Državni sekretar ministrstva za
visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) József Györkös se je na zadnji
majski dan lanskega leta zadovoljen vračal iz Bruslja, kjer se je sestal z
italijanskim podministrom za komunikacije Paolom Romanijem. Kakor je zapisal v
pismu, ki ga je pozneje poslal italijanskemu kolegu, je bil prepričan, da bodo
osebni stiki pripomogli k hitri rešitvi problemov, ki nam jih sosedi ob zahodni
meji povzročajo že vrsto let. Državni sekretar je imel v mislih škodljivo
motenje slovenskega radiofrekvenčnega spektra in nezakonito zasedanje Republiki
Sloveniji dodeljenih radijskih frekvenc, ki ga povzročajo italijanske
radiodifuzne postaje.
Mednarodni pravni okvir
Mednarodno usklajevanje uporabe
radiofrekvenčnega spektra kot edinstvenega naravnega bogastva je ključno za
razvoj sodobnih telekomunikacij. To je osrednje poslanstvo Mednarodne unije za
telekomunikacije (ITU) s sedežem v Ženevi, ustanovljene leta 1865 v Parizu. Od
leta 1949 ima status specializirane agencije Združenih narodov za
telekomunikacije in danes šteje 192 držav članic.
Med temeljnimi akti ITU za
uresničevanje omenjenega poslanstva je tudi radijski pravilnik, ki ima naravo
mednarodne pogodbe, obvezujoče za vse države podpisnice. Dinamičen razvoj
informacijske infrastrukture in radiokomunikacijskih sistemov nalaga državam
članicam dosledno spoštovanje določil pravilnika kot tudi njegovo
dopolnjevanje, skladno s potrebami in novimi aplikacijami v fiksnih, mobilnih,
zemeljskih ali satelitskih radiokomunikacijskih sistemih.
Radijski pravilnik določa pravni
okvir obveznosti in zagotavlja pravico vsem državam do nemotene in
mednarodnopravno varovane uporabe radiofrekvenčnega spektra. Za interpretacijo določil
radijskega pravilnika je odgovoren Odbor za radijsko regulativo (RRB), ki ga
sestavlja dvanajst strokovnjakov, izvoljenih predstavnikov držav članic vseh
petih administrativnih regij ITU (to je obeh Amerik, Zahodne Evrope, Vzhodne
Evrope, Afrike ter Azije in Oceanije).
Vsaka država je suverena pri
urejanju in upravljanju nacionalnega radiofrekvenčnega spektra, hkrati pa v
skladu z določili radijskega pravilnika nobeni od držav članic ITU ni dovoljeno
povzročati škodljivih radijskih motenj sosednjim državam, ki uporabljajo isti
radiofrekvenčni spekter. Odločitve in mnenja RRB niso zavezujoča, vendar se od
članic ITU pričakuje, da jih spoštujejo. Če so vitalni interesi države članice
ogroženi, se reševanje problematike lahko prenese na višje ravni, med katere
spadajo svet ITU, konferenca vladnih pooblaščencev (PP) ali svetovna radijska
konferenca (WRC).
Poteptana slovenska suverenost
Republika Italija že vrsto let
redno krši določila radijskega pravilnika, čeprav je tudi sama podpisnica te
mednarodne pogodbe. Problem škodljivih motenj, ki jih povzročajo nekoordinirane
italijanske radiodifuzne postaje na širšem ozemlju ob naši zahodni meji, sega
že v osemdeseta leta. V zadnjem času pa so kršitve dobile širše razsežnosti in
resno ogrožajo slovenske nacionalne interese na področju radiodifuzije.
Slovenija vse doslej ni našla
ustreznega načina in ne zbrala dovolj poguma, da bi se odločno uprla
italijanskemu kršenju določil mednarodne pogodbe. Ironično je, da italijanske
radiodifuzne postaje pred italijanskimi sodišči tožijo lastnike slovenskih
postaj, ki delujejo v skladu z mednarodnim radijskim pravilnikom, češ da motijo
njihove postaje, za katere pa ne povedo, da oddajajo v nasprotju z
italijanskimi mednarodnimi obveznostmi.
