Ministrstvo za kulturo bi ohranjalo preživete poslovne modele

Nehajmo se vrteti v začaranem krogu medijskih strokovnjakov in interesnih skupin, ujetnikov preteklih poslovnih modelov. Pozabimo Strategijo medijev 2017–2015. 

Po prvem, ožje usmerjenem odzivu na Strategijo medijev 2017–2025, je podrobnejši pregled preostalega besedila razkril vrsto zgrešenih predpostavk in ugotovitev o stanju medijev ter neprimernih ukrepov. 

Pravi šok je sledil po ogledu posnetkov okroglih miz in televizijskih soočenj. Zgroženo sem poslušal poglede in priporočila iz časov planskega gospodarstva in zgodnejših zgodovinskih obdobij. Očitno je, da so politiki, vlada, razni »poznavalci« in medijski strokovnjaki, ki najbolj prepoznavno oblikujejo javno mnenje, ujeti v preteklih vzorcih, ki z današnjimi izzivi medijev nimajo nič skupnega.

Spletne platforme so zamajale tradicionalne oblike gospodarstva in temelje demokracije. Ukvarjajmo se s temi izzivi in ne z ohranjanjem »medijskih šivalnic«, za katere ni rešitve. V Sloveniji imamo preveč medijev in vsi pač ne morejo preživeti.

Ministra Peršaka čaka naporno in trdo delo. Uspešno ga bo opravil le, če se bo izvil iz primeža interesnih skupin, ki so zaznamovali sedanjo Strategijo. Upam, da mu bo to čim prej uspelo. Medtem lahko nadaljujemo z razpravo o posameznih področjih medijske politike. Najprej se lotimo davkov.

Ne davek, prispevek naj bo

V drugem osnutku Strategije je ministrstvo predlagalo »obdavčitev« interneta. Kako bi sicer lahko razumeli predlagano uvedbo »obveznega prispevka operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih priključkov, v sklad za deficitarne informativne vsebine«? Opozorili smo na nerodno formulacijo ukrepa in ministrstvo pozvali k podaljšanju javne razprave.

Na naše presenečenje se je ministrstvo odzvalo s trditvijo, da ne predlaga »obdavčenja« interneta, ampak »le obvezni prispevek« k medijski pluralizaciji in zaščiti slovenskega jezika. Ta naj ne bi obremenil uporabnikov, ki prek spleta dostopajo do vsebin ali ponujajo lastne vsebine, temveč zgolj lastnike oziroma upravljavce platform, ki ponujajo medijske vsebine kot so informativne, avdiovizualne, glasbene ter druge primerljive vsebine in oglasi.

Te navedbe so v resnici še bolj zaskrbljujoče. Ministrstvo je v pojasnilu povsem spremenilo prvotno razlago ukrepa in začelo govoriti o »obdavčitvi« spletnih platform. V sporočilu za javnost je sledilo obrazložitvi septembra objavljenega spornega paketa Evropske komisije za prenovo avtorske zakonodaje, s katerim bi spletnim platformam prepovedali brezplačno deljenje medijskih vsebin, objavljanje povezav, ki danes avtomatsko vsebujejo del povezanega besedila, ter agregiranje medijskih vsebin. 

Zaščita starih poslovnih modelov

Po mnenju Komisije bi na ta način dosegli pravičnejši in trajnosten trg za ustvarjalce in medije. Časopisi, revije in druge publikacije so s prehodom s tiskanih na digitalne storitve in platforme dosegli širše občinstvo, a je imel prehod negativne učinke na prihodke iz oglaševanja ter močno otežil licenciranje in izvrševanje pravic v teh publikacijah.

Komisija skuša z ukrepi zaščititi stare poslovne modele pred spremembami, ki jih prinašajo digitalne platforme. Komisar Oettinger je reformo v korist izdajateljev pripravil, čeprav ni bila del prvotnega načrta za enotni digitalni trg in navkljub Evropskemu parlamentu, ki je v lanskem poročilu o reformi avtorskih pravic v EU in letošnji resoluciji o enotnem digitalnem trgu tovrstne komisarjeve ideje odločno zavrnil. 

Skoraj povsem enako v sporočilu za javnost razlaga ministrstvo. Zdi se, da je tako kot komisar Oettinger v zakonodajnem postopku, tudi minister Peršak dovolil, da so proces priprave Strategije ugrabile interesne skupine.

