Pages

Thursday, 6 November 2014

Hitrosti širokopasovnega dostopa v Sloveniji nižje od oglaševanih

Blue Fiber Explosion, Ben FeltenCreative Commons Licence.
Portal Slo-Tech je včeraj objavil novico, da si Brazilija prizadeva dvigniti povezljivost države na raven, primerljivo s Severno Ameriko in Evropo. Prav tako si prizadeva za dvig ravni kakovosti storitev. Skladno s tem je brazilski regulator elektronskih komunikacij Anatel (Agência Nacional de Telecomunicações) leta 2012 pričel postopoma dvigati spodnjo mejo hitrosti, ki jo morajo dosegati ponudniki storitev širokopasovnega dostopa glede na oglaševano hitrost. Od začetka novembra morajo brazilski operaterji zagotavljati najmanj 80-odstotkov pogodbene hitrosti v obračunskem obdobju enega meseca, medtem ko lahko najnižja trenutna hitrost znaša 40-odstotkov pogodbene hitrosti. Anatel je s tem naredil odločen korak k dvigu ravni kakovosti storitev širokopasovnega dostopa.

Razlike med dejanskimi in oglaševanimi hitrostmi tudi v Sloveniji


Na razhajanja med oglaševanimi in dejanskimi hitrostmi, ki jih zagotavljajo slovenski ponudniki storitev širokopasovnega dostopa, je opozoril Svet za elektronske komunikacije (SEK) v začetku leta 2012. V Sloveniji še zmeraj prevladujejo tehnologije, pri katerih je kakovost širokopasovnih storitev lahko slabša in potrošniki ne dobijo tega, kar pričakujejo oz. plačujejo. Razlike med oglaševanimi in dejanskimi hitrostmi so največje pri tehnologijah xDSL. Razhajanja pa se pojavljajo tudi pri paketih povezanih storitev ali pri tehnologijah, kjer si isto pasovno širino deli več uporabnikov.

SEK je opozoril na težave, s katerimi se najpogosteje soočajo potrošniki. Posebej je izpostavil informacije, ki niso celovite ali so zavajajoče, dejanske hitrosti, ki odstopajo od oglaševanih, pomanjkanje ustreznih minimalnih zahtevanih parametrov kakovosti storitev ter na težave pri naročanju storitev in prehodih med ponudniki storitev širokopasovnega dostopa. Posebno velik problem predstavlja neprilagojenost ponudbe končnim uporabnikom invalidom in drugim skupinam s posebnimi zahtevami, mednje spadajo tudi starejši uporabniki, ter neusposobljenost osebja ponudnikov storitev za delo s temi skupinami uporabnikov.

SEK pozval AKOS h ukrepanju


Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) v zadnjih treh letih kakovosti storitev širokopasovnega dostopa ni posvečala ustrezne pozornosti. SEK se je že leta 2012 seznanil z ukrepi AKOS za dvig kakovosti storitev širokopasovnega dostopa in izboljšanje zadovoljstva uporabnikov, ki pa jih je označil za nezadostne. 

Zaradi nezadovoljstva s predlogi je SEK predstavil lastne usmeritve za višjo kakovost širokopasovnih storitev in pozval regulatorja, da večjo pozornost nameni varstvu pravic končnih uporabnikov. Hkrati mu je podal vrsto priporočil in ga pozval, da prevzame pobudo ter skladno s tem med drugim:
  • pripravi pregled stanja na področju kakovosti storitev širokopasovnega dostopa,
  • opravi posvete z deležniki,
  • pripravi dokument s priporočili in usmeritvami,
  • vse ponudnike dostopa pozove k upoštevanju priporočil in zakonskih obveznosti,
  • zagotovi strežnik in opremo za merjenje hitrosti, ki je lahko tudi na drugi lokaciji,
  • prične izvajati meritve in postopke nadzora,
  • objavlja najpogostejša vprašanja o hitrostih in kakovosti storitev širokopasovnega dostopa.

