Evropski zgledi in spodbude vlečejo

Družbeno odgovorna podjetja ne skrbe le za kratkoročne interese svojih lastnikov, ampak v ospredje postavljajo dolgoročnejše interese podjetij. Ti pa niso in ne morejo biti vezani zgolj na rast in dobiček. Dobro upravljanje podjetij je zato usmerjeno v izboljševanje družbene blaginje danes in v prihodnosti.

To pomeni, da družbeno odgovorna podjetja skrb za trajnosti razvoj, s poudarkom na zmanjševanju družbenih razlik in varovanju okolja, vključujejo v vse segmente svojih poslovnih strategij in delovanja. V svoje družbeno odgovorno delovanje poleg zaposlenih aktivno vključujejo poslovne partnerje, dobavitelje in druge deležnike.

Največji evropski operaterji so globalni zgled 

Vodilni evropski telekomunikacijski operaterji spadajo v svetovni vrh družbeno odgovornih podjetij. Že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so s sprejemom zavez za varovanje okolja družbeno odgovornost umestili med svoje strateške usmeritve. Zavestno so se zavezali k zmanjševanju negativnih vplivov informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) na okolje. Odločili so se za uvajanje okoljskih standardov in poskrbeli za ustrezno ravnanje z nevarnimi odpadki. Z razvojem novih produktov in storitev svojim uporabnikom omogočajo nove oblike dela in sodelovanja, ki zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov. Z razširitvijo mobilnih komunikacij so se odgovorno spoprijeli z negativnimi vplivi elektromagnetnega sevanja na zdravje ljudi, zlasti otrok.

Operaterji pa se ne ukvarjajo le z okoljskimi izzivi. Z razvojem informacijske družbe so postali pomemben sogovornik pri oblikovanju nacionalnih in nadnacionalnih razvojnih strategij, ki v ospredje postavljajo trajnostni razvoj, zmanjševanje družbenih razlik in blaginjo za vse. Hkrati se morajo spopadati z negativnimi pojavi informacijske družbe in z različnimi zlorabami IKT, v katere so bili ponekod vpleteni celo sami (primeri nezakonitega nadzora zaposlenih ali prisluškovanja). Ker so telekomunikacije investicijsko zahtevna gospodarska dejavnost, so izpostavljene korupciji, še zlasti tam, kjer je država pomemben lastnik telekomunikacijskih podjetij. Družbeno odgovorno ravnanje zato vključuje odločen boj proti korupciji.

Izzivov za družbeno odgovorne operaterje je precej. Predvsem skušajo vsem družbenim skupinam omogočiti dostop do svojih storitev, kar seveda ni zmeraj ekonomsko upravičeno. Posebno pozornost posvečajo skupinam s posebnimi potrebami, starejšim in skupinam z nižjimi dohodki ter razvoju tehnologij za slabše dostopna področja. Operaterji večajo kakovost svojih storitev ter spodbujajo njihovo varno in odgovorno uporabo. Zmanjšujejo negativne učinke svojega poslovanja na okolje in enako omogočajo svojim uporabnikom. V svoja prizadevanja vključujejo dobavitelje, pri čemer posebno pozornost posvečajo okoljskim in etičnim vidikom poslovanja.

Sedanje spoprijemanje s klimatskimi spremembami in svetovno gospodarsko krizo je potrdilo pravilnost delovanja vodilnih evropskih telekomunikacijskih operaterjev, zato so najbolj ozaveščeni operaterji svoje družbeno odgovorne aktivnosti še okrepili. Med pozitivnimi zgledi velja izpostaviti zlasti France Telecom in Vodafone, ki se uvrščata med družbeno najodgovornejša podjetja v svetu. Družbeno odgovornost sta vtkala v svoje poslovne cilje in delovanje.

Vsi operaterji pa tega ne počno prostovoljno, zato imajo pri spodbujanju družbene odgovornosti pomembno vlogo regulatorji, ki morajo s svojimi ukrepi operaterje spodbujati, da delujejo v interesu širše družbe. Pomembno promocijsko vlogo imajo panožna združenja, ki na evropski ravni spodbujajo podjetja, da večjo pozornost posvečajo družbeni odgovornosti in nefinančnemu poročanju. Poročila o družbeno odgovornem delovanju nekaterih največjih evropskih operaterjev so danes že tako obsežna, da jih podjetja objavljajo ločeno od uveljavljenih poslovnih letnih poročil.

V Sloveniji predvsem sponzorstva in donacije

Slovenska podjetja družbeni odgovornosti niso posvečala posebne pozornosti, vse dokler Evropska komisija pred petimi leti ni pozvala držav članic in kandidatk za članstvo, da začnejo promovirati družbeno odgovorno vodenje podjetij. Pred tem so podjetja kot svoje širše poslanstvo dojemala zlasti sponzorstva in donacije, kar je še danes najpomembnejši segment družbene odgovornosti slovenskih, predvsem manjših telekomunikacijskih operaterjev.

Slovenski operaterji so med največjimi oglaševalci z visoko prepoznavnimi blagovnimi znamkami. Zato ne preseneča, da jih pogosto najdemo med največjimi sponzorji in donatorji. Tovrstnim aktivnostim namenjajo med 0,4 % in 1 % skupnih prihodkov, pri čemer vsi operaterji višine sredstev ne želijo razkriti. Na tej podlagi lahko ocenimo, da skupni sponzorski in donatorski prispevki naših največjih operaterjev obsegajo okoli 10 milijonov evrov. Večina teh sredstev gre za sponzoriranje športnih in kulturnih prireditev ter organizacij, s čimer so operaterji veliko prispevali zlasti k razvoju slovenskega športa in kulture. Sledijo izobraževanje, znanost, humanitarne dejavnosti in zdravstvo.

Zaradi velikega pomena, ki ga naši operaterji namenjajo sponzorstvu, bomo tokrat predstavili ta del njihove družbene odgovornosti. Izbranim operaterjem smo dali možnost, da svoje sponzorske in donatorske aktivnosti posebej predstavijo. Najprej je podan opis njihovih dejavnosti, ki odraža pristop k sponzorstvom in donacijam, nato so v ločeni tabeli predstavljene njihove najodmevnejše akcije v zadnjem letu.

Izmed vseh pozvanih operaterjev svojih aktivnosti ni želel izpostavljati Izimobil. Razloge navajamo v tabeli. V T-2 pa so prepričani, da svojo družbeno odgovornost opravljajo z gradnjo poceni optičnega omrežja in ponujanjem poceni in kakovostnih storitev, zato »namenjajo minimalna sredstva za ozko usmerjene donatorske in sponzorske projekte«.

Sklep

Pri vrednotenju sponzorskih in donatorskih aktivnosti je treba opozoriti, da obstajajo velike razlike med največjimi in manjšimi operaterji. Telekom Slovenije in Mobitel sta po poslovnih prihodkih in ne nazadnje tudi po številu zaposlenih za velikostni razred večja od manjših operaterjev. Razlike med operaterji so tudi glede na datum vstopa na trg. Povsem objektivno je težko pričakovati od operaterjev, ki so komaj vstopili na trg ter veliko investirajo v izgradnjo infrastrukture in se morda dušijo v dolgovih, da bodo sredstva namenjali še za sponzorstva in donacije. Težave imajo tudi manjši operaterji, ki skušajo širiti svojo dejavnost in povečujejo tržno prisotnost. Kljub temu smo bili presenečeni nad dejstvom, da nekateri manjši operaterji sponzorstvom in donacijam namenjajo razmeroma precej večji delež glede na svoje poslovne prihodke kot največji slovenski operaterji.

V prispevku se nismo dotaknili sivih in včasih nezakonitih področij sponzoriranja, namenjenih večjim sponzorskim projektom in sponzoriranju političnih strank. Tovrstno sponzoriranje poteka prek nabave opreme in storitev, preko različnih posrednikov in drugih dobro domišljenih načinov. Pri pripravi članka smo sicer dobili nekaj namigov v tej smeri, a smo se temu področju zavestno izognili, saj ni zgled družbeno odgovornega ravnanja podjetij. Zagotovo pa se ga bomo dotaknili v prihodnjem prispevku, v katerem si bomo pogledali, kako, če sploh, so operaterji družbeno odgovornost vtkali v svoja poslanstva, vizije in vrednote. Pogledali si bomo, kako celovito se zavedajo družbene odgovornosti in kako delujejo. V tem sklopu si bomo pogledali tudi njihove odnose z dobavitelji.