Pri prehodu Slovenije na
digitalno prizemno TV-oddajanje se je zgodil nov incident, ko so sproščene in
»nezavarovane« radiofrekvenčne kanale v pasu 790-862 MHz nezakonito zasedle
italijanske radiodifuzne postaje. Zato je ogrožen nadaljnji razvoj mobilnih
širokopasovnih storitev v širšem obmejnem pasu, ki so za to območje vitalnega
nacionalnega pomena. Poleg arogance zahodnih sosedov je med vzroki za nastalo
situacijo tudi zakonsko pomanjkljivo urejen prehod na digitalno prizemno TV, za
kar je odgovoren MVZT, ki pri pripravi novele zakona o digitalni radiodifuziji
v letu 2010 ni upošteval razmer ob slovenski zahodni meji in ni predvidel
posebnih ukrepov za zaščito nacionalnih interesov.
Nepoučenost in nekompetentnost MVZT
Proces izdaje radijskih dovoljenj
v Italiji ni centraliziran, zato administracija v Rimu nima nujno nadzora nad
dogajanjem v posameznih regijah ali ožjih upravnih območjih. Poleg tega Italija
kot članica ITU vse do danes ni ratificirala mednarodnih pogodb frekvenčnih
načrtov, ki zadevajo razvoj radia in televizije in ki jih je sicer podpisala.
Toda to Italije v ničemer ne odvezuje od spoštovanja določil temeljne listine
ITU, ki ne dovoljuje škodljivih radijskih motenj na ozemlju druge države
članice. Kljub vsem naštetim mehanizmom pa italijanske radiodifuzne postaje še
naprej motijo in zasedajo radiofrekvenčni spekter, po mednarodnih sporazumih
dodeljen Sloveniji.
RRB je problemu ob slovenski
zahodni meji posvetil več zasedanj. Ko je na začetku leta 2010 ponovno ostro
obsodil neprimerno ravnanje naših sosedov, je Agencija za pošto in elektronske
komunikacije (Apek) končno usmerila reševanje problema na pravo pot. Dogovorjen
je bil sestanek na visoki ravni, predvidoma maja 2010 v Ženevi, kjer je bilo ob
posredovanju visokih funkcionarjev ITU pričakovati konstruktiven dogovor med
predstavniki Slovenije in Italije.
Medtem ko je imela Slovenija v
iskanju svoje pravice vso podporo ITU (BR, RRB), se je italijanska
administracija poskušala izogniti reševanju spora s pomočjo mednarodnega
posrednika in še zlasti morebitni obravnavi problema na medvladni konferenci.
To ji je uspelo s pomočjo uradnikov MVZT. Načrtovanega sestanka na ITU namreč
ni bilo, ker so se na MVZT raje odločili za »osebne stike«, ki so bili ne le
neprimerni, ampak celo zelo škodljivi, kar je pokazal nadaljnji potek dogodkov.
Namesto načina reševanja spora,
kot ga je predvidel APEK, je MVZT zadolžil nepoučenega in za to področje
strokovno neusposobljenega državnega sekretarja, da vzpostavi »osebni stik« s
predstavniki italijanske administracije. Odgovorni na MVZT so pri tem prezrli,
da je v Sloveniji Apek tista institucija, ki je skladno z zakonodajo in na
podlagi javnega pooblastila odgovorna za upravljanje radiofrekvenčnega spektra
ter v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji,
skrbi za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra.
Nepotrebna nacionalna sramota
Kot drugod po svetu tudi v Sloveniji
»salonsko-kaviarska« diplomacija ni v stiku z realnostjo. Ljudje v obmejnem
pasu pa so ogorčeni, ker ne morejo spremljati slovenske javne televizije,
čeprav zakonodaja zagotavlja pokritost celotnega slovenskega ozemlja. Namesto
slovenskih programov lahko na kanalih, dodeljenih v uporabo Sloveniji, gledajo
oddaje v italijanskem jeziku. Vodstvo RTV Slovenija neuradno omeni, da si ne
upa več pošiljati svojih ljudi na nekatera obmejna območja, ker zaposlenih noče
izpostavljati nepotrebnemu tveganju zaradi besnih naročnikov.
