Varuhi javnega interesa proti anonimnosti

V Sloveniji že dlje časa poteka javni diskurz o omejevanju svobode izražanja, spletnega komentiranja in anonimnosti. Evropsko poudarjanje, nemara celo napihovanje problema lažnih novic in dezinformacij je zagovornikom omejevanja svobode izražanja dalo nov zagon. A javne razprave zaznamuje odsotnost poglobljenih analiz in strokovnega premisleka. Nemalokrat se argumenti umikajo ideologiji. Razprave se selijo na družbena omrežja, kjer v ospredje stopajo mnenjski voditelji in prodajalci pozornosti. 

Podobno je (bilo) v razpravah o oglaševanju v medijih in pred tem o nevtralnosti interneta. Manj medijske pozornosti so bile deležne razprave o varstvu pravic uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev in o dostopnosti informacij in komunikacij za osebe z invalidnostmi. Poleg odsotnosti poglobljene strokovne razprave je za omenjena področja prav tako značilna tesna prepletenost nevladnega sektorja z oblastmi (v širšem smislu), ki je lahko ideološka ali interesna (npr. financiranje nevladnih organizacij), kar močno zaznamuje težnje po ohranjanju obstoječih položajev moči. 

Poglejmo primera spletne anonimnosti in odgovornosti spletnih posrednikov za komentarje.

Novela zakona o elektronskih komunikacijah ni skladna z mednarodnim pravom o človekovih pravicah

Novela Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1C) je v zadnjem branju. Državni zbor bo o njej odločal na redni seji 11. julija. Z novelo bo v slovenski pravni red prenesena Direktiva 2014/61/EU o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, izvedeni pa bodo tudi redakcijski popravki aktualnega zakona. Med obsežnimi spremembami so bile relativno neopažene spremembe 83. člena, ki omogočajo omejevanje in celo izključitev vseh komunikacij v primeru izjemnih stanj. Opredelitev izjemnih stanj in ukrepov je preohlapna in nejasna. Novela daje Vladi široka pooblastila in veliko diskrecijsko pravico za omejevanje človekovih pravic v izjemnih stanjih, zlasti pravice do svobode izražanja ter gospodarskih in družbenih svoboščin.

Ozadje neuspeha WCIT

Svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT), ki je med 3. in 14. decembrom 2012 potekala v Dubaju v organizaciji Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU), predstavlja največji neuspeh v zgodovini ITU. Svet je razdelila v dva tabora z različnimi pogledi na prihodnost interneta. Zaključne dokumente konference je podpisalo le 89 držav. Za 55 držav so bili bodisi nesprejemljivi ali pa so si vzele čas, da jih podrobneje preučijo.

ITU v politični bitki za nadzor interneta

Posodobitev mednarodnih telekomunikacijskih pravil (ITR) in prilagoditev internetni dobi je ITU soočila s sodobno realnostjo, s katero se okorela organizacija ni sposobna spoprijeti. Spreminjanje ITR so mnogi videli kot poskus uzakonitve nadzora interneta pod okriljem Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi uvedel večji državni nadzor nad internetom ter ogrozil svobodo izražanja in zasebnost na svetovnem spletu.

V Dubaju začetek svetovne konference o mednarodnih telekomunikacijah

Danes se v Dubaju pričenja svetovna konferenca o mednarodnih telekomunikacijah (angl. World Conference on International Telecommunications – WCIT-12), ki bo trajala do 12. decembra. Svetovno konferenco organizira Mednarodna telekomunikacijska zveza (angl. International Telecommunications Union – ITU), ki je specializirana agencija Združenih narodov.

Namen konference WCIT je prenoviti Mednarodna telekomunikacijska pravila (angl. International Telecommunications Regulations – ITR), sprejeta na svetovni konferenci uprav za telegrafijo in telefonijo (angl. World Administrative Telegraph and Telephone Conference) v Melbournu leta 1988 (WATTC-88). V veljavo so stopila leta 1990.

Svet EU sprejel predlog skupnih stališč EU za WCIT

Svet EU za zunanjo politiko je na zasedanju dne 29. novembra 2012 sprejel predlog skupnih stališč EU za WCIT-12. Primarni cilj EU glede WCIT-12 je zagotoviti, da bi spremembe ITR prispevale k razvoju informacijske družbe v korist vseh državljanov in uporabnikov telekomunikacijskih storitev po vsem svetu, še posebej uporabnikov v EU, skladne pa naj bi bile tudi s politiko in zakonodajo EU.

V okviru Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU), ki organizira WCIT-12, glasujejo države članice ITU. Ker EU ne more glasovati, so stališča Sveta navodila državam članicam EU, kako naj bi ravnale na WCIT in pripravljalnih sestankih glede sprememb ITR. Namen sprejema skupnih stališč je oblikovati in zastopati enotno stališče EU.