	Donatorske in sponzorske aktivnosti v letu 2008
Amis	Sponzorske in donatorske aktivnosti v Amisu, ki deluje na nacionalni ravni, so osredotočene predvsem na lokalna področja, kjer krepimo naše povezave z lokalnimi športnimi, kulturnimi, izobraževalnimi, humanitarnimi in drugimi organizacijami. Tovrstno Amisovo usmerjenost narekuje predvsem tesno sodelovanje z našo razvejeno partnersko mrežo s prek 150 partnerji in sicer, s katerimi sodelujemo pri dobrodelnih sponzorstvih in donacijah za pomoč otrokom in ljudem s posebnimi potrebami ter socialno ogrožene družine. Prav tako skrbimo za razvoj otrok in namenjamo donacije za otroška športna društva, donacije šolam, osnovnošolskim razredom ipd.
Debitel	Donacije namenjamo predvsem podpiranju delovanja različnih interesnih združenj in društev na področju športa, kulture in izobraževanja. Sponzoriramo pa kulturne dejavnosti in izobraževanje (festivale, dogodke, akcije v medijih) ter šport (odbojka, smučanje, košarka, kolesarjenje). Pri sponzoriranju in donacijah se povezujemo znotraj skupine ACH d.d. in vključujemo v nekatere skupne projekte, saj menimo, da je tako učinek večji. Pri Debitelu nenehno iščemo sinergije in tako povezujemo razne sponzorske in donatorske akcije. Kot primer navajamo sponzoriranje uspešnega odbojkarskega kluba ACH Volley, ki ga hkrati povezujemo s Centrom za socialno delo Radovljica oz. konkretno s Kriznim centrom Kresnička. Tem pomagamo pri njihovih dejavnostih, ko se npr. namesto vstopnic za tekme zbirajo prostovoljni prispevki za Kresničko, hkrati pa so varovanci društva posredno vključeni v dejavnosti kluba in pomagajo. Na koncu sezone generalni pokrovitelj podari donacijo v enaki višini zbranih prostovoljnih prispevkom. Odzivamo se tudi na humanitarne akcije. Tako smo lani donirali sredstva ob hudih poplavah.
Izimobil	Svojih družbeno odgovornih aktivnosti, namenjenih predvsem otrokom v materialni stiski, ne želimo izkoriščati za promocijo, zato skladno s svojo poslovno politiko informacij o sponzorstvih in donacijah ne želimo javno objavljati in na ta način izrabljati čustev potrošnikov. Smatramo, da je odgovoren odnos do problematike v družbi obveza vsakega podjetja in posameznika v njem, ne pa tekma za prestiž in lovorike.
Mobitel	V Mobitelu si želimo ustvarjati trajne vrednosti za ožje in širše okolje, v katerem delujemo, zato težimo h kakovostnim in predvsem dolgoročnim projektom, s katerimi prispevamo različnim področjem človeškega ustvarjanja, kot so šport, kultura in umetnost, projekti, povezani z informacijsko tehnologijo, ekološki projekti in klasične dobrodelne dejavnosti. Nekatere projekte uspešno nadgrajujemo v višje oblike skupnega delovanja, ki prinašajo zadovoljstvo sodelujočih in širše skupnosti, hkrati pa širijo zavest o skupnih vrednotah. Izbiramo tiste dogodke in sponzorirance, ki so drugačni in so značilni za našo deželo, pogosto pa jih tudi vključimo v naše tržno komunikacijske dejavnosti. Zato jih ne moremo opredeliti zgolj kot sponzorstva, donacije, prispevke itd., saj se vedno trudimo preseči dosedanje družbene okvire. Med tovrstna sodelovanja na primer sodi skrb za Sečoveljske soline, edinstven naravni in kulturni biser v svetovnem merilu, ki pa brez podpore Mobitela do danes ne bi obstal. Posebno pozornost si zaslužijo tudi SMS Donacije, ki so jih že leta 2003 razvili naši strokovnjaki, tako da so Mobitelovi uporabniki lahko prvi v Sloveniji donirali sredstva prek sporočil SMS. SMS Donacije uspešno združujejo poslovanje in družbeno angažiranost podjetja. Javnosti pa je tudi že dobro znan Mobitelov vseslovenski izobraževalni projekt Mobilatorij (mobilna digitalna učilnica), namenjen digitalnemu opismenjevanju najširše populacije. Projekti, ki jih že tradicionalno podpiramo, pa so še: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic, Rdeči noski, Zveza prijateljev mladine Slovenije, LIFFe, Cankarjev dom, Lent, Maturantska parada, Društvo Bralna značka, Zlati maturanti itd. Hkrati podpiramo tudi številne druge projekte na športnem, kulturnem, humanitarnem in zdravstvenem področju.
Si.mobil	V Si.mobilu izhodišča za svoja sponzorstva črpamo iz svoje poslovne vizije in vrednot. Zato vsa sponzorstva zaokrožajo Si.mobilovo vizijo biti družbeno odgovorno podjetje. Prav zaradi tega je Si.mobil v letu 2008 ohranil močno sponzorstvo tekaških prireditev, saj je tek čist, sproščujoč in ne obremenjuje okolja, kar se sklada z našo filozofijo. Pomemben del sponzorskih sredstev namenjamo poslovni javnosti ter sponzoriranju različnih strokovnih ali stanovskih dogodkov in organizacij. Del sponzorskih sredstev namenjamo tudi kulturnim projektom. Tako smo lani podprli glasbeni festival Druga godba ter festival Dnevi vina in poezije v Medani, kjer smo v sodelovanju s študentsko založbo organizirali natečaj SMS poezije Si.pesnik. Ker so mladi naša pomembna ciljna skupina, smo tudi lani podprli festival Dnevi radovednosti, petdnevni dogodek v organizaciji mariborskega multimedijskega centra Kibla, ki je namenjen osnovnošolcem, srednješolcem in študentom, ki se odločajo o poklicni poti. V Si.mobilu se tudi pri donacijah osredotočamo na okolje, v katerem živimo. Ena najpomembnejših aktivnosti doniranja je naš SMS Donator, ob ponudbi katere se Si.mobil odpoveduje vsem prihodkom.
Telekom Slovenije	V Skupini Telekom Slovenije smo opredelili štiri področja sodelovanja, ciljne skupine in strukturo ter obseg sponzorstev in donatorstev. Posebnost politike je, da precejšen del sredstev namenjamo projektom in dejavnostim, v katere se vključujejo naši zaposleni. Da smo resnično partner, na katerega se lahko okolje zanese, kaže dejstvo, da družbe Skupine Telekom Slovenije širša javnost prepoznava kot pomembne sponzorje in donatorje, kar krepi tudi vrednost korporativni blagovni znamki.
Telemach	Skrb za Telemachove naročnike in skrb do okolja, v katerem živijo, se v okviru družbene odgovornosti odraža v proaktivnih aktivnostih tako v športu kot v kulturi in ne nazadnje človeškem pristopu do ljudi. Smo pokrovitelji prve slovenske košarkarske lige – po novem lige Telemach, ponosni pokrovitelji slovenske košarkarske reprezentance, podpiramo projekt obnove košarkarskih igrišč po Sloveniji pod projektom »Verjemi v svoj koš«. V športu smo zapisani košarkarski igri in si želimo, da bi ta prelepi šport z našimi vložki spodbudil mlade in jih odvrnil o stranpoti življenja. Ponosni smo na aktivno podporo razstave slovenskih impresionistov v narodni galeriji, saj menimo, da je prav ta razstava ena od jeder slovenske narodne identitete. Poleg številih dogodkov po celi Sloveniji (Zbiljska noč, Kranjska noč, Lent ...), ki jih podpiramo, ljudem želimo dobre zabave in sprostitev. Seveda je tu še veliko število manjših aktivnosti, ki pa vse pripomorejo k lepšemu življenju okolja, v katerem delujemo kot pomemben telekomunikacijski operater.
Tušmobil	Med pokroviteljstvi in donacijami v letu 2008 smo se osredotočali na podpiranje vrhunskega športa, izobraževanja mladih, perspektivnih kadrov in na pomoč posameznim humanitarnim projektom.
T-2	V T-2 vlagamo minimalna sredstva v ozko usmerjene donatorske in sponzorske projekte.

