Vzgoja ‘nacionalnih šampionov’ jamči tehnološko povprečnost

Pred petimi leti je upravni odbor Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije sprožil pobudo za pripravo strategije razvoja sektorja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Po obsežni analizi, ki jo je opravila mednarodna korporacija IDC, je bil v letu 2004 pripravljen predlog strategije, ki pa se zaradi nesoglasij v upravnem odboru združenja ni nikoli izvajala. Trg IKT se je kljub temu razvijal naprej s svojim dotedanjim tempom in sledil globalnim trendom. Povsem drugače je v gospodarstvu. Pogoji, v katerih delujejo in se razvijajo slovenska podjetja IKT, se v zadnjih petih letih niso izboljšali. Ozrimo se nekoliko v zgodovino.

Obdobje velikih priložnosti

V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela Slovenija odlične možnosti za razvoj močnega sektorja IKT. Med srednje in vzhodnoevropskimi državami je veljala za najbolj perspektivno na področju IKT. Raziskovalci, ki so preučevali potencial majhnih držav za tehnološki preboj, so stavili nanjo. Smelo so jo postavljali ob bok Finski in azijskim tigrom – Singapurju, Hongkongu in Tajvanu. A prednosti Slovenija ni izkoristila. Propad podjetja Iskra Delta in razpad poslovnega sistema Iskra je nakazal kasnejše težave. Pogledi na vzroke propada Iskre Delte in razpada poslovnega sistema Iskra so različni. Pomembno vlogo pri tem so imele napačne strateške in politične presoje ter odločitve, v ozadju katerih je bil spopad vplivnih lobijev in parcialnih interesov, ki je onemogočal konsenz med ključnimi akterji.

Slovenija je bila med vsemi srednje in vzhodnoevropskimi državami gospodarsko najbolj razvita in vpeta v globalne gospodarske tokove. Slovenski paradni konj, SOZD Iskra, n.sol.o., je bil najpomembnejše podjetje slovenske in jugoslovanske elektroindustrije ter eno največjih v Evropi. Njegova proizvodnja je med drugim obsegala telekomunikacijske naprave, računalnike, merilne in regulacijske instrumente, sisteme za industrijsko avtomatizacijo, elektronske komponente in belo tehniko. SOZD Iskra je svojo moč krepil s številnimi povezavami in dolgoročnim sodelovanjem z velikimi mednarodnimi korporacijami.

SOZD Iskra je leta 1980 zaposloval 29.000 delavcev – skoraj devet tisoč več, kot jih je tedaj zaposlovala finska Nokia skupaj s podružnicami v tujini. Pred preoblikovanjem v holding leta 1989 je imel okoli 35.000 zaposlenih (le nekoliko več od Nokije). Leta 1989 so se iz SOZD-a Iskra odcepila nekatere podjetja (Iskra Ero, Iskratel, Iskraemeco, Iskra Rotomatika, danes koncern Hidria, Iskra Elektromotorji, danes Domel, Iskra Elektrooptika, danes Fotona, in drugi) in nadaljevala samostojno pot. Preostalih več deset podjetij se je preoblikovalo v Iskra Holding, d.d, ki je leta 1991 zaposloval 31.700 ljudi – okoli pet tisoč več od Nokije, ki se je v tistem času spopadala z velikimi finančnimi težavami. Iz Holdinga Iskra so se v procesu privatizacije odcepila še nekatera podjetja, med njimi tudi Iskra Avtoelektrika, d.d.

V Iskrinih podjetjih so ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajali lastne računalnike, med njimi modele 1680 (Iskra Data), ter 800 in Partner (Iskra Delta). Zgodba z razvojem računalnikov se je klavrno končala z modelom Triglav (Iskra Delta) in s stečajem Iskre Delte. V poslovnem sistemu Iskra je bila razvojno močna tudi proizvodnja telekomunikacijskih naprav, ki je Slovenijo uvrščala med redke države v svetu, v katerih so bili sposobni razvijati kompleksne telekomunikacijske naprave. V podjetju Iskra Kranj, predhodniku današnjega Iskratela, so prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000 razvili že daljnega leta 1979 in jo predstavili na konferenci ISS’79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov iz vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na konferenci World Telecom v Ženevi. Zaradi nespretnosti tedanjega poslovodstva svojih konkurenčnih prednosti niso izkoristili.