EU je glede WCIT in pripravljalnih sestankov za spremembe ITR zavzela naslednje stališče:

• ne podpira nobenih sprememb, ki so v nasprotju z zakonodajo EU ali uvajajo obveznosti za operaterje, ki presegajo obveznosti po obstoječi zakonodaji EU. Zavzema se za spoštovanje suverenosti držav članic EU in kot nacionalne zadeve izpostavlja kibernetsko kriminaliteto, vsebino, nacionalno varnost in obrambo;
• zavzema se za predloge, ki ohranjajo strateško, visoko raven ITR in tehnološko nevtralnost ter nasprotuje predlogom, po katerih bi priporočila ITU postala obvezujoča za države članice in operaterje;
• podpira predloge, ki ohranjajo obstoječi obseg ITR in mandat ITU ter nasprotuje predlogom za razširitev obsega na področja, kot so usmerjanje internetnega prometa ali zadeve, povezane z vsebino;
• podpira predloge, ki spoštujejo človekove pravice v povezavi z mednarodnimi telekomunikacijami ter zasebnost in varstvo osebnih podatkov v komunikacijah, skladno s politiko in zakonodajo EU;
• podpira ukrepe, ki spodbujajo večje mednarodno sodelovanja glede varnosti omrežij, ki se uporabljajo za mednarodni telekomunikacijski promet;
• podpira ukrepe za večjo konkurenčnost, ki prispevajo k nadaljnjemu nižanju in večji preglednosti cen mednarodnega telekomunikacijskega prometa, ki se oblikujejo v komercialnih pogajanjih na prostem in poštenem trgu;
• ne podpira predlogov za ustanovitev, v okviru ITU, mehanizmov za reševanje sporov med operaterji, ker po njenem mnenju takšni mehanizmi niso potrebni;
• podpira predloge za zaračunavanje pomorskih komunikacij na ekonomsko učinkovit način.

Delegacije držav članic EU, ki bi podpisale končno besedilo sporazuma, bi morale podati izjavo, da bo bodo ITR uporabljale skladno z obveznostmi iz Pogodbe o ustanovitvi EU.

Evropski parlament sprejel resolucijo o WCIT in spremembi ITR

Na zasedanju dne 22. novembra 2012 je Evropski parlament sprejel resolucijo o bližnji svetovni konferenci o mednarodnih telekomunikacijah (WCIT), s katero je pozval Svet Evropske unije in Evropsko komisijo, da zagotovita, da bodo kakršnekoli spremembe mednarodnih telekomunikacijskih pravil (ITR) skladne s pravnim redom Evropske unije (EU). Zavzel se je za internet kot javni prostor, kjer se spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti svoboda izražanja in združevanja, ter zagotavlja spoštovanje načel svobodnega trga, omrežne nevtralnosti in podjetništva.

Evropski parlament je izrazil obžalovanje zaradi pomanjkanja preglednosti in možnosti sodelovanja v pogajanjih za WCIT, še zlasti zato, ker bi rezultati konference lahko občutno vplivali na javni interes.

V resoluciji je izrazil zaskrbljenost glede morebitnih sprememb, ki bi vplivale na internet. Po mnenju Evropskega parlamenta Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) ali katerakoli posamezna, centralizirana institucija ni primeren organ za uveljavljanje regulativnih pristojnosti glede upravljanja interneta ali internetnih prometnih tokov. Poudaril je, da bi nekateri predlogi sprememb ITR imeli negativen vpliv na internet, njegovo arhitekturo, delovanje, vsebino in varnost, poslovne odnose in upravljanje ter na prost pretok informacij na spletu. Po mnenju parlamenta bi, na osnovi nekateri predlogov, ITU lahko prevzel upravljanje določenih vidikov interneta, ki bi ukinili obstoječi deležniški model upravljanja interneta od spodaj navzgor. Izrazil je skrb, da bi takšni predlogi lahko izrazito negativno vplivali na razvoj in dostop do spletnih storitev za uporabnike ter razvoj celotne digitalne ekonomije. Zavzel se je za deležniški model upravljanja interneta in s tem povezanih regulativnih zadev. Nadalje se je zavzel za ohranitev svobodnega in odprtega interneta ter izrazil nasprotovanje predlogom za uvedbo novih mehanizmov zaračunavanja storitev, ki bi lahko resno ogrozili odprto in konkurenčno naravo interneta, povzročili povišanje cen ter ovirali inovacije in omejili dostop do spleta.

Evropski parlament se je zavzel za ohranitev obstoječega obsega ITR in mandata ITU. Izrazil je nasprotovanje predlogom, ki bi pomenili širitev obsega na področja kot je internet, vključno z domenskim prostorom, dodeljevanjem IP naslovov, usmerjanjem internetnega prometa ali zadevami, povezanimi z vsebino.

Države članice je pozval, da preprečijo kakršnekoli spremembe ITR, ki bi ogrozile odprtost interneta, omrežno nevtralnost, obstoječa načela povezljivosti med konci, obveznosti univerzalne storitve in participativno upravljanje, sedaj zaupano različnim akterjem, kot so vlade, nadnacionalne institucije, nevladne organizacije, velika in mala podjetja, tehnološka skupnost ter internetni uporabniki in potrošniki.

Parlament je pozval Evropsko komisijo, da v imenu EU prevzame koordinacijo pri pogajanjih o spremembah ITR, pri čemer naj upošteva mnenja različnih deležnikov in sledi primarnemu cilju, da se zagotovi in ohrani odprtost interneta ter varovanje pravic in svoboščin uporabnikov interneta na spletu. Spomnil je na pomen varovanja robustnosti obstoječega interneta brez zagotavljanja kakovosti storitev (angl. best-effort internet), krepitve inovacij in svobode izražanja, zagotavljanja konkurence in preprečevanja nove digitalne ločnice. Poudaril je tudi, da naj bi v ITR zapisali, da so priporočila ITU nezavezujoči dokumenti, ki spodbujajo dobre prakse.

