Štiri ločena omrežja UMTS niso smiselna

Intervju: Dušan Caf, strokovnjak za informacijsko družbo

LJUBLJANA – Dušan Caf je zagotovo ena najvidnejših oseb pri oblikovanju slovenske informacijsko-komunikacijske tehnologije zadnjega desetletja. Sodeloval je pri številnih mednarodnih projektih in med drugim vodil Evropski pregled informacijske družbe za Slovenijo, kjer je analiziral razvoj informacijske družbe z regulativnega, tehnološkega in ekonomskega vidika.

Zaradi neuspele privatizacije Telekoma Slovenije po besedah Dušana Cafa za uporabnike kratkoročno ne bo kakih posledic, saj noben od končnih ponudnikov, niti islandski Skipti niti konzorcij Bain Capital, v Telekom Slovenije ne bi prinesel posebne dodane vrednosti. »Dolgoročno bi Telekom Slovenije s primernim strateškim partnerjem lahko veliko pridobil. Če presojamo med prodajo državljanom in prodajo strateškemu partnerju, je slednji model zagotovo boljši, če bi želeli zmanjšati vpliv politike v podjetju,« je dodal.

Kot član Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo je odigral ključno vlogo pri podpisu nekaj pomembnih mednarodnih multilateralnih pogodb in deklaracij, ki so omogočile hitrejši razvoj informacijske družbe v regiji. Do nedavna je bil zaposlen v Telekomu Slovenije, kjer je svetoval poslovodstvu družbe in bil odgovoren za projekte strategije razvoja podjetja, informatike in regulative.

Slovenija po razvitosti telekomunikacij zaostaja za evropskim povprečjem.

Res je. Zaostanek je še posebno presenetljiv na področju mobilne telefonije, kjer je Slovenija v skupini petih držav z najnižjo gostoto naročnikov in nizko rastjo. Zdaj so najbolj aktualne primerjave razvitosti širokopasovnega dostopa, ki kažejo na uspešnost nacionalnih politik in učinkovitost regulacije trgov. Na tem področju je Slovenija v zadnjih letih relativno dobro napredovala. Kljub temu se zaostanek Slovenije za najrazvitejšimi članicami EU povečuje.

Se je z razvitimi državami realno primerjati?

Ob uvajanju storitev mobilne telefonije druge generacije smo dokazali, da se lahko primerjamo tudi z najrazvitejšimi. Pri izgradnji mobilnih omrežij tretje generacije smo bili celo med prvimi. Žal pa sama izgradnja infrastrukture še ne pomeni nujno, da jo uporabniki tudi dejansko uporabljajo. Prav to je največji slovenski problem na skoraj vseh področjih informacijske družbe. Tudi na področju širokopasovnega dostopa, kjer ima Slovenija vse možnosti, da bi se hitreje razvijala. Operaterji so imeli v lanskem letu precej težav z realizacijo načrtovane prodaje, ki je bila daleč od visokoletečih napovedi.

Tušmobil bo gradil že četrto omrežje UMTS pri nas. V čem je smisel gradnje toliko mobilnih omrežij?

Gradnja štirih ločenih omrežij UMTS v Sloveniji zagotovo ni smiselna. Proti temu govorijo številni razlogi, od ekonomskih do tehnoloških in okoljskih. Gradnja visokotehnoloških omrežij operaterje finančno izčrpava. Sledenje tehnološkemu razvoju in kratki amortizacijski cikli ter zagotavljanje geografske pokritosti in kakovosti storitev od operaterjev zahtevajo nenehna visoka vlaganja. Zato danes operaterji, regulatorji in politiki v svetu iščejo načine skupne rabe infrastrukture, s katero bi zmanjšali finančna bremena operaterjev in okoljske obremenitve ter povečali kakovost storitev za uporabnike. Obstajajo pa seveda vplivni lobiji, ki temu nasprotujejo, ker imajo od gradnje ločenih omrežij ekonomsko korist.

So možne prave odločitve regulatorja za vzpostavitev konkurenčnega trga?

