Tigrov preskok
Je slovenska vlada svojo razvojno priložnost dokončno zamudila?
Nemški poslovni in finančni dnevnik Handelsblatt, ki slovi po poglobljenih in kritičnih člankih, je tik pred drugim krogom slovenskih predsedniških volitev objavil članek, v katerem je razmere pri nas primerjal z ruskimi. Po avtorjevem mnenju je Slovenija nekoč veljala za vzornega učenca na Balkanu, danes pa jo pohlepni oligarhi in sprti politiki pehajo v kaos. Tovrstna kritika Slovenije je ostra, a razmere na političnem prizorišču so se v dneh po volitvah še zaostrile. Pozornost vlade bo v prihodnjih sedmih mesecih osredotočena na predsedovanje Evropski uniji, medtem ko se je pozornost politike že dokončno preusmerila na parlamentarne volitve prihodnje leto.
Reformni zastoj
V sedanjih razmerah v slovenski politiki in gospodarstvu ni
veliko prostora za razvojne politike in projekte. Tako je že jasno, da je
Slovenija zamudila še en vladni cikel za hitrejši tehnološki razvoj in
uvrstitev med trideset najkonkurenčnejših držav na svetu. Sedanja vlada, ki
tovrstnih ambicij ni skrivala, je imela tudi resnično priložnost za razvojni
preboj. Slovenija je bila na lestvici globalne konkurenčnosti, ki jo objavlja
IMD, leta 2000 uvrščena na 36. mesto in je do leta 2005 zdrsnila na 52. mesto.
Napovedane vladne reforme in optimizem ob vstopu v Evropsko unijo pa so
spodbudili velika pričakovanja in pozitivno klimo v državi ter okrepili
naklonjenost državljanov in podjetij novi vladajoči koaliciji. Rezultat je bil
tudi velik skok na lestvici globalne konkurenčnosti na 39. mesto v letu 2006.
Sledil je nepričakovan preobrat. Ambiciozno zastavljene
reforme in pretirana javna izpostavljenost glavnih akterjev so sprožili ostro
nasprotovanje najprej sindikatov in nato še nekaterih drugih skupin ter
nazadnje same koalicije. Če bi glavni akterji reforme promovirali manj
agresivno, bi bilo danes morda drugače, tako pa so se morali vsi po vrsti
umakniti. Reformni zastoj bo v prihajajočem letu težko dobil nov zagon. Vlada
bo namreč osredotočena na predsedovanje EU, leto parlamentarnih volitev pa tudi
sicer ne obeta korenitejših razvojno usmerjenih vladnih ukrepov, ki bi lahko
dodatno negativno vplivali na priljubljenost vladajoče koalicije.
Estonija preskakuje azijske tigre
Medtem ko je Slovenija v letu 2007 na lestvici globalne
konkurenčnosti nazadovala na 40. mesto, se Estonija (22) in Češka (32) vrsto
let uvrščata pred Slovenijo. Estonija je bila lani uvrščena celo med dvajset
globalno najkonkurenčnejših držav. Pred Slovenijo se zadnja leta uvršajo tudi
Litva (31), Slovaška (34) in Madžarska (35). Estonija, ki je med novimi
članicami EU že vrsto let najkonkurenčnejša, svojo superiornost kaže z izredno
ambiciozno vizijo politike, ki želi državo popeljati med najuspešnejše evropske
in svetovne države.
Pred desetletjem je Estonija svetu pokazala, kako se lahko
na področju informacijske družbe razvija hitreje od azijskih tigrov. Znameniti
projekt razvoja informacijske družbe v državi so poimenovali tigrov preskok
(TigerLeap) kot analogijo z razvojnim preskokom (leapfrog), s čimer so zelo
jasno nakazali svoje velike razvojne ambicije.
Slovenija je razvojno mnogo manj ambiciozna od Estonije.
Strokovnjaki že celo desetletje neuspešno opozarjajo politiko, da so potrebne
korenitejše reforme, ki bodo okrepile tehnološki razvoj in konkurenčnost
gospodarstva. Žal neuspešno. Sedanja visoka gospodarska rast tako ni posledica
gospodarskih reform, ampak predvsem ugodne globalne konjunkture in povečane
dejavnosti v gradbeništvu. Izgradnja prometne infrastrukture pa temelji na
zadolževanju, ki se je v zadnjih treh letih nasploh dramatično povečalo.
Slovenski bruto zunanji dolg se je po podatkih Banke Slovenije povečal s 15,1
milijarde evrov (31. oktobra 2004) na 30,9 milijarde evrov (31. avgusta 2007).
Učinke sedanje gospodarske rasti izničuje visoka inflacija,
ki tudi sicer srednjeročno ogroža slovensko konkurenčnost. Visoka inflacija je
predvsem posledica rasti cen storitev, največ, skoraj polovico, pa k njej
prispeva rast cen predelane in nepredelane hrane ter brezalkoholnih pijač.
Sedanja visoka inflacija, za katero vlada ni neposredno kriva, je odločno
pokazala na neučinkovitost določenih delov slovenskega gospodarstva.
Obvladujejo ga karteli, monopoli, oligopoli, tranzicijski baroni in politika.
Kartelni dogovori in monopolne strukture, katerih delovanje že kaže negativne
gospodarske učinke, so posledica neučinkovitega nadzora in pomanjkljivega
preprečevanja omejevanja konkurence zaradi aktivne vloge politike v
gospodarstvu ter neučinkovitih nadzornih institucij in pravosodnega sistema.
Slovenska podjetja in javna uprava tehnološke produkte
kupujejo po cenah, ki so višje od cen na primerljivih tujih trgih. Razlogi za
to so monopolne strukture in nakupi prek posrednikov, pri katerih so lahko cene
v posameznih primerih tudi za več deset odstotkov višje od distributerskih.
