Sezona lova na Telekom Slovenije odprta

Dan pred inavguracijo ameriškega predsednika Obame je Telekom Slovenije na spletnem portalu Ljubljanske borze objavil novico, ki bi lahko bila znanilka preobrata v odškodninskih tožbah proti Telekomu Slovenije. Vrhovno sodišče je 16. decembra 2008 zavrnilo revizijo Telekoma Slovenije proti sodbi upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo v upravnem sporu Telekoma Slovenije zoper odločbo urada za varstvo konkurence (UVK). Vrhovno sodišče je tako pritrdilo ugotovitvam UVK in upravnega sodišča, da je Telekom Slovenije, kot podjetje s prevladujočim položajem na trgu telekomunikacijske infrastrukture, v primeru družbe ABM informacijski inženiring, d.o.o., svoj položaj zlorabljal za vplivanje na odvisni trg nudenja storitev dostopa do interneta in oviral konkurenco v korist svojega Siola.

Judikat vrhovnega sodišča je precedenčen in tako vzpostavlja sodno prakso na področju varstva konkurence v Sloveniji, ki bo nedvomno vplivala na vse ostale spore Telekoma Slovenije z alternativnimi operaterji, kjer je Telekom Slovenije svoj prevladujoči položaj na trgu telekomunikacijske infrastrukture zlorabljal za vplivanje na trg nudenja storitev dostopa do interneta v škodo alternativnih operaterjev (gre za tako imenovani princip vzvodnega delovanja, ang. »leverage«). Vrhovno sodišča je pri presoji procesnih očitkov in v materialno pravnem preizkusu podrobno analiziralo sodbo upravnega sodišča in pri tem ugotovilo, da revizijski razlogi Telekoma Slovenije niso bili utemeljeni, podrobno pa je utemeljilo tudi materialno pravno pravilnost odločbe UVK.

Telekom Slovenije je že napovedal, da bo zoper sodbo vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, ki pa nima veliko možnosti za uspeh, saj so bili doslej trije organi soglasni, da je Telekom zlorabljal svoj prevladujoči tržni položaj, pa tudi praksa sodišč v članicah EU ni na njegovi strani. Vrhovno sodišče je Telekomovo zlorabo s paketno prodajo infrastrukture in storitev primerjalo z znano Microsoftovo zlorabo s paketno prodajo operacijskega sistema in programske opreme, o kateri se je leta 2004 negativno izrekla Evropska komisija, potem pa leta 2007 še sodišče evropskih skupnosti. Tako bo lahko Telekom v svoji ustavni pritožbi izpodbijal kvečjemu ustavnost zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, s čimer pa se bo prej ko slej osmešil, saj je varstvo konkurence ustavna kategorija, ki jo varuje celo isti člen ustave Republike Slovenije, kot svobodno gospodarsko pobudo.