(Prva objava: Telekomunikacije, oktober 2009)

Koristi imajo samo lobiji

Slovenski uporabniki storitev mobilne telefonije smo navajeni na nizke cene. Operaterji kar tekmujejo, kdo bo ponudil nižje cene, v pakete vključil več storitev in pritegnil več novih uporabnikov. Noro tekmo sta sprožila nova operaterja T-2 in Tušmobil. Ko pa se je v cenovni boj spustil še največji slovenski operater, so se razmere na trgu močno zaostrile. S cenami, ki jih diktira Mobitel, drugi operaterji vse težje živijo. Nekateri paketi so tako zelo poceni, da se zdi skoraj nemogoče, da bi Mobitel z njimi lahko pokrival svoje stroške.

Z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami Mobitel kroji usodo konkurence. Še celo Simobilu, ki ima edini povsem lastno mobilno omrežje, Mobitel pomembno določa poslovne pogoje. Mobitel ima daleč največji trži delež, zato Simobilovi uporabniki pomemben delež klicev še zmeraj opravijo v Mobitelovo omrežje. Podobni pogoji veljajo za klice v omrežja drugih operaterjev in ponudnikov storitev. Usoda preostalih konkurentov je zaradi večje odvisnosti od Mobitelovih veleprodajnih cen skoraj povsem v njegovih rokah.

Mobitel v okviru paketa Itak Džabest uporabnikom v starostni skupini od 15 do 30 let za 15 evrov mesečne naročnine ponuja količino brezplačnih storitev, kot je povprečni Mobitelov predplačniški uporabnik ne porabi v vsem letu. Če bi jo porabil v enem letu, bi zanjo odštel 328,8 evra ali 27,4 evra mesečno (ob predpostavki, da ne opravi niti enega klica med polnočjo in peto uro zjutraj). Če pa bi predplačniški uporabnik vsak mesec opravil enako količino storitev, kot jo z mesečno naročnino brezplačno dobi naročnik Itak Džabest, bi njegov mesečni račun znašal že omenjenih 328,8 evrov.

Iz tega izhaja dvoje. Prvič, večina Mobitelovih uporabnikov želi uporabljati najcenejše pakete, kar je razumljivo. Zato ne preseneča, da imamo v Sloveniji nadpovprečno visok delež »mladih«, starih od 15 do 30 let. Med vodilnimi v svetu smo tudi po vitalnosti »upokojencev« in seveda po številu »gasilcev«, ki so pri Mobitelu prav tako deležni ugodnih paketov. Zaradi cenovno zelo ugodnih naročniških paketov se zmanjšuje delež predplačniških uporabnikov.

Drugo dejstvo je, da Mobitel s tako ugodnimi paketi, kot je Itak Džabest, ne bi mogel preživeti. Preprost izračun pokaže, da mora Mobitel s preostalimi uporabniki in storitvami zaslužiti precej več, da lahko ustvari poslovne prihodke, ki jih izkazuje. Zato je samoumevno, da določene skupine uporabnikov subvencionirajo skupino najintenzivnejših in najštevilčnejših uporabnikov. Pomemben vir navzkrižnega subvencioniranja storitev so visoke cene zaključevanja klicev iz drugih omrežij. Subvencioniranje se dogaja tudi z gostovanji v tujini in gostovanji tujcev v Mobitelovem omrežju, a to ne zadošča.

Imamo najnižje cene

Z uvedbo paketov, kjer za fiksno ceno dobiš določeno količino storitev, so mobilni operaterji začeli spodbujati večjo uporabo svojih storitev in spreminjati vzorce uporabe. V paketu Itak Džabest lahko uporabnik za 15 evrov opravi 1000 minut pogovorov v Mobitelovem omrežju, 200 minut pogovorov v druga slovenska omrežja, pošlje 1000 sporočil SMS oziroma MMS in prenese 1 GB podatkov v omrežju GPRS/UMTS. Gre za enormno količino storitev, zato ni nobenega dvoma, da je paket namenjen intenzivnim uporabnikom storitev mobilne telefonije.

Metodologija OECD-ja, na podlagi katere višino stroškov mobilne telefonije v članicah EU-ja spremlja Evropska komisija, potrjuje naše ugotovitve. Cenovne košarice OECD-ja se prilagajajo novim vzorcem uporabe, a dovolj zgovoren je podatek, da je količina, ki jo Mobitel ponuja v okviru paketa Itak Džabest, večkrat večja od količine storitev, ki jo porabijo povprečni visoko zahtevni uporabniki v najrazvitejših državah sveta.

Primerjava s cenami storitev mobilne telefonije v 30 najrazvitejših državah sveta, članicah OECD-ja, pokaže, da so storitve pri Mobitelu med najcenejšimi. Če bi količino storitev v košarici intenzivne uporabe povečali na količino storitev, ki jo vsebuje Itak Džabest, bi bile Mobitelove cene daleč najnižje. Ob tem se seveda postavi vprašanje, kako je mogoče, da so pri nas cene nižje kot na Danskem in Nizozemskem, kjer so stroški izgradnje in vzdrževanja mobilnih omrežij nižji od stroškov, ki jih imajo slovenski mobilni operaterji. Nam šefi mobilnih operaterjev in profesorji niso ves čas prodajali zgodbe o tem, kako neugodna je Slovenija za gradnjo telekomunikacijskih omrežij?

Nizke cene slabijo operaterje

Smo slovenski uporabniki res lahko zadovoljni z izjemno nizkimi cenami storitev mobilne telefonije? Odgovor je da in ne. Kratkoročno, gledano z vidika mesečnih izdatkov, so seveda še zlasti zadovoljni naročniki, ki se jim uspe uvrstiti med uporabnike, stare od 15 do 30 let, upokojence ali gasilce. Nasploh pa je odgovor negativen.

Cenovne vojne in cenovno izrivanje niso škodljivi le za same udeležence, ampak na dolgi rok škodujejo koristim uporabnikov. Nižanje cen preko vseh razumnih meja slabša poslovne prihodke in poslovni izid mobilnih operaterjev, ki zaradi tega težje financirajo gradnjo, širitev in nadgradnje omrežij. Posledica je slabša pokritost države s kakovostnim signalom in mobilnimi širokopasovnimi storitvami, slabša je kakovost storitev. Vse to uporabniki še kako občutimo. Najšibkejši operaterji dolgotrajnih cenovnih vojn ne preživijo in po dolgotrajni vojni običajno sledi dvig cen. Žrtev prve cenovne vojne je bila Vega, vprašanje je, kateri operater bo naslednji, ki bo klonil pod pritiski cenovnega izrivanja?

Cenovna vojna je že pokazala zobe. Prihodki mobilnih operaterjev se znižujejo, prav tako se slabšajo njihovi poslovni izidi. Uporabniki se v vse večjem številu odločajo za cenovno ugodne pakete s fiksno ceno in svojo uporabo prilagajajo zakupljeni količini storitev. S tem se poslovni rezultati mobilnih operaterjev slabšajo. Posledice tovrstnega dogajanja na trgu bodo najbolj prizadele manjše operaterje.

Simobilovi poslovni rezultati za drugo četrtletje potrjujejo zgornje ugotovitve. Njegovi prihodki so v primerjavi z enakim lanskim obdobjem za 8,6 odstotka nižji, poslovni izid iz poslovanja pa kar za 41,6 odstotka. Ob tem se je število zaračunanih minut na uporabnika povečalo za 9,2 odstotka, povečalo pa se je tudi skupno število S.mobilovih uporabnikov, medtem ko je povprečni mesečni prihodek na uporabnika (ARPU) padel za 10,2 % na 21,2 evra.

