Ministrstvo za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo (MVZT) je julija letos s precejšnjo zamudo objavilo
drugi razpis za sofinanciranje gradnje odprtih širokopasovnih omrežij
elektronskih komunikacij v lokalnih skupnostih v višini 37,1 milijona evrov. Na
razpisu lahko kandidirajo lokalne skupnosti na območjih belih lis, kjer ni
komercialnega interesa za gradnjo omrežja.
Razpis sodi med ukrepe, s
katerimi namerava vlada do konca leta 2013 za pospešitev izgradnje
širokopasovnih omrežij v Sloveniji nameniti skupaj 92,5 milijona evrov
nepovratnih sredstev, od tega 85 % iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in
15 % iz državnega proračuna. Po ocenah vladnih organov naj bi s temi sredstvi
prispevali k povečanju pokritosti s širokopasovnim omrežjem prebivalcev
Slovenije z 92 % na 100 % do konca leta 2013. Z drugimi besedami, vladni
razvojni ukrepi predvidevajo pokritje z ustreznimi širokopasovnimi storitvami
dobrih 10 % (okoli 70.000) slovenskih gospodinjstev in 4 % podjetij, razpršenih
na približno 40 % slovenskega ozemlja.
Ministrstvo za gospodarstvo je na
prvem razpisu leta 2008 za izgradnjo širokopasovnih omrežij 12 izbranim
lokalnim skupnostim dodelilo 45,2 milijona evrov. Drugi razpis je ministrstvo
pripravilo v začetku lanskega leta, a je moralo ukrep za razvoj širokopasovnega
omrežja v Sloveniji priglasiti Evropski komisiji. Postopek se je zavlekel, ker
je vlada morala vlogo dvakrat dopolniti. Evropska komisija je ukrep potrdila
oktobra 2009 in dala s tem zeleno luč za objavo razpisa. Njegova objava se je
dodatno zavlekla za 9 mesecev, najverjetneje zaradi prenosa direktorata za
elektronske komunikacije iz gospodarskega v visokošolski resor in vključitve v
direktorat za informacijsko družbo septembra 2009.
Vladni ukrepi brez predhodne analize
Prvi razpis je med operaterji in
poznavalci telekomunikacijske dejavnosti dvignil precej prahu. Javna sredstva
naj bi se delila po političnem ključu, prevladali naj bi lokalni politični
interesi in interesi gradbenega lobija. Razpis je bil tehnološko nevtralen le
deklarativno, medtem ko je s pogoji favoriziral (drago) novogradnjo optičnih
omrežij. Sporna je bila prepoved sodelovanja na razpisu za uveljavljene
operaterje elektronskih komunikacij z lastno infrastrukturo.
Podobno je po prevzemu funkcije
menil generalni direktor Direktorata za informacijsko družbo MVZT Nikolaj
Simič, ki je za Delo oktobra lani povedal, da naj bi pred objavo razpisa že v
letu 2009 pripravili novo strategijo razvoja širokopasovnih omrežij ter kot
nosilce gradnje omrežij identificirali glavne operaterje na trgu, kot so
Telekom Slovenije, Mobitel, Simobil, T-2, Telemach in drugi.
Simičeve napovedi se niso
uresničile. Pravila igre so bila določena, preden je prevzel funkcijo, in jih
brez politične podpore ni mogel spreminjati. Vlada je že marca 2009, ne da bi
naredila kakršnokoli analizo rezultatov prvega razpisa, Evropski komisiji
priglasila prvotni ukrep razvoja širokopasovnih omrežij v lokalnih skupnostih,
ki je bil podlaga za prvi razpis.
MVZT ni pripravil nove strategije
in pri drugem razpisu ni spremenil razpisnih pogojev, ki bi omogočili
sodelovanje operaterjev omrežij, ki poleg upravljanja omrežij in grosističnih
storitev ponujajo tudi maloprodajne storitve, ne da bi za slednje morali
ustanoviti ločeno pravno osebo. Še več, na ministrstvu razpisnih pogojev sploh
niso bistveno spreminjali, s tem pa se je MVZT vnaprej odrekel možnostim za
uspešnejšo in učinkovitejšo gradnjo širokopasovnih omrežij, ki bi omogočala
doseganje zastavljenih državnih razvojnih ciljev.
Pri grafikonu gre za razpon cen
vseh paketov hitrega dostopa na trgu, od vstopnih pa do najdražjih paketov, ki
hkrati obljubljajo najvišje hitrosti. Razvidno je, da so najnižje cene paketov
med vodilnimi državami nižje od slovenskih.