Se odrekamo pravici do zasebnosti?

Pred desetimi leti je nastal film Trumanov show (The Truman Show, 1998, režija Peter Weir), ki morda najbolj očitno in resnično posega v zasebno življenje človeka. Glavni junak je Truman Burbank (Jim Carrey), možak, ki je dejansko največja filmska zvezda, le da on tega ne ve. Zanj so ustvarili umetno mesto in vse od njegovega rojstva naprej vanj usmerili več sto kamer ter jih poskrili v najrazličnejše pripravne kote – da jih pač Truman ni opazil ...

Celotno njegovo življenje je bilo od rojstva naprej razgrnjeno pred občinstvom, ki je 24-urno TV-oddajanje razumelo kot najbolj resnično-resničnostni show. Oče, režiser showa, je Christof (Ed Harris), ki vidi Trumana kot svoj osebni projekt in eksperiment, namenjen po eni strani zabavi (televiziji, medijem), na drugi pa trgovini (propagandi). Vsaka stvar, ki se pojavi v showu, je v »resničnem svetu« naprodaj, vse kar pa se Trumanu dogaja (ali se šele ima zgoditi), pa je predvideno v že vnaprej skrbno pripravljenem scenariju. Točno kaj-kje-kdaj-kdo.

Odrekanje pravice do zasebnosti ali raje kar »kraja zasebnosti« je v filmu prikazano kot igra, trgovina, poceni zabava, saj se show vrti na mnogih TV-postajah po vsem svetu in je tako rekoč posnetek Orwellovega Velikega brata (big brother), ki pa je že našel ime in svoje mesto na različnih komercialnih televizijskih kanalih v današnjem času. Celotno življenje Trumana Burbanka je igra, je simulaker tega, čemur Jean Baudrillard reče absolutna reklama. Navsezadnje je propaganda le marketing dobrih idej politikov in bogatih vlagateljev, saj se pred očmi spojita blago in znamka. Postaneta Eno. In če je politik blago, potem je kapitalist znamka, če pa je kapitalist blago, potem stopi na mesto znamke pač politik. V filmu Trumanov show se mora resnica popolne reklame razkriti, sicer bi ne imeli pred seboj konstrukcije simulakra.

Sodobni svet kot simulaker

Baudrillard je prepričan, da je sodobni svet en sam simulaker. Sodobni tehnološko podprti mediji dajejo neizmerne možnosti za ustvarjanje vzporednih navideznih svetov, za igro, v kateri tehnologije nadomeščajo resnični svet ali pa resničnost vključujejo, da postane del navideznega sveta. V teh navideznih svetovih tehnologije nadomestijo impulze resničnega sveta in omogočajo ustvarjanje svetov, ki z resničnim nimajo povezave, a čutom uporabnikov so razlike med navideznim in resničnim svetom nerazločljive. Še več, uporabnikom prekrivajo njihovo zaznavanje resničnosti. In prav to je bistvo simulakrov, njihova mamljiva skrivnost, da skrijejo svojo navideznost in onemogočijo razkritje mehanizmov ustvarjanja videza. Zato so simulakri, ki jih omogočajo sodobne informacijske in omrežne tehnologije, tako zelo mamljivi za ustvarjanje lažne resničnosti.

Kaj je lepšega kot ustvariti lažno resničnost in prevzeti identiteto maroškega princa Rašida. Prav to je na Facebooku, priljubljenem socialnem omrežju, storil 26-letni računalniški inženir Fouad Mourtada iz Maroka. Ustvaril je nepristni profil in prevzel identiteto princa Mulaja Rašida, 37-letnega brata kralja Mohameda VI. Njegova igra pa se je hitro končala. Oblasti so ga v začetku februarja aretirale in po hitrem postopku konec meseca obsodile na tri leta zapora in denarno kazen. Pozivi številnih združenj aktivistov za človekove pravice, češ da obsodba pomeni poseg v svobodo izražanja in da naj ga oblasti izpuste, so obrodili sadove. Mourtada je bil sredi marca, po 43 dneh ječe, izpuščen na svobodo, kralj Muhamed pa ga je pomilostil.

Potvarjanje resničnosti in ustvarjanje lažnih svetov je za uporabnike sodobnih tehnologij postala privlačna igra, v kateri so izgubili občutek za zasebnost in se ji celo prostovoljno odrekajo. Mnogi so celo prepričani, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in omejuje uporabo storitev. Takšno stališče zagovarjajo tudi korporacije, ki jih predpisi o varstvu zasebnosti omejujejo pri nemotenem in nenadzorovanem brkljanju po osebnih podatkih potrošnikov. Odrekanje zasebnosti med mladimi je postala družbena norma. Enako velja za nastopajoče v resničnostnih showih. Tisti, ki se pravici do zasebnosti ne morejo ali ne želijo odreči, jih družba ali pa gledalci preprosto izločijo.