V času pisanja članka Mobitelovi poslovni rezultati za drugo četrtletje še niso bili znani, a skoraj zagotovo bo cenovna vojna zarezala v njegove poslovne rezultate. Kako globoko, pa tudi po njihovem razkritju najbrž ne bo povsem jasno. Mobitel je v zadnjih dveh letih namreč postal pomemben prodajni kanal storitev Telekoma Slovenije, kar mu omogoča zamegljevanje poslovne uspešnosti iz svoje osnovne dejavnosti.

Seme zla je pred desetletjem zasejal Mobitel

Cenovna vojna, ki jo je začel Mobitel, je primer cenovnega izrivanja, pri katerem najkrajši konec potegnejo manjši operaterji, torej Mobitelova konkurenca. Najbolj so na udaru operaterji, ki zaradi nezadostnega pokritja z lastnim omrežjem gostujejo v Mobitelovem omrežju (Tušmobil in T-2), in še posebej oba ponudnika storitev v Mobitelovem omrežju (Debitel in Izimobil). Omenjeni operaterji pri Mobitelu zakupujejo veleprodajne storitve po veliko višji ceni, kot jo Mobitel zaračunava svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu. Ti operaterji lahko Mobitelu pri najcenejših paketih konkurirajo le, če svoje storitve prodajajo z izgubo.

Mobitel je cenovno vojno prvič začel že pred desetimi leti, ko je na trg vstopil Simobil, ki ga je vodil sedanji predsednik upravnega odbora Mobitela. Takrat sta se Simobil in Mobitel spustila v cenovno vojno, zaradi katere smo imeli v Sloveniji zelo nizke, morda celo najnižje klice znotraj posamičnih mobilnih omrežij v Evropi. Negativni učinki cenovne vojne na Mobitelove poslovne rezultate so bili tako zelo očitni, da je samoumevno vprašanje, zakaj urad za varstvo konkurence (UVK) v zvezi s tem nikoli ni sprožil nobenega postopka. Simobil si še danes ni povsem opomogel.

Cenovna vojna, ki jo je vodil Mobitel, je šla tako daleč, da je sektorski regulator (današnja Agencija za pošto in elektronske komunikacije – APEK) vsem tedanjim operaterjem v začetku julija 2002 poslal dopis, v katerem jih je opozoril, da na trgu že dlje časa opaža določene anomalije, ki bi lahko dolgoročno negativno vplivale na razvoj telekomunikacijskih omrežij in storitev. Regulator je operaterje in ponudnika storitev pozval, da so v korist uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu telekomunikacijskih storitev prilagodili svoje cene stroškom učinkovitega zagotavljanja storitev. Cene na trgu mobilnih javnih telekomunikacijskih storitev namreč niso dosegale stroškov učinkovitega zagotavljanja storitev. Operaterji in ponudnik storitev so se zato uskladili za 10 % zvišanje cen storitev s 1. avgustom 2002.

Slovenija v čarobnem ogledalu

APEK je leta 2002 posredoval zaradi opozoril Evropske komisije in pritiskov ZDA, ki so odločno opozarjale na težke razmere, ki jih je na slovenskem trgu zaradi Mobitelove poslovne politike imela družba Vega v lasti ameriškega kapitala.

Evropska komisija je vedela, da stanje na slovenskem mobilnem trgu do leta 2004 ni bilo takšno, kot ga je slikala slovenska politika, in da so bili podatki o razširjenosti mobilne telefonije vse od odprtja mobilnega trga leta 1998 močno precenjeni. Slovenske oblasti so do leta 2004 prikazovale povsem drugačno sliko o razvitosti slovenskega mobilnega trga, kot so jo kazali evropski uradniki. Po slovenskih uradnih podatkih naj bi bila Slovenija v evropskem vrhu. Da to ni povsem res in da je bilo nekaj narobe, se je pokazalo sredi leta 2004, ko je Slovenija morala uskladiti metodologijo z EU-jem in se je število uporabnikov čez noč občutno zmanjšalo. Razširjenost mobilne telefonije v Slovenija je vse odtlej med najnižjimi v EU-ju.

Podobno je bilo s cenovnimi primerjavami. Čeprav so bile cene pri nas med najnižjimi, je APEK Evropski komisiji vse do danes sporočal Mobitelove cene v paketih, ki jih skoraj nihče ni uporabljal. Če bi namreč cenovne primerjave naredili na osnovi objektivnejših cenovnih paketov, torej tistih, ki se za posamezne kategorije uporabe dejansko uporabljajo, bi te razkrile povsem drugačno podobo slovenskega mobilnega trga in morda vzbudile sume o morebitnem protikonkurenčnem delovanju slovenskih operaterjev ter predvsem slabem opravljanju dela obeh regulatorjev, UVK in APEK.

Monopolna kultura

Ob neukrepanju UVK-ja, zamegljevanju položaja v Sloveniji s strani APEK-a ter politiki, ki takšno ravnanje omogoča in spodbuja, se lahko samo vprašamo, v čigavem interesu je vse skupaj? Zagotovo ne v interesu uporabnikov. Mobitel z nizkimi maloprodajnimi in visokimi veleprodajnimi cenami po mnenju drugih operaterjev povzroča cenovno izrivanje in slabi konkurenco. Manjši operaterji, ki gradijo lastna omrežja, s prihodki ne morejo pokrivati stroškov financiranja. Si.mobil ima še zmeraj ogromne dolgove, T-2 posluje samo zahvaljujoč velikodušnosti svojih lastnikov in Tušmobil bi bil brez prepoznavne blagovne znamke njegove trgovske verige ter naklonjenosti APEK-a, zaradi katere je praktično zastonj prišel do frekvenc, obsojen na propad. Ogroženo je tudi poslovanje obeh ponudnikov storitev v Mobitelovem omrežju, saj morata pri Mobitelu zakupovati storitve po precej višjih cenah, kot jih Mobitel prodaja svojim uporabnikom, na kar je javno opozoril Izimobil.

Cenovno izrivanje je za uničevanje konkurence uporabil tudi Telekom Slovenije. Marca 1999 je krepko dvignil cene zakupljenih vodov in otežil poslovanje ponudnikom dostopa do interneta. Ko je to naredil še pri storitvah, ki so jih uporabljali tako ponudniki dostopa do interneta kot podjetja, ki so želela uporabljati hišne centrale, in pozneje še na področju širokopasovnega dostopa, je zapečatil usodo številnim ponudnikom storitev, ki so v nekaj letih izginili s trga.

Monopolna kultura v slovenskih telekomunikacijah, ki jo je omogočila politika s svojimi kadrovskimi potezami, je v desetih letih pustila neizbrisljive posledice. Metode spornih in nezakonitih poslovnih praks so se uveljavile zato, ker so bile koristi za glavne akterje večje od škode, saj škode v obliki globe nikoli niso plačali, kaj šele da bi končali v zaporu, čeprav bi bila to zanje edina prava kazen. Na slovenskih sodiščih so zaščiteni kot kočevski medvedje, saj sodišča niso le neučinkovita, ampak tudi ne dajejo videza neodvisnosti.

Težko si je predstavljati, kakšno je stanje duha v takšnem okolju. Namesto podjetniških strategij se uveljavljajo obrambne strategije, ki jim pravo moč daje podpora politike in katerih edini namen je zaščita interesov najmočnejšega lobija, ki že več kot desetletje obvladuje slovenske telekomunikacije. Njegovi akterji so tako v državnih podjetjih, v državni upravi in na fakultetah, kot pri konkurentih in regulatorju – bodisi kot vodilni uslužbenci bodisi kot zunanji svetovalci. Zato poslovno nerazumnim potezam, tudi pri nekaterih konkurentih, in ne le pri državnih podjetjih, ki vodijo v cenovne vojne, ni videti konca.

Epilog

Sprememb ni mogoče pričakovati, dokler bo politika slepo sledila interesom lobijev. Tudi na regulatorje se ne gre zanašati, saj so njihovi vodilni ljudje, tako kot vodilni v državnih podjetjih, pogosto le trgovci z interesi, ki spretno manevrirajo med čermi politike in si svoj obstoj ter prihodnost kupujejo z izbiranjem »pravih« dobaviteljev, najemanjem »pravih« svetovalcev ter sprejemanjem »pravih« odločitev.

