Država pravic invalidov ne jemlje resno

Decembra lani se je iztekel petletni splošni rok, v katerem bi v skladu z določbami Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) morali biti različni deli družbe in okolja, kot so javne službe, grajeno okolje, blago in storitve, namenjene javnosti, informacije, komunikacije ipd. dostopni vsem, predvsem invalidom. V nasprotju z zakonskimi zapovedmi iz petega odstavka 8. člena in četrtega odstavka 43. člena ZIMI pa še vedno niso predpisane minimalne zahteve za preprečevanja diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. Skrajni zakonski rok za sprejem podzakonskega predpisa, ki bi ga moral izdati minister, pristojen za invalidsko varstvo, se je iztekel že 11. 12. 2011. Državljanom, prizadetim zaradi diskriminacije, tako ne preostane drugega, kot da svoje pravice uveljavljajo po sodni poti. Zaradi očitnega protipravnega ravnanja državnih organov, zaradi katerega so izpostavljeni diskriminaciji, pa lahko na podlagi 26. člena ustave vložijo tudi odškodninsko tožbo zoper državo in zahtevajo povračilo nastale škode.

Dostopnost informacij in IKT v letu 2015

Teach-ICT.com

Dostopnost mora postati osrednja usmeritev slovenskih ponudnikov informacij, programskih vsebin ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT). Temu področju doslej niso namenjali potrebne pozornosti. Enako velja za pristojne državne organe. Konec leta 2015 je minilo pet let od uveljavitve Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), katerega namen je preprečevanje in odpravljanje diskriminacije na osnovi invalidnosti. Ponudniki bi v tem času morali zagotoviti primerno prilagoditev dostopnosti do blaga in storitev, vendar pri odpravljanju diskriminacije ni bilo vidnega napredka. Ob njihovi ignoranci ter pasivnosti in slabi koordinaciji državnih organov so prizadeti državljani nemočni. Posamezni projekti vlivajo nekaj optimizma, a za odpravo diskriminacije bodo potrebni odločnejši ukrepi in sodno uveljavljanje človekovih pravic. Poglejmo nekatere ključne dosežke v letu 2015.

Spletne storitve morajo biti dostopne vsem

Vsa spletišča organov javnega sektorja in osnovne spletne storitve morajo biti dostopne vsem državljanom. Odbor za notranji trg Evropskega parlamenta je na sestanku 28. novembra sprejel ambiciozna dopolnila predloga direktive, ki bo omogočila, da bo več kot 100 milijonov državljanov s težavami pri dostopu do spletišč lahko dostopalo do informacij in uporabljalo spletne storitve, kot je e-dohodnina.

Internet spodbuja večjo vključenost ljudi na vseh področjih. Vse več vsebin in storitev je dostopnih prek spleta, ne le zaradi stroškovne učinkovitosti, ampak tudi zaradi novih poslovnih modelov in spremenjenega načina življenja. Zato je zelo pomembno, da dostop omočimo vsem prebivalcem – poskrbeti moramo za vključenost ne le invalidov, temveč tudi vse bolj starajočega se prebivalstva.

Elektronske komunikacijske storitve in oprema za invalide

Na osnovi 5. točke drugega odstavka 115. člena in 135. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Ur.l. RS, št. 109/2012; ZEKom-1), sledeč dopolnitvi člena 7 in členu 23a Direktive 2009/136/ES ter ugotovitvam združenja evropskih regulatorjev BEREC, je treba dopolniti Uredbo o ukrepih za končne uporabnike invalide (Ur.l. RS, št. 92/2010).

Dosedanja Uredba o ukrepih za končne uporabnike invalide predpisuje le ukrepe za izvajalca univerzalne storitve. Na osnovi 135. člena ZEKom-1, sledeč členu 23a Direktive 2009/136/ES, pa bi določene tehnične in funkcionalne zahteve glede ukrepov za končne uporabnike invalide lahko naložili tudi ostalim izvajalcem elektronskih komunikacijskih storitev. S tem bi končnim uporabnikom invalidom zagotovili enakovreden dostop do elektronskih komunikacijskih storitev, ki je enakovreden dostopu večine končnih uporabnikov, in možnost, da izbirajo med izvajalci in storitvami, ki so na voljo večini končnih uporabnikov.

Skladno s tem se Vladi Republike Slovenije pri pripravi Uredbe o ukrepih za končne uporabnike invalide ni treba omejiti zgolj na izvajalca univerzalne storitve, ampak bi določene ukrepe (vezane na določene storitve ali ponudnike storitev) lahko predpisala tudi za druge izvajalce elektronskih komunikacijskih storitev.