Ukrepi AKOS neustrezni in prepozni


Kljub pozivom, da prevzame pobudo in sprejme ukrepe za višjo kakovost storitev širokopasovnega dostopa ter varstvo pravic končnih uporabnikov, AKOS temu ni posvetil zadostne pozornosti. Vzpostavil je aplikacijo za merjenje hitrosti širokopasovnega dostopa, ki jo uporabniki najdejo na portalu komuniciraj.eu in šele pred kratkim objavil javno naročilo za razvojni projekt, s katerim namerava vzpostaviti platformo za merjenje kakovosti storitev širokopasovnega dostopa. Prve resnejše aktivnosti lahko torej pričakujemo šele proti koncu leta 2015. 

Razlogov, zaradi katerih kakovosti storitev širokopasovnega dostopa ne posveča posebne pozornosti, AKOS doslej ni zadovoljivo pojasnil. Vrsto aktivnosti s seznama priporočil SEK bi namreč lahko izvedel brez velikih razvojnih in investicijsko zahtevnih projektov. Temu pritrjujejo aktivnosti tujih regulatorjev in varuhov pravic končnih uporabnikov elektronskih komunikacij.

Nezadostno varstvo pravic uporabnikov


Namesto, da bi sledil usmeritvam strokovnega sveta, je AKOS letos še podprl samoregulacijski kodeks, ki ga je za Sekcijo operaterjev elektronskih komunikacij pri Gospodarski zbornici Slovenije pripravila družba Vafer. V njem so se operaterji zavezali, da bodo v svojih splošnih pogojih pri določitvi hitrosti dostopa do interneta opredelili minimalno in maksimalno hitrost, ki jo zagotavljajo v posameznem paketu. To hitrost naj bi zagotavljali najmanj 80-odstotkov časa v obračunskem obdobju. 

Čeprav je bil kodeks predstavljen kot korak naprej, so se slovenski ponudniki storitev širokopasovnega dostopa zavezali za nižjo raven varstva potrošnikov in uporabnikov elektronskih komunikacij, kot jo od ponudnikov storitev širokopasovnega dostopa zahtevajo regulatorji v številnih drugih državah članicah EU in OECD.

SEK je predlogu operaterjev, ki ga je pripravil Vafer, odločno nasprotoval. Zavzemal se je za uveljavitev višje ravni kakovosti storitev širokopasovnega dostopa in varstva slovenskih uporabnikov elektronskih komunikacij. Pri oblikovanju svojih stališč je sledil dobrim praksam evropskih regulatorjev, mnenjem Evropske komisije in Evropskega parlamenta ter stališčem Evropske potrošniške organizacije (BEUC). 

V prizadevanjih za višjo raven kakovosti storitev in varstva pravic uporabnikov elektronskih komunikacij je SEK ostal osamljen. AKOS se je namreč odločil, da bo raje podprl operaterje, s čimer je podprl nižjo raven kakovosti storitev in oglaševalskih praks na področju elektronskih komunikacij. Pri slednjem je pereče zlasti zavajajoče oglaševanje, na kar je SEK opozoril tudi pri oglaševanju mobilnih storitev

Primer dobre prakse


Večina uporabnikov ponudbe širokopasovnega dostopa primerja na osnovi informacij o hitrosti, zato mora biti ta v oglasnih sporočilih jasno razvidna in zadostiti pogojem, ki jih praviloma določi regulator. 

Poglejmo primer Danske, kjer morajo ponudniki storitev širokopasovnega dostopa navesti hitrost, ki jo končni uporabniki dejansko dobijo, pri čemer morajo posebej navesti hitrost do in in od uporabnika. Če je hitrost mogoče doseči le v posebnih okoliščinah, jih morajo posebej navesti. Oglaševana hitrost mora ustrezati hitrosti, ki jo potrošnik lahko pričakuje v času uporabe od 7. ure zjutraj do 1. ure ponoči. Kapaciteta, ki se uporablja za upravljanje podatkovne linije, ne sme biti vključena v oglaševani hitrosti. 