Žarek upanja, da bo nekoč vendarle drugače, tli v UVK-ju. Z uskladitvijo slovenske zakonodaje varstva konkurence z evropskim pravnim redom, ki ga je politika odlašala do zadnjega, je varuh konkurence dobil pristojnosti, ki mu omogočajo, da zlorabe pravil konkurence krepko kaznuje. Za zdaj odločnejšega ukrepanja še nismo videli. Če mu bo politika pustila proste roke in zagotovila politično neodvisnost, ki je zdaj nima, bo UVK morda edini, ki bo lahko sproži pozitivne spremembe. Za Evropsko komisijo, ki bi prav tako lahko ukrepala, je Slovenija premajhna, da bi se ukvarjala z njenimi notranjimi kršitvami pravil konkurence.

(Prva objava: Telekomunikacije, september 2009)

Siemens ven, menedžerji noter

Sredi letošnjega junija je nemški gigant Siemens AG izstopil iz lastništva kranjske družbe Iskratel, d.o.o., vodilnega slovenskega proizvajalca telekomunikacijske opreme in rešitev. Družbeniki so poplačali njegov 47,7 % delež. Iz lastništva se umika tudi Gorenjska banka, ki bo po zaključenih lastniški transakcijah ohranila 25 % delež, dokončno pa naj bi se umaknila do 31. marca 2012. Večinski lastnik Iskratela je postal Iskra Telekom Holding, d.d., (ITH) s 55,535 % deležem, v katerem ima večinski, 86,31 % delež sam Iskratel. Iskratelov menedžment upravljavsko popolnoma obvladuje Iskratel, z veliko verjetnostjo pa lahko kmalu pričakujemo tudi njegov menedžerski prevzem. Ključno vlogo pri pripravljanju terena za menedžerski prevzem je odigrala Gorenjska banka.

Siemens je kot strateški partner lastniško vstopil v Iskratel že leta 1989. Sodelovanje med lastniki je bilo dobro, vse dokler ni Siemens izrazil namere, da si pridobi več kot 50 % delež in prevzame lastniški nadzor nad Iskratelom. Temu so odločno nasprotovali domači lastniki pod vplivom Iskratelovih menedžerjev, ki so imeli že več kot dve leti težave pri doseganju soglasja s Siemensom glede pomembnih strateških in poslovnih odločitev. Nesoglasja s Siemensom so sprožila iskanje novega strateškega partnerja, a podrejene vloge v Iskratelu ni želel sprejeti nihče. Na koncu je menedžment ob asistenci Gorenjske banke prevzel upravljavski nadzor nad Iskratelom. Dogovor o umiku Siemensa iz lastništva Iskratela pred iztekom pogodbeno dogovorjenega 25-letnega obdobja so družbeniki podpisali 12. junija, medtem ko je bil postopek pravno zaključen 16. junija s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju.

Nacionalni šampion zamujenih priložnosti

Iskratel je zmeraj veljal za nacionalnega šampiona, ki je užival neprikrite simpatije in podporo politike. Uvršča se med uspešnejše naslednike nekdanjega sistema SOZD Iskra, n.sol.o. Razvojni vrhunec je dosegel pred tridesetimi leti. Davnega leta 1979 so v podjetju Iskra Kranj, pravnem predhodniku današnjega Iskratela (v nadaljevanju: Iskratel), razvili prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000. Predstavili so jo na konferenci ISS'79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov z vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na razstavi World Telecom v Ženevi.

Iskratel je imel v rokah vrhunski razvojni dosežek, ki bi mu omogočil tehnološki in poslovni preboj na globalni ravni. Zaradi nerazumevanja tedanjega poslovodstva pa družba svoje tehnološke inovacije in velike poslovne priložnosti ni izkoristila, ampak jo je dala v predal. Namesto vlaganja v razvoj in trženje nove tehnologije se je raje oprla na obstoječe programe. Priložnost, ki jo je zapravil Iskratel, je izkoristila ameriška korporacija AT&T. Ker Iskratel svojega produkta ni zaščitil, je AT&T prevzel arhitekturo Iskratelovega modula ter jo nadalje razvijal in uporabljal v svojih digitalnih centralah, takrat znanih kot System 75.

Iskratel je bil s svojimi produkti takrat prvič in zadnjič v svetovnem vrhu. Pozneje je razvoju zmeraj le sledil. Poznavalci telekomunikacijske industrije so prepričani, da se Iskratelov zaostanek za vodilnimi proizvajalci z vsako menjavo tehnologije povečuje. To je na svoji koži krepko občutil Telekom Slovenije, ki je zaradi čakanja na Iskratel večkrat zamujal z uvajanjem novih storitev. Prvič se je to zgodilo v primeru tehnologije ADSL, ko je Telekom občutno zamudil z uvajanjem storitev širokopasovnega dostopa do interneta. Najbolj drastičen je bil zaostanek pri uvajanju storitev IP, kjer je Iskratel več let zamujal s proizvodnjo novih stikal naslednje generacije. Telekom, ki je čakal, da Iskratel zaključi razvoj, je veliko izgubil v primerjavi z alternativnimi operaterji, ki so nove tehnologije in storitve uvajali tehnološko pragmatično, hitro in ekonomično.

Med Iskratelove zamujene priložnosti lahko štejemo še zanemarjanje področja mobilnih komunikacij. Iskratel je res zgradil Si.mobilovo mobilno omrežje, a je to temeljilo na tuji tehnologiji. Prav dejstvo, da Iskratel dolgo časa ni videl priložnosti na mobilnem področju, kaže na neustrezno tehnološko usmerjanje družbe, zaradi česar ta danes zaostaja na področju konvergenčnih tehnologij.

Podobna zgodba se je odvijala na področju optičnih tehnologij. V Sloveniji smo razvijali lastne optične tehnologije za področje komunikacij (na primer Iskra Transmission in Fotona), v času tranzicije pa so se ti programi z lastniškimi spremembami ukinjali. Iskratelu je bilo ponujeno, da bi prevzel razvoj optičnih tehnologij in jih dalje razvijal, a tega ni storil. Tako danes ponuja le hibridne dostopne module, ki omogočajo povezovanje z optičnimi dostopnimi omrežji, drugih optičnih komunikacijskih tehnologij pa se v Sloveniji ne razvija več.

Telekom – Iskratelov testni poligon

Predstavniki Iskratela ter povezanih družb in domačih fakultet so imeli zmeraj odločilno vlogo pri oblikovanju nacionalne telekomunikacijske politike. Med tehnološkimi in poslovnimi mnenjskimi voditelji presenetljivo ni bilo nikogar iz Telekoma Slovenije. Ta je bil skoraj v celoti vezan na domače dobavitelje, predvsem Iskratel, pa tudi na fakultete, kjer pa, razen redkih izjem, niso bili in tudi danes niso v svetovnem vrhu. Usodna odvisnost od drugih je bila za Telekom velika strateška napaka, ki se danes kot bumerang vrača samim ustvarjalcem takšnega stanja.

Medtem ko so drugi evropski telekomi sooblikovali globalne tehnološke trende in imeli svoje šole, je bil Telekom Slovenije tehnološko povsem odvisen od drugih. Postal je testni poligon za domače dobavitelje ter njihove produkte in storitve. Paradigma o testnem poligonu je postala tako močna, da je Iskratel z leti postal ne le Telekomov ključni dobavitelj, ampak tudi pomemben dejavnik pri vplivanju na sestavo njegove uprave. Kar trije od petih članov današnje Telekomove uprave prihajajo iz Iskratela ali družb v njegovi skupini. Z največjimi dobavitelji so bili zmeraj tesno povezani tudi člani nadzornega sveta.