Pomembna razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice

Pomemben korak v smeri varovanja zasebnosti zaposlenih je naredilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je sledilo usmeritvam mednarodnih konvencij in je, v nasprotju z dosedanjo prakso v ZDA, na delovnem mestu dalo prednost zasebnosti zaposlenih. Poglejmo si nedavno odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v sporu Copland proti Združenemu Kraljestvu, iz katere je razvidno, zakaj delodajalci ne smejo kar tako, svojevoljno nadzirati zaposlenih. Pri tem povzemamo nedavno objavljene prispevke in razpravo, ki se je razvila na spletnem portalu Razgledi.net.

Evropsko sodišče je odločilo, da je delodajalec pritožnice, ki je izvršil nadzor glede njene uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta v zasebne namene, kršil njene pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do zasebnosti). Po 41. odstavku te sodbe so telefonski klici iz poslovnih prostorov, uporaba elektronske pošte in interneta iz poslovnih prostorov »na prvi pogled« (prima facie) del »zasebnega življenja in dopisovanja«. Če bi delodajalec želel izvajati nadzor uporabe komunikacijskih sredstev in informacijske tehnologije (se pravi ne prepovedati zasebne uporabe, ampak le izvajati nadzor zaradi prekoračitev zasebne uporabe), bi moral sprejeti vnaprejšnja jasna pravila o pogojih in obsegu nadzora uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta delavca, ki bi zadostila pogoju pravne predvidljivosti.

Posledice odrekanja zasebnosti

Odrekanje pravici do zasebnosti pa lahko ima dolgoročno katastrofalne posledice. Pravica do zasebnosti je namreč temeljna človekova pravica, ki pomeni eno največjih pridobitev sodobne civilizacije. Je temelj svobode posameznika. Zato je toliko presenetljivejše, da se uporabniki sodobne tehnologije in medijev tej pravici sami, prostovoljno odrekajo. Zagotovo se ne zavedajo daljnosežnih posledic svojega ravnanja.

Negativni učinki odrekanja pravici do zasebnosti se že čutijo. Korporacije, ki jim je pravica do zasebnosti največji trn v peti, so začele razkrivati svoj pravi obraz in številne imenitne tehnološke storitve že kažejo svoje negativne plati. Sredi lanskega leta je Google v svetovni splet kot del nove storitve poslal žive posnetke dogajanja na ulicah nekaterih ameriških mest, kar je dvignilo veliko prahu in burnih odzivov tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov pravice do zasebnosti. Številni prebivalci so nehote in nevede prevzeli vlogo Trumana Burbanka in postali glavni akterji spletnega resničnostnega showa.

Naslednji velik problem je trgovanje z osebnimi podatki, ki je vse pogostejše. Uporabniki v internetu nevede pa tudi povsem zavestno in lahkomiselno na vsakem koraku puščamo številne digitalne odtise in osebne podatke. Informacije o socialnih, nakupovalnih in drugih navadah uporabnikov postajajo neprecenljiv vir za oblikovanje tržnih prijemov. Podatki, ki jih podjetja zbirajo o uporabnikih njihovih spletnih storitev, so postali zanimivo tržno blago. Zaradi tega, včasih pa tudi zgolj zaradi medsebojne povezanosti in potreb nemotenega delovanja storitev, podjetja osebne podatke svojih uporabnikov posredujejo ali celo prodajo drugim podjetjem. Pred našimi očmi se brez naše vednost in brez kakršnegakoli nadzora odvija trgovanje z našimi osebnimi podatki.

Pravico do zasebnosti pa nam v zadnjem času odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem proti globalnemu terorizmu. V nasprotju s sprejetimi mednarodnimi konvencijami so dopustili omejevanje pravice do zasebnosti kot sredstvo za zagotavljanje nacionalne varnosti. Ob tem so pozabili na modrost, ki so jo premogli ustanovitelji ZDA, ko so v ustanovnih aktih postavili temelje osebne svobode in jo umestili pred varnost. Vedeli so namreč, da je svoboda pomembnejša od varnosti. Absolutne varnosti namreč ni mogoče zagotoviti, ne da bi pri tem posegli v samo svobodo. Zato je strašljivo, kako je mogoče, da so ZDA in pod njihovim diktatom EU dale pri obrambi pred terorizmom prednost varnosti in omejile svobodo svojih državljanov. Absolutne varnosti jim namreč v nobenem primeru ne bodo mogle zagotoviti, lahko pa jim temeljito omejijo pravico do zasebnosti in s tem tudi svobodo. To se je, mimogrede, že zgodilo s hitrimi in nekonsistentnimi spremembami zakonodaje ter sistemskimi posegi v zasebnost državljanov.

Veliki brat na delovnem mestu

Nedavni dogodki v Sloveniji so pokazali, da simulakrov in resničnostnih showov nimamo samo na TV, ampak vse pogosteje tudi na delovnih mestih. Delodajalci zaposlene na vsakem koraku spremljajo z videokamerami, s karticami za žigosanje prisotnosti ali nadzora gibanja po poslovnih prostorih, nadzorujejo njihove telefonske klice, elektronsko pošto, spletne aktivnosti in njihove računalnike. V želji po nadzoru delodajalci posegajo v zasebnost zaposlenih, po mnenju poznavalcev pa se obseg zlorab v zadnjih letih povečuje.

Delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje absolutno nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri nadzoru, katerega namen je preprečevanje zlorab zasebne lastnine in povzročanja škode, pa delodajalci pogosto protipravno in protiustavno omejujejo svobodo zaposlenih in njihove pravice do zasebnosti, pri čemer kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih. Zaposleni, ki se neizmernih možnosti njihovega nadzora niti ne zavedajo, postajajo igralci v resničnostnih showih.

Delodajalci podatke o zaposlenih zbirajo zaradi nadzora. Ko pa podatke enkrat pridobijo, ko z informacijami v roke dobijo izjemno moč, je seveda le korak do zlorab. Takšna zloraba je na primer pridobivanje razčlenjenih računov za namen nadzora stroškov, na katerih predstavniki delodajalca potem gledajo, koga je kdo klical in koliko časa je z njim govoril. Dodatna kršitev človekovih pravic je, če se ti podatki uporabijo tudi v disciplinskih postopkih. Druge oblike zlorab osebnih podatkov, ki so delodajalcem na dosegu roke in prepuščene njihovi domišljiji, moralnim vrednotam in drznosti, opisuje kazenski zakonik.

Ali zmoremo korak v svobodo?

Ključno vprašanje je, ali se bomo uporabniki sodobnih tehnologij informacijske družbe v svojem zasebnem življenju in na delovnem mestu odrekli pravici do zasebnosti in osebni svobodi? Bomo sprejeli nezavedno igro v vsakdanjih resničnostnih showih?

V filmu Trumanov show šele v trenutku razkritja pride do pomembnega obrata, v katerem se Truman spremeni iz znamke v blago in odkoraka iz umetnega sveta. Njegova ukradena identiteta se izkaže na koncu za najboljšo samopromocijo (self-promotion), saj se obrne proti mediju, torej televiziji in se umakne pogledu. Truman postane vsakdo, torej človek s »telesom kogarkoli« (every-body), postane del nedefinirane množice tistih, ki sedijo na drugi strani TV-zaslona. Postane del opazovalcev resničnostnih, absolutnih reklam in dobi novo identiteto, imenovano nihče – torej človek »brez telesa« (no-body).

V vsakdanjem življenju pa preobrata, ki ga je doživel Truman, ne moremo narediti. Zato se pravici do zasebnosti ne bi smeli odreči. Vsak posameznik bi se moral zavedati vrednot osebne svobode in kaj lahko pomeni krnitev svobode. Če se pravic do svobode in zasebnosti ne bomo zavedali in se zanje borili, bomo, tako kot Truman, postali igralci v vsakdanjem resničnostnem showu.

(Prva objava: Telekomunikacije, april 2008)

Primer MZZ iz evropske perspektive

Javni odziv vlade na nedavno dogajanje na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) , ko so bile grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine ter varstvo osebnih podatkov zaposlenih, je bil mlačen. Vlada se premalo zaveda resnosti problema, kar potrjujeta odziva ministrov za zunanje zadeve in javno upravo. Dogajanje na MZZ je razkrilo, ob znatnem angažiranju novinarjev, da slovenski delodajalci pogosto protipravno in protiustavno nadzorujejo zaposlene. Obseg tovrstnega ravnanja delodajalcev pri nas se v zadnjih letih povečuje. Mnogi delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri tem nadzoru pogosto kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih.

Evropsko sodišče v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu

Pravni okvir Evropske unije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter varstvu osebnih podatkov zagotavlja dokaj širok obseg varovanja tovrstnih podatkov v državah članicah. Za razumevanja dogajanja na MZZ je poučna odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: sodišče) v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu (62617/00 [2007] ECHR 253 (3. april 2007)), v kateri je sodišče razširilo obseg varovanja osebnih podatkov tudi na delovno okolje.

Primer temelji na pritožbi Lynette Copland, osebne asistentke predstojnika kolidža Carmarthenshire (Carmarthenshire College) v Združenem kraljestvu. Coplandova je trdila, da je namestnik predstojnika nadzoroval njeno elektronsko pošto in telefonske pogovore, da bi odkril, če je morda neprimerno uporabljala sredstva kolidža za zasebne zadeve.

Stranki v postopku se nista strinjali glede narave nadzorovanja in časovnega obdobja, v katerem je le-to potekalo. Vendar za razsodbo to ni bilo bistveno, saj se je sodišče osredotočilo na dejstva, ki jih je priznala vlada in so predstavljala kršitev človekovih pravic. Vlada je zatrjevala, da je bilo nadzorovanje telefonskih klicev omejeno na analiziranje telefonskih računov kolidža, iz katerih so bile razvidne klicane telefonske številke ter datum, čas, trajanje in stroški klicev. Nadzorovanje telefonskih klicev naj bi trajalo od nekaj mesecev do leta in pol in se končalo novembra 1999. Glede nadzora interneta, ki naj bi se izvajal v oktobru in novembru 1999, je vlada zatrjevala, da je obsegal analizo obiskanih spletnih strani ter datum, čas in trajanje ogledov.

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da zgoraj omenjeno nadzorovanje predstavlja kršitev 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: konvencija), ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.

Tudi poslovne komunikacije so (lahko) zasebne

V primeru Copland je sodišče presodilo, da so telefonski klici, ki izhajajo iz poslovnih prostorov, primarno opredeljeni s pojmi »zasebnega življenja« in »dopisovanja« v smislu 8. člena konvencije. Enako velja za elektronsko pošto, poslano iz službe, in uporabo interneta v službi. To pomeni, da poslovna elektronska pošta in telefonski klici ter uporaba interneta vplivajo na zasebno življenje in lahko vsebujejo osebne podatke, ki so zaščiteni kot človekove pravice in z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov.