Zmagovalci so župani
Z rezultati prvega razpisa so
lahko zadovoljne lokalne skupnosti in izbrani zasebni partnerji, ki so jih
lokalne skupnosti izbrale za javno-zasebno partnerstvo za gradnjo, upravljanje
in vzdrževanje širokopasovnih omrežij. Ministrstvo za gospodarstvo je sofinanciralo
upravičene stroške gradnje v višini 45,2 milijona evrov. Od tega je bilo 43,9 %
namenjenih gradbenim delom ter 6,5 % projektiranju in pridobivanju soglasij,
skupaj 22,8 milijona evrov.
V vseh izbranih lokalnih
skupnostih so izbrali projekte, ki so temeljili na novogradnji optičnih
omrežij. Razpis je spodbujal skupno gradnjo z drugo javno infrastrukturo, pri
čemer je bil pomanjkljiv nadzor nad gospodarnostjo porabe sredstev za gradnjo
širokopasovnih omrežij. Po izjavah nekaterih virov so lokalne skupnosti gradnjo
širokopasovnih omrežij, podobno kot pri gradnji avtocest, izkoriščale za
izboljšanje druge infrastrukture. Ponekod so v ta namen spreminjali celo
občinske odloke in postavljali dodatne zahteve za izvajalce, ki so po
nepotrebnem dražile gradnjo.
MVZT je v drugem razpisu stroške
gradbenih del omejil na 35 %. Ker pa model gradnje ostaja enak, se bodo
izvajalci novim pogojem prilagodili in investicijska sredstva le prerazporedili
v korist tehnologije. Gradnja zaradi tega ne bo bistveno uspešnejša in
učinkovitejša, še zlasti zato, ker se lokalne skupnosti ne bodo odrekle praksi,
uveljavljeni na prvem razpisu.
Neuresničevanje državnih
razvojnih ciljev
Z rezultati prvega razpisa ne bi
smela biti zadovoljna vlada, ki je odgovorna za doseganje zastavljenih državnih
razvojnih ciljev in gospodarno trošenje sredstev državnega proračuna. Aktualni
vladni ukrepi razvoja širokopasovnih omrežij namreč ne omogočajo doseganja
zastavljenih razvojnih ciljev.
Na območjih belih lis naj bi bilo
leta 2008 okoli 70.000 gospodinjstev in nekaj tisoč podjetij oziroma
organizacij brez možnosti priklopa v internet. Državi s prvim razpisom ni
uspelo zagotoviti pokritja zadostnega števila uporabnikov, da bi lahko dosegla
svoje cilje. Za pokritje potencialnih 15.921 priključkov je namenila 45,2
milijona evrov ali povprečno 2840 evrov na potencialni priključek. Maksimalno
sofinanciranje gradnje je bilo 3000 evrov na potencialni priključek (enako v
drugem razpisu). Partnerji, ki so jih izbrale lokalne skupnosti, so se temu prilagodili,
saj so upravičeni stroški gradnje v 9 od 12 lokalnih skupnostih znašali okoli
3000 evrov na potencialni priključek in le v treh lokalnih skupnostih so bili
nekoliko nižji.
Če bodo rezultati drugega razpisa
podobni prvim, bo nepokritih ostalo okoli 40.000 gospodinjstev. Za pokritje
belih lis s skupno okoli 70.000 gospodinjstvi bi po sedanjem modelu gradnje
država morala nameniti skupaj 200 milijonov evrov, načrtovala pa jih je 92,5
milijona evrov. Je država slabo načrtovala ali negospodarno trošila?
Če bi pristojni ministrstvi
namesto favoriziranja gradnje optičnih omrežij spodbujali optimalno
izkoriščanje obstoječe infrastrukture z dopolnjevanjem z novo infrastrukturo
ter različne tehnološke rešitve, bodisi fiksne bodisi brezžične, ter v razvoj
omrežij vključili uveljavljene operaterje, bi s prvotno načrtovanimi sredstvi z
lahkoto pokrili bele lise v načrtovanih rokih, to je do konca leta 2013. S
sedanjim pristopom zastavljeni državni razvojni cilji ne bodo pravočasno
doseženi, poleg tega bi država morala zagotoviti dodatnih 100 do 120 milijonov
evrov javnih sredstev.
Zgovoren je tudi drugi grafikon,
kjer so cene izražene v ceni za en megabit hitrosti. Kot je razvidno, smo
nekaterim državam blizu, vsaj na papirju. Težava je v tem, kolikšen odstotek
uporabnikov ima dostop do teh najnižjih cen?
Nedomišljeni ukrepi
Ministrstvo za gospodarstvo in
MVZT sta učinke ukrepov za razvoj širokopasovnih omrežij slabo preučila.
Pregled virov pokaže, da ministrstvi nista opravili potrebnih tehnoloških in
ekonomskih analiz niti v ta namen nista najeli kompetentnih svetovalcev.