Lomastenje po spletu

Spreminjanje regulacije spleta z novimi dajatvami za upravljavce platform ali s širjenjem avtorskih pravic za izdajatelje je napačen pristop k reševanju preživetih analognih poslovnih modelov. Cena tovrstne regulacije bi bila zelo visoka. Omejila bi dostop do informacij, svobodo izražanja in inovacije. Je tudi v nasprotju z interesi uporabnikov — od raziskovalcev, kulturnih ustanov, zagonskih podjetij do končnih uporabnikov. 

Podobne dajatve sta doslej uvedli Nemčija in Španija, kjer se že kažejo negativni učinki. Manjši evropski izdajatelji so zato decembra lani v odprtem pismu Evropski komisiji izrazili nasprotovanje poskusu uvedbe nove sorodne avtorske pravice, vezane na deljenje, povezovanje in agregiranje spletnih novic, ter razložili, zakaj bi bilo to škodljivo: 

»Kot izdajatelji vemo, da takšni predlogi otežujejo širjenje našega glasu ter doseganje novih bralcev in občinstva. Ustvarjajo nove ovire med nami in našimi bralci, nove vstopne ovire za izdajatelje novic kot smo mi. Težje bomo prisotni v spletu, bralci nas bodo težje poiskali in težje dostopali do nas. Bralci se bodo težje angažirali v naših zgodbah in s svojimi prijatelji delili povezave ali naše naslove. Zaradi tega bomo težje rasli, razvijali nove informacijske vire in poslovno inovirali. Neverjetno, ampak v Španiji nimamo nadzora nad lastno vsebino, ker ne smemo brez plačila razširjati lastnih novic, če nam je všeč ali ne. 

Zakonodaja, ki širi sorodne avtorske pravice v spletu, je korak vstran od v prihodnost usmerjenega, sodobnega in raznolikega evropskega tiska. Otežuje našo rast in razvijanje inovativnih poslovnih modelov. Ko se bo prah polegel in bosta španski in nemški zakon v celoti stopila v veljavo, bo za novinarje in izdajatelje novic morda že prepozno.«

Stihijski poskusi obdavčenja

Na ministrstvu, kjer nimajo znanja in izkušenj za medijskimi izzivi v digitalni družbi, se napačno lotevajo tudi dodatne »obdavčitve« kabelskih operaterjev. Naložiti jim nameravajo obveznost za plačilo dela dobička od distribucije tujih programov s slovenskimi oglasi. Forum za digitalno družbo je že opozoril, da so kabelski operaterji obdavčeni kot vsako drugo slovensko podjetje in da je dodatna obdavčitev neprimerna. 

V kolikor se tuji izdajatelji izogibajo plačilu davkov od oglaševalskih prihodkov, bi si ministrstvo moralo prizadevati to urediti v skladu z veljavno davčno zakonodajo. Tako to počno druge države. Povsem enako velja pri spletnih platformah. 

Države si prizadevajo za ustrezno davčno ureditev ali sporazume s podjetji, ki imajo sedež v tujini. Nekateri izdajatelji v državah nato ustanovijo lastne podružnice ali pa davke plačujejo na osnovi sprejetih dogovorov. Podlaga za to je obstoječa davčna zakonodaja in ni potrebe po uvajanju kakršnihkoli novih dajatev.

Strategija na smetišču zgodovine

Ministrstvo je Strategijo pripravilo brez celovitejše analize. Naslonilo se je na interesne skupine, namesto da bi celovito in sistemsko pregledalo trg in zakonodajo. Šele na tej podlagi bi lahko pripravilo primerne ukrepe.

V naših analizah nasploh opažamo odsotnost celostnih in sistemskih pristopov k politikam ter regulaciji medijev in elektronskih komunikacij. Ta primanjkljaj je izrazit tudi v zadnji verziji Strategije. Ministrstvo namesto notranjih vzrokov prepoznava le simptome krize v medijski dejavnosti. Zdravljenja se loteva z napačnimi ukrepi, ki krize slovenskih medijev ne bodo rešili, ampak kvečjemu poslabšali.

Če se minister Peršak želi odgovorno soočiti z izzivi medijev, naj Strategijo, kot je predlagal že Marko Crnkovič, umakne iz javne razprave in zavrže. Otrese naj se vpliva interesnih skupin in zaviha rokave. Čaka ga trdo in naporno delo.