Decembra lani se je iztekel petletni splošni rok, v katerem bi v skladu z določbami Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) morali biti različni deli družbe in okolja, kot so javne službe, grajeno okolje, blago in storitve, namenjene javnosti, informacije, komunikacije ipd. dostopni vsem, predvsem invalidom. V nasprotju z zakonskimi zapovedmi iz petega odstavka 8. člena in četrtega odstavka 43. člena ZIMI pa še vedno niso predpisane minimalne zahteve za preprečevanja diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. Skrajni zakonski rok za sprejem podzakonskega predpisa, ki bi ga moral izdati minister, pristojen za invalidsko varstvo, se je iztekel že 11. 12. 2011. Državljanom, prizadetim zaradi diskriminacije, tako ne preostane drugega, kot da svoje pravice uveljavljajo po sodni poti. Zaradi očitnega protipravnega ravnanja državnih organov, zaradi katerega so izpostavljeni diskriminaciji, pa lahko na podlagi 26. člena ustave vložijo tudi odškodninsko tožbo zoper državo in zahtevajo povračilo nastale škode.Na osnovi analize, ki jo je Svet za elektronske komunikacije (SEK) izvedel v letu 2015, smo lahko globoko zaskrbljeni nad opustitvijo pravnega urejanja, regulacije in nadzora, za katerega je odgovorna neposredno država in ki povzroča ali ohranja sistemsko diskriminacijo invalidov. Iz mnenja SEK izhaja, da država nerazumno dolgo opušča svojo temeljno dolžnost spoštovati, varovati in zagotavljati učinkovito dejansko uživanje pravice do enakega obravnavanja invalidov. Zaradi tega so invalidi vsakodnevno izpostavljeni množičnim kršitvam prepovedi diskriminacije. To velja tako za uresničevanje temeljnih človekovih in drugih pravic kot tudi v številnih vsakdanjih situacijah.
Država se ukvarja zlasti z različnimi pravno vprašljivimi mehanizmi, kot so kvote, finančne spodbude in olajšave pri zaposlovanju in drugimi podobnimi mehanizmi, ki pa diskriminacije ne odpravljajo, ampak lahko začaran krog izključevanja vzdržujejo ali celo vzpodbujajo. Ne vzpostavlja pa drugih, učinkovitejših in zakonsko sicer določenih mehanizmov za odpravljanje diskriminacije. Podobne ugotovitve kot SEK izpostavlja zagovornik načela enakosti.
SEK je pozval vlado in ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, da pričneta nemudoma izvajati pravice invalidov iz Konvencije o pravicah invalidov in zagotovita učinkovito zaščito invalidov pred diskriminacijo. Predvsem bi morala takoj pričeti urejati sistemski okvir za uveljavljanje zahtev po razumni prilagoditvi potrebam invalidov ter minimalne standarde preprečevanja diskriminacije invalidov pri dostopu do blaga in storitev.
Poleg tega se SEK zavzema za takojšnjo zagotovitev dostopnosti do informacij in komunikacij, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi (9. člen konvencije) ter programskimi vsebinami, namenjenimi javnosti (21. člen konvencije). V zvezi s tem je sprejel tudi dve mnenji o dostopnosti do programskih vsebin. V mnenju iz leta 2015, v katerem je opravil temeljito analizo sistemskega okvira, je povzel že sprejete cilje, ki bi jih ponudniki programskih vsebin morali izpolniti do izteka petletnega splošnega roka po ZIMI, ter podal vrsto drugih usmeritev za zagotovitev dostopnosti do programskih vsebin.
Ne glede na odsotnost podzakonskih predpisov o minimalnih zahtevah za preprečevanja diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev, ZIMI prepoveduje vsakršno diskriminacijo invalidov:
- v postopkih pred državnimi organi, organi državne in samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe;
- pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti ter
- pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi.
Na tej osnovi je SEK pozval ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, k okrepitvi prizadevanj za preprečevanje diskriminacije, urejanje sistemskih razmer ter uresničevanje zakonodaje. Zavzel se je za enakopravnost, enake možnosti in priložnosti ter stvarno in ne le deklarativno enakost vseh, brez vsakršnih razlik zaradi invalidnosti.
Ob dolgoletni pasivnosti pristojnih državnih organov potrebujemo radikalno drugačen pristop k preprečevanju in odpravljanju diskriminacije invalidov, če želimo izboljšati njihovo vključevanje in dolgoročno zagotoviti njihovo enakopravno vključenost. Država bi morala biti zgled pri uresničevanju pravic invalidov. Vse je namreč izgubljeno, če pravic ne jemlje resno niti država ter z lastnim ravnanjem ne daje jasnega in nedvoumnega zgleda za njihovo spoštovanje.
Preberite tudi:
No comments:
Post a Comment