Pages

Saturday, 5 January 2019

Varuhi javnega interesa proti anonimnosti

V Sloveniji že dlje časa poteka javni diskurz o omejevanju svobode izražanja, spletnega komentiranja in anonimnosti. Evropsko poudarjanje, nemara celo napihovanje problema lažnih novic in dezinformacij je zagovornikom omejevanja svobode izražanja dalo nov zagon. A javne razprave zaznamuje odsotnost poglobljenih analiz in strokovnega premisleka. Nemalokrat se argumenti umikajo ideologiji. Razprave se selijo na družbena omrežja, kjer v ospredje stopajo mnenjski voditelji in prodajalci pozornosti. 

Podobno je (bilo) v razpravah o oglaševanju v medijih in pred tem o nevtralnosti interneta. Manj medijske pozornosti so bile deležne razprave o varstvu pravic uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev in o dostopnosti informacij in komunikacij za osebe z invalidnostmi. Poleg odsotnosti poglobljene strokovne razprave je za omenjena področja prav tako značilna tesna prepletenost nevladnega sektorja z oblastmi (v širšem smislu), ki je lahko ideološka ali interesna (npr. financiranje nevladnih organizacij), kar močno zaznamuje težnje po ohranjanju obstoječih položajev moči. 

Poglejmo primera spletne anonimnosti in odgovornosti spletnih posrednikov za komentarje.

Rešilna bilka za nasprotnike anonimnosti


Nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je nedavno na Twitterju razvnela razpravo z navedbami citatov nekdanjega slovenskega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).


Boštjan M. Zupančič je v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Delfi AS proti Estoniji št. 64569/09 z dne 16. 6. 2015 zapisal, da je po njegovem mnenju povsem nesprejemljivo, da je spletnim portalom in katerimkoli množičnim medijem dopuščeno objavljati kakršnekoli anonimne komentarje. Njegov citat je bil vzet iz konteksta celotnega mnenja, ki opozarja na pasti anonimnega komentiranja in izpostavlja različno pravno in sodno prakso.

Slovenski nasprotniki spletne anonimnosti in svobode izražanja so z odprtimi rokami sprejeli odločitev ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji. Objavljanju anonimnih komentarjev odkrito nasprotujejo nekateri uredniki, novinarji in mnenjski voditelji. V novinarskih in uredniških vrstah so zadržani celo do anonimnega razkrivanja informacij, na katerem temelji raziskovalno novinarstvo. Gonjo proti anonimnosti je zaznati tudi na družbenih omrežjih.

Nasprotniki anonimnosti ob tem prezrejo, da pri zagovarjanju anonimnosti ne gre za nekakšno absolutno zagovarjanje svobode izražanja, za naivnost pionirjev interneta, ki se je zavlekla v današnje dni. Ne, anonimnost se povezuje s splošnimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami in je bistvena za svobodo izražanja, zasebnost in varnost na spletu. Pomembna je pri novinarskem delu in poročanju, kar jasno poudarjajo mednarodne deklaracije (npr. Džakartska deklaracija ob mednarodnem dnevu svobode medijev leta 2017). Tako kot svoboda izražanja pa tudi anonimnost ni absolutna, ampak je lahko omejena zaradi zaščite drugih zakonitih interesov.

Deljena mnenja o anonimnosti


Anonimnost pri javnem izražanju ima dolgo zgodovino. V določenih obdobjih je bila večina literarnih del anonimnih oz. objavljenih pod psevdonimi. Celo danes slovita avtorica Jane Austen je svoja dela objavljala anonimno, ker je bilo v njenem času neobičajno, da bi si ženska na ta način služila denar. Avtorji so imeli različne razloge za skrivanje pod plaščem anonimnosti. Večinoma so na ta način izražali nepopularna mnenja, družbeno kritiko ali sicer neslišane pritožbe. 

V digitalni dobi se anonimno izražanje zagotavlja zlasti z omogočanjem anonimnih komentarjev v medijskih spletnih portalih, z varovanjem anonimnosti virov informacij in z omogočanjem zasebnega, varnega – in kadar je mogoče tudi anonimnega – komuniciranja med uporabniki interneta. Anonimnost pa je pomembna tudi v drugih primerih, pri izražanju volje npr. na volitvah je celo ključni element same pravice voliti.

Povezava med svobodo izražanja in anonimnostjo ni samoumevna in praviloma ni neposredno določena v tekstih o človekovih pravicah. Anonimnost sama zase namreč ni samostojna človekova pravica in ni zajeta npr. v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah ali Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic

Lahko pa pravico do anonimnosti, sledeč načelu univerzalnosti, določimo kot upravičenost do anonimnega uživanja posamičnih pravic neposredno na podlagi samih pravic, tj. brez poprejšnje potrebe, da bi se neko pravico podrobneje uredilo (omejilo) oz. uredilo način njenega izvrševanja. Alternativno jo lahko utemeljimo na načelu osebne avtonomije oz. splošne svobode ravnanja, mdr. pravila, da je zasebnikom za samouresničevanje dovoljeno vse, kar jim ni izrecno prepovedano z zakonom (če s tem ne škodijo drugim). 