Analiza rezultatov prvega razpisa
je pokazala, da je bil izbrani model javno-zasebnega partnerstva neustrezen,
saj ni zagotavljal zadostnih spodbud za gospodarno gradnjo in izkoriščanje
obstoječe infrastrukture. Na razpisu je bilo onemogočeno sodelovanje uveljavljenih
operaterjev z lastno infrastrukturo, ki hkrati ponujajo tudi širokopasovne
storitve. Lokalne skupnosti so namesto njih kot partnerje izbrale manjše,
neuveljavljene operaterje brez infrastrukture.
Vztrajanje MVZT, da uveljavljeni
operaterji, ki bi sami ponujali maloprodajne storitve, ne smejo sodelovati tudi
na drugem razpisu, pomeni nezaupanje v učinkovitost regulacije slovenskega
telekomunikacijskega trga ter v neodvisnost in sposobnost obeh regulatorjev,
Agencije za pošto in elektronske komunikacije ter Urada za varstvo konkurence,
da zagotovita pošteno konkurenco.
Prvi razpis ni bil tehnološko
nevtralen, saj je z zahtevanimi hitrostmi favoriziral novogradnjo (dragih)
optičnih omrežij in onemogočal enakovredno konkuriranje cenovno ugodnejših tehnoloških
rešitev. Ne le razpisni pogoji, ampak celoten koncept gradnje širokopasovnih
omrežij ni spodbujal iskanja tehnološko in ekonomsko najboljših rešitev, ki bi
omogočale doseganje večje pokritosti uporabnikov na belih lisah in doseganje
zastavljenih državnih razvojnih ciljev.
Zaradi odsotnosti največjih
operaterjev so bila obstoječa fiksna in mobilna omrežja premalo izkoriščena. S
kombinacijo gradnje optičnih omrežij, krajšanjem zank bakrenih omrežij ter z
dopolnjevanjem z mobilnimi omrežji bi lahko z razpoložljivimi sredstvi in v
zastavljenih rokih pokrili vse bele lise. Če bi na primer izbrali zgolj mobilne
tehnologije, bi vodilna operaterja, ki imata zgrajeno osnovno omrežje, z
razpisanimi sredstvi bele lise pokrila z mobilno tehnologijo tretje in četrte
generacije.
Gradnja novih optičnih omrežij v
lokalnih skupnostih je bila draga. Zgoraj smo pokazali, koliko je stal
nekomercialni del širokopasovnega omrežja na potencialni priključek. V večini
primerov je bil nekomercialni del zgrajen do mest ali vasi in zaselkov oziroma
znotraj večjih mest ali vasi, ne pa tudi do končnih uporabnikov.
Preostali del omrežja, naročniško
razvodno omrežje in postavitev aktivne opreme na strani naročnika, pomeni
komercialni del širokopasovnega omrežja. Ocenjena višina investicije v
izgradnjo komercialnega dela omrežja znaša med 25 in 35 % celotne investicije.
Po tej oceni je skupna investicija na priključek, odvisno od lokalne skupnosti,
med 3700 in 4400 evri. Znesek je lahko v posameznih primerih seveda še višji.
Pri izračunih investicije na
potencialni priključek je treba upoštevati še dejstvo, da se vsi uporabniki
morda ne bodo priključili v omrežje ali bodo uporabili morebitne cenejše
možnosti, ki po naših informacijah v določenih lokalnih skupnostih obstajajo že
zdaj. Cena na zgrajeni priključek bo tako še višja, s tem pa bodo dražje
poznejše širokopasovne storitve, ki bodo manj privlačne ne le za uporabnike,
ampak tudi za ponudnike storitev.
Namesto epiloga
V sedanjih kriznih razmerah bi
pričakovali bolj preudarne, usklajene in gospodarne vladne ukrepe. Strateški
okvir za razvoj širokopasovnih omrežij imamo, pri pripravljanju konkretnih
ukrepov pa pristojna ministrstva praviloma zmeraj podležejo vplivu posameznih
interesnih skupin. Zato rešitev ni v pisanju novih politik in strategij, ampak
v spremembi načina vodenja države. Razvojni ukrepi bi morali biti bolj
domišljeni in preverjeni skozi javne razprave. Namesto tega prepogosto
nastajajo v ozkih krogih z dvornimi svetovalci, odmaknjeni od oči zainteresirane
javnosti, in so pisani na kožo posameznim interesnim skupinam. Država bi morala
bolje upravljati tudi svoje premoženje. S primernim vodenjem Telekoma Slovenije
v večinski državni lasti in z bolj premišljenimi naložbami v infrastrukturo bi
lahko zagotovili večjo pokritost države s širokopasovnim omrežjem ter predvsem
višje prenosne hitrosti. Če bomo želeli širokopasovni dostop uveljaviti kot
univerzalno storitev, bomo potrebovali nov pristop, ki bo namesto lokalnih
skupnosti h gradnji širokopasovnih omrežij spodbujal operaterje.
(Prva objava: Moj mikro,
september 2010)
