Intervju: Dušan Caf, strokovnjak za informacijsko družbo
LJUBLJANA – Dušan Caf je zagotovo ena najvidnejših oseb pri oblikovanju slovenske informacijsko-komunikacijske tehnologije zadnjega desetletja. Sodeloval je pri številnih mednarodnih projektih in med drugim vodil Evropski pregled informacijske družbe za Slovenijo, kjer je analiziral razvoj informacijske družbe z regulativnega, tehnološkega in ekonomskega vidika.
Zaradi neuspele privatizacije Telekoma Slovenije po besedah Dušana Cafa za uporabnike kratkoročno ne bo kakih posledic, saj noben od končnih ponudnikov, niti islandski Skipti niti konzorcij Bain Capital, v Telekom Slovenije ne bi prinesel posebne dodane vrednosti. »Dolgoročno bi Telekom Slovenije s primernim strateškim partnerjem lahko veliko pridobil. Če presojamo med prodajo državljanom in prodajo strateškemu partnerju, je slednji model zagotovo boljši, če bi želeli zmanjšati vpliv politike v podjetju,« je dodal.
Kot član Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo je odigral
ključno vlogo pri podpisu nekaj pomembnih mednarodnih multilateralnih pogodb in
deklaracij, ki so omogočile hitrejši razvoj informacijske družbe v regiji. Do
nedavna je bil zaposlen v Telekomu Slovenije, kjer je svetoval poslovodstvu
družbe in bil odgovoren za projekte strategije razvoja podjetja, informatike in
regulative.
Slovenija po razvitosti telekomunikacij zaostaja za
evropskim povprečjem.
Res je. Zaostanek je še posebno presenetljiv na področju
mobilne telefonije, kjer je Slovenija v skupini petih držav z najnižjo gostoto
naročnikov in nizko rastjo. Zdaj so najbolj aktualne primerjave razvitosti
širokopasovnega dostopa, ki kažejo na uspešnost nacionalnih politik in
učinkovitost regulacije trgov. Na tem področju je Slovenija v zadnjih letih
relativno dobro napredovala. Kljub temu se zaostanek Slovenije za
najrazvitejšimi članicami EU povečuje.
Se je z razvitimi državami realno primerjati?
Ob uvajanju storitev mobilne telefonije druge generacije smo
dokazali, da se lahko primerjamo tudi z najrazvitejšimi. Pri izgradnji mobilnih
omrežij tretje generacije smo bili celo med prvimi. Žal pa sama izgradnja
infrastrukture še ne pomeni nujno, da jo uporabniki tudi dejansko uporabljajo.
Prav to je največji slovenski problem na skoraj vseh področjih informacijske
družbe. Tudi na področju širokopasovnega dostopa, kjer ima Slovenija vse
možnosti, da bi se hitreje razvijala. Operaterji so imeli v lanskem letu precej
težav z realizacijo načrtovane prodaje, ki je bila daleč od visokoletečih
napovedi.
Tušmobil bo gradil že četrto omrežje UMTS pri nas. V čem
je smisel gradnje toliko mobilnih omrežij?
Gradnja štirih ločenih omrežij UMTS v Sloveniji zagotovo ni
smiselna. Proti temu govorijo številni razlogi, od ekonomskih do tehnoloških in
okoljskih. Gradnja visokotehnoloških omrežij operaterje finančno izčrpava.
Sledenje tehnološkemu razvoju in kratki amortizacijski cikli ter zagotavljanje
geografske pokritosti in kakovosti storitev od operaterjev zahtevajo nenehna
visoka vlaganja. Zato danes operaterji, regulatorji in politiki v svetu iščejo
načine skupne rabe infrastrukture, s katero bi zmanjšali finančna bremena
operaterjev in okoljske obremenitve ter povečali kakovost storitev za
uporabnike. Obstajajo pa seveda vplivni lobiji, ki temu nasprotujejo, ker imajo
od gradnje ločenih omrežij ekonomsko korist.