Pri vzpostavljanju konkurenčnega trga imata ključno vlogo nedvomno oba regulatorja - sektorski in varuh konkurence. Danes smo priče brezkompromisni in ponekod neracionalni tekmi med operaterji pri gradnji širokopasovnega krajevnega in dostopovnega omrežja. Dogaja se, da se v stanovanjskih naseljih, pa tudi v stanovanjskih blokih, gradijo tri ločene infrastrukture za širokopasovni dostop. Dogaja se tudi, da v enem mesecu dva ali celo trije operaterji prekopavajo iste ulice. Z ustrezno zakonodajo in nacionalno politiko bi te stvari lahko spremenili in izboljšali.

Urad za varstvo konkurence (UVK) je nedavno Telekomu izdal odločbo o zlorabi monopolnega položaja pri ISDN-ADSL. So še zlorabe na trgu?

Mislim, da so se odnosi med posameznimi igralci na trgu v zadnjem času izboljšali. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) je postala bolj aktivna in postavila konkurenci kar solidne temelje. Seveda se dogaja, da med operaterji prihaja do nesoglasij, ki pa se vse pogosteje rešujejo s pomočjo dialoga. Če se ne morejo dogovoriti, se obrnejo na pristojne organe. Tožbe, ki so trenutno aktualne, izhajajo iz preteklosti, je pa res, da se napovedujejo nove tožbe.

Se strinjate z oceno, da je Apek bolj učinkovit regulator trga telekomunikacij pri nas kot UVK?

Apek je za razvoj telekomunikacijskega trga zagotovo naredil mnogo več kot UVK. Pokriva ožje področje in je kadrovsko močnejši. Sta se pa v preteklosti oba regulatorja soočala z določenimi težavami. Oba sta imela kadrovske težave in bila ujetnika aktualne politike. UVK je tako za izvedbo določenih postopkov potreboval celo do osem let, kar je absolutno nesprejemljivo in tudi v svetovnem merilu velja za izjemno dolgo. Če k temu dodamo še dolgotrajno reševanje upravnih in sodnih sporov, ki običajno sledijo odločbam UVK, je bil položaj za konkurenco poguben.

Kdo je bil odgovoren za takšne razmere?

Odgovorna za to je bila izključno politika, ki ni želela urediti razmer na trgu. Zato ni zagotovila pogojev za organizacijsko samostojnost UVK in ustreznega proračuna, ki bi omogočil učinkovito strokovno delo urada. V zadnjem letu od menjave direktorja je vendarle prišlo do izdaje odločb, ki so pred tem vrsto let čakale na rešitev. Pričakujemo lahko, da se bo z uveljavitvijo novega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence položaj še izboljšal.

Ima politika vpliv na delo obeh regulatorjev?

O neposrednem vplivu politike je težko govoriti, saj je tovrstne zadeve zelo težko dokazati brez ustreznih preiskovalnih postopkov. Zato pa je politika v preteklosti sama večkrat dokazala, da si ne želi neodvisnih regulatorjev. S svojim ravnanjem je politika posredno vplivala na neučinkovitost varuha konkurence in je odgovorna za dolgotrajne postopke, od katerih so imele največjo korist predvsem gospodarske družbe, v katerih je oziroma je bila država lastniško prisotna.

So vsaj sklepi in odločbe neodvisni od politike?

Tako v primeru Apeka kot UVK bi lahko našli sporne odločitve. Bi pa, kot sem že omenil, težko dokazali neposredni vpliv politike. V nekaterih spornih odločitvah, ki so dvignile veliko prahu, je UVK odgovornost za vsebino prenesel na zunanje t.i. neodvisne strokovnjake. Direktor UVK je omenjal tudi grožnje in pritisk na zaposlene, ki so ga izvajale stranke v postopku. Zato je seveda vprašanje, koliko je to vplivalo na vsebino posamičnih odločitev. V zvezi z neodvisnostjo je zanimiva tudi izjava generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije, ki je izjavil, da so regulatorji sicer neodvisni od politike, da pa bi regulatorji bolj neodvisno odločali, če vodilni operater ne bi bil v državni lasti.