Uporaba teh načel v praktičnih situacijah pa predstavlja velik izziv, saj iz načel univerzalnosti in avtonomije ni mogoče preprosto izpeljati vseobsežne pravice do anonimnosti. Vsaj v evropskem pravnem prostoru je splošno sprejeto, da svoboda izražanja niti po vsebini niti po načinu (obliki) izražanja ni absolutno neomejena in da predpostavlja (osebno) odgovornost. Z zakonom je dopustno urejati posege v navedeno pravico, pa tudi omejitve svobode izražanja, če in ko je to (nujno) potrebno za varstvo pravic drugih ali npr. varstvo javnega reda. Meje svobode izražanja so glede na kontekste lahko izrazito različne. Zaznati je očiten trend, da v posamičnih državah članicah in na ravni EU potekajo poskusi omejevanja anonimnosti pri javnem izražanju. Novejši primeri zakonskih omejitev na ravni EU so pri trgovanju s kripto valutami, vezani na zakonodajo o preprečevanju pranja denarja, in v letalskem potniškem prometu, vezani na zakonodajo o preprečevanju, odkrivanju, preiskovanju in pregonu terorističnih in hudih kaznivih dejanj. Obvezno registracijo s pravim imenom sicer poznamo že dalj časa pri prijavi v hotelih, ustanavljanju podjetij in nakupu nepremičnin. 

Pri zagotavljanju anonimnosti na spletu je treba tehtati med različnimi pravicami (razbirati meje njihovega medsebojnega varovanja), ob zavedanju, da ima anonimnost pomembno vlogo pri varovanju in krepitvi zasebnosti, svobode izražanja, politične odgovornosti in javne participacije ter razprave ali npr. pri razkrivanju hudih nepravilnosti (žvižgači). Pogosto šele dejansko zagotovljena anonimnost poveča participacijo, medtem ko omejevanje anonimnosti participacijo lahko pomembno zmanjšuje ali predstavlja celo oviro za razvoj digitalnega gospodarstva.

Pomen anonimnosti je v svojem poročilu o šifriranju, anonimnosti in človekovih pravicah izpostavil posebni poročevalec Združenih narodov (ZN) za svobodo izražanja David Kaye. V njem poudarja, da pravica do svobode izražanja in pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ščitita anonimno izražanje pred neupravičenimi omejitvami oblasti (tudi na spletu). 

Kritiki anonimnosti opozarjajo predvsem na njene pasti. Po njihovem mnenju se posamezniki skrivajo za anonimnostjo, ki naj bi jih varovala pred prevzemanjem odgovornosti za izrečene besede ali dejanja (npr. pred sodišči). Pod krinko anonimnosti naj bi se tako preveč širil sovražni govor in druge nezakonite vsebine (npr. otroška pornografija). Zato se zavzemajo za omejevanje ali celo ukinitev možnosti anonimnih komentarjev na medijskih spletnih portalih ali za identificiranje komentatorjev s preverljivo identiteto s pravim imenom in priimkom. 

Ob tem prezrejo, da je splošna prepoved anonimnosti na spletu ali obvezna registracija s preverljivo identiteto s pravim imenom lahko v nasprotju z mednarodnim pravom človekovih pravic. Prav tako prezrejo, da je praktično anonimnost na spletu tudi sicer težko zagotoviti, saj na primer uporaba psevdonima prav gotovo še ne zagotavlja popolne anonimnosti. Četudi spletni portali ne zahtevajo prijave s preverljivo identiteto, ob vsakokratni prijavi ali ob oddaji neprijavljenega komentarja zabeležijo IP naslov komunikacijske naprave, ki večinoma omogoča identifikacijo uporabnika. Popolno anonimnost je mogoče zagotoviti le v določenih primerih ali ob uporabi posebnih orodij. 

Ideološka razlaga in posploševanje odločitve sodišča


Podobnemu pretiranemu poenostavljanju kot glede anonimnosti in svobode izražanja smo bili priča v zvezi z odgovornostjo spletnih posrednikov. Po razglasitvi sodbe ESČP v primeru Delfi proti Estoniji je Lenart J. Kučić zapisal, da internetna podjetja in družbena omrežja niso le nevtralne platforme za objavo in izmenjavo informacij, ampak so odgovorna tudi za vsebino. Sodbo ESČP je posplošil, češ da so mediji (so)odgovorni za uporabniške vsebine (komentarje) na njihovih spletnih straneh. 