Tovrstna prepletenost interesov je pozitivno vplivala na Iskratelov razvoj. Pri prodaji na tujih trgih je bila največja in odločilna referenca zmeraj domači Telekom. Ključna je bila pri njegovi širitvi na vzhodne trge, kamor je s svojimi centralami prodrl že leta 1980, ko je postavil prvo mednarodno telefonsko centralo v Moskvi. Štiri leta pozneje je postavil še prvo naročniško telefonsko centralo v Sovjetski zvezi. V drugi polovici 80-tih let prejšnjega stoletja se je začelo plodovito sodelovanje s Siemensom, v sodelovanju s katerim je leta 1988 razvil prvo centralo EWSD. Že leta 1990 je prvo centralo EWSD prodal v Sovjetski.

Temne plati "razvojnega" sodelovanja

Sodelovanje med Telekomom in Iskratelom je imelo tudi temne plati in je v določenih segmentih negativno vplivalo na razvoj domačega telekomunikacijskega trga. Med poznavalci je znana sporna Telekomova ponudba storitev centreks. Manj pa je znano dejstvo, da se ta storitev praviloma oblikuje v tesnem sodelovanju med dobaviteljem opreme in operaterjem. Centreks se v Evropi ni uveljavil. V številnih telekomunikacijsko razvitih evropskih državah operaterji centreksa sploh niso tržili. Med državami, kjer je bil tradicionalni (PSTN oziroma ISDN) centreks najbolj razširjen, je bila Velika Britanija, kjer je bilo leta 2005 manj kot 4 % priključkov centreks med vsemi poslovnimi telefonskimi priključki, njihov delež pa se je do leta 2009 še zmanjšal.

Povsem drugačna je bila slika v Sloveniji, kjer je tržni delež centreksa med poslovnimi telefonskimi priključki leta 2001 znašal 40 % in leta 2007 dosegel 59 %, nato se je zaradi novih tehnologij IP nekoliko znižal. Koristi od velikega uspeha centreksa v Sloveniji sta imela tako Telekom Slovenije kot Iskratel. Po mnenju nekaterih neodvisnih strokovnjakov sta obe družbi pri tem celo skupaj zlorabili prevladujoč položaj, da sta s trga izrinili ponudnike konkurenčnih poslovnih telekomunikacijskih rešitev. Če Telekom pri tem ne bi sodeloval z Iskratelom, bi bil delež centreksa po nekaterih ocenah danes desetkrat nižji.

Med temne plati tesnega sodelovanja med Iskratelom in Telekomom morda sodi tudi sporna vezava prodaje ADSL in ISDN, ki je mnoge uporabnike prisilila, da so svoj priključek PSTN zamenjali za mnogo dražji ISDN. Telekom je to tehnološko vezavo pogojeval več kot štiri leta in pol, in sicer med 17. 1. 2001 in 5. 9. 2005, čeprav zanjo ni bilo tehtnega tehnološkega razloga. S tovrstnim ravnanjem naj bi si Telekom pridobil veliko premoženjsko korist in oškodoval uporabnike. Velike premoženjske koristi naj bi bili deležni tudi dobavitelji telekomunikacijske omrežne in uporabniške opreme ISDN, med katerimi je bil največji ravno Iskratel.

V obeh opisanih primerih sta zatajila regulatorja, Urad za varstvo konkurence ter Agencija za pošto in elektronske komunikacije. Pomenljivo je, da Telekom Slovenije zaradi domnevnih zlorab protikonkurenčnih pravil (nasploh) doslej ni plačal še niti ene globe, zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov na sodiščih pa njegovim tožnikom ni bila dosojena še niti ena odškodnina. Država oškodovancem in tožnikom ne zagotavlja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki skladno s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določajo, da morajo sodišča odločati v razumnem roku. Nekatere tožbe se vlečejo že več kot deset let in še niso pravnomočne. Zakonodaja in pravosodni sistem več kot očitno nagrajujeta subjekte, ki zlorabe izvajajo, kar je eklatanten primer moralnega hazarda.

Zdi se, da državne institucije ščitijo t. i. nacionalni interes. V zgoraj opisanih primerih pa to ni bil le interes Telekoma Slovenije kot velikega podjetja v večinski državni lasti, ampak morda tudi interes zasebnih podjetij, ki so imela koristi od Telekomovega zlorabljanja protikonkurenčnih pravil. Ker je država zaradi nedelujočega institucionalnega okvira oškodovala druga zasebna podjetja, se upravičeno zastavlja vprašanja, kaj pravzaprav je nacionalni interes in na podlagi kakšnih kriterijev politiki ter državni uradniki o tem odločajo? Na kakšni podlagi določajo zmagovalce in poražence?

Ključ za Iskratelov uspeh

Iskratel je svojo poslovno strategijo temeljil na sodelovanju z domačim Telekomom in na prodaji na vzhodnoevropskih trgih. Vrsto let je imel odločilno vlogo pri oblikovanju nacionalne telekomunikacijske politike. Za uspeh pa je potreboval tudi uspešno tehnološko in poslovno strategijo, prilagojeno trgom, na katerih je nastopal.

Vse od začetka je Iskratel svoje tehnologije gradil na odprtih standardih, ki omogočajo odprte, modularne in skalabilne rešitve. Njegova močna stran so rešitve, ki omogočajo povezovanje različnih tehnologij. Svoje centrale je bil sposoben hitro prilagajati različnim tehnologijam. Danes je pomemben ponudnik hibridnih dostopnih rešitev. Svojo ponudbo lahko prilagodi tako velikim kot malim, tako tehnološko naprednim kot manj razvitim operaterjem. Zaradi tega je bil Iskratel doslej uspešen na domačem trgu in pri prodoru na trge v državah nekdanje Sovjetske zveze ter na področju nekdanje Jugoslavije. Skrivnost Iskratelovega velikega poslovnega uspeha na območju nekdanje Sovjetske zveze pa se skriva v njegovem spoznanju, da je za uspeh na teh trgih treba poslovati v njihovem domačem jeziku in se prilagoditi njihovi kulturi. Presenetljivo pa Iskratelu za zdaj še ni uspel vstop na zahtevnejše zahodnoevropske in ameriške trge.

Iskratelovi poslovni rezultati v prvi polovici letošnjega leta niso spodbudni in kažejo na precejšen upad prihodkov, še zlasti na domačem trgu. Iskratel se že drugo leto zapored sre-jme s krizo, zato razhod s Siemensom in menjava glavnega tehnološkega stratega odpirata številna vprašanja. Vemo, da je Iskratel v zadnjih letih tehnološko zaostal. A to morda ni bila posledica slabe razvojne vizije. Morda je imel premalo kadrovskih in finančnih virov za razvoj novih produktov. Morda je bil preveč odvisen od domačih visokošolskih in raziskovalnih institucij. Morda je premalo sledil sodobnim paradigmam tehnološkega razvoja.

Epilog

Študije primerov drugih proizvajalcev telekomunikacijske opreme pokažejo, da je Iskratel skozi vso svojo zgodovino ostal vezan na en tehnološki segment in svojega razvoja ni širil na nova področja, kot so to počeli drugi uspešni proizvajalci telekomunikacijske opreme. Iskratel bi lahko na primer povečal vlaganja v razvoj in jih del usmeril na nova področja, lahko bi se povezoval z razvojnimi institucijami v tujini, z drugimi proizvajalci ali kupil katero izmed tehnološko prodornih podjetij. To počnejo tehnološko uspešna podjetja. Iskratel ni počel nič od tega. Pri tem seveda ni pomembno le, kaj početi, ampak tudi kako to početi, zato prav slednje določa zmagovalce.

Lahko bi dejali, da je Iskratel s svojim ravnanjem povečeval tehnološka in poslovna tveganja. Na področju telekomunikacij se namreč dogajajo prebojne tehnologije, in če se pravočasno ne odzoveš, lahko izpadeš iz igre. Iskratel je doslej že nekajkrat zamudil tehnološki prehod in bo v prihodnje brez ustrezne spremembe delovanja zagotovo vedno težje sledil tehnološkim spremembam. Če se bodo operaterji na Iskratelovih tradicionalnih trgih odločili za hiter prehod na nove tehnologije, ki jih ne bo uspel pravočasno ponuditi, bi to lahko pomenilo začetek njegovega konca.