Kakšne bi bile pozitivne in negativne posledice funkcionalne ločitve? Bi se lahko nadejali podobnih učinkov kot pri British Telecomu?

Zadevo bi postavil v neki drug okvir, v iskanje učinkovitejših poslovnih modelov gradnje in trženja infrastrukture. V švedskem glavnem mestu Stockholm so že leta 1993 ustanovili neodvisno javno podjetje, ki je zgradilo optično omrežje in optična vlakna nato oddajalo operaterjem. Podjetje je v petih letih doseglo točko preloma in je vse od takrat dobičkonosno. Ključno pri tem je, da si je nediskriminatorno prizadevalo pridobiti čim več operaterjev. In kot vidimo danes, je Švedska med vodilnimi državami po razširjenosti širokopasovnih povezav.

Kaj pa druge države?

Ponekod prihaja do velikih napetosti med bivšimi nacionalnimi operaterji in alternativnimi ponudniki, ki so pred kratkim vstopili na trg. Bivši monopolisti namreč alternativnim operaterjem ponujajo infrastrukturo v zakup pod neenakimi pogoji in po pretiranih cenah. Slednjim se zato bolj splača graditi lastna omrežja, pri čemer lahko uporabnikom pogosto ponudijo storitve po nižjih cenah, kot bi morali sami plačati prevladujočemu operaterju za zakup. S funkcionalno ločitvijo bi lahko dosegli bolj enakopravno obravnavanje alternativnih operaterjev. Obstaja pa še vrsta drugih koristi funkcionalne ločitve.

Je čas za uvedbo te rešitve v Sloveniji že mimo?

Mislim, da ni. Res pa se je stanje na trgu v zadnjem času izboljšalo, saj so alternativni operaterji med drugim pridobili veliko razvezanih zank. O funkcionalni ločitvi razmišljajo tudi v razvitejših državah. Zato so presenetljiva stališča slovenskih vladnih predstavnikov in Apeka glede smiselnosti funkcionalne ločitve v Sloveniji. Oboji to možnost odločno zavračajo. O alternativnih modelih se ne bi smeli pogovarjati ideološko, ampak bi bilo treba pogledati konkretne argumente za ali proti ter ovrednotiti koristi in stroške.

Zakaj so skandinavski telekomi v državni lasti tako učinkoviti? Je razlog v drugačnem pristopu in miselnosti?

Na Finskem in Švedskem je način upravljanja družb, v katerih ima država večinski delež, zagotovo drugačen kot v drugih državah. Kar se tega tiče, Slovenija ni ravno zgledna, saj ima politika v državnih podjetjih prevelik vpliv. V skandinavski družbi Telia Sonera sta lastniško prisotni dve državi - Finska in Švedska, kar je že samo po sebi garancija za večjo transparentnost. Obstaja še drug pogled na državna podjetja, ne samo čisto ekonomski. Zato imamo nekatere uspešne operaterje, v katerih je država pomemben lastnik. Država zagotovo poskuša slediti določenim nacionalnim interesom in ohranjati število zaposlenih ter razvoj doma. Prav tako skuša zagotavljati poslovanje na področjih, ki niso dobičkonosna, na primer na manj razvitih ruralnih območjih.

Avtor: Tomaž Modic

(Prva objava: Dnevnik, Znanost in tehnologija, 12. maj 2008)

Se odrekamo pravici do zasebnosti?

Pred desetimi leti je nastal film Trumanov show (The Truman Show, 1998, režija Peter Weir), ki morda najbolj očitno in resnično posega v zasebno življenje človeka. Glavni junak je Truman Burbank (Jim Carrey), možak, ki je dejansko največja filmska zvezda, le da on tega ne ve. Zanj so ustvarili umetno mesto in vse od njegovega rojstva naprej vanj usmerili več sto kamer ter jih poskrili v najrazličnejše pripravne kote – da jih pač Truman ni opazil ...