So možne prave odločitve regulatorja za vzpostavitev
konkurenčnega trga?
Pri vzpostavljanju konkurenčnega trga imata ključno vlogo
nedvomno oba regulatorja - sektorski in varuh konkurence. Danes smo priče
brezkompromisni in ponekod neracionalni tekmi med operaterji pri gradnji
širokopasovnega krajevnega in dostopovnega omrežja. Dogaja se, da se v
stanovanjskih naseljih, pa tudi v stanovanjskih blokih, gradijo tri ločene
infrastrukture za širokopasovni dostop. Dogaja se tudi, da v enem mesecu dva
ali celo trije operaterji prekopavajo iste ulice. Z ustrezno zakonodajo in
nacionalno politiko bi te stvari lahko spremenili in izboljšali.
Urad za varstvo konkurence (UVK) je nedavno Telekomu
izdal odločbo o zlorabi monopolnega položaja pri ISDN-ADSL. So še zlorabe na
trgu?
Mislim, da so se odnosi med posameznimi igralci na trgu v
zadnjem času izboljšali. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek)
je postala bolj aktivna in postavila konkurenci kar solidne temelje. Seveda se
dogaja, da med operaterji prihaja do nesoglasij, ki pa se vse pogosteje rešujejo
s pomočjo dialoga. Če se ne morejo dogovoriti, se obrnejo na pristojne organe.
Tožbe, ki so trenutno aktualne, izhajajo iz preteklosti, je pa res, da se
napovedujejo nove tožbe.
Se strinjate z oceno, da je Apek bolj učinkovit regulator
trga telekomunikacij pri nas kot UVK?
Apek je za razvoj telekomunikacijskega trga zagotovo naredil
mnogo več kot UVK. Pokriva ožje področje in je kadrovsko močnejši. Sta se pa v
preteklosti oba regulatorja soočala z določenimi težavami. Oba sta imela
kadrovske težave in bila ujetnika aktualne politike. UVK je tako za izvedbo
določenih postopkov potreboval celo do osem let, kar je absolutno
nesprejemljivo in tudi v svetovnem merilu velja za izjemno dolgo. Če k temu
dodamo še dolgotrajno reševanje upravnih in sodnih sporov, ki običajno sledijo
odločbam UVK, je bil položaj za konkurenco poguben.
Kdo je bil odgovoren za takšne razmere?
Odgovorna za to je bila izključno politika, ki ni želela
urediti razmer na trgu. Zato ni zagotovila pogojev za organizacijsko
samostojnost UVK in ustreznega proračuna, ki bi omogočil učinkovito strokovno
delo urada. V zadnjem letu od menjave direktorja je vendarle prišlo do izdaje
odločb, ki so pred tem vrsto let čakale na rešitev. Pričakujemo lahko, da se bo
z uveljavitvijo novega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence položaj še
izboljšal.
Ima politika vpliv na delo obeh regulatorjev?
O neposrednem vplivu politike je težko govoriti, saj je
tovrstne zadeve zelo težko dokazati brez ustreznih preiskovalnih postopkov.
Zato pa je politika v preteklosti sama večkrat dokazala, da si ne želi
neodvisnih regulatorjev. S svojim ravnanjem je politika posredno vplivala na
neučinkovitost varuha konkurence in je odgovorna za dolgotrajne postopke, od
katerih so imele največjo korist predvsem gospodarske družbe, v katerih je
oziroma je bila država lastniško prisotna.
So vsaj sklepi in odločbe neodvisni od politike?
Tako v primeru Apeka kot UVK bi lahko našli sporne
odločitve. Bi pa, kot sem že omenil, težko dokazali neposredni vpliv politike.
