VITEL – Delavnica o komunikacijah in računalništvu v oblaku

Na Brdu pri Kranju je 7. in 8. novembra potekala druga letošnja strokovna delavnica o telekomunikacijah VITEL v organizaciji Slovenskega društva za elektronske komunikacije, Elektrotehniške zveze Slovenije in v sodelovanju z mednarodno organizacijo IEEE Communications Society. Na delavnici se je zbralo 120 udeležencev iz Slovenije in tujine, ki so razpravljali o komunikacijah in računalništvu v oblaku. Posebna pozornost je bila posvečena varnosti in zasebnosti.

Udeleženci tokratne delavnice o telekomunikacijah, že šestindvajsete od leta 1993, so razpravljali o izzivih, priložnostih in nevarnostih komunikacij in računalništva v oblaku. Storitve v oblaku uporabniki danes poznamo prek informacijskih storitev velikih svetovnih ponudnikov. Sicer pa je koncept precej širši in ga lahko v grobem opredelimo kot omrežni dostop do deljenega nabora računalniških virov, med katere sodijo omrežja in viri v njih, strežniki, diskovni prostor, aplikacije in storitve, tako komunikacijske kot tudi informacijske, kajti predvsem poslovni uporabniki si želijo obojih na enem mestu.

Računalništvo v oblaku ima velik gospodarski potencial in bo v prihodnjem desetletju pomembno gibalo razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Novi koncepti uporabnikom omogočajo številne prednosti, od zmanjševanja potreb po začetnih naložbah v IKT, nižanja stroškov za IKT, lažjega in hitrejšega vstopa na trg, prilagajanja njihovim potrebam do novih poslovnih modelov in plačevanje po porabi. S temi značilnostmi računalništvo v oblaku niža ovire za vstop na trg novim ponudnikom storitev in zmanjšuje stroške razvoja storitev. Nastaja velik nov trg, ki ponuja priložnosti tudi za telekomunikacijske operaterje in tehnološko napredna mala ter srednje velika podjetja.

Za telekomunikacijske operaterje pa računalništvo v oblaku ne predstavlja le priložnosti, ampak tudi veliko nevarnost. Lahko se uspešno prelevijo v aktivne ponudnike tovrstnih storitev ali postanejo zgolj ponudniki prenosnih poti, preko katerih tečejo vedno večji podatkovni tokovi. Nacionalni operaterji so se že ali se bodo kmalu morali soočiti s transformacijo, ki bo morda še daljnosežnejša kot tista v devetdesetih letih, ko so se od ponujanja storitev govornih komunikacij in zakupljenih povezav preusmerili v podatkovne in multimedijske storitve. Tokrat se bodo morali soočiti z novimi informacijskimi tehnologijami, storitvami in poslovnimi modeli. Delno bodo nove zahteve uporabnikov lahko pokrili s posredništvom storitev mednarodnih ponudnikov storitev v oblaku. Zahtevnejša pot pa bo nudenje storitev v oblaku, prilagojenih lokalnim potrebam, ali preoblikovanje operaterja v gostitelja rešitev za računalniške oblake, ki jih bodo na njegovi infrastrukturi postavljali neodvisni ponudniki programskih aplikacijskih rešitev. V obeh primerih bodo operaterji morali prilagoditi arhitekturo omrežja in strukturo zaposlenih.

Vodilno vlogo pri razvoju storitev računalništva v oblaku imajo veliki mednarodni ponudniki, ki danes ponujajo predvsem informacijske storitve, a počasi vstopajo na področje komunikacijskih storitev. Pri storitvah v oblaku se brišejo meje med državami, pa tudi med gospodarskimi panogami, kar predstavlja velik izziv za zakonodajo in regulativo – tako z vidika elektronskih komunikacij in varstva konkurence kot z vidika varnosti in zasebnosti. Prav slednjemu so udeleženci delavnice posvetili največjo pozornost, saj sta varnost in zasebnost pomembna za zaupanje v nove storitve in s tem za njihovo širšo uveljavitev.