Iz študija primerov uspešnih proizvajalcev telekomunikacijske opreme se lahko marsikaj naučimo. Zato vemo, da sta razhod s Siemensom in možni menedžerski prevzem dokaj slaba popotnica za Iskratelovo prihodnost. V danih razmerah, še zlasti če se bo nadaljevalo zmanjševanje poslovnih prihodkov, Iskratel ne bo imel veliko manevrskega prostora. Povezovanje z morebitnimi novimi strateškimi partnerji je lahko strategija preživetja, zagotovo pa to ni zmagovalna kombinacija. Iskratel za uspešen nadaljnji razvoj in širitev poslovanja potrebuje predvsem novo razvojno vizijo.

(Prva objava: Telekomunikacije, julij-avgust 2009)

Sezona lova na Telekom Slovenije odprta

Dan pred inavguracijo ameriškega predsednika Obame je Telekom Slovenije na spletnem portalu Ljubljanske borze objavil novico, ki bi lahko bila znanilka preobrata v odškodninskih tožbah proti Telekomu Slovenije. Vrhovno sodišče je 16. decembra 2008 zavrnilo revizijo Telekoma Slovenije proti sodbi upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo v upravnem sporu Telekoma Slovenije zoper odločbo urada za varstvo konkurence (UVK). Vrhovno sodišče je tako pritrdilo ugotovitvam UVK in upravnega sodišča, da je Telekom Slovenije, kot podjetje s prevladujočim položajem na trgu telekomunikacijske infrastrukture, v primeru družbe ABM informacijski inženiring, d.o.o., svoj položaj zlorabljal za vplivanje na odvisni trg nudenja storitev dostopa do interneta in oviral konkurenco v korist svojega Siola.

Judikat vrhovnega sodišča je precedenčen in tako vzpostavlja sodno prakso na področju varstva konkurence v Sloveniji, ki bo nedvomno vplivala na vse ostale spore Telekoma Slovenije z alternativnimi operaterji, kjer je Telekom Slovenije svoj prevladujoči položaj na trgu telekomunikacijske infrastrukture zlorabljal za vplivanje na trg nudenja storitev dostopa do interneta v škodo alternativnih operaterjev (gre za tako imenovani princip vzvodnega delovanja, ang. »leverage«). Vrhovno sodišča je pri presoji procesnih očitkov in v materialno pravnem preizkusu podrobno analiziralo sodbo upravnega sodišča in pri tem ugotovilo, da revizijski razlogi Telekoma Slovenije niso bili utemeljeni, podrobno pa je utemeljilo tudi materialno pravno pravilnost odločbe UVK.

Telekom Slovenije je že napovedal, da bo zoper sodbo vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, ki pa nima veliko možnosti za uspeh, saj so bili doslej trije organi soglasni, da je Telekom zlorabljal svoj prevladujoči tržni položaj, pa tudi praksa sodišč v članicah EU ni na njegovi strani. Vrhovno sodišče je Telekomovo zlorabo s paketno prodajo infrastrukture in storitev primerjalo z znano Microsoftovo zlorabo s paketno prodajo operacijskega sistema in programske opreme, o kateri se je leta 2004 negativno izrekla Evropska komisija, potem pa leta 2007 še sodišče evropskih skupnosti. Tako bo lahko Telekom v svoji ustavni pritožbi izpodbijal kvečjemu ustavnost zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, s čimer pa se bo prej ko slej osmešil, saj je varstvo konkurence ustavna kategorija, ki jo varuje celo isti člen ustave Republike Slovenije, kot svobodno gospodarsko pobudo.

Konkurenčni spor, ki je epilog dobil v letošnjih hladnih januarskih dneh, se je pričel pred natanko desetimi leti. Družba ABM je 28. januarja 1999 na Telekom Slovenije naslovila dopis s ponudbo za poslovno sodelovanje oziroma vključitev zgoščenke s programom za dostop do interneta v paket ISDN 3000. Telekom Slovenije je z dopisoma z dne 3. marca 1999 in 28. junija 1999, ter dodatno na sestankih dne 16. aprila 1999 in 8. julija 1999 ter nato tudi v nadaljnjih postopkih neutemeljeno zavračal ponudbo družbe ABM. Ker pa je Telekom Slovenije že prej v svoj paket ISDN 3000 vključil CD ROM Siola, takrat poslovne enote v sestavi Telekoma Slovenije, kasneje samostojne pravne osebe pod firmo SiOL, d.o.o., in leta 2007 ponovno vključene v matično družbo, je s tem neutemeljeno diskriminiral ABM in zlorabil prevladujoči položaj v smislu določb zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Telekom Slovenije je s svojim ravnanjem družbi ABM povzročil veliko poslovno škodo. ABM se zaradi omenjene zlorabe, kakor tudi zaradi nekaterih drugih težav v poslovnih odnosih s Telekomom Slovenije, ki jih je prav tako obravnaval UVK, ni mogel uveljaviti kot ponudnik dostopa do interneta. Po podatkih Ajpesa je družba ABM od lanskega septembra v prisilni poravnavi in je brez velikih možnosti za ponovni vzpon na trgu internetnih storitev. Podobna usoda je doletela številna druga slovenska internetna podjetja. Število ponudnikov dostopa do interneta se je v desetih letih dramatično zmanjšalo. Po informacijah alternativnih operaterjev in ponudnikov storitev so Telekom Slovenije in/ali njegove hčerinske družbe domnevno zlorabili svoj prevladujoči tržni položaj oziroma pomembno tržno moč v številnih primerih. Škoda, ki so jo domnevno utrpela podjetja, samo na osnovi trenutnih odškodninskih zahtevkov znaša 275 milijonov evrov (oziroma dobro tretjino borzne vrednosti celotnega Telekoma!). Pri tem pa je potrebno poudariti, da mnoga podjetja odškodninskih zahtevkov sploh niso vlagala, saj niso imela niti finančnih virov niti časa in pravnih služb, da bi si lahko privoščila dolgotrajne sodne spore s Telekomom Slovenije, le nekatera med njimi pa so se uspela poravnati.

Postopek pred UVK, ki ga je sprožil ABM, je epilog na najvišji sodni instanci torej doživel šele po desetih letih. Povsem ločeno od tega poteka odškodninska tožba proti Telekomu Slovenije, ki jo je ABM vložil že v oktobru 2002. Tožbeni zahtevek je 4,2 milijonov evrov, kar danes skupaj z obrestmi znaša preko 9 milijonov evrov. Nenavadno je, da se ABM doslej še ni uspel izvensodno poravnati s Telekomom Slovenije, kljub pravnomočni odločbi in vloženi tožbi, medtem ko se je Telekom na primer poravnal z mariborsko družbo Amis že kmalu potem, ko je UVK izdal odločbo o zlorabi in ko je Amis samo zagrozil s tožbo.

Med slovenskimi podjetji je bila zavest o vlogi konkurenčnega in regulativnega znanja ter veščin pri poslovanju zmeraj podcenjena. Manjša podjetja za tovrstne svetovalne storitve praviloma niso bila pripravljena plačati, večja pa so stavila predvsem na razne lobiste ali strokovnjake iz katerega od telekomunikacijskih lobijev. Zadnje čase se na tem področju vendarle dogajajo premiki, saj se je izkazalo, da so politične povezave za dolgoročni uspeh premalo. Zato lahko pričakujemo, da bodo konkurenti sprožili nove postopke proti Telekomu Slovenije in njegovim hčerinskim družbam pred UVK ter vložili nove odškodninske tožbe. Razlog, da se število odškodninskih zahtevkov proti Telekomu Slovenije povečuje, je v veliki meri posledica negativne poslovne kulture poslovodstva družbe, katerega ravnanje do konkurence so državni organi v preteklosti praviloma nagrajevali s svojo neaktivnostjo ali izjemno počasnostjo. Značilna za poslovno kulturo Telekoma Slovenije v zadnjih dvanajstih letih in pol je javna izjava enega izmed članov poslovodstva družbe v začetku leta 2001 (ko so se ob sprostitvi telekomunikacijskih trgov začeli pojavljati prvi alternativni operaterji), da se Telekom nima kaj pogajati z njimi (o.p. z alternativnimi operaterji), da naj kar tožijo, če jim kaj ni prav, da ima Telekom odlične odvetnike, pa da bodo potem videli, kdo ima več denarja, da bo vzdržal sodne postopke.

