Varuhi javnega interesa proti anonimnosti

V Sloveniji že dlje časa poteka javni diskurz o omejevanju svobode izražanja, spletnega komentiranja in anonimnosti. Evropsko poudarjanje, nemara celo napihovanje problema lažnih novic in dezinformacij je zagovornikom omejevanja svobode izražanja dalo nov zagon. A javne razprave zaznamuje odsotnost poglobljenih analiz in strokovnega premisleka. Nemalokrat se argumenti umikajo ideologiji. Razprave se selijo na družbena omrežja, kjer v ospredje stopajo mnenjski voditelji in prodajalci pozornosti. 

Podobno je (bilo) v razpravah o oglaševanju v medijih in pred tem o nevtralnosti interneta. Manj medijske pozornosti so bile deležne razprave o varstvu pravic uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev in o dostopnosti informacij in komunikacij za osebe z invalidnostmi. Poleg odsotnosti poglobljene strokovne razprave je za omenjena področja prav tako značilna tesna prepletenost nevladnega sektorja z oblastmi (v širšem smislu), ki je lahko ideološka ali interesna (npr. financiranje nevladnih organizacij), kar močno zaznamuje težnje po ohranjanju obstoječih položajev moči. 

Poglejmo primera spletne anonimnosti in odgovornosti spletnih posrednikov za komentarje.

Medijske zakonodaje se ne spreminja tik pred volitvami

Forum za digitalno družbo je pred enim letom opozoril na nujnost sprememb medijske zakonodaje, da bi zaščitili javni interes. Na ministrstvu za kulturo so sicer pripravili gradivo za javno razpravo, a se je koalicija decembra odločila, da sprememb zakona o medijih in zakona o RTV Slovenija do konca mandata ne bo. Predsednik DeSUS Karl Erjavec je v takratni izjavi novinarjem poudaril, da se tako pomembnih sistemskih zakonov ne spreminja pol leta pred volitvami. Dva meseca kasneje so na zahtevo predsednika vlade Mira Cerarja na ministrstvu za kulturo vendarle pripravili krajši predlog novele Zakona o medijih (ZMed). 

Regulatorji soglašajo s koncentracijo, pa so jo sposobni tudi nadzirati?

Napovedani prevzem Pro Plusa s strani luksemburške družbe Slovenia Broadband (SBB) predstavlja doslej enega največjih poslov na področju telekomunikacij in medijev pri nas. Pri tem ne gre zgolj za prevzem medijske družbe. Novonastala skupina bi namreč povezala operaterje telekomunikacijskih storitev in več izdajateljev televizijskih (TV) programov ter elektronskih medijev. Vertikalne povezave v medijih načeloma niso problematične. Vpliv na pluralnost in raznovrstnost medijev je razumljivo manjši kot pri horizontalnih koncentracijah. Ne gre pa podcenjevati vpliva političnih in gospodarskih centrov moči na medije in njihovo neodvisnost. Zato je ključno vprašanje, ali so slovenski regulatorji sposobni nadzirati močne skupine, saj so že sedaj pogosto v podrejeni vlogi.

Lastniške spremembe na slovenskem medijskem trgu

Skupina United Group, v lasti globalne naložbene družbe Kohlberg Kravis Roberts (KKR) in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), je sredi julija sporočila, da je za okoli 230 milijonov evrov kupila medijski portfelj družbe Central European Media Enterprises (CME) v Sloveniji in na Hrvaškem. Ministrstvo za kulturo je vlogo za podajo soglasja h koncentraciji že zavrglo. Nove lastnike čaka le še odločba varuha konkurence, Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK), ki jo pričakujejo do konca letošnjega leta. Če bo AVK h koncentraciji podal soglasje, bo slovenska družba Pro Plus dobila novega lastnika. Povsem drugače poteka prevzem na Hrvaškem, kjer je Svèt za elektronske medije prejšnji teden odločil, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za prevzem družbe Nova TV.

Ministrstvo za kulturo bi ohranjalo preživete poslovne modele

Nehajmo se vrteti v začaranem krogu medijskih strokovnjakov in interesnih skupin, ujetnikov preteklih poslovnih modelov. Pozabimo Strategijo medijev 2017–2015. 

Po prvem, ožje usmerjenem odzivu na Strategijo medijev 2017–2025, je podrobnejši pregled preostalega besedila razkril vrsto zgrešenih predpostavk in ugotovitev o stanju medijev ter neprimernih ukrepov. 

Pravi šok je sledil po ogledu posnetkov okroglih miz in televizijskih soočenj. Zgroženo sem poslušal poglede in priporočila iz časov planskega gospodarstva in zgodnejših zgodovinskih obdobij. Očitno je, da so politiki, vlada, razni »poznavalci« in medijski strokovnjaki, ki najbolj prepoznavno oblikujejo javno mnenje, ujeti v preteklih vzorcih, ki z današnjimi izzivi medijev nimajo nič skupnega.