso zbrali dovolj poguma. Kot prvi korak bi morali pričeti izvajati že sprejete nacionalne programe.

Viri:

[1] IMD World Competitiveness Yearbook 2006, 2007. Lausanne: Institute for Management Development

[2] Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010, Uradni list RS 3/2006, 10. 1. 2006, s. 210, http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20063&dhid=80293

[3] Der Wettbewerb der Nationen – oder wie weit die österreichische Forschung von der Weltspitze entfernt ist, FWF Der Wissenschaftsfonds, Dunaj, Oktober 2007;

http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/der_wettbewerb_der_nationen.pdf; http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/FWF-Zitationsanalyse_1997-2006.pdf

[4] Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal

[5] Kos, Marko: Inovacijska strategija EU se Slovenije še ni dotaknila, Delo, 16. 8. 2007

[6] Strateško poročilo Evropske komisije o gospodarskih reformah v Evropi, 11. 12. 2007, http://ec.europa.eu/growthandjobs/european-dimension/200712-annual-progress-report/index_en.htm

(Prva objava: razgledi.net, 19. december 2007)

Engineering Skills Shortage in Europe

Appendix A to FEANI Position PaperEngineering Skills Shortage in Europ

Country specific reports about the shortage of engineering skills and what has been done to counter the national shortages

Slovenia

Summary

Slovenia is facing a lack of highly qualified, skilled workers in the maths, science and technology fields, and the trends are worrying. The fast economic growth in 2006 and 2007 revealed that the skills shortage became one of the most important barriers that might hinder the future economic growth and development. The problem will increase due to negative demographic trends and stagnation of students. Changing values in society have also influenced a smaller interest in maths, science and technology studies.

Skills shortage endangers Slovenia’s economic growth and development

In the first quarter of 2007, Slovenia’s economy, fuelled by flourishing exports, domestic spending and investments, expanded at an annual rate of 7,2%. The fast economic growth, not surprisingly, indicated the structural worker shortage. In the second quarter of 2007, one third of companies in the manufacturing industry claimed they lacked skilled workers. Moreover, it was the highest skilled workforce shortage since the independence in 1991. It was more than 50% higher than at the same time in 2006 and three times higher than at the last economic growth peak in 1999. The worker shortage had increased slowly since mid nineties until 2006 when it grew faster than within the entire decade before. The same happened with the general worker shortage, where 15% of companies in the manufacturing industry reported the shortage. Although the demand was much smaller then for the skilled workforce, it also grew enormously as the shortage in the second quarter of 2007 was three times bigger than in the same period of 2006 (Source: Statistical Office of the Republic of Slovenia).

The skilled worker shortage has become one of the biggest obstacles in sustaining Slovenia’s fast economic growth and development. The problem has been well known within the IT sector where companies have tried for years to attract skilled workers from South Eastern and Eastern Europe. As the legal immigration of professionals was not sufficient, some IT companies have been forced to establish branches in the countries of Western Balkans in order to employ local skilled workforce.

Recently, other sectors have also been facing the skilled worker shortage, especially amongst the engineers. As the manufacturing and civil engineering sectors are the main pillars of the current economic growth, the shortage of engineers might have a severe negative impact on their future performance. The number of workers employed in the civil engineering occupations grew 21% in 2006. The growth was also high in other engineering occupations (8% on average) and computer professionals (13%). As a result of increasing demand, the unemployment amongst engineers (6,4%) was lower than in the total workforce (11,1%), excluding self employed and farmers. Moreover, the lowest unemployment was in electrical engineering (2,8%), civil engineering (3,3%), and electronics and telecommunications (4,9%). (Sources: Statistical Office of the Republic of Slovenia; Employment Service of Slovenia)

Decreasing interest for math, science and technology education

The enrolment of students in the tertiary education reveals the educational structural gap in Slovenia that might endanger the country’s future economic development. The number of all students enrolled in the tertiary education in Slovenia in the period between 1998 and 2004 grew 7,4% annually. The annual growth in the maths, science and technology tertiary education was 6,1% and decreased over the period to 3,7% in 2004. The compound annual growth in the same period was much smaller in the engineering tertiary education (4,7%) and over the period declined from 13,2% to 0,3%. On the other hand, the highest growth was recorded in the computing education, where the number of students grew 10,8% annually and the growth was 16,5% in 2004.