Konkurenčni spor, ki je epilog dobil v letošnjih hladnih januarskih dneh, se je pričel pred natanko desetimi leti. Družba ABM je 28. januarja 1999 na Telekom Slovenije naslovila dopis s ponudbo za poslovno sodelovanje oziroma vključitev zgoščenke s programom za dostop do interneta v paket ISDN 3000. Telekom Slovenije je z dopisoma z dne 3. marca 1999 in 28. junija 1999, ter dodatno na sestankih dne 16. aprila 1999 in 8. julija 1999 ter nato tudi v nadaljnjih postopkih neutemeljeno zavračal ponudbo družbe ABM. Ker pa je Telekom Slovenije že prej v svoj paket ISDN 3000 vključil CD ROM Siola, takrat poslovne enote v sestavi Telekoma Slovenije, kasneje samostojne pravne osebe pod firmo SiOL, d.o.o., in leta 2007 ponovno vključene v matično družbo, je s tem neutemeljeno diskriminiral ABM in zlorabil prevladujoči položaj v smislu določb zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Telekom Slovenije je s svojim ravnanjem družbi ABM povzročil veliko poslovno škodo. ABM se zaradi omenjene zlorabe, kakor tudi zaradi nekaterih drugih težav v poslovnih odnosih s Telekomom Slovenije, ki jih je prav tako obravnaval UVK, ni mogel uveljaviti kot ponudnik dostopa do interneta. Po podatkih Ajpesa je družba ABM od lanskega septembra v prisilni poravnavi in je brez velikih možnosti za ponovni vzpon na trgu internetnih storitev. Podobna usoda je doletela številna druga slovenska internetna podjetja. Število ponudnikov dostopa do interneta se je v desetih letih dramatično zmanjšalo. Po informacijah alternativnih operaterjev in ponudnikov storitev so Telekom Slovenije in/ali njegove hčerinske družbe domnevno zlorabili svoj prevladujoči tržni položaj oziroma pomembno tržno moč v številnih primerih. Škoda, ki so jo domnevno utrpela podjetja, samo na osnovi trenutnih odškodninskih zahtevkov znaša 275 milijonov evrov (oziroma dobro tretjino borzne vrednosti celotnega Telekoma!). Pri tem pa je potrebno poudariti, da mnoga podjetja odškodninskih zahtevkov sploh niso vlagala, saj niso imela niti finančnih virov niti časa in pravnih služb, da bi si lahko privoščila dolgotrajne sodne spore s Telekomom Slovenije, le nekatera med njimi pa so se uspela poravnati.

Postopek pred UVK, ki ga je sprožil ABM, je epilog na najvišji sodni instanci torej doživel šele po desetih letih. Povsem ločeno od tega poteka odškodninska tožba proti Telekomu Slovenije, ki jo je ABM vložil že v oktobru 2002. Tožbeni zahtevek je 4,2 milijonov evrov, kar danes skupaj z obrestmi znaša preko 9 milijonov evrov. Nenavadno je, da se ABM doslej še ni uspel izvensodno poravnati s Telekomom Slovenije, kljub pravnomočni odločbi in vloženi tožbi, medtem ko se je Telekom na primer poravnal z mariborsko družbo Amis že kmalu potem, ko je UVK izdal odločbo o zlorabi in ko je Amis samo zagrozil s tožbo.

Med slovenskimi podjetji je bila zavest o vlogi konkurenčnega in regulativnega znanja ter veščin pri poslovanju zmeraj podcenjena. Manjša podjetja za tovrstne svetovalne storitve praviloma niso bila pripravljena plačati, večja pa so stavila predvsem na razne lobiste ali strokovnjake iz katerega od telekomunikacijskih lobijev. Zadnje čase se na tem področju vendarle dogajajo premiki, saj se je izkazalo, da so politične povezave za dolgoročni uspeh premalo. Zato lahko pričakujemo, da bodo konkurenti sprožili nove postopke proti Telekomu Slovenije in njegovim hčerinskim družbam pred UVK ter vložili nove odškodninske tožbe. Razlog, da se število odškodninskih zahtevkov proti Telekomu Slovenije povečuje, je v veliki meri posledica negativne poslovne kulture poslovodstva družbe, katerega ravnanje do konkurence so državni organi v preteklosti praviloma nagrajevali s svojo neaktivnostjo ali izjemno počasnostjo. Značilna za poslovno kulturo Telekoma Slovenije v zadnjih dvanajstih letih in pol je javna izjava enega izmed članov poslovodstva družbe v začetku leta 2001 (ko so se ob sprostitvi telekomunikacijskih trgov začeli pojavljati prvi alternativni operaterji), da se Telekom nima kaj pogajati z njimi (o.p. z alternativnimi operaterji), da naj kar tožijo, če jim kaj ni prav, da ima Telekom odlične odvetnike, pa da bodo potem videli, kdo ima več denarja, da bo vzdržal sodne postopke.