Predstavniki države ravnanje članov poslovodstva Telekoma Slovenije, ki mu konkurenca očita domnevno protikonkurenčno delovanje, komentirajo kot »delo v korist podjetja« in s tem v korist države kot njegovega lastnika. Takšno razmišljanje in stanje duha državnih uradnikov in politikov pa ni le neetično, ampak skrajno sprevrženo in zaskrbljujoče. Protikonkurenčno delovanje je namreč nezakonito in lahko tudi kaznivo. Poleg tega država koristi nima le od podjetij v svoji lasti, pač pa tudi od ostalih podjetij, ki predstavljajo vir prihodkov za državni proračun in zaposlovanje. Kot je pokazala analiza telekomunikacijskih in informacijskih podjetij, so bila mala in srednje velika podjetja tudi pomemben generator rasti in zaposlovanja. K takšnemu stanju duha in poslovne kulture v državnih podjetij je največ prispevala država sama z nedelovanjem svojih institucij, ki spornega in nezakonitega ravnanja državnih podjetij niso sankcionirala. S tem je država omogočala, da so nadzor nad državnimi podjetji prevzeli vplivni lobiji, ki so imeli velik vpliv na kadrovanje in nabave, s čimer je bila državi povzročena ogromna finančna škoda. V kolikor bi državna podjetja morala plačevati visoke globe ali odškodnine, bi bil položaj povsem drugačen.

Tako pa sta regulatorja, UVK in Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), razmeroma pozno pričela opravljati svoje poslanstvo. UVK je na področju telekomunikacij od leta 1997 do danes izdal le pet odločb o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma Slovenije, od katerih so le tri pravnomočne. UVK je sicer dobil številne prijave ali informacije o zlorabah prevladujočega položaja s strani Telekoma Slovenije ali njegovih hčerinskih družb, a nikoli ni uvedel postopka ugotavljanja domnevne zlorabe ex-officio, kar mu sicer nalaga zakonodaja. Direktor se je izgovarjal na zahtevnost postopkov in pomanjkanje denarja. Značilna za delo UVK je druga odločba o Telekomovi zlorabi v škodo družbe ABM (pri telefonskih številkah), za katero je UVK potreboval celih osem let. »Temeljito delo« pri tej odločbi (spis je v resnici sedem let ležal v predalu) je bila kaplja čez rob, ki je konec leta 2007 odplaknila Andreja Plahutnika z mesta direktorja UVK. Počasno delo UVK pa je Telekom Slovenije zagotovo obvarovalo pred še eno odškodninsko tožbo v podobni višini s strani družbe ABM.

Telekom Slovenije zaradi zlorab protikonkurenčnih pravil doslej ni plačal še niti ene globe, zahvaljujoč dolgotrajnim sodnim postopkom na sodiščih pa njegovim tožnikom še ni bila dosojena niti ena odškodnina. Doslej je plačal le zanemarljive odškodnine v izvensodnih poravnavah s podjetji, ki so denar nujno potrebovala in so se bila pripravljena pogoditi za bagatelne vsote. ABM bi lahko bil prvi primer, ki bi iztožil, v primerjavi z ostalimi tožniki sicer simbolično odškodnino na sodišču. V sodnem postopku dosojena odškodnina Telekomu Slovenije pa bi bil precedenčni primer za vse ostale, mnogo višje odškodninske zahtevke, zato je še kako pomembno, da bi ABM svoj postopek nekoč pripeljal do konca. Trenutno mu ne kaže preveč dobro, saj so se v dobrih šestih letih v postopku na prvostopenjskem sodišču po pisanju Financ zamenjale že tri sodnice in iz objav obravnav na Okrožnem sodišču v Ljubljani je videti, da se na sodišču že 18 mesecev ni zgodilo nič. So zamenjave sodnikov in dolgotrajnost postopka rezultat neodvisnosti sodne veje oblasti ali česa drugega?

V kolikor bi ABM ali kdorkoli drug od alternativnih operaterjev oziroma ponudnikov storitev iztožil odškodnino od Telekoma Slovenije, bi se sprožil plaz, ki bi lahko v času finančne krize dodobra načel finančno zdravje Telekoma Slovenije in še dodatno zmanjšal vrednost državnega deleža v družbi, ogrozil pa bi tudi proračunske prihodke iz naslova dividend. To dejstvo vsekakor predstavlja dovolj visoko tveganje za državo kot lastnika, da bi morala vlada sprejeti ustrezne ukrepe in zaščititi državno premoženje.

Zlorabljanje prevladujočega položaja Telekomu Slovenije se je doslej morda res izplačalo. Razmere pa se danes na srečo vendarle spreminjajo. Slovenija je že in bo še morala prevzeti pravni red in tudi prakso EU na področju varstva konkurence ter pohitriti reševanje sodnih sporov s področja varstva konkurence. Vse to pa bo povečalo finančna tveganja zaradi morebitnih visokih odškodninskih tožb, pa tudi visokih kazni, ki jih lahko Telekomu Slovenije izreče UVK po lani sprejeti noveli zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Evropska komisija je lansko leto sprejela Belo knjigo priporočil o odškodninskih tožbah, v kateri državam članicam priporoča izboljšanje učinkovitosti postopkov v odškodninskih tožbah, ki jih vlagajo oškodovanci zaradi omejevalnih ravnanj, to je omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja. Zagotavljanje pravičnih odškodninskih sistemov bi po mnenju Evropske komisije samo po sebi imelo tudi koristne učinke za preprečevanje prihodnjih kršitev in večje spoštovanje konkurenčnih pravil. Evropska komisija je priporočila oblikovala na podlagi sodne prakse sodišča evropskih skupnosti in po opravljeni diskusiji v državah članicah bo predvidoma že letos sprejela direktive, ki bodo za države članice zavezujoče. Bistveni je del Bele knjige, ki govori o temeljni pravici žrtev protikonkurenčnih ravnanj do polne odškodnine. Po mnenju evropske komisije je Bela knjiga pomemben dokument, ki naj bi olajšal varstvo konkurence v zasebnem interesu in poenostavil odškodninske postopke, da bodo imele vse žrtve kršitev konkurenčnega prava Evropskih skupnosti dostop do učinkovitih mehanizmov pravnih sredstev in tako prejele polno odškodnino za škodo, ki so jo utrpele.

Kaj lahko naredi vlada Boruta Pahorja? Predvsem ne sme dovoliti, da se nadaljuje sprevržena logika državnih funkcionarjev in politikov, ki so ali še zagovarjajo ravnanje poslovodstva Telekoma Slovenije, češ da ravna v dobro družbe in s tem države. Na osnovi izkušenj iz drugih držav bi morala imenovati kompetenten, politično neodvisen nadzorni svet in poskrbeti za spremembe v načinu vodenja Telekoma Slovenije. Smiselno bi bilo izvesti tudi izredno revizijo poslovanja družbe za obdobje zadnjih petih let, ko so bile vložene najvišje odškodninske tožbe, in preveriti smotrnost nekaterih poslovnih potez. Nekateri pokazatelji že kažejo na neuspešen telekomunikacijski razvoj Slovenije, ki bi prav lahko bil posledica neustreznega vodenja državnega Telekoma Slovenije. Pri morebitnih kadrovskih menjavah pa država ne bi smela podleči pritiskom lobijev, ki so zadnjih dvajset let iz ozadja obvladovali Telekom Slovenije in njegove hčerinske družbe ter trenutno brez sramu silijo v ospredje. Če bi imela vlada resen namen spremeniti sedanje stanje, bi morala v poslovodstvo pripeljati ugledne tuje menedžerje, ki bi poskrbeli za kadrovsko prevetritev družbe in zagotovili njen nadaljnji razvoj ter ki bi, ne nazadnje, znali prebrati kaj pravzaprav piše v zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence in bi prebrano tudi razumeli.

(Prva objava: razgledi.net, 26. januar 2009)