The structural changes are clearly seen from the figures on graduates by the education field in the period between 1998 and 2004 (Figure 1). The share of engineering, manufacturing and construction graduates in the tertiary education graduates decreased from 19,1% in 1998 to 15% in 2004 (12,6% in 2006). Moreover, the share of math, science and technology graduates, which decreased from 23,8% in 1998 to 18,7% in 2004 (16,2% in 2006) was significantly smaller than in the EU-27 or EA-13 (Figure 2).

Figure 1: Graduates in Slovenia by Field of Education

Source: Eurostat

Figure 2: Graduates (ISCED 5-6) in maths, science and technology fields - as % of all fields

Notes: Technology means computing, engineering, manufacturing, construction; 
EA means Euro Area.

Source: Eurostat.

The engineering education and professions in Slovenia have become less attractive, although the major contributing sectors to the GDP and economic growth are still those depending on the engineering skills. However, due to the structural changes in the Slovenian economy on the one hand and much deeper changes in values in society on the other hand since independence in 1991, the most preferred studies have become those in the field of social science, business and law. The maths, science and technology studies have been less and less popular. Even more so, as they have a stigma of being difficult studies.

Once highly respected engineering professions have lost their esteem also because of relatively low salaries compared to some other professions in the health and public administration sectors. The unions representing doctors, lawyer and public administration occupations are very strong and have secured high salaries for their members. On the other hand, engineers are not so well organised and do not have any engineering union. Salaries of engineers may therefore vary significantly and depend on the industry sector. However, the average salary is significantly lower than in comparable professions in the public sector. A comparison of data on graduates and employment confirms that maths, science and technology professions are becoming less attractive, as more and more graduates later work in other professions, especially in sales, marketing, management and public administration.

Lack of active policies to tackle a skills shortage problem

Slovenia opened the labour market by joining the EU. The immigration trends have been positive, yet not sufficient to compensate for the lack of domestic workforce. Unfortunately, only a small share of immigrants represents the skilled workforce. Slovenia does not have any active policy of attracting skilled workforce, although there have been several initiatives, especially within the IT industry. On the other hand, there is relatively high immigration of less qualified workforce, especially in the civil engineering sector and for season jobs.

Lower salaries than in more developed EU member states and high taxes retreat highly skilled workforce from abroad. There have been several initiatives to lower taxes, but the Government has not made any significant changes. The macroeconomic environment remains less attractive than in some other EU member states. The Government is aware that the lack of engineers is becoming a serious barrier for industry to secure its future growth, but has yet to take any decisive action to improve the situation.

Outlook

Both, companies and the public sector will face the engineering skills shortage in the coming years. The supply of new engineers will decrease due to negative demographic trends and stagnation of students. Slovenia has to reconsider its policies to increase the number of highly qualified, skilled workers, especially engineers. It will have to take proactive steps in the education policy and promotion of engineering skills. Policies and actions are also required to provide better training and qualifications for engineers, as well as lifelong learning to keep them employable.

Changes are required in the fiscal policy in order to reduce the taxation of salaries and make the country competitive to attract the best human resources from abroad. The changes are also required in the immigration policy to attract more engineers and other highly qualified, skilled workers as Slovenia cannot secure its future growth on its own resources.

Slovenian engineers will have to be proactive, too. They should follow examples of countries like Denmark or Germany and build strong engineering associations to promote their professions. 

(Published in Annex to FEANI Position Paper on Engineering Skills Shortage in Europe, approved by General Assembly on 5 October 2007)