V Sloveniji se zavedamo pomena računalništva v oblaku. Imamo že prve domače ponudnike storitev, ki med drugim razvijajo in preizkušajo storitve s področja izobraževanja, medicine in založništva. Za večjo uporabo tovrstnih storitev pa potrebujemo kakovostno in zmogljivo širokopasovno infrastrukturo.

Je politika sposobna zaščititi slovensko suverenost?

Državni sekretar ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) József Györkös se je na zadnji majski dan lanskega leta zadovoljen vračal iz Bruslja, kjer se je sestal z italijanskim podministrom za komunikacije Paolom Romanijem. Kakor je zapisal v pismu, ki ga je pozneje poslal italijanskemu kolegu, je bil prepričan, da bodo osebni stiki pripomogli k hitri rešitvi problemov, ki nam jih sosedi ob zahodni meji povzročajo že vrsto let. Državni sekretar je imel v mislih škodljivo motenje slovenskega radiofrekvenčnega spektra in nezakonito zasedanje Republiki Sloveniji dodeljenih radijskih frekvenc, ki ga povzročajo italijanske radiodifuzne postaje.

Mednarodni pravni okvir

Mednarodno usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra kot edinstvenega naravnega bogastva je ključno za razvoj sodobnih telekomunikacij. To je osrednje poslanstvo Mednarodne unije za telekomunikacije (ITU) s sedežem v Ženevi, ustanovljene leta 1865 v Parizu. Od leta 1949 ima status specializirane agencije Združenih narodov za telekomunikacije in danes šteje 192 držav članic.

Med temeljnimi akti ITU za uresničevanje omenjenega poslanstva je tudi radijski pravilnik, ki ima naravo mednarodne pogodbe, obvezujoče za vse države podpisnice. Dinamičen razvoj informacijske infrastrukture in radiokomunikacijskih sistemov nalaga državam članicam dosledno spoštovanje določil pravilnika kot tudi njegovo dopolnjevanje, skladno s potrebami in novimi aplikacijami v fiksnih, mobilnih, zemeljskih ali satelitskih radiokomunikacijskih sistemih.

Radijski pravilnik določa pravni okvir obveznosti in zagotavlja pravico vsem državam do nemotene in mednarodnopravno varovane uporabe radiofrekvenčnega spektra. Za interpretacijo določil radijskega pravilnika je odgovoren Odbor za radijsko regulativo (RRB), ki ga sestavlja dvanajst strokovnjakov, izvoljenih predstavnikov držav članic vseh petih administrativnih regij ITU (to je obeh Amerik, Zahodne Evrope, Vzhodne Evrope, Afrike ter Azije in Oceanije).

Vsaka država je suverena pri urejanju in upravljanju nacionalnega radiofrekvenčnega spektra, hkrati pa v skladu z določili radijskega pravilnika nobeni od držav članic ITU ni dovoljeno povzročati škodljivih radijskih motenj sosednjim državam, ki uporabljajo isti radiofrekvenčni spekter. Odločitve in mnenja RRB niso zavezujoča, vendar se od članic ITU pričakuje, da jih spoštujejo. Če so vitalni interesi države članice ogroženi, se reševanje problematike lahko prenese na višje ravni, med katere spadajo svet ITU, konferenca vladnih pooblaščencev (PP) ali svetovna radijska konferenca (WRC).

Poteptana slovenska suverenost

Republika Italija že vrsto let redno krši določila radijskega pravilnika, čeprav je tudi sama podpisnica te mednarodne pogodbe. Problem škodljivih motenj, ki jih povzročajo nekoordinirane italijanske radiodifuzne postaje na širšem ozemlju ob naši zahodni meji, sega že v osemdeseta leta. V zadnjem času pa so kršitve dobile širše razsežnosti in resno ogrožajo slovenske nacionalne interese na področju radiodifuzije.

Slovenija vse doslej ni našla ustreznega načina in ne zbrala dovolj poguma, da bi se odločno uprla italijanskemu kršenju določil mednarodne pogodbe. Ironično je, da italijanske radiodifuzne postaje pred italijanskimi sodišči tožijo lastnike slovenskih postaj, ki delujejo v skladu z mednarodnim radijskim pravilnikom, češ da motijo njihove postaje, za katere pa ne povedo, da oddajajo v nasprotju z italijanskimi mednarodnimi obveznostmi.