Po enem letu od vzpostavitve
»osebnih stikov« je stanje postalo zares kritično. To dokazuje protestno pismo
donedavnega vršilca dolžnosti direktorja Apeka Mihe Krišlja z dne 4. februarja
2011 italijanskemu ministrstvu, pristojnemu za komunikacije. V pismu z naslovom
Okupirane radiodifuzne frekvence Krišelj pojasnjuje, da je bila vrsta
bilateralnih srečanj neuspešnih; edini rezultat je bila obljuba italijanske
strani, da bo ukrepala za učinkovito odpravo motenj, česar pa da ni storila.
Celo po tem, ko je bila ustanovljena delovna skupina s predznakom
»salonsko-kaviarske« diplomacije, Krišelj poroča, da se italijanska stran ni
odzvala niti povabilu na sestanek. Iz obupa Krišelj italijansko ministrstvo
ponovno seznanja z že znanim dejstvom, da italijanske radiodifuzne postaje
kršijo mednarodne sporazume GE-84 in GE-06 kot tudi radijski pravilnik ter
konvencijo in temeljno listino ITU.
Na pot razuma in sporazuma
V tako nemogočih razmerah je
Krišelj 11. marca letos kopijo svojega pisma Italijanom posredoval na ITU ter
za pomoč zaprosil Urad za radiokomunikacije in RRB. Novoizvoljeni direktor
Urada François Rancy se je skupaj z novoimenovano predsednico RRB Julie Napier
Zoller odločno zavzel za učinkovito in takojšnje reševanje akutnih razmer, ki
jih povzroča Italija na slovenskem ozemlju.
Zanimivo je, da generalni
direktor za upravljanje in načrtovanje frekvenc pri italijanskem ministrstvu,
pristojnem za komunikacije, Francesco Troisi v svojem odzivu direktorju Urada
za radiokomunikacije Rancyju še vedno ne vidi razloga za slovensko zaskrbljenost.
V nasprotju s Krišljevim pisanjem med drugim obvešča urad o »številnih stikih«
med predstavniki obeh držav, kar po njegovi oceni kaže na konstruktivno držo
italijanske administracije v bilateralnih sestankih med obema stranema.
Troisijev odziv, če njegove trditve držijo, bi moral skrbeti slovensko politiko
in javnost, saj bi v tem primeru dogovori med državama potekali nepregledno in
mimo pristojnih institucij.
Po proučitvi dokumentov obeh
strani je RRB 1. aprila letos sprejel odločitev in zadolžil Urad za
radiokomunikacije za organizacijo »tistega sestanka«, ki je bil predviden že
pred enim letom(!). Tokrat so poleg Slovenije (vabljen je Apek) na sestanek z
italijansko administracijo 19. in 20. maja 2011 v Ženevi vabljeni še
regulatorji in administracije drugih držav (Albanije, Avstrije, BiH, Črne gore,
Grčije, Hrvaške, Libije, Monaka in San Marina), kar samo po sebi ne zagotavlja
hitre in učinkovite rešitve.
Pa vendar, Slovenija kot članica
ITU in slovenski neodvisni regulator sta ponovno udeležena pri reševanju
meddržavnega spora s sosednjo državo na način, uveljavljen v mednarodni
diplomatski praksi in med članicami najstarejše medvladne organizacije.
Možnosti za ugodno rešitev tega spora s pomočjo mednarodnega posrednika so spet
realne, s tem pa tudi pričakovanja za povrnitev slovenske suverenosti na
zahodni meji.
Epilog
V opisanih postopkih je MVZT, kot
že večkrat doslej, maja 2010 ponovno in nedopustno posegel v suverenost Apeka
kot neodvisnega nacionalnega regulatorja, odgovornega za mednarodno
koordinacijo radiofrekvenčnega spektra. Takšno ravnanje kaže na politično nezrelost
državnih uradnikov, ki ne razumejo razmejitve pristojnosti in vlog posameznih
državnih organov. Osebna srečanja »salonsko-kaviarskega« tipa in razgovori brez
strokovne podlage pa so odsev diplomatske nezrelosti, ki povzroča politično in
gospodarsko škodo ter za seboj pušča dolgoročne posledice.
(Prva objava: Delo, Mnenja : gostujoče pero, 20. maj 2011)