Celotno njegovo življenje je bilo od rojstva naprej razgrnjeno pred občinstvom, ki je 24-urno TV-oddajanje razumelo kot najbolj resnično-resničnostni show. Oče, režiser showa, je Christof (Ed Harris), ki vidi Trumana kot svoj osebni projekt in eksperiment, namenjen po eni strani zabavi (televiziji, medijem), na drugi pa trgovini (propagandi). Vsaka stvar, ki se pojavi v showu, je v »resničnem svetu« naprodaj, vse kar pa se Trumanu dogaja (ali se šele ima zgoditi), pa je predvideno v že vnaprej skrbno pripravljenem scenariju. Točno kaj-kje-kdaj-kdo.

Odrekanje pravice do zasebnosti ali raje kar »kraja zasebnosti« je v filmu prikazano kot igra, trgovina, poceni zabava, saj se show vrti na mnogih TV-postajah po vsem svetu in je tako rekoč posnetek Orwellovega Velikega brata (big brother), ki pa je že našel ime in svoje mesto na različnih komercialnih televizijskih kanalih v današnjem času. Celotno življenje Trumana Burbanka je igra, je simulaker tega, čemur Jean Baudrillard reče absolutna reklama. Navsezadnje je propaganda le marketing dobrih idej politikov in bogatih vlagateljev, saj se pred očmi spojita blago in znamka. Postaneta Eno. In če je politik blago, potem je kapitalist znamka, če pa je kapitalist blago, potem stopi na mesto znamke pač politik. V filmu Trumanov show se mora resnica popolne reklame razkriti, sicer bi ne imeli pred seboj konstrukcije simulakra.

Sodobni svet kot simulaker

Baudrillard je prepričan, da je sodobni svet en sam simulaker. Sodobni tehnološko podprti mediji dajejo neizmerne možnosti za ustvarjanje vzporednih navideznih svetov, za igro, v kateri tehnologije nadomeščajo resnični svet ali pa resničnost vključujejo, da postane del navideznega sveta. V teh navideznih svetovih tehnologije nadomestijo impulze resničnega sveta in omogočajo ustvarjanje svetov, ki z resničnim nimajo povezave, a čutom uporabnikov so razlike med navideznim in resničnim svetom nerazločljive. Še več, uporabnikom prekrivajo njihovo zaznavanje resničnosti. In prav to je bistvo simulakrov, njihova mamljiva skrivnost, da skrijejo svojo navideznost in onemogočijo razkritje mehanizmov ustvarjanja videza. Zato so simulakri, ki jih omogočajo sodobne informacijske in omrežne tehnologije, tako zelo mamljivi za ustvarjanje lažne resničnosti.

Kaj je lepšega kot ustvariti lažno resničnost in prevzeti identiteto maroškega princa Rašida. Prav to je na Facebooku, priljubljenem socialnem omrežju, storil 26-letni računalniški inženir Fouad Mourtada iz Maroka. Ustvaril je nepristni profil in prevzel identiteto princa Mulaja Rašida, 37-letnega brata kralja Mohameda VI. Njegova igra pa se je hitro končala. Oblasti so ga v začetku februarja aretirale in po hitrem postopku konec meseca obsodile na tri leta zapora in denarno kazen. Pozivi številnih združenj aktivistov za človekove pravice, češ da obsodba pomeni poseg v svobodo izražanja in da naj ga oblasti izpuste, so obrodili sadove. Mourtada je bil sredi marca, po 43 dneh ječe, izpuščen na svobodo, kralj Muhamed pa ga je pomilostil.

Potvarjanje resničnosti in ustvarjanje lažnih svetov je za uporabnike sodobnih tehnologij postala privlačna igra, v kateri so izgubili občutek za zasebnost in se ji celo prostovoljno odrekajo. Mnogi so celo prepričani, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in omejuje uporabo storitev. Takšno stališče zagovarjajo tudi korporacije, ki jih predpisi o varstvu zasebnosti omejujejo pri nemotenem in nenadzorovanem brkljanju po osebnih podatkih potrošnikov. Odrekanje zasebnosti med mladimi je postala družbena norma. Enako velja za nastopajoče v resničnostnih showih. Tisti, ki se pravici do zasebnosti ne morejo ali ne želijo odreči, jih družba ali pa gledalci preprosto izločijo.