Predstavniki države ravnanje članov poslovodstva Telekoma Slovenije, ki mu konkurenca očita domnevno protikonkurenčno delovanje, komentirajo kot »delo v korist podjetja« in s tem v korist države kot njegovega lastnika. Takšno razmišljanje in stanje duha državnih uradnikov in politikov pa ni le neetično, ampak skrajno sprevrženo in zaskrbljujoče. Protikonkurenčno delovanje je namreč nezakonito in lahko tudi kaznivo. Poleg tega država koristi nima le od podjetij v svoji lasti, pač pa tudi od ostalih podjetij, ki predstavljajo vir prihodkov za državni proračun in zaposlovanje. Kot je pokazala analiza telekomunikacijskih in informacijskih podjetij, so bila mala in srednje velika podjetja tudi pomemben generator rasti in zaposlovanja. K takšnemu stanju duha in poslovne kulture v državnih podjetij je največ prispevala država sama z nedelovanjem svojih institucij, ki spornega in nezakonitega ravnanja državnih podjetij niso sankcionirala. S tem je država omogočala, da so nadzor nad državnimi podjetji prevzeli vplivni lobiji, ki so imeli velik vpliv na kadrovanje in nabave, s čimer je bila državi povzročena ogromna finančna škoda. V kolikor bi državna podjetja morala plačevati visoke globe ali odškodnine, bi bil položaj povsem drugačen.

Tako pa sta regulatorja, UVK in Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), razmeroma pozno pričela opravljati svoje poslanstvo. UVK je na področju telekomunikacij od leta 1997 do danes izdal le pet odločb o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma Slovenije, od katerih so le tri pravnomočne. UVK je sicer dobil številne prijave ali informacije o zlorabah prevladujočega položaja s strani Telekoma Slovenije ali njegovih hčerinskih družb, a nikoli ni uvedel postopka ugotavljanja domnevne zlorabe ex-officio, kar mu sicer nalaga zakonodaja. Direktor se je izgovarjal na zahtevnost postopkov in pomanjkanje denarja. Značilna za delo UVK je druga odločba o Telekomovi zlorabi v škodo družbe ABM (pri telefonskih številkah), za katero je UVK potreboval celih osem let. »Temeljito delo« pri tej odločbi (spis je v resnici sedem let ležal v predalu) je bila kaplja čez rob, ki je konec leta 2007 odplaknila Andreja Plahutnika z mesta direktorja UVK. Počasno delo UVK pa je Telekom Slovenije zagotovo obvarovalo pred še eno odškodninsko tožbo v podobni višini s strani družbe ABM.

Telekom Slovenije zaradi zlorab protikonkurenčnih pravil doslej ni plačal še niti ene globe, zahvaljujoč dolgotrajnim sodnim postopkom na sodiščih pa njegovim tožnikom še ni bila dosojena niti ena odškodnina. Doslej je plačal le zanemarljive odškodnine v izvensodnih poravnavah s podjetji, ki so denar nujno potrebovala in so se bila pripravljena pogoditi za bagatelne vsote. ABM bi lahko bil prvi primer, ki bi iztožil, v primerjavi z ostalimi tožniki sicer simbolično odškodnino na sodišču. V sodnem postopku dosojena odškodnina Telekomu Slovenije pa bi bil precedenčni primer za vse ostale, mnogo višje odškodninske zahtevke, zato je še kako pomembno, da bi ABM svoj postopek nekoč pripeljal do konca. Trenutno mu ne kaže preveč dobro, saj so se v dobrih šestih letih v postopku na prvostopenjskem sodišču po pisanju Financ zamenjale že tri sodnice in iz objav obravnav na Okrožnem sodišču v Ljubljani je videti, da se na sodišču že 18 mesecev ni zgodilo nič. So zamenjave sodnikov in dolgotrajnost postopka rezultat neodvisnosti sodne veje oblasti ali česa drugega?