Usodno drobljenje razvojne dejavnosti

Vodilni direktorji, strategi in politiki so v osemdesetih letih napačno ocenili razvojne možnosti na področju IKT. Dejavnost v podjetjih znotraj sistema Iskra je bila že ves čas preveč razpršena. S tem so se kratkoročno sicer lahko zmanjševala operativna in poslovna tveganja, dolgoročno pa so se zmanjšale predvsem možnosti za razvojni preboj in preživetje sploh. Usodno je bilo razbitje poslovnega sistema Iskra, po katerem so nekatera podjetja nadaljevala povsem samostojne poti. S tem je bil zadan odločilni udarec razvojni dejavnosti, slovenska IKT podjetja pa so izgubila kritično maso, potrebno za razvoj globalno konkurenčnih celovitih tehnoloških produktov. Posledice za slovenski sektor IKT so bile dramatične, razmere pa so se še poslabšale z razpadom nekdanje skupne države. Zgovoren je podatek, da je število zaposlenih v celotnem slovenskem sektorju IKT danes polovico manjše od števila zaposlenih v sistemu Iskra ob koncu osemdesetih let.

Razvoj slovenskega sektorja IKT je močno zaznamoval propad Iskre Delte. Številni zaposleni, ki so morali zapustiti potapljajočo se ladjo, so danes na vodilnih mestih v slovenskih podjetjih IKT. Imeli so znanje, vpliv in povezave z mednarodnimi korporacijami. Bili so prisiljeni tvegati in večina je preživela viharne razmere. Toda podjetja , ki so zmogla razvojni preboj, lahko preštejemo na prste ene roke. Le redka podjetja IKT zaposlujejo več kot sto ljudi in so mednarodno prepoznavna. Zdi se, da je v slovenskem sektorju IKT še zmeraj močno prisoten duh propadle Iskre Delte. Svetli izjemi sta Iskra Avtoelektrika in Hidria, ki se razvijata v uspešni mednarodni korporaciji. Manj gotova je usoda kranjskega Iskratela, ki deluje na izjemno konkurenčnem ter razvojno in raziskovalno intenzivnem področju. Kljub nekaterim odličnim produktom, ki jih je razvil v preteklosti, so njegove možnosti za nadaljnjo uspešno samostojno pot pičle.

Odsotnost jasne razvojne politike

Slovenski direktorji, strategi in politiki v osemdesetih letih niso imeli dovolj znanja in vpogleda v prebojne tehnologije, da bi lahko zagotovili nadaljnjo krepitev in rast slovenskega sektorja IKT. Najeli so najboljšo globalno svetovalno družbo McKinsey, a njenih nasvetov niso upoštevali. Zgodba se danes ponavlja s paradnimi konji, kot so Iskraemeco, Iskratel in nenazadnje Telekom Slovenije.

Podjetja nimajo kritične mase, ki bi jim omogočila razvojni preboj. Prav tako nimajo zadosti tehnološkega, razvojnega in upravljavskega znanja. Medtem ko vodilna tuja podjetja IKT znanje iščejo v centrih znanja po svetu, se slovenska podjetja navezujejo, če sploh se, na slovenske »centre znanja«, ki so v svetovnem merilu na ravni manjših laboratorijev. V petnajstih letih na tem področju nismo dosegli nobenega premika. Namesto koncentracije znanja visokošolska in raziskovalna politika spodbujata nastajanje novih vrtičkov, kar dodatno slabi slovenski razvojni potencial.

Dovolj zgovoren je podatek, da se nobena mednarodna korporacija ni odločila, da bi pri nas postavila razvojni center. Sicer pa, kako bi se? Slovenija ne premore resnega razvojnega centra na področju IKT. Imeli smo nekaj izjemnih posameznikov, nismo pa uspeli izoblikovati velikih in homogenih raziskovalnih skupin, ki so potrebne za razvoj in raziskave na področju visokih tehnologij. Ob nizkih vlaganjih v raziskave in razvoj na področju IKT, še zlasti v podjetjih, ter razpršenosti podjetij in raziskovalnih potencialov ne preseneča zanemarljivo nizko število patentnih prijav. Poglejmo si nekaj podatkov o prijavah na evropski patentni urad. Slovenija je imela leta 2003 6,6 patentnih prijav na milijon prebivalcev (po začasnih podatkih za leto 2004 le 1,0). Povprečje EU-27 leta 2003 je znašalo 26,2 (EU-15 33,0; Finska 123,6; Švedska 62,3; Nizozemska 89,2; Avstrija 30,6; Madžarska 2,3). Po začasnih podatkih za leto 2004 so podatki naslednji: EU-27 18,2; EU-15 23,0; Finska 88,8; Švedska 45,9; Nizozemska 50,3; Avstrija 19,9; Madžarska 2,5.