V nekaterih spornih odločitvah, ki so dvignile veliko prahu, je UVK odgovornost
za vsebino prenesel na zunanje t.i. neodvisne strokovnjake. Direktor UVK je
omenjal tudi grožnje in pritisk na zaposlene, ki so ga izvajale stranke v
postopku. Zato je seveda vprašanje, koliko je to vplivalo na vsebino posamičnih
odločitev. V zvezi z neodvisnostjo je zanimiva tudi izjava generalnega
direktorja direktorata za elektronske komunikacije, ki je izjavil, da so
regulatorji sicer neodvisni od politike, da pa bi regulatorji bolj neodvisno odločali,
če vodilni operater ne bi bil v državni lasti.
Kakšne bi bile pozitivne in negativne posledice
funkcionalne ločitve? Bi se lahko nadejali podobnih učinkov kot pri British
Telecomu?
Zadevo bi postavil v neki drug okvir, v iskanje
učinkovitejših poslovnih modelov gradnje in trženja infrastrukture. V švedskem
glavnem mestu Stockholm so že leta 1993 ustanovili neodvisno javno podjetje, ki
je zgradilo optično omrežje in optična vlakna nato oddajalo operaterjem.
Podjetje je v petih letih doseglo točko preloma in je vse od takrat
dobičkonosno. Ključno pri tem je, da si je nediskriminatorno prizadevalo
pridobiti čim več operaterjev. In kot vidimo danes, je Švedska med vodilnimi
državami po razširjenosti širokopasovnih povezav.
Kaj pa druge države?
Ponekod prihaja do velikih napetosti med bivšimi
nacionalnimi operaterji in alternativnimi ponudniki, ki so pred kratkim
vstopili na trg. Bivši monopolisti namreč alternativnim operaterjem ponujajo
infrastrukturo v zakup pod neenakimi pogoji in po pretiranih cenah. Slednjim se
zato bolj splača graditi lastna omrežja, pri čemer lahko uporabnikom pogosto
ponudijo storitve po nižjih cenah, kot bi morali sami plačati prevladujočemu
operaterju za zakup. S funkcionalno ločitvijo bi lahko dosegli bolj enakopravno
obravnavanje alternativnih operaterjev. Obstaja pa še vrsta drugih koristi
funkcionalne ločitve.
Je čas za uvedbo te rešitve v Sloveniji že mimo?
Mislim, da ni. Res pa se je stanje na trgu v zadnjem času
izboljšalo, saj so alternativni operaterji med drugim pridobili veliko
razvezanih zank. O funkcionalni ločitvi razmišljajo tudi v razvitejših državah.
Zato so presenetljiva stališča slovenskih vladnih predstavnikov in Apeka glede
smiselnosti funkcionalne ločitve v Sloveniji. Oboji to možnost odločno
zavračajo. O alternativnih modelih se ne bi smeli pogovarjati ideološko, ampak
bi bilo treba pogledati konkretne argumente za ali proti ter ovrednotiti
koristi in stroške.
Zakaj so skandinavski telekomi v državni lasti tako
učinkoviti? Je razlog v drugačnem pristopu in miselnosti?
Na Finskem in Švedskem je način upravljanja družb, v katerih
ima država večinski delež, zagotovo drugačen kot v drugih državah. Kar se tega
tiče, Slovenija ni ravno zgledna, saj ima politika v državnih podjetjih
prevelik vpliv. V skandinavski družbi Telia Sonera sta lastniško prisotni dve
državi - Finska in Švedska, kar je že samo po sebi garancija za večjo
transparentnost. Obstaja še drug pogled na državna podjetja, ne samo čisto
ekonomski. Zato imamo nekatere uspešne operaterje, v katerih je država pomemben
lastnik. Država zagotovo poskuša slediti določenim nacionalnim interesom in
ohranjati število zaposlenih ter razvoj doma. Prav tako skuša zagotavljati
poslovanje na področjih, ki niso dobičkonosna, na primer na manj razvitih
ruralnih območjih.
Avtor: Tomaž Modic
(Prva objava: Dnevnik, Znanost in tehnologija, 12. maj 2008)