Za razumevanje obsega kršitev v primeru MZZ je pomembno stališče sodišča, da nadzorovanje telefonskih klicev, četudi omejeno na »datum, čas in trajanje klicev« ter »klicane številke«, predstavlja kršitev 8. člena konvencije, saj so ti podatki »sestavni del telefonskega klica«. Kršitev 8. člena konvencije torej niso le nezakoniti prisluhi oziroma prestrezanje vsebine elektronskih komunikacij. Četudi so informacije o telefonskih klicih pridobljene legalno v obliki telefonskega računa, nadzorovanje in analiziranje klicev še zmeraj predstavlja kršitev 8. člena konvencije. Še več, kršitev istega člena predstavlja tudi shranjevanje teh podatkov. Pri tem ni pomembno, da podatki niso bili razkriti ali uporabljeni v disciplinskem oziroma kakršnemkoli drugem postopku. Tudi v primeru MZZ so bili podatki pridobljeni za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov, uporabljeni pa so bili za nadzor zaposlenih. Podatki so bili uporabljeni tudi v disciplinskem postopku, kar pravzaprav predstavlja dodatno kršitev človekovih pravic. Nekateri podatki so bili tudi javno razkriti, čeprav se tukaj postavlja vprašanje, kdo je podatke dejansko razkril.

V primeru Copland je Sodišče poudarilo, da 8. člen konvencije zahteva, da mora biti nadzorovanje v skladu z nacionalno zakonodajo. Pogoji, pod katerimi se nadzorovanje izvaja, morajo biti eksplicitno določene z zakonom, določbe zakona pa morajo biti dovolj jasne, da posameznik dobi ustrezno informacijo o okoliščinah in pogojih, v katerih se nadzor lahko izvaja. V kolikor ni ustrezne nacionalne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, ki bi urejala nadzor na delovnem mestu, konvencija v 8. členu predpostavlja, da komunikacije na delovnem mestu niso nadzorovane. Zato je sodišče zaključilo, da je Coplandova, brez kakršnegakoli opozorila, da bi njeni telefonski klici in elektronska pošta ali uporaba interneta lahko bili nadzorovani, upravičeno pričakovala, da njene komunikacije niso bile nadzorovane.

EU tudi na delovnem mestu v ospredje postavljajo človekove pravice

Iz primera Copland izhaja, da so poslovne komunikacije (telefonski klici, elektronska pošta in uporaba interneta) del zasebnega življenja in dopisovanja, ki ga ščiti konvencija. Primer Copland sicer dopušča možnost zakonitega pregledovanje telefonskih računov in log datotek spletnih aktivnosti, če gre za odkrivanje nepravilnosti in nezakonitega ravnanja, vendar mora biti tovrstno pregledovanje eksplicitno predpisano z zakonom in se izvajati ob ustreznem obveščanju zaposlenih.

Stališča delovne skupine nacionalnih predstavnikov za varstvo podatkov, t.i. Article 29 Data Protection Working Party, ustanovljene na osnovi 29. člena direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov pa ne puščajo veliko prostora za tovrstno početje. Skladno s stališči delovne skupine se zahteve po varstvu osebnih podatkov namreč nanašajo tudi na nadzorovanje in opazovanje zaposlenih bodisi pri uporabi elektronske pošte, dostopa do interneta, video nadzora ali lokacijskih podatkov. Še več, med osebne podatke se uvršča tudi elektronski naslov, ki ga zaposlenemu dodeli podjetje, če ta omogoča njegovo identifikacijo.

Osebne podatke zaposlenega pa lahko delodajalec obdeluje le z nedvoumno osebno privolitvijo zaposlenega, dano svobodno, brez kakršnekoli prisile, ki jo lahko zaposleni kadarkoli umakne, ali če je obdelava nujna. Slovenski zakon o varstvu osebnih podatkov določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.

Nujnost obdelave osebnih podatkov zaposlenih, skladno s stališči delovne skupine Article 29, je omejena na primere, ko je to nujno zaradi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vitalnih interesov zaposlenega ali zaradi zakonskih obveznosti delodajalca.

Razmah protipravnega nadziranja zaposlenih v Sloveniji

Na osnovi javno dostopnih informacij lahko sklepamo, da je bila v primeru nadzora elektronskih komunikacij zaposlenih na MZZ cela vrsta kršitev. Po svoje to potrjuje tudi hitra poravnava z javno najbolj izpostavljenim uslužbencem, uglednim diplomatom, s katero so na MZZ skušali pomiriti afero. Na hitro so pristojni pod preprogo skušali pomesti tudi neustrezno stanje v celotni javni upravi.

Informacije, ki so prišle v javnost ob robu razkrivanja afere na MZZ, pa so razkrile, da je obseg kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji mnogo večji, kot smo si sprva predstavljali. Medtem ko evropska zakonodaja krepi zasebnost na delovnem mestu, slovenski delodajalci v vse večjem obsegu protipravno in protiustavno nadzirajo elektronske komunikacije zaposlenih in shranjujejo ter obdelujejo s tem povezane osebne podatke. Kršitev človekovih pravic lahko predstavlja tudi nadzorovanje računalnikov zaposlenih in njihove vsebine, kar potrjujejo primeri sodb iz drugih članic EU.