Med glavnimi razlogi, da Sloveniji ni uspel razvojni preboj na področju IKT, je nekonkurenčnost slovenskega znanja, ki je posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov. Država in podjetja premalo vlagajo tako v razvoj kot v temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi voz lahko premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla.

Vzpon tehnološkega podjetništva?

Nekdanji voditelji iz poslovnega sistema Iskre so imeli velik vpliv na politiko. Mnogi med njimi so ga ohranili vse do danes. Zato ne preseneča, da je Slovenija, navkljub propadu največjega koncerna IKT v regiji, obdržala miselnost zaščite nacionalnih šampionov. Slovenski gospodarstveniki in politiki bi se morali končno zavedati, da v Sloveniji nismo bili sposobni ustvariti pogojev za razvoj velike mednarodne korporacije in da smo zamudili enkratno zgodovinsko priložnost. Kar pa ne pomeni, da kljub temu ne moremo imeti uspešnega sektorja IKT.

Podatki iz analize sektorja IKT kažejo, da njegova gonilna sila danes niso »nacionalni šampioni« ampak majhna, dinamična in inovativna podjetja. Tudi ta podjetja so lahko mednarodno uspešna – seveda v tržnih nišah. Njim bi morali podrediti gospodarsko in tehnološko politiko ter spodbujati razvoj tehnološkega podjetništva. Žal pa je zaradi napačnih gospodarskih in političnih prioritet ter prevelike zaščite »nacionalnih šampionov« Slovenija mednarodno nekonkurenčna tudi na področju podjetništva. Zato bi morala biti prioriteta gospodarske politike oblikovanje spodbudnega podjetniškega in konkurenčnega okolja. Na osnovi izkušenj iz tehnološko vodilnih držav bi morali spodbuditi sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, okrepiti vlaganje v raziskave in razvoj ter povezovanje razvojnih potencialov in osredotočanje na skupne cilje. S tem bi spodbudili gospodarsko rast in zaposlovanje ter hkrati ustvarili možnosti za povezovanje in rast podjetij.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2008; članek je bil objavljen z nekoliko drugačnimi naslovi in podnaslovi)

Centreks in nezakonito pridobivanje podatkov o zaposlenih

Nedavna afera na ministrstvu za zunanje zadeve je razkrila, da številne gospodarske družbe in institucije javne uprave z rednim spremljanjem telefonskih klicev nenehno in grobo kršijo ustavne pravice svojih zaposlenih. Razsežnosti tovrstnega početja so alarmantne, še zlasti zato, ker kažejo na dolgoletno nezakonito in protiustavno delovanje tako v gospodarstvu kot v javni upravi.

Ustava Republike Slovenije v 37. členu določa, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je podpisala tudi Slovenija, v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Konvencija nadalje določa: »Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«

Zakon o elektronskih komunikacijah v 103. členu podrobneje določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na vsebino komunikacij, s tem povezane podatke o prometu in lokacijske podatke ter dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Skladno z zakonom so prepovedane vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij. Izjeme so zakonito prestrezanje komunikacij na podlagi odločbe sodišča in primeri, ko je oblika prestrezanja in nadzora komunikacij nujno potrebna za prenos sporočil (npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS) ali izvajanje storitev. Pri slednjem velja, da če morajo operaterji pridobiti informacije o vsebini komunikacij, posneti ali shraniti komunikacije in z njimi povezane podatke o prometu, morajo o tem ob sklenitvi naročniške pogodbe oziroma ob začetku izvajanja javne komunikacijske storitve seznaniti uporabnika, informacije o vsebini komunikacije oziroma komunikacijo pa zbrisati takoj, ko je to tehnično izvedljivo in ko to ni več potrebno za izvedbo določene javne komunikacijske storitve.

Množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Skladno z ustavo in zakonom o elektronskih komunikacijah pomeni posredovanje podatkov o komunikacijah zaposlenih, uporabnikov javnih komunikacijskih storitev, s strani operaterjev tretji osebi nezakonito in protiustavno dejanje, razen v primerih, določenih z zakonom. Presenetljivo je, kako mlačno so se na ugotovitev o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenim v javni upravi in gospodarstvu odzvali pristojni državni organi.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave naj bi podatke pridobivale za namen nadzora stroškov komunikacijskih storitev. Več kot 3000 slovenskih institucij, vključenih v sistem Centreks, naj bi imelo možnost pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih. Številne med njimi to možnost s pridom izkoriščajo. Z uvedbo storitev zasebnih mobilnih omrežij se je pričel izvajati tudi nadzor mobilnih komunikacij zaposlenih. V javni upravi je tako preko dvesto tisoč telefonskih številk, za katere imajo institucije možnost brez sodnega naloga pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave do zaupnih podatkov o komunikacijah zaposlenih lahko pridejo v sklopu storitve razčlenjenega računa, to je specifikacije z razčlenjenimi klici, ki je tako podrobna, da omogoči preverjanje računa za uporabo telefonskih storitev ali posameznih klicev. Vsebino razčlenjenega računa ter pogoje za njegovo izdajo določa splošni akt o razčlenjenem računu, ki ga je leta 2002 izdala tedanja agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo (danes agencija za pošto in elektronske komunikacije).

Pri izdaji razčlenjenega računa pravnim osebam bi le-te morale pridobiti osebno privolitev zaposlenih oziroma zaposlene z zbiranjem osebnih podatkov seznaniti. Pridobivanje in obdelava osebnih podatkov iz razčlenjenega računa brez tega pomeni kršitev z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih. Tovrstni podatki pa se lahko zbirajo in obdelujejo samo za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov.

Po interpretacijah, ki so se pojavile v medijih, naj bi bile pravne osebe upravičene do pridobivanja zaupnih podatkov od operaterjev o komunikacijah svojih zaposlenih, ker naj bi jih pridobivale v sklopu fiksnih in mobilnih zasebnih komunikacijskih storitev oziroma omrežij. V nadaljevanju pa bomo na kratko pokazali, da ti argumenti ne držijo in da dejansko lahko gre za nezakonito in protiustavno ravnanje. Centreks namreč ni zasebno telekomunikacijsko omrežje, analogija pa velja tudi za zasebna mobilna omrežja.

Neučinkovita regulacija elektronskih komunikacij

Za razumevanje sedanje situacije se moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Ob uveljavitvi zakona o telekomunikacijah leta 1997 je prišlo do unikatne rešitve pri regulaciji telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Zakon je določal, da so storitve govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov javne telekomunikacijske storitve, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji. Zakon je nadalje določal, da se javne telekomunikacijske storitve zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna služba.

Uredba o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja pa je, v nasprotju z zakonom, na osnovi katerega je bila sprejeta, tehnološko omejila javne telekomunikacijske storitve govorne telefonije s tem, ko je določila pasovno širino, v kateri se prenaša govor (3,1 kHz). Čeprav je bila takšna rešitev strokovno sporna in neustavna, se je obdržala vse do sprejema novega zakona o telekomunikacijah leta 2001. Razlog za svojevrstno regulacijo telekomunikacij je bila omejitev javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije, ki so se opravljale kot obvezna gospodarska javna služba, na storitve govorne telefonije PSTN.

Posledica svojevrstne regulacije telekomunikacijskih storitev je bila, da smo naenkrat imeli javne storitve govorne telefonije (PSTN), ki so bile obvezna gospodarska javna služba, in tržne storitve govorne telefonije (ISDN in Centreks). Skladno s tedaj veljavnim zakonom o telekomunikacijah so se tržne storitve govorne telefonije izvajale na osnovi priglasitve in niso bile podvržene cenovnemu in regulatornemu nadzoru državnih organov. Za tržne storitve govorne telefonije je bil slovenski telekomunikacijski trg de jure popolnoma liberaliziran že leta 1997. Na ločitvi storitev govorne telefonije na javne in tržne temelji kasneje uveljavljeno prepričanje, da predstavlja sistem Centreks zasebno telekomunikacijsko omrežje. Kar pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, zmotno.

