Država pravic invalidov ne jemlje resno

Decembra lani se je iztekel petletni splošni rok, v katerem bi v skladu z določbami Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) morali biti različni deli družbe in okolja, kot so javne službe, grajeno okolje, blago in storitve, namenjene javnosti, informacije, komunikacije ipd. dostopni vsem, predvsem invalidom. V nasprotju z zakonskimi zapovedmi iz petega odstavka 8. člena in četrtega odstavka 43. člena ZIMI pa še vedno niso predpisane minimalne zahteve za preprečevanja diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. Skrajni zakonski rok za sprejem podzakonskega predpisa, ki bi ga moral izdati minister, pristojen za invalidsko varstvo, se je iztekel že 11. 12. 2011. Državljanom, prizadetim zaradi diskriminacije, tako ne preostane drugega, kot da svoje pravice uveljavljajo po sodni poti. Zaradi očitnega protipravnega ravnanja državnih organov, zaradi katerega so izpostavljeni diskriminaciji, pa lahko na podlagi 26. člena ustave vložijo tudi odškodninsko tožbo zoper državo in zahtevajo povračilo nastale škode.

Spletne storitve morajo biti dostopne vsem

Vsa spletišča organov javnega sektorja in osnovne spletne storitve morajo biti dostopne vsem državljanom. Odbor za notranji trg Evropskega parlamenta je na sestanku 28. novembra sprejel ambiciozna dopolnila predloga direktive, ki bo omogočila, da bo več kot 100 milijonov državljanov s težavami pri dostopu do spletišč lahko dostopalo do informacij in uporabljalo spletne storitve, kot je e-dohodnina.

Internet spodbuja večjo vključenost ljudi na vseh področjih. Vse več vsebin in storitev je dostopnih prek spleta, ne le zaradi stroškovne učinkovitosti, ampak tudi zaradi novih poslovnih modelov in spremenjenega načina življenja. Zato je zelo pomembno, da dostop omočimo vsem prebivalcem – poskrbeti moramo za vključenost ne le invalidov, temveč tudi vse bolj starajočega se prebivalstva.

Elektronske komunikacijske storitve in oprema za invalide

Na osnovi 5. točke drugega odstavka 115. člena in 135. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Ur.l. RS, št. 109/2012; ZEKom-1), sledeč dopolnitvi člena 7 in členu 23a Direktive 2009/136/ES ter ugotovitvam združenja evropskih regulatorjev BEREC, je treba dopolniti Uredbo o ukrepih za končne uporabnike invalide (Ur.l. RS, št. 92/2010).

Dosedanja Uredba o ukrepih za končne uporabnike invalide predpisuje le ukrepe za izvajalca univerzalne storitve. Na osnovi 135. člena ZEKom-1, sledeč členu 23a Direktive 2009/136/ES, pa bi določene tehnične in funkcionalne zahteve glede ukrepov za končne uporabnike invalide lahko naložili tudi ostalim izvajalcem elektronskih komunikacijskih storitev. S tem bi končnim uporabnikom invalidom zagotovili enakovreden dostop do elektronskih komunikacijskih storitev, ki je enakovreden dostopu večine končnih uporabnikov, in možnost, da izbirajo med izvajalci in storitvami, ki so na voljo večini končnih uporabnikov.

Skladno s tem se Vladi Republike Slovenije pri pripravi Uredbe o ukrepih za končne uporabnike invalide ni treba omejiti zgolj na izvajalca univerzalne storitve, ampak bi določene ukrepe (vezane na določene storitve ali ponudnike storitev) lahko predpisala tudi za druge izvajalce elektronskih komunikacijskih storitev.