Pomembna razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice

Pomemben korak v smeri varovanja zasebnosti zaposlenih je naredilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je sledilo usmeritvam mednarodnih konvencij in je, v nasprotju z dosedanjo prakso v ZDA, na delovnem mestu dalo prednost zasebnosti zaposlenih. Poglejmo si nedavno odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v sporu Copland proti Združenemu Kraljestvu, iz katere je razvidno, zakaj delodajalci ne smejo kar tako, svojevoljno nadzirati zaposlenih. Pri tem povzemamo nedavno objavljene prispevke in razpravo, ki se je razvila na spletnem portalu Razgledi.net.

Evropsko sodišče je odločilo, da je delodajalec pritožnice, ki je izvršil nadzor glede njene uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta v zasebne namene, kršil njene pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do zasebnosti). Po 41. odstavku te sodbe so telefonski klici iz poslovnih prostorov, uporaba elektronske pošte in interneta iz poslovnih prostorov »na prvi pogled« (prima facie) del »zasebnega življenja in dopisovanja«. Če bi delodajalec želel izvajati nadzor uporabe komunikacijskih sredstev in informacijske tehnologije (se pravi ne prepovedati zasebne uporabe, ampak le izvajati nadzor zaradi prekoračitev zasebne uporabe), bi moral sprejeti vnaprejšnja jasna pravila o pogojih in obsegu nadzora uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta delavca, ki bi zadostila pogoju pravne predvidljivosti.

Posledice odrekanja zasebnosti

Odrekanje pravici do zasebnosti pa lahko ima dolgoročno katastrofalne posledice. Pravica do zasebnosti je namreč temeljna človekova pravica, ki pomeni eno največjih pridobitev sodobne civilizacije. Je temelj svobode posameznika. Zato je toliko presenetljivejše, da se uporabniki sodobne tehnologije in medijev tej pravici sami, prostovoljno odrekajo. Zagotovo se ne zavedajo daljnosežnih posledic svojega ravnanja.

Negativni učinki odrekanja pravici do zasebnosti se že čutijo. Korporacije, ki jim je pravica do zasebnosti največji trn v peti, so začele razkrivati svoj pravi obraz in številne imenitne tehnološke storitve že kažejo svoje negativne plati. Sredi lanskega leta je Google v svetovni splet kot del nove storitve poslal žive posnetke dogajanja na ulicah nekaterih ameriških mest, kar je dvignilo veliko prahu in burnih odzivov tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov pravice do zasebnosti. Številni prebivalci so nehote in nevede prevzeli vlogo Trumana Burbanka in postali glavni akterji spletnega resničnostnega showa.

Naslednji velik problem je trgovanje z osebnimi podatki, ki je vse pogostejše. Uporabniki v internetu nevede pa tudi povsem zavestno in lahkomiselno na vsakem koraku puščamo številne digitalne odtise in osebne podatke. Informacije o socialnih, nakupovalnih in drugih navadah uporabnikov postajajo neprecenljiv vir za oblikovanje tržnih prijemov. Podatki, ki jih podjetja zbirajo o uporabnikih njihovih spletnih storitev, so postali zanimivo tržno blago. Zaradi tega, včasih pa tudi zgolj zaradi medsebojne povezanosti in potreb nemotenega delovanja storitev, podjetja osebne podatke svojih uporabnikov posredujejo ali celo prodajo drugim podjetjem. Pred našimi očmi se brez naše vednost in brez kakršnegakoli nadzora odvija trgovanje z našimi osebnimi podatki.