Pri prehodu Slovenije na digitalno prizemno TV-oddajanje se je zgodil nov incident, ko so sproščene in »nezavarovane« radiofrekvenčne kanale v pasu 790-862 MHz nezakonito zasedle italijanske radiodifuzne postaje. Zato je ogrožen nadaljnji razvoj mobilnih širokopasovnih storitev v širšem obmejnem pasu, ki so za to območje vitalnega nacionalnega pomena. Poleg arogance zahodnih sosedov je med vzroki za nastalo situacijo tudi zakonsko pomanjkljivo urejen prehod na digitalno prizemno TV, za kar je odgovoren MVZT, ki pri pripravi novele zakona o digitalni radiodifuziji v letu 2010 ni upošteval razmer ob slovenski zahodni meji in ni predvidel posebnih ukrepov za zaščito nacionalnih interesov.

Nepoučenost in nekompetentnost MVZT

Proces izdaje radijskih dovoljenj v Italiji ni centraliziran, zato administracija v Rimu nima nujno nadzora nad dogajanjem v posameznih regijah ali ožjih upravnih območjih. Poleg tega Italija kot članica ITU vse do danes ni ratificirala mednarodnih pogodb frekvenčnih načrtov, ki zadevajo razvoj radia in televizije in ki jih je sicer podpisala. Toda to Italije v ničemer ne odvezuje od spoštovanja določil temeljne listine ITU, ki ne dovoljuje škodljivih radijskih motenj na ozemlju druge države članice. Kljub vsem naštetim mehanizmom pa italijanske radiodifuzne postaje še naprej motijo in zasedajo radiofrekvenčni spekter, po mednarodnih sporazumih dodeljen Sloveniji.

RRB je problemu ob slovenski zahodni meji posvetil več zasedanj. Ko je na začetku leta 2010 ponovno ostro obsodil neprimerno ravnanje naših sosedov, je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) končno usmerila reševanje problema na pravo pot. Dogovorjen je bil sestanek na visoki ravni, predvidoma maja 2010 v Ženevi, kjer je bilo ob posredovanju visokih funkcionarjev ITU pričakovati konstruktiven dogovor med predstavniki Slovenije in Italije.

Medtem ko je imela Slovenija v iskanju svoje pravice vso podporo ITU (BR, RRB), se je italijanska administracija poskušala izogniti reševanju spora s pomočjo mednarodnega posrednika in še zlasti morebitni obravnavi problema na medvladni konferenci. To ji je uspelo s pomočjo uradnikov MVZT. Načrtovanega sestanka na ITU namreč ni bilo, ker so se na MVZT raje odločili za »osebne stike«, ki so bili ne le neprimerni, ampak celo zelo škodljivi, kar je pokazal nadaljnji potek dogodkov.

Namesto načina reševanja spora, kot ga je predvidel APEK, je MVZT zadolžil nepoučenega in za to področje strokovno neusposobljenega državnega sekretarja, da vzpostavi »osebni stik« s predstavniki italijanske administracije. Odgovorni na MVZT so pri tem prezrli, da je v Sloveniji Apek tista institucija, ki je skladno z zakonodajo in na podlagi javnega pooblastila odgovorna za upravljanje radiofrekvenčnega spektra ter v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji, skrbi za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra.

Nepotrebna nacionalna sramota

Kot drugod po svetu tudi v Sloveniji »salonsko-kaviarska« diplomacija ni v stiku z realnostjo. Ljudje v obmejnem pasu pa so ogorčeni, ker ne morejo spremljati slovenske javne televizije, čeprav zakonodaja zagotavlja pokritost celotnega slovenskega ozemlja. Namesto slovenskih programov lahko na kanalih, dodeljenih v uporabo Sloveniji, gledajo oddaje v italijanskem jeziku. Vodstvo RTV Slovenija neuradno omeni, da si ne upa več pošiljati svojih ljudi na nekatera obmejna območja, ker zaposlenih noče izpostavljati nepotrebnemu tveganju zaradi besnih naročnikov.

