Več kot deset let po uvedbi postopka je konec lanskega leta s sodbo Upravnega sodišča postala pravnomočna odločba Javne agencije za varstvo konkurence (AVK), ki je ugotovila, da je Telekom Slovenije od 1. decembra 2002 do 5. septembra 2005 zlorabljal prevladujoči položaj na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa z bitnim tokom prek bakrenega omrežja v Republiki Sloveniji. Iz sklepa o uvedbi postopka pred dobrimi desetimi leti je razvidno, da je AVK v postopku obravnaval sporno pogojevanje zakupa priključka ADSL s hkratnim sprejemanjem dodatne obveznosti zakupa priključka ISDN, ki po svoji naravi niti po trgovinskih običajih ni povezan z zakupom priključka ADSL. V času zlorabe je tako Telekom Slovenije »izsilil« prodajo več deset tisoč priključkov ISDN in zanje več let pobiral višjo naročnino. Navkljub pravnomočno ugotovljeni zlorabi prevladujočega položaja, senat AVK Telekomu ne bo izrekel globe za prekršek, ker je prekršek zaradi dolgotrajnega postopka zastaral.
Kljub dolgotrajnemu postopku, odškodninska odgovornost Telekoma Slovenije zaradi oškodovanja končnih uporabnikov še ni povsem zastarala. Oškodovani uporabniki imajo še dva meseca časa in lahko tožbo za vračilo denarja vložijo najkasneje do 20. aprila. A možnosti, da bi iztožili celotno odškodnino, so pičle. Slovenski pravni red namreč ne pozna instituta skupinskih tožb, ki v takšnih primerih edini lahko zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic oškodovanih naročnikov.
Medtem ko tečejo priprave na množično vložitev odškodninskih tožb, je Telekom Slovenije zagotovo že vložil zahtevo za revizijo postopka pred Vrhovnim sodiščem RS. Odziv je pričakovan, saj Telekom vedno izkorišča vse pravne poti, s katerimi poskuša “kupiti” čas v škodo konkurence in javnega interesa. Zaradi dolgotrajnih postopkov pa se lahko vprašamo, ali pravna država deluje oziroma koga ščiti.
Ustava RS v 74. členu prepoveduje dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Prepoved omejevanja konkurenca je torej pomembna ustavno zavarovana vrednota, saj se posamezna protipravna dejanja praviloma podrobneje določajo z zakoni in je njihova opredelitev na ustavni ravni izjema.
Ustava RS prepoved omejevanja konkurence in nelojalne konkurence omenja v istem členu, v katerem zagotavlja svobodo gospodarske pobude. Ta člen tudi določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. To pomeni, da so načelu svobodne gospodarske pobude že na ustavni ravni postavljene normativne omejitve.
Konkretna opredelitev prepovedi omejevanja konkurence je urejena z zakonom. Kršenje predpisov, ki urejajo varstvo konkurence, se sankcionira tako prekrškovno (z globami do višine 10-odstotkov letnega prometa), v skladu s kazenskimi določbami Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), kot kazensko (s kaznijo do petih let zapora), v skladu z določbami 225. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V primeru pravnomočne obsodbe pa Telekom Slovenije, v skladu z določbami 42. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), tudi ne bi smel sodelovati v postopkih javnega naročanja. Podobno bi bil, v skladu z določbami 32. člena Zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti (ZJNPOV), izločen tudi postopkov javnega naročanja na tem področju.
Kljub ustavni prepovedi in kaznivosti omejevanja konkurence, Telekom Slovenije že vrsto let pravila konkurence grobo krši. To dokazuje (do sedaj pet) pravnomočnih odločb, (vsaj) pet izvensodnih poravnav Telekoma z oškodovanimi konkurenti in zadnja odločba AVK o zlorabi prevladujočega položaja na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa, ki je združila pred tem štiri ločene postopke.
Telekom Slovenije doslej še ni bil deležen kakršnihkoli prekrškovnih niti njegovo poslovodstvo kazenskih sankcij in do sedaj je, kljub številnim tožnikom, le enemu oškodovancu uspelo sodno izterjati odškodnino. Poleg tega je država Telekomu z neučinkovitim varstvom konkurence in potrošnikov omogočila nezakonite dobičke, ustvarjene z zlorabami prevladujočega položaja v zadnjih osemnajstih letih, s tem pa tudi neupravičeno obogatitev in dodatno izkrivljanje konkurence na trgu. Zaradi neučinkovitega varstva konkurence in sodnega varstva, so Telekomovi konkurenti nemočni. Če želijo, da se pogoji za njihovo poslovanje izboljšajo, bodo morali poiskati nove pravne možnost ter odločneje zahtevati sistemske spremembe in učinkovitejše delovanje pravne države.