Že skladno z zakonom o telekomunikacijah iz leta 1997 je bilo jasno, da je sistem Centreks del javnega in ne zaprtega telekomunikacijskega omrežja. Zakon je namreč jasno razmejil med javnim in zaprtim telekomunikacijskim omrežjem. Razmejitev med zaprtim oziroma zasebnim in javnim telekomunikacijskim omrežjem pa ne more biti določena le z naborom storitev, saj so storitve sestavni del omrežja. Zato je bil sistem Centreks, skladno z zakonsko opredelitvijo javnega oziroma zaprtega telekomunikacijskega omrežja, nedvoumno del javnega omrežja. Še več, naročniki sistema Centreks so dele svojih prej zasebnih omrežij nadomestili z javnim telekomunikacijskim omrežjem. S sprejemom zakona o telekomunikacijah leta 2001 in zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004 je postala regulacija telekomunikacij še bolje opredeljena, odpravljena pa je bila tudi shizofrena dvojnost storitev govorne telefonije. Enako kot za Centreks velja za zasebna mobilna omrežja. Tudi ta omrežja dejansko niso zasebna omrežja, ampak so del javnega mobilnega omrežja.

Na osnovi teh dejstev gospodarske družbe in institucije javne uprave nikakor niso upravičene do pridobivanja podatkov o javnih komunikacijskih storitvah zaposlenih, ki se nanašajo na vsebino komunikacij, s tem povezanimi podatki o prometu in lokacijskimi podatki ter dejstvi in okoliščinami neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Pridobivanje tovrstnih podatkov brez osebne privolitve zaposlenih oziroma njihove vednosti ter uporaba osebnih podatkov za nadziranje in spremljanje elektronskih komunikacij zaposlenih je nezakonito in protiustavno ter predstavlja grobo teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih.

Nezakonita praksa in neučinkovit nadzor

Kako je sploh mogoče, da se je, kljub jasni zakonodaji, dogajalo večletno nezakonito in protiustavno ravnanje delodajalcev. Upravičeno se postavlja dvom v pravno državo ter v kompetentnost pristojnih državnih organov. Zato je toliko bolj pomembno, kako se bodo ti odzvali na množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih v zvezi z nezakonitim in protiustavnim pridobivanjem ter uporabo podatkov o njihovih komunikacijah. Vsekakor bi se morali odzvati hitro in odpraviti sedanje nezakonito in protiustavno stanje.

Poostriti bi morali nadzor nad ravnanjem ne le operaterjev, ampak predvsem gospodarskih družb in institucij javne uprave. Gospodarske družbe in institucije sicer sprejemajo ustrezne interne akte, a so ti pogosto le mrtva črka na papirju. Zato bi morali nadzirati, kako je z varovanjem zasebnosti in osebnih podatkov zaposlenih v zasebnih komunikacijskih omrežjih, sistemih elektronske pošte in računalniških sistemih. Z uvajanjem novih tehnologij se možnost zlorab in vdora v zasebnost posameznikov povečuje. Še več, zlorabe so za »strokovnjake« trivialne in jih je zelo težko odkriti.

Nadzorni in inšpekcijski organi v Sloveniji niso kos izzivom sodobnih tehnologij. Zato obstaja velika verjetnost, da veliki bratje o nas vedo mnogo več, kot bi si mi želeli. Vedo, s kom se pogovarjamo, s kom si dopisujemo, poznajo naše najpriljubljenejše spletne strani, lahko nas spremljajo preko mobilnega telefona, lahko prisluškujejo našim klicem in pogovorom, … Naša zasebnost lahko brez ustreznega nadzora hitro postane tudi predmet različnih izsiljevanj in korupcije. Zato je nujno, da država v primerih odkritih nezakonitih in protiustavnih dejanj ter nepravilnosti ustrezno ukrepa. Okrepiti bi morali tudi nadzor, kjer pa se zaposleni ne morejo zanesti na državo, ki ne premore zadostnega števila usposobljenih inšpektorjev. V tujini se s temi vprašanji intenzivno ukvarjajo sindikati, ki pa so pri nas najbrž še bolj bosi kot država. Zato je pomembno, da postanemo osveščeni uporabniki sodobnih tehnologij in da se vsak trenutek zavedamo pasti ter nevarnosti njihove uporabe.

(Prva objava: razgledi.net, 19. februar 2008)