Največjo korist imajo posredniki in udeleženci v tej trgovini, ki iz naslova
višjih cen prejemajo visoke provizije. Posledice monopolnih in korupcijskih
struktur pa se ne kažejo le v višjih cenah. Slovenska podjetja so neučinkovita
tudi pri uvajanju in izrabi sodobnih tehnologij. Zato ne preseneča, da je
razpoložljivost najnovejše tehnologije po podatkih poročila o globalni
konkurenčnosti med omejitvenimi dejavniki slovenske tehnološke pripravljenosti
(Global Competitiveness Report 2007-2008, WEF).
Naravnost katastrofalno je stanje na področju inovacij. Po
številu visokotehnoloških patentov je bila Slovenija s 4,3 patenta na milijon
prebivalcev leta 2003 krepko pod povprečjem EU 27, ki je znašalo 22,3
(povprečje EU 15 je bilo 28,1). Še zlasti skrbi zelo nizko število patentov v
dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki
naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva. Že tako nizek delež
visokotehnoloških proizvodov v izvozu se je v zadnjih dveh letih še zmanjšal,
in sicer s 5,2 odstotka v letu 2004 na 4,5 odstotka v letu 2006 (povprečje EU
27 je znašalo 16,7 odstotka). Med novimi članicami EU 27 so imele leta 2006
samo štiri države nižji delež - Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija.
Povprečje preostalih 7 novih članic je znašalo 18,2 odstotka.
Vladi je treba priznati, da je naredila določene korake v
smeri izvajanja lizbonske strategije, a so ti koraki najbrž premalo ambiciozni.
Slovenija se po izdatkih za izobraževanje uvršča nad povprečje EU. Povečali so
se izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP, in sicer z 1,4 odstotka leta
2004 na 1,6 odstotka leta 2006. A je bilo povečanje premalo ambiciozno, da bi
Slovenija do leta 2010 lahko dosegla načrtovano povprečje EU, ki znaša 3
odstotke.
Pozitivni učinki kadrovskih čistk
Več kot očitno je, da slovensko gospodarstvo tehnološko
zaostaja, stanje pa se je v zadnjih letih še poslabšalo. Položaj zbuja skrb še
zlasti v podjetjih, v katerih nove uprave na veliko čistijo kadre, blizu
preteklim upravam. Veliko vrhunskih strokovnjakov si je že moralo poiskati nove
izzive. Cena, ki jo zaradi tega plačujejo podjetja, je visoka. Posledice se
občutijo na ravni celotnega gospodarstva, ki je v zadnjih treh letih tehnološko
nazadovalo. Kadrovske čistke pa lahko imajo tudi pozitivne učinke, ki se kažejo
na daljši rok. Ključni kadri, ki so morali zapustiti podjetja, pogosto
ustanovijo nova podjetja ali v že obstoječih prevzemajo ključno vlogo. Med
najbolj odmevnimi primeri so zagotovo družbe T-2, Tuš Telekom in Tušmobil, kjer
jedro vodstvenih, tehničnih in prodajnih ekip tvorijo nekdanji zaposleni v
njihovem največjem konkurentu in njegovih hčerinskih družbah.
Kadri so tudi sicer slovenska šibka točka, zato imajo
kadrovske čistke v podjetjih toliko usodnejše posledice. Slovensko gospodarstvo
se sooča s pomanjkanjem vrhunskih kadrov v ustvarjalnih poklicih, zlasti
inženirjev. Pomanjkanje raziskovalcev in inženirjev je med največjimi
omejitvenimi dejavniki omenjeno tudi v poročilu o globalni konkurenčnosti WEF.
Zato moramo podatke Statističnega urada o povečanju število zaposlenih v letih
2005 in 2006 za 17.183 interpretirati zelo previdno. Če upoštevamo zmanjšanje
delovnih mest, še zlasti v predelovalnih dejavnostih (7053), se je obseg na
novo zasedenih delovnih mest povečal celo za 25.262. Povečanje je bilo največje
v gradbeništvu (7222), poslovnih storitvah (7444) in zdravstvu (2000), kjer pa
zaposlovanje zelo verjetno ni bilo posledica pozitivnih učinkov vladnih reform
in izvajanja lizbonske strategije.
Razvojni učinki za naslednje mandate
Pred Slovenijo so veliki razvojni izzivi. Vlada se bo morala
najprej soočiti z negativnimi učinki visoke inflacije ter s svojimi
makroekonomskimi politikami preprečiti nadaljnjo rast cen in padanje
konkurenčnosti gospodarstva. Nadaljevati bo morala s konzervativno plačno in
fiskalno politiko ter skušati doseči večjo razvojno naravnanost državnih
proračunov za prihodnji dve leti. Morala bo tudi najti način za sodelovanje in
dogovor s socialnimi partnerji, saj brez korenitejših reform in
prestrukturiranja državnih izdatkov ne bo mogoče izvajati lizbonske strategije,
pospešiti tehnološkega razvoja in okrepiti mednarodne konkurenčnosti
slovenskega gospodarstva.
Tako vladajoče kot opozicijske politične stranke se bodo
morale zavedati, da brez korenitih reform državljanom ne bodo več mogle obljubljati
povečevanja blaginje. Potrebne so reforme, ki bodo izboljšale stanje na trgu
delu, trgu dobrin in finančnih trgih. Nadaljevati je treba z odpravljanjem
administrativnih ovir in krepitvijo pravne države. Dolgoročno pa bo lahko
uspešna le tista politika, ki se bo korenito lotila gospodarskih in socialnih
reform ter dala večji poudarek znanju in razvojnim usmeritvam, katerih učinek
bo viden šele v prihodnjih mandatih.
(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 24. november 2007)