V kolikor bi ABM ali kdorkoli drug od alternativnih operaterjev oziroma ponudnikov storitev iztožil odškodnino od Telekoma Slovenije, bi se sprožil plaz, ki bi lahko v času finančne krize dodobra načel finančno zdravje Telekoma Slovenije in še dodatno zmanjšal vrednost državnega deleža v družbi, ogrozil pa bi tudi proračunske prihodke iz naslova dividend. To dejstvo vsekakor predstavlja dovolj visoko tveganje za državo kot lastnika, da bi morala vlada sprejeti ustrezne ukrepe in zaščititi državno premoženje.

Zlorabljanje prevladujočega položaja Telekomu Slovenije se je doslej morda res izplačalo. Razmere pa se danes na srečo vendarle spreminjajo. Slovenija je že in bo še morala prevzeti pravni red in tudi prakso EU na področju varstva konkurence ter pohitriti reševanje sodnih sporov s področja varstva konkurence. Vse to pa bo povečalo finančna tveganja zaradi morebitnih visokih odškodninskih tožb, pa tudi visokih kazni, ki jih lahko Telekomu Slovenije izreče UVK po lani sprejeti noveli zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Evropska komisija je lansko leto sprejela Belo knjigo priporočil o odškodninskih tožbah, v kateri državam članicam priporoča izboljšanje učinkovitosti postopkov v odškodninskih tožbah, ki jih vlagajo oškodovanci zaradi omejevalnih ravnanj, to je omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja. Zagotavljanje pravičnih odškodninskih sistemov bi po mnenju Evropske komisije samo po sebi imelo tudi koristne učinke za preprečevanje prihodnjih kršitev in večje spoštovanje konkurenčnih pravil. Evropska komisija je priporočila oblikovala na podlagi sodne prakse sodišča evropskih skupnosti in po opravljeni diskusiji v državah članicah bo predvidoma že letos sprejela direktive, ki bodo za države članice zavezujoče. Bistveni je del Bele knjige, ki govori o temeljni pravici žrtev protikonkurenčnih ravnanj do polne odškodnine. Po mnenju evropske komisije je Bela knjiga pomemben dokument, ki naj bi olajšal varstvo konkurence v zasebnem interesu in poenostavil odškodninske postopke, da bodo imele vse žrtve kršitev konkurenčnega prava Evropskih skupnosti dostop do učinkovitih mehanizmov pravnih sredstev in tako prejele polno odškodnino za škodo, ki so jo utrpele.

Kaj lahko naredi vlada Boruta Pahorja? Predvsem ne sme dovoliti, da se nadaljuje sprevržena logika državnih funkcionarjev in politikov, ki so ali še zagovarjajo ravnanje poslovodstva Telekoma Slovenije, češ da ravna v dobro družbe in s tem države. Na osnovi izkušenj iz drugih držav bi morala imenovati kompetenten, politično neodvisen nadzorni svet in poskrbeti za spremembe v načinu vodenja Telekoma Slovenije. Smiselno bi bilo izvesti tudi izredno revizijo poslovanja družbe za obdobje zadnjih petih let, ko so bile vložene najvišje odškodninske tožbe, in preveriti smotrnost nekaterih poslovnih potez. Nekateri pokazatelji že kažejo na neuspešen telekomunikacijski razvoj Slovenije, ki bi prav lahko bil posledica neustreznega vodenja državnega Telekoma Slovenije. Pri morebitnih kadrovskih menjavah pa država ne bi smela podleči pritiskom lobijev, ki so zadnjih dvajset let iz ozadja obvladovali Telekom Slovenije in njegove hčerinske družbe ter trenutno brez sramu silijo v ospredje. Če bi imela vlada resen namen spremeniti sedanje stanje, bi morala v poslovodstvo pripeljati ugledne tuje menedžerje, ki bi poskrbeli za kadrovsko prevetritev družbe in zagotovili njen nadaljnji razvoj ter ki bi, ne nazadnje, znali prebrati kaj pravzaprav piše v zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence in bi prebrano tudi razumeli.

(Prva objava: razgledi.net, 26. januar 2009)