Če ponudnik storitve širokopasovnega dostopa hitrost oglašuje z oznako “do”, mora imeti večina končnih uporabnikov možnost dobiti oglaševano hitrost ali vsaj hitrost, ki ni bistveno nižja od oglaševane. Kakršnekoli omejitve, kot so na primer geografske, morajo biti nedvoumno izpostavljene. Prav tako morajo biti jasno navedene vse omejitve, ki so posledica bodisi paketov povezanih storitev bodisi uporabe tehnologij, pri katerih si pasovno širino deli več uporabnikov.

Kaj lahko storimo?


SEK je že leta 2012 pozval AKOS, da kakovosti širokopasovnega dostopa posveti večjo pozornost. Prav tako ga je opozoril na nezadostnost načrtovanih ukrepov in mu podal vrsto priporočil in usmeritev. Danes vemo, da AKOS priporočil SEK ni upošteval. Prezrl je tudi opozorila glede samoregulacijskega kodeksa, podobno kot je prezrl vprašanja in opozorila glede univerzalnih storitev

AKOS je raje podprl prizadevanja operaterjev, kot da bi sledil mnenju strokovnega sveta. S tem je dodatno vplival, da je raven varstva pravic potrošnikov in uporabnikov storitev širokopasovnega dostopa v Sloveniji danes nižja kot v številnih drugih državah članicah EU in OECD. Potrošniki ob tem nimajo veliko zakonskih možnosti, da bi uveljavili odgovornejšo regulacijo. 

Del krivde nosi zakonodajalec, ki je v sektorski zakonodaji veliko pozornosti posvetil zagotavljanju neodvisnosti regulatorja. Ob tem je podcenil pomen preglednosti, odprtosti in odgovornosti regulacije. Tudi na to je SEK že opozarjal v času priprave in sprejemanja sektorske zakonodaje, a žal neuspešno. 

Zaradi močne normativne ureditve neodvisnosti in šibke normativne ureditve odgovornosti, se danes soočamo s številnimi problemi. Delovanje regulatorja je premalo odprto in regulacija premalo pregledna, zaradi česar niso zagotovljeni temeljni pogoji za večjo odgovornost regulatorja. Soočamo se z nižjo ravnijo varstva pravic potrošnikov in uporabnikov elektronskih komunikacij. Na številnih področjih je opazen razvojni zaostanek. Problemi se kažejo tudi pri sodelovanju AKOS-a z deležniki, saj se oba strokovna sveta — za elektronske komunikacije in radiodifuzijo — in drugi organi nenehno soočajo z ovirami pri pridobivanju informacij in sodelovanju z regulatorjem.

Z zakonodajo ni mogoče predpisati sodelovanja, a kljub temu ugotavljamo, da bi lahko postavili trdnejše zakonske temelje za bolj odprto in pregledno regulacijo ter sodelovanje AKOS-a z deležniki. Uzakonitev večje neodvisnosti in prešibek poudarek na odgovornosti regulatorja ni prinesel pričakovanih učinkov. Namesto odgovornejše regulacije smo uzakonili pogoje za ugrabitev regulatorja

Znašli smo se v začaranem krogu, iz katerega z obstoječo zakonodajo ni poti. Če je zakonodajalec sledil Evropski komisiji pri uzakonitvi stroge neodvisnosti regulatorja, moramo narediti še naslednji korak in zagotoviti temeljne pogoje za odgovornejšo regulacijo. To bi lahko dosegli z uzakonitvijo zahtev za večjo preglednost in odprtost dela AKOS-a ter uzakonitvijo kolektivnega vodenja po vzoru večine drugih evropskih regulatorjev.

No comments:

Post a comment