Podobno se je po razglasitvi sodbe ESČP odzvala Nataša Pirc Musar. V zapisu na blogu z dne 17. 6. 2015, ki na spletni strani ni več dostopen, je zapisala: »Veliki senat (op. ESČP) nikomur ni naložil cenzure. Na analitičen in pravno argumentiran način je povedal, da svoboda izražanja ne daje pravice žaliti, obrekovati, opravljati ali drugače na nedopusten način posegati v osebnostne pravice tretjih. Tisti, ki to počno, so prizadetim odgovorni. Če to počne medij, s tem da dopušča ali zaradi ekonomskih interesov celo spodbuja grobe anonimne komentarje na račun tretjih, je odgovoren medij. Tako preprosto to je.«

Takšno radikalno poenostavljeno stališče je bilo že ob objavi sodbe ESČP nasprotno stališčem mednarodnih zagovorniških organizacij za svobodo izražanja in evropskih medijev. Kmalu se je pokazalo, da takšno stališče tudi ni skladno s sodno prakso ESČP (npr. Delfi proti EstonijiMagyar Tartalomszolgáltatók Egyesülete (MTE) in Index proti Madžarski, Rolf Anders Daniel Pihl proti Švedski in Magyar Jeti Zrt proti Madžarski). ESČP je tako v primeru madžarskega spletnega novičarskega portala index.hu odločilo, da portal ni bil odgovoren za žaljive in vulgarne komentarje, ki so jih objavili njegovi bralci. Pri presoji odgovornosti mora iti za skrbno tehtanje celovitega konteksta ter upoštevanje različnih kriterijev in ne za ideološko posploševanje.

Zavedeno z interpretacijo primera Delfi proti Estoniji je Ministrstvo za kulturo leta 2015 v predlogu novele Zakona o medijih (ZMed) vehementno skušalo razširiti odgovornost odgovornih urednikov. V razlagi osnutka predloga novele ZMed so ob nameravani spremembi tretjega odstavka 18. člena, ki določa, da odgovorni urednik odgovarja za vsako objavljeno informacijo, zapisali: »Ob upoštevanju nedavne dokončne sodbe  Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Delfi SA v. Estonija ni več mogoča drugačna interpretacija veljavnega tretjega odstavka 18. člena ZMed, kot ta, da odgovorni urednik odgovarja tudi za vsebino komentarjev. To je ne nazadnje pripoznano kot etična norma tudi v Kodeksu novinarjev Slovenije.« 

Spornost enostranskih stališč dela pravne stroke, mnenjskih voditeljev in svetovalcev Ministrstva za kulturo se je potrdila z naslednjimi sodbami ESČP, ki so bistveno dopolnila sodno prakso glede svobode izražanja na medijskih spletnih portalih in glede odgovornosti (spletnih) posrednikov. Lahko rečemo, da so novinarji, strokovnjaki in svetovalci, ki so tedaj sodelovali z ministrstvom, ignorirali opozorila neodvisnih zagovornikov človekovih pravic, posebnega poročevalca ZN za svobodo izražanja in tujih medijev, da bi pretirana posplošitev sodbe ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji oz. mehaničen prenos popolne soodgovornosti medijev za vsebine, ki jih prispevajo bralci, ogrozila svobodo izražanja na spletu.

Pozornost opravičuje argumente


Ministrstvo za kulturo se je pri razlagi sprememb novele ZMed namesto na veljavno zakonodajo naslonilo na etične norme Kodeksa Društva novinarjev Slovenije. Resda je bilo pri tem zavedeno s strani stroke in svojih svetovalcev, a to ni opravičilo. 

V podobni situaciji so danes pristojni organi pri obravnavi sovražnega govora. Skrbi nas, da bi se argumenti lahko ponovno umaknili ideologiji. Odprto in kakovostno javno razpravo pri tem otežuje ali kar onemogoča prevelika povezanost stroke, aktivistov in nevladnih organizacij s politiko in oblastmi. Ali pa le nepripravljenost, če ne celo nezmožnost vseh udeležencev razprav iskati skupno (pravno, politično, moralno) razumevanje vseh relevantnih plasti tematike.

Še posebej problematičen je diskurz na družbenih omrežjih, kjer »pozornost opravičuje argumente«. V duhu časa imajo tisti, ki s skrajnimi stališči zbudijo več pozornosti, če so ideološko blizu oblastem, večji vpliv na njihovo ravnanje. Obratno pa si oblasti prizadevajo  preganjati zlasti tiste ideje oz. izjave tistih razpravljalcev, ki niso skladne z mnenji oblasti in  imajo domnevno (pre)velik odmev oz. odziv.

Ob odsotnosti poglobljenih analiz in strokovnega premisleka, ko v ospredje stopajo prodajalci pozornosti, se postavlja vprašanje, kdo bo v javnih razpravah in v večdeležniškem dialogu zagovarjal interese državljanov, kdo bo zagovarjal vse človekove pravice in temeljne svoboščine oz. pravično ravnotežje med njimi?

No comments:

Post a Comment