(Prva objava: razgledi.net, 3. marec 2008)

Centreks in nezakonito pridobivanje podatkov o zaposlenih

Nedavna afera na ministrstvu za zunanje zadeve je razkrila, da številne gospodarske družbe in institucije javne uprave z rednim spremljanjem telefonskih klicev nenehno in grobo kršijo ustavne pravice svojih zaposlenih. Razsežnosti tovrstnega početja so alarmantne, še zlasti zato, ker kažejo na dolgoletno nezakonito in protiustavno delovanje tako v gospodarstvu kot v javni upravi.

Ustava Republike Slovenije v 37. členu določa, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je podpisala tudi Slovenija, v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Konvencija nadalje določa: »Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«

Zakon o elektronskih komunikacijah v 103. členu podrobneje določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na vsebino komunikacij, s tem povezane podatke o prometu in lokacijske podatke ter dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Skladno z zakonom so prepovedane vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij. Izjeme so zakonito prestrezanje komunikacij na podlagi odločbe sodišča in primeri, ko je oblika prestrezanja in nadzora komunikacij nujno potrebna za prenos sporočil (npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS) ali izvajanje storitev. Pri slednjem velja, da če morajo operaterji pridobiti informacije o vsebini komunikacij, posneti ali shraniti komunikacije in z njimi povezane podatke o prometu, morajo o tem ob sklenitvi naročniške pogodbe oziroma ob začetku izvajanja javne komunikacijske storitve seznaniti uporabnika, informacije o vsebini komunikacije oziroma komunikacijo pa zbrisati takoj, ko je to tehnično izvedljivo in ko to ni več potrebno za izvedbo določene javne komunikacijske storitve.

Množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Skladno z ustavo in zakonom o elektronskih komunikacijah pomeni posredovanje podatkov o komunikacijah zaposlenih, uporabnikov javnih komunikacijskih storitev, s strani operaterjev tretji osebi nezakonito in protiustavno dejanje, razen v primerih, določenih z zakonom. Presenetljivo je, kako mlačno so se na ugotovitev o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenim v javni upravi in gospodarstvu odzvali pristojni državni organi.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave naj bi podatke pridobivale za namen nadzora stroškov komunikacijskih storitev. Več kot 3000 slovenskih institucij, vključenih v sistem Centreks, naj bi imelo možnost pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih. Številne med njimi to možnost s pridom izkoriščajo. Z uvedbo storitev zasebnih mobilnih omrežij se je pričel izvajati tudi nadzor mobilnih komunikacij zaposlenih. V javni upravi je tako preko dvesto tisoč telefonskih številk, za katere imajo institucije možnost brez sodnega naloga pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave do zaupnih podatkov o komunikacijah zaposlenih lahko pridejo v sklopu storitve razčlenjenega računa, to je specifikacije z razčlenjenimi klici, ki je tako podrobna, da omogoči preverjanje računa za uporabo telefonskih storitev ali posameznih klicev. Vsebino razčlenjenega računa ter pogoje za njegovo izdajo določa splošni akt o razčlenjenem računu, ki ga je leta 2002 izdala tedanja agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo (danes agencija za pošto in elektronske komunikacije).

Pri izdaji razčlenjenega računa pravnim osebam bi le-te morale pridobiti osebno privolitev zaposlenih oziroma zaposlene z zbiranjem osebnih podatkov seznaniti. Pridobivanje in obdelava osebnih podatkov iz razčlenjenega računa brez tega pomeni kršitev z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih. Tovrstni podatki pa se lahko zbirajo in obdelujejo samo za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov.

Po interpretacijah, ki so se pojavile v medijih, naj bi bile pravne osebe upravičene do pridobivanja zaupnih podatkov od operaterjev o komunikacijah svojih zaposlenih, ker naj bi jih pridobivale v sklopu fiksnih in mobilnih zasebnih komunikacijskih storitev oziroma omrežij. V nadaljevanju pa bomo na kratko pokazali, da ti argumenti ne držijo in da dejansko lahko gre za nezakonito in protiustavno ravnanje. Centreks namreč ni zasebno telekomunikacijsko omrežje, analogija pa velja tudi za zasebna mobilna omrežja.

Neučinkovita regulacija elektronskih komunikacij

Za razumevanje sedanje situacije se moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Ob uveljavitvi zakona o telekomunikacijah leta 1997 je prišlo do unikatne rešitve pri regulaciji telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Zakon je določal, da so storitve govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov javne telekomunikacijske storitve, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji. Zakon je nadalje določal, da se javne telekomunikacijske storitve zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna služba.

Uredba o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja pa je, v nasprotju z zakonom, na osnovi katerega je bila sprejeta, tehnološko omejila javne telekomunikacijske storitve govorne telefonije s tem, ko je določila pasovno širino, v kateri se prenaša govor (3,1 kHz). Čeprav je bila takšna rešitev strokovno sporna in neustavna, se je obdržala vse do sprejema novega zakona o telekomunikacijah leta 2001. Razlog za svojevrstno regulacijo telekomunikacij je bila omejitev javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije, ki so se opravljale kot obvezna gospodarska javna služba, na storitve govorne telefonije PSTN.