Čas je, da se odzove tudi Vlada RS. Sedanje sistemske pomanjkljivosti Telekomu Slovenije omogočajo izrabljanje pravne države in delovanje v nasprotju z javnim interesom. Sistemske pomanjkljivosti so prisotne na več ravneh in zahtevajo ukrepanje. Postopki AVK so odločno predolgi. Določbe četrtega odstavka 37. člena ZPOmK-1, v skladu s katerimi mora AVK izdati odločbo o obstoju kršitve določb 6. ali 9. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije v dveh letih od izdaje sklepa o uvedbi postopka, so zgolj črka na papirju.
Poleg tega se prepogosto “dogajajo” procesne napake, zaradi katerih odločbe nato padejo na upravnem sodišču in jih mora AVK ponovno obravnavati. AVK v preteklosti tudi ni obravnaval vseh omejevalnih ravnanj. Čeprav za to morda obstajajo objektivni razlogi, pogojeni s kadrovskimi in finančnimi viri regulatorja, pa izkušnje iz tujine kažejo, da je smiselno ohraniti večjo iniciativo oškodovanih podjetij pri uvedbi postopkov.
Slovenski sodniki so še zmeraj premalo usposobljeni za sojenje v konkurenčnih sporih, izobražujejo pa jih strokovnjaki iz Pravne fakultete v Ljubljani in odvetniki, ki hkrati svetujejo tudi kršiteljem pravil konkurence. Poleg tega je Okrožno sodišče v Ljubljani šele predlani oblikovalo posebno skupino treh sodnikov, specializiranih za reševanje sporov s področja varstva konkurence.
Četudi bi povečali učinkovitost regulatorja in sodišč, zlorabe pravil konkurence ne bi izkoreninili. Za preprečevanje nadaljnjih zlorab bi bile najučinkovitejše kazenske sankcije, na kar je že leta 2010 opozarjal dr. Klemen Podobnik s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani v oddaji Glasovi svetov na programu ARS Radia Slovenija. Po njegovem mnenju protikonkurenčnih dejanj ni mogoče preprečevati drugače kot z represijo. Vse razen represije se je doslej izkazalo za utopijo. Podobno načelo lahko izpeljemo tudi iz ekonomske teorije prava, da varstvo konkurence ne more biti učinkovito, če kršiteljem, kljub (ne)plačilu globe in odškodnine, ostaja večji del protipravno pridobljenega premoženja, saj se jim tako zlorabe “splačajo”, pravica, ki naj bi jo varoval 74. člen Ustave RS, pa se izgubi v nedorečeni zakonodaji ali v zakonskem “črkobralstvu” sodišč.
Kljub dolgotrajnemu postopku, odškodninska odgovornost Telekoma Slovenije zaradi oškodovanja končnih uporabnikov še ni povsem zastarala. Oškodovani uporabniki imajo še dva meseca časa in lahko tožbo za vračilo denarja vložijo najkasneje do 20. aprila. A možnosti, da bi iztožili celotno odškodnino, so pičle. Slovenski pravni red namreč ne pozna instituta skupinskih tožb, ki v takšnih primerih edini lahko zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic oškodovanih naročnikov.
“Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.”
Četudi bi povečali učinkovitost regulatorja in sodišč, zlorabe pravil konkurence ne bi izkoreninili. Za preprečevanje nadaljnjih zlorab bi bile najučinkovitejše kazenske sankcije, na kar je že leta 2010 opozarjal dr. Klemen Podobnik s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani v oddaji Glasovi svetov na programu ARS Radia Slovenija. Po njegovem mnenju protikonkurenčnih dejanj ni mogoče preprečevati drugače kot z represijo. Vse razen represije se je doslej izkazalo za utopijo. Podobno načelo lahko izpeljemo tudi iz ekonomske teorije prava, da varstvo konkurence ne more biti učinkovito, če kršiteljem, kljub (ne)plačilu globe in odškodnine, ostaja večji del protipravno pridobljenega premoženja, saj se jim tako zlorabe “splačajo”, pravica, ki naj bi jo varoval 74. člen Ustave RS, pa se izgubi v nedorečeni zakonodaji ali v zakonskem “črkobralstvu” sodišč.
No comments:
Post a Comment