Pravico do zasebnosti pa nam v zadnjem času odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem proti globalnemu terorizmu. V nasprotju s sprejetimi mednarodnimi konvencijami so dopustili omejevanje pravice do zasebnosti kot sredstvo za zagotavljanje nacionalne varnosti. Ob tem so pozabili na modrost, ki so jo premogli ustanovitelji ZDA, ko so v ustanovnih aktih postavili temelje osebne svobode in jo umestili pred varnost. Vedeli so namreč, da je svoboda pomembnejša od varnosti. Absolutne varnosti namreč ni mogoče zagotoviti, ne da bi pri tem posegli v samo svobodo. Zato je strašljivo, kako je mogoče, da so ZDA in pod njihovim diktatom EU dale pri obrambi pred terorizmom prednost varnosti in omejile svobodo svojih državljanov. Absolutne varnosti jim namreč v nobenem primeru ne bodo mogle zagotoviti, lahko pa jim temeljito omejijo pravico do zasebnosti in s tem tudi svobodo. To se je, mimogrede, že zgodilo s hitrimi in nekonsistentnimi spremembami zakonodaje ter sistemskimi posegi v zasebnost državljanov.

Veliki brat na delovnem mestu

Nedavni dogodki v Sloveniji so pokazali, da simulakrov in resničnostnih showov nimamo samo na TV, ampak vse pogosteje tudi na delovnih mestih. Delodajalci zaposlene na vsakem koraku spremljajo z videokamerami, s karticami za žigosanje prisotnosti ali nadzora gibanja po poslovnih prostorih, nadzorujejo njihove telefonske klice, elektronsko pošto, spletne aktivnosti in njihove računalnike. V želji po nadzoru delodajalci posegajo v zasebnost zaposlenih, po mnenju poznavalcev pa se obseg zlorab v zadnjih letih povečuje.

Delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje absolutno nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri nadzoru, katerega namen je preprečevanje zlorab zasebne lastnine in povzročanja škode, pa delodajalci pogosto protipravno in protiustavno omejujejo svobodo zaposlenih in njihove pravice do zasebnosti, pri čemer kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih. Zaposleni, ki se neizmernih možnosti njihovega nadzora niti ne zavedajo, postajajo igralci v resničnostnih showih.

Delodajalci podatke o zaposlenih zbirajo zaradi nadzora. Ko pa podatke enkrat pridobijo, ko z informacijami v roke dobijo izjemno moč, je seveda le korak do zlorab. Takšna zloraba je na primer pridobivanje razčlenjenih računov za namen nadzora stroškov, na katerih predstavniki delodajalca potem gledajo, koga je kdo klical in koliko časa je z njim govoril. Dodatna kršitev človekovih pravic je, če se ti podatki uporabijo tudi v disciplinskih postopkih. Druge oblike zlorab osebnih podatkov, ki so delodajalcem na dosegu roke in prepuščene njihovi domišljiji, moralnim vrednotam in drznosti, opisuje kazenski zakonik.

Ali zmoremo korak v svobodo?

Ključno vprašanje je, ali se bomo uporabniki sodobnih tehnologij informacijske družbe v svojem zasebnem življenju in na delovnem mestu odrekli pravici do zasebnosti in osebni svobodi? Bomo sprejeli nezavedno igro v vsakdanjih resničnostnih showih?

V filmu Trumanov show šele v trenutku razkritja pride do pomembnega obrata, v katerem se Truman spremeni iz znamke v blago in odkoraka iz umetnega sveta. Njegova ukradena identiteta se izkaže na koncu za najboljšo samopromocijo (self-promotion), saj se obrne proti mediju, torej televiziji in se umakne pogledu. Truman postane vsakdo, torej človek s »telesom kogarkoli« (every-body), postane del nedefinirane množice tistih, ki sedijo na drugi strani TV-zaslona. Postane del opazovalcev resničnostnih, absolutnih reklam in dobi novo identiteto, imenovano nihče – torej človek »brez telesa« (no-body).

V vsakdanjem življenju pa preobrata, ki ga je doživel Truman, ne moremo narediti. Zato se pravici do zasebnosti ne bi smeli odreči. Vsak posameznik bi se moral zavedati vrednot osebne svobode in kaj lahko pomeni krnitev svobode. Če se pravic do svobode in zasebnosti ne bomo zavedali in se zanje borili, bomo, tako kot Truman, postali igralci v vsakdanjem resničnostnem showu.

(Prva objava: Telekomunikacije, april 2008)