Po enem letu od vzpostavitve »osebnih stikov« je stanje postalo zares kritično. To dokazuje protestno pismo donedavnega vršilca dolžnosti direktorja Apeka Mihe Krišlja z dne 4. februarja 2011 italijanskemu ministrstvu, pristojnemu za komunikacije. V pismu z naslovom Okupirane radiodifuzne frekvence Krišelj pojasnjuje, da je bila vrsta bilateralnih srečanj neuspešnih; edini rezultat je bila obljuba italijanske strani, da bo ukrepala za učinkovito odpravo motenj, česar pa da ni storila. Celo po tem, ko je bila ustanovljena delovna skupina s predznakom »salonsko-kaviarske« diplomacije, Krišelj poroča, da se italijanska stran ni odzvala niti povabilu na sestanek. Iz obupa Krišelj italijansko ministrstvo ponovno seznanja z že znanim dejstvom, da italijanske radiodifuzne postaje kršijo mednarodne sporazume GE-84 in GE-06 kot tudi radijski pravilnik ter konvencijo in temeljno listino ITU.

Na pot razuma in sporazuma

V tako nemogočih razmerah je Krišelj 11. marca letos kopijo svojega pisma Italijanom posredoval na ITU ter za pomoč zaprosil Urad za radiokomunikacije in RRB. Novoizvoljeni direktor Urada François Rancy se je skupaj z novoimenovano predsednico RRB Julie Napier Zoller odločno zavzel za učinkovito in takojšnje reševanje akutnih razmer, ki jih povzroča Italija na slovenskem ozemlju.

Zanimivo je, da generalni direktor za upravljanje in načrtovanje frekvenc pri italijanskem ministrstvu, pristojnem za komunikacije, Francesco Troisi v svojem odzivu direktorju Urada za radiokomunikacije Rancyju še vedno ne vidi razloga za slovensko zaskrbljenost. V nasprotju s Krišljevim pisanjem med drugim obvešča urad o »številnih stikih« med predstavniki obeh držav, kar po njegovi oceni kaže na konstruktivno držo italijanske administracije v bilateralnih sestankih med obema stranema. Troisijev odziv, če njegove trditve držijo, bi moral skrbeti slovensko politiko in javnost, saj bi v tem primeru dogovori med državama potekali nepregledno in mimo pristojnih institucij.

Po proučitvi dokumentov obeh strani je RRB 1. aprila letos sprejel odločitev in zadolžil Urad za radiokomunikacije za organizacijo »tistega sestanka«, ki je bil predviden že pred enim letom(!). Tokrat so poleg Slovenije (vabljen je Apek) na sestanek z italijansko administracijo 19. in 20. maja 2011 v Ženevi vabljeni še regulatorji in administracije drugih držav (Albanije, Avstrije, BiH, Črne gore, Grčije, Hrvaške, Libije, Monaka in San Marina), kar samo po sebi ne zagotavlja hitre in učinkovite rešitve.

Pa vendar, Slovenija kot članica ITU in slovenski neodvisni regulator sta ponovno udeležena pri reševanju meddržavnega spora s sosednjo državo na način, uveljavljen v mednarodni diplomatski praksi in med članicami najstarejše medvladne organizacije. Možnosti za ugodno rešitev tega spora s pomočjo mednarodnega posrednika so spet realne, s tem pa tudi pričakovanja za povrnitev slovenske suverenosti na zahodni meji.

Epilog

V opisanih postopkih je MVZT, kot že večkrat doslej, maja 2010 ponovno in nedopustno posegel v suverenost Apeka kot neodvisnega nacionalnega regulatorja, odgovornega za mednarodno koordinacijo radiofrekvenčnega spektra. Takšno ravnanje kaže na politično nezrelost državnih uradnikov, ki ne razumejo razmejitve pristojnosti in vlog posameznih državnih organov. Osebna srečanja »salonsko-kaviarskega« tipa in razgovori brez strokovne podlage pa so odsev diplomatske nezrelosti, ki povzroča politično in gospodarsko škodo ter za seboj pušča dolgoročne posledice.

(Prva objava: Delo, Mnenja : gostujoče pero, 20. maj 2011)