Posledica svojevrstne regulacije telekomunikacijskih storitev je bila, da smo naenkrat imeli javne storitve govorne telefonije (PSTN), ki so bile obvezna gospodarska javna služba, in tržne storitve govorne telefonije (ISDN in Centreks). Skladno s tedaj veljavnim zakonom o telekomunikacijah so se tržne storitve govorne telefonije izvajale na osnovi priglasitve in niso bile podvržene cenovnemu in regulatornemu nadzoru državnih organov. Za tržne storitve govorne telefonije je bil slovenski telekomunikacijski trg de jure popolnoma liberaliziran že leta 1997. Na ločitvi storitev govorne telefonije na javne in tržne temelji kasneje uveljavljeno prepričanje, da predstavlja sistem Centreks zasebno telekomunikacijsko omrežje. Kar pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, zmotno.

Že skladno z zakonom o telekomunikacijah iz leta 1997 je bilo jasno, da je sistem Centreks del javnega in ne zaprtega telekomunikacijskega omrežja. Zakon je namreč jasno razmejil med javnim in zaprtim telekomunikacijskim omrežjem. Razmejitev med zaprtim oziroma zasebnim in javnim telekomunikacijskim omrežjem pa ne more biti določena le z naborom storitev, saj so storitve sestavni del omrežja. Zato je bil sistem Centreks, skladno z zakonsko opredelitvijo javnega oziroma zaprtega telekomunikacijskega omrežja, nedvoumno del javnega omrežja. Še več, naročniki sistema Centreks so dele svojih prej zasebnih omrežij nadomestili z javnim telekomunikacijskim omrežjem. S sprejemom zakona o telekomunikacijah leta 2001 in zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004 je postala regulacija telekomunikacij še bolje opredeljena, odpravljena pa je bila tudi shizofrena dvojnost storitev govorne telefonije. Enako kot za Centreks velja za zasebna mobilna omrežja. Tudi ta omrežja dejansko niso zasebna omrežja, ampak so del javnega mobilnega omrežja.

Na osnovi teh dejstev gospodarske družbe in institucije javne uprave nikakor niso upravičene do pridobivanja podatkov o javnih komunikacijskih storitvah zaposlenih, ki se nanašajo na vsebino komunikacij, s tem povezanimi podatki o prometu in lokacijskimi podatki ter dejstvi in okoliščinami neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Pridobivanje tovrstnih podatkov brez osebne privolitve zaposlenih oziroma njihove vednosti ter uporaba osebnih podatkov za nadziranje in spremljanje elektronskih komunikacij zaposlenih je nezakonito in protiustavno ter predstavlja grobo teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih.

Nezakonita praksa in neučinkovit nadzor

Kako je sploh mogoče, da se je, kljub jasni zakonodaji, dogajalo večletno nezakonito in protiustavno ravnanje delodajalcev. Upravičeno se postavlja dvom v pravno državo ter v kompetentnost pristojnih državnih organov. Zato je toliko bolj pomembno, kako se bodo ti odzvali na množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih v zvezi z nezakonitim in protiustavnim pridobivanjem ter uporabo podatkov o njihovih komunikacijah. Vsekakor bi se morali odzvati hitro in odpraviti sedanje nezakonito in protiustavno stanje.

Poostriti bi morali nadzor nad ravnanjem ne le operaterjev, ampak predvsem gospodarskih družb in institucij javne uprave. Gospodarske družbe in institucije sicer sprejemajo ustrezne interne akte, a so ti pogosto le mrtva črka na papirju. Zato bi morali nadzirati, kako je z varovanjem zasebnosti in osebnih podatkov zaposlenih v zasebnih komunikacijskih omrežjih, sistemih elektronske pošte in računalniških sistemih. Z uvajanjem novih tehnologij se možnost zlorab in vdora v zasebnost posameznikov povečuje. Še več, zlorabe so za »strokovnjake« trivialne in jih je zelo težko odkriti.

Nadzorni in inšpekcijski organi v Sloveniji niso kos izzivom sodobnih tehnologij. Zato obstaja velika verjetnost, da veliki bratje o nas vedo mnogo več, kot bi si mi želeli. Vedo, s kom se pogovarjamo, s kom si dopisujemo, poznajo naše najpriljubljenejše spletne strani, lahko nas spremljajo preko mobilnega telefona, lahko prisluškujejo našim klicem in pogovorom, … Naša zasebnost lahko brez ustreznega nadzora hitro postane tudi predmet različnih izsiljevanj in korupcije. Zato je nujno, da država v primerih odkritih nezakonitih in protiustavnih dejanj ter nepravilnosti ustrezno ukrepa. Okrepiti bi morali tudi nadzor, kjer pa se zaposleni ne morejo zanesti na državo, ki ne premore zadostnega števila usposobljenih inšpektorjev. V tujini se s temi vprašanji intenzivno ukvarjajo sindikati, ki pa so pri nas najbrž še bolj bosi kot država. Zato je pomembno, da postanemo osveščeni uporabniki sodobnih tehnologij in da se vsak trenutek zavedamo pasti ter nevarnosti njihove uporabe.

(Prva objava: razgledi.